Rdeča groza

Donald Trump hoče bogatim znižati davke, zato krči javne izdatke – javne izdatke pa krči tako, da serijsko ukinja javne ustanove in zvezne agencije. Nedavno je z izvršnim ukazom ugasnil radio Glas Amerike (Voice of America), vse zaposlene pa dal odpustiti. You’re fired! Glas Amerike je bil del zvezne Agencije za globalne medije ( ja, v celoti so jo ukinili, z vsemi ostalimi radijskimi postajami – Radio Free Europe, Radio Free Asia in Radio Martí – vred), ustanovili pa so ga med II. svetovno vojno – da bi pomagali zaveznikom zlomiti nacizem. Glas Amerike – 3200 programov v 40 jezikih – je bil strup za Goebbelsov propagandni stroj, po vojni – v času hladne vojne – pa je deloval kot ameriško propagandno orožje, kot orodje ameriške »mehke moči«: oporekal je propagandi in vrednotam avtoritarnih – komunističnih, socialističnih, neuvrščenih – režimov ter širil ameriške vrednote (demokracijo, svobodo govora, vladavino prava, človekove pravice ipd.). Ljudi onstran železne zavese je razvajal z glasbo in alternativnimi novicami, ki so bile pogosto tak fake news kot uradne, režimske novice.

Ruske in kitajske oblasti so se ukinitve radia Glas Amerike – ki je oddajal le v tujini, ne pa tudi v sami Ameriki – brezmejno razveselile, s čimer so prikimale Elonu Musku, sopredsedniku Amerike, ki je že prej pompozno tvital (no, iksal), da »radia Glas Amerike ne potrebujemo več«. Toda v resnici je ravno nasprotno: Amerika še kako potrebuje Glas Amerike! Bolj kot kadarkoli! Hočem reči: Amerika bolj kot kadarkoli potrebuje Glas Amerike, ki bi oddajal tudi v Ameriki. Amerika bolj kot kadarkoli potrebuje Glas Amerike, ki bi v Ameriki oporekal propagandi in vrednotam Trumpovega avtoritarnega režima. Amerika bolj kot kadarkoli potrebuje Glas Amerike, ki bi v Ameriki širil ameriške vrednote – demokracijo, svobodo govora, vladavino prava in človekove pravice. Amerika bolj kot kadarkoli potrebuje Glas Amerike, ki bi v Ameriki pomagal demaskirati, kompromitirati, majati in rušiti Trumpov avtokratski režim.

Glas Amerike bi se moral v dobi Trumpovega slogana Najprej Amerika (America First) ukvarjati najprej z Ameriko. Glas Amerike, ki se je nekoč ukvarjal z vzhodnoevropskimi komunističnimi režimi, bi se moral ukvarjati s Trumpovim režimom, ki čedalje bolj spominja na avtoritarne režime iz časa hladne vojne. Ne nujno na vzhodnoevropske komunistične režime, ampak bolj na ameriške antikomunistične režime iz dobe »rdeče grožnje«.

Našli vas bomo in deportirali!

Ko se je palestinski študent Mahmoud Khalil, sicer 29-letni diplomiranec Univerze Columbia, 8. marca v New Yorku z nosečo ženo, Američanko, vračal z večerje, so ga nenadoma ustavili, prijeli in vklenili agenti Službe za priseljevanje in carine (ICE). Niso mu povedali, zakaj. Na njegova vprašanja se niso odzivali. Naloga za prijetje mu niso hoteli pokazati. Nič ni kazalo, da ga sploh imajo. Zvlekli so ga v neoznačen avto – spal je na tleh. Na betonu. Ni vedel, kaj se dogaja. Niti ni vedel, kaj ga čaka. Zjutraj so ga odpeljali v drugo ječo (New Jersey) in spet je prespal na tleh. Odeje mu niso hoteli dati. Potem so ga prepeljali v Louisiano in mu povedali, da so mu preklicali zeleno karto in da mu grozi deportacija. Zakaj? Ker je protestiral.

Ne pozabite, da je antisemitizmu, ki ga Trump zdaj prepoveduje, vrata odprla prav čedalje bolj toksična platforma X, ki je v lasti Elona Muska.

Ko je začela izraelska vojska brutalno in očitno genocidno pustošiti Gazo, so na številnih ameriških univerzah izbruhnili bučni in odločni študentski protesti – in med temi, ki so na Univerzi Columbia v letih 2023/24 protestirali in uveljavljali pravico do svobodnega izražanja, je bil tudi Mahmoud Khalil, predstavnik študentov, ki je obenem igral vlogo mediatorja med univerzo in študenti. Khalil se je rodil v palestinskem begunskem taborišču v Siriji – ima sicer zeleno karto (kar pomeni, da ima dovoljenje za stalno prebivanje, da ga pri zaposlovanju ne smejo diskriminirati in da se lahko, če hoče, prijavi v ameriško vojsko), a nima ameriškega državljanstva. Zato ga lahko po nekem starem zakonu, ki ga je Trump reaktiviral, deportirajo. Pa čeravno ni zagrešil nobenega kaznivega dejanja – le protestiral je proti izraelskemu genocidu, proti oboroževanju Izraela, proti antipalestinskemu rasizmu. Le podprl je Palestince. Le svobodno se je izražal. In to svobodo – svobodo govora – mu zagotavlja prvi amandma ameriške ustave. Zdaj je politični zapornik.

Trump je sklenil, da bo poleg vseh nezakonitih priseljencev kaznoval in deportiral tudi vse tiste, s katerimi se politično ne strinja – začel je z disidentskimi tujci, ki povsem zakonito živijo v Ameriki (dovoljenje za stalno prebivanje ima 13 milijonov tujcev). Najprej bo zaradi napačnih političnih prepričanj obračunal z nedržavljani (imetniki študentskih vizumov, zelenih kart ipd.), potem pa še z državljani.

Trump je že z enim izmed svojih prvih izvršnih ukazov napovedal »boj proti antisemitizmu« na ameriških univerzah oziroma pregon vseh profesorjev in študentov, ki so na ameriških univerzah po začetku izraelskega genocida v Gazi podprli Palestince. Ta izvršni ukaz od vodstev univerz celo terja, da se profesorji prelevijo v špiclje, ovaduhe, denunciante – da torej nadzorujejo tuje študente in o njih poročajo pravosodnemu ministrstvu.

Pravosodno ministrstvo naj bi varovalo zakon in red, zadušilo »prohamasovski vandalizem in zastraševanje« ter preiskalo in kaznovalo »protijudovski rasizem na levičarskih, antiameriških kolidžih in univerzah«. Vse tujce (»Hamasove simpatizerje«, »prodžihadiste«), ki so kršili zakon (ki so ameriškim študentom judovskega rodu preprečevali obiskovanje predavanj in sinagog, organizirali blokade in zasedbe, ovirali šolski proces, vandalizirali ameriške spomenike in kipe ipd.), je treba takoj odstraniti (»našli vas bomo in deportirali«), pa čeravno vsi dobro vemo, da so študentje, ki so protestirali proti izraelskemu nasilju, le dediči študentov, ki so nekoč protestirali proti rasni segregaciji, vietnamski vojni in apartheidu. Danes jih vsi slavijo. Razen rasistov. In Trumpa, ki hoče protest kriminalizirati.

In mi prekleto dobro vemo še nekaj: da je za antisemitizem ogromno naredil prav Trump, navsezadnje, antisemite, klanovce in neonaciste, ki so leta 2017 priredili shod v Charlottesvillu (in se spopadli z antifašisti in antirasisti), je označil za »zelo fejst ljudi«, pokol Judov v pittsburški sinagogi Tree of Life, ki ga je leto kasneje – pod vplivom Trumpovega podžiganja rasizma – zagrešil Robert Gregory Bowers, pa so sami voditelji judovske skupnosti razglasili za »kulminacijo Trumpovega vpliva«. In seveda – ne pozabite, da je antisemitizmu, ki ga Trump zdaj prepoveduje, vrata odprla prav čedalje bolj toksična platforma X, ki je v lasti Elona Muska, firerja urada za vladno učinkovitost, terminatorja javnih izdatkov in zveznih agencij.

Res mislite, da hoče Trump, ki je Khalilovo aretacijo označil za »prvo od mnogih, ki bodo sledile«, obračunati z antisemitizmom? Ne, kje neki – obračunati hoče s svobodnim izražanjem in politično konkurenco. Ustaviti, odstraniti, deportirati hoče svobodno izražanje – s tem ko bo discipliniral in deportiral kritične tujce (ki jih že pozivajo, naj se za vsak primer raje ne udeležujejo protestnih shodov, in ki se protestnih shodov iz strahu pred deportacijo že raje ne udeležujejo več), pa bo prestrašil in discipliniral tudi kritične Američane. Vse tiste, ki ga kritizirajo. Vse tiste, s katerimi se ne strinja. Vse tiste, ki ga ideološko in politično motijo. Trump, ki pravi, da bodo »našli, prijeli in deportirali vse te simpatizerje teroristov«, hoče »očistiti« Ameriko. Začel bo z drugače mislečimi tujci. In nadaljeval z drugače mislečimi domačini. Kar ne bo težko – svobodo izražanja mora najprej le dovolj učinkovito ponižati in razvrednotiti na univerzah, kjer je sakrosanktna, če pa si hoče ta manever olajšati, mora univerze prisiliti, da bodo začele prijavljati in ovajati svoje študente. S tem bo krog sklenjen.

Amerika potrebuje radio Glas Amerike, da jo bo obveščal o totalitarnih potezah Trumpovega režima, ki izganja drugače misleče, kriminalizira protest, kaznuje politično drugačnost in disciplinira aktiviste, vse kritike izraelskega pogroma nad Palestinci pa razglaša za antisemite in privržence Hamasa. Američane bi moral res nekdo informirati o prednostih demokracije in vladavine prava.

To je začetek konca Združenih držav Amerike!

Amerika je leta 1919 prešla v obdobje, znano kot »Red Scare« – obsedla jo je antikomunistična histerija. Sedmega novembra 1919, po epidemiji štrajkov, ki so se iz seattelske ladjedelnice razširili po vsej Ameriki in ki so jih razglašali za »poskuse vpeljave komunizma«, in po seriji bombnih atentatov (in poskusov bombnih atentatov), ki so se zgodili pred domovi sodnikov in policijskih inšpektorjev (pripisali so jih komunistom in anarhistom), sta dala pravosodni minister Alexander Mitchell Palmer in njegov asistent J. Edgar Hoover zapreti približno 10.000 komunistov in anarhistov, češ da so skušali »s silo, nasiljem in nezakonitimi sredstvi zrušiti vlado« in »z nasilno socialno revolucijo zapleniti vse bogastvo«. Ponekod se je patriotski obračun končal z linčem. »To je Amerika, ne pa Rusija,« so vpili časopisi.

Palmer se je skliceval na malo prej sprejeta »vojna« zakona (Espionage Act, Sedition Act), s katerima se je Amerika zavarovala pred »nelojalnimi« evropskimi priseljenci in napadi na »obliko ameriške vlade«, Hoover, ki je kar sam orkestriral racije, pa je agentom naročil, naj se osredotočijo predvsem na tujce, ker jih je bilo lažje deportirati – če bi prijeli preveč Američanov, bi imeli le težave.

Amerika se je histerizirala: politiki so spletali lunatične teorije zarote, postavljali enačaj med komunisti in kriminalci ter pozivali k linču ali deportaciji »protiameriških« elementov, študentje so zahtevali odstranitev »radikalnih« profesorjev, učitelji so morali prisegati zvestobo domovini (številne so odpustili), nekatere univerze, recimo Chicago, Yale in Vassar, so razglasili za »radikalne institucije«, svarili so pred »nelojalnostjo« zgodovinskih učbenikov, ljudje so morali paziti, kaj govorijo o vladi in kapitalizmu, ekonomisti so morali govoriti previdno, duhovnike, ki so se zavzemali za revne, so razglašali za »prikrite boljševike«, knjižnice so doživljale čistke, svoboda izražanja je presahnila, mediji so slavili racije in aretacije radikalcev, patrioti – »Za Boga in Domovino združeni!« – so paradirali, mahali z ameriško zastavo in sestavljali ovaduške sezname komunistov, anarhistov in subverzivcev, »malih Leninov« in »malih Trockih«, vsako »diskreditiranje strica Sama« je veljalo za boljševizem, v večini ameriških držav pa so prepovedali razobešanje rdeče zastave.

Ta patriotska histerija je kulminirala 21. decembra, ko so slavnostno deportirali 249 disidentskih tujcev – na otoku Ellis so jih zbasali na ladjo Buford, alias »Sovjetsko barko«, jih zaklenili in jih po dolgi 28-dnevni odisejadi pustili na finsko-ruski meji. Rusi so jih sprejeli kot politične begunce, kot brate, kot tovariše. Z ovacijami. In solzami.

Trump je sklenil, da bo poleg vseh nezakonitih priseljencev kaznoval in deportiral tudi vse tiste, s katerimi se politično ne strinja – začel je z disidentskimi tujci.

Med deportiranci je bila tudi Emma Goldman, slovita anarhistka litovskega rodu, »Rdeča Emma«, ki je novinarjem in publiki pred odhodom z otoka Ellis zavpila: »To je začetek konca Združenih držav Amerike!«

Trump, ki so ga mnogi volili, ker zmotno mislijo, da obvlada biznis in ekonomijo (hej, če je poskrbel zase, bo tudi za nas!), skuša ustvariti patriotsko histerično atmosfero, v kateri bi lahko deportiral vse disidentske tujce (venezuelske priseljence, osumljene kriminala, je deportiral kar v drakonsko, tako rekoč gestapovsko salvadorsko ječo) in obračunal z domačimi »izdajalci«. Deportacije so spet povezane z »nelojalnostjo«, disidentstvom, levičarstvom in političnim nadzorom, kritičen odnos do družbe spet velja za terorizem, fantazije skrajne desnice spet postajajo uradna politika, spet cveti mit o tem, da so tujci »nečisti« in »nevarni« in da v Ameriko prinašajo subverzivne »protiameriške« ideje, spet se širi antiintelektualizem, spet zastrašujejo »radikalne« profesorje, češ da študente spreminjajo v ideološke fanatike raznolikosti, identitetne politike, prebujenosti, kulture črtanja in antisemitizma, novega komunizma (»radikalne« profesorje spet množično odpuščajo in »patrioti«, sicer fanatični slavilci drill-baby-drill fosilnih goriv, ki bi kupovali električne avtomobile, da bi rešili Muskovo Teslo in Trumpa, jim spet grozijo s smrtjo), spet hočejo »očistiti« in defundirati univerze, češ da so polne elitističnih »skrajnih levičarjev«, »kulturnih marksistov«, »maoistov«, »študijev spola« in »antisemitov« (novih komunistov in anarhistov), zaničevalcev zahodne civilizacije, šolstvo hočejo spet ideološko »harmonizirati«, spet psujejo kritične medije, spet »čistijo« knjižnice in javne kulturne ustanove (kot je John F. Kennedy Center for the Performing Arts, kjer se je Trump samooklical za predsedujočega), levičarje spet povezujejo in enačijo s kriminalom, nadnje spet hujskajo drhal (tokrat prek Muskove platforme X), spet jih harasirajo zvezni agenti (tokrat agenti Službe za priseljevanje in carine, ICE), spet podžigajo resentiment in sovraštvo do kulturnih elit, češ da se posmehujejo malim patriotskim ljudem, spet vse – tudi defetistično, senilno demokratsko stranko, politično opozicijo, institucije – silijo v totalno kapitulacijo, poslušnost in kolaboriranje s fašistoidnim režimom (ki ga že primerjajo z vichyjsko Francijo generala Pétaina in ki so mu demokrati – na čelu z Bidnom – mirno izročili Belo hišo, pa čeravno so ga že pred tem razglašali za fašistoidnega), primitivni, povsem neizobraženi Trump, ki je z izvršnim ukazom ukinil ministrstvo za izobraževanje (»veliko prevaro«), pa hoče omejiti priseljevanje iz »usranih lukenj« – no, v času »rdeče grožnje« so za »usrane luknje« veljale dežele južne in vzhodne Evrope, zato so leta 1924 sprejeli zakon (Johnson-Reed Act), ki je omejil priseljevanje iz teh »usranih lukenj«.

In tako kot je Emma Goldman množično deportacijo disidentov označila za konec Amerike, zdaj za konec Amerike označujejo vse to, kar počne Trump – z deportacijami vred. To ni več Amerika, slišimo. Au contraire – natanko to je Amerika! Iz Amerike je skočila latentna histerična antikomunistka.

Zlata doba antikomunistične histerije

Po II. svetovni vojni, v času hladne vojne, je Amerika prešla v drugo obdobje »rdeče grožnje« – v drugo obdobje antikomunistične histerije. Kongres je sprejel zakon o notranji varnosti, po katerem so se morali vsi komunisti obvezno registrirati, javne uslužbence pa so posiljevali s prisegami, ki so bile plod paranoidnega izvršnega povelja 9835, s katerim je Truman leta 1947 vpeljal program lojalnosti, ki so se mu morali v imenu nacionalne varnosti podvreči vsi uslužbenci zvezne administracije. Ali bolje rečeno: preverjali so politično prepričanje vseh uslužbencev zvezne administracije. Za »nelojalneže« po novem niso več veljali le izdajalci, saboterji, špijoni in revolucionarji (ter geji), ampak tudi vsi tisti, ki se »obnašajo tako, da služijo interesom tuje vlade, ne pa interesom Amerike«. V zvezni administraciji so lahko delali le politično preverjeni kadri. Zlagoma se je to preverjanje – delo »ideološke policije« – razširilo v vse družbene pore in na vse ameriške delavce: kdor je verjel v rasno enakost, socialno varnost, sindikate, ekonomijo enakih možnosti in večjo vlogo države v gospodarstvu, je bil potencialni komunistični agent. Mnogi so bili odpuščeni.

Pravosodni minister Tom Clark je obenem objavil seznam subverzivnih organizacij, ki ogrožajo ameriško nacionalno varnost. Na njem je bilo kmalu skoraj 200 organizacij – v času zloglasnega pravosodnega ministra Palmerja jih je bilo le 12. Kdor je bil član katere izmed teh organizacij, kdor se je znašel na napačni mailing listi, kdor je bral napačne knjige in napačne časopise, kdor se je udeleževal napačnih shodov, je tvegal izgubo službe – dobil je status notranjega sovražnika, »nelojalneža«. Kot je rekel Clark: »Tistim, ki ne verjamejo v ameriško ideologijo, ne smemo dovoliti bivanja v Ameriki.« Da pa bi sovražnika še bolj zategnili, so leta 1950 sprejeli zakon o notranji varnosti (Internal Security Act), s katerim so omejili svobodo govora, tiska in združevanja. Zakon je bil jasen: člani komunističnega gibanja so svojo zvestobo prisegli tuji sili, cilj komunističnega gibanja pa je ustanovitev »svetovne komunistične totalitarne diktature«. Vse organizacije in fronte, povezane s komunistično partijo, so se morale registrirati.

To je bil čas, ko so se morali vsi prilagoditi. Nobenega ekscesa. Konformizem je bil v tem času edina tolerirana ideologija, ali bolje rečeno: konformizem je bil odgovor na komunizem. Kdor se je prilagodil, je bil pravi Američan. Kdor se ni, je bil zrel za črno listo, ki ni doletela le Hollywooda. In blacklisting je bil ključni izraz te dobe. Za komunista, izdajalca, zarotnika in subverzivneža je veljal vsakdo, ki se je skliceval na ustavo ali pa branil tiste, ki so jim bile ustavne pravice kršene. V Indiani so morali zaobljubo o lojalnosti podpisati celo poklicni rokoborci, v Kaliforniji univerzitetni profesorji in učitelji, v Ohiu komunisti niso imeli pravice do socialne podpore, v Pensilvaniji komunisti niso bili upravičeni do nobene državne pomoči, v Nebraski so šolarji stalno prepevali patriotske pesmi, iz Birminghama (Alabama) so izgnali vse komuniste, v Jacksonvillu (Florida) je bilo prepovedano komuniciranje s komunisti (z nekdanjimi komunisti tudi), v Tennesseeju pa je vsakogar, ki bi pokazal željo po rušenju vlade, čakala smrtna kazen.

Številne komuniste so zaprli. Številne novinarje, filmarje in pisatelje so deportirali. Spet drugi so potrebovali psihoanalitike, psihiatre in tablete. Zapadli so v depresijo, alkoholizem, migrene, nespečnost in popolno disfunkcionalnost. Nekdanje člane komunistične partije in njene simpatizerje so mučili in poniževali pred kongresno komisijo za protiameriške dejavnosti. Morali so ovaditi svoje nekdanje tovariše – le s tem, da so ovajali nekdanje tovariše, so lahko dokazali, da so prekinili z »mračno« preteklostjo in komunistično partijo. Če kdo ni hotel ovajati, je to lahko pomenilo le eno: da je komunist. Kriminalec, zarotnik, izdajalec, sovjetski vohun, sovražnik, izmeček in bolnik, ki hoče zrušiti ameriško vlado, demokracijo in svobodo. Komisija je bila purgatorij. Če so se hoteli komunisti osvoboditi, če so se torej hoteli vrniti v družbo in spet postati državljani, so morali s komisijo, politično policijo, kolaborirati in kooperirati – in ovajati.

Kar je bilo agonično in stresno, toda komunist, ki se je hotel očistiti in spreobrniti, je moral skozi to torturo, skozi to čiščenje. Če se je hotel očistiti, se je moral samoponiževati. Plaziti se je moral v blatu, priznavati, se posipati s pepelom, doživljal je ameriško verzijo »moskovskih procesov«, ki je vključevala vse tipične momente stalinističnih sojenj – patetično samoobtoževanje, melodramatično ovajanje in naštevanje drugih zarotnikov, vnaprejšnje priznanje krivde, nesmiselnost zanikanja krivde, žrtvino sprejetje objektivnega, univerzalnega gledišča, od koder lahko sama žrtev dobi uvid v svojo krivdo, teatralično samokritiko in kesanje.

Trump je Pensilvanski univerzi zagrozil, da ji bo odsekal 175 milijonov, ker je transspolni ženski pustila, da je tekmovala na ženskem plavalnem mitingu.

Prijatelji so morali ovajati prijatelje, tovariši tovariše, sosedi sosede, sorodniki sorodnike, možje žene, žene može. To je bil čas, ko Amerika ni zaostajala za stalinizmom. Prijatelji niso več videvali prijateljev. Delali so samomore in umirali od stresa, izoliranosti in kronične brezposelnosti. Mnogi so umrli, še preden so umrli.

Leta 1952 je histerični, makartistični kongres izglasoval še prelomni zakon o priseljevanju in državljanstvu (Immigration and Nationality Act), po katerem je deportacija čakala vsakega tujca, ki je bil član kake subverzivne, komunistične organizacije in ki bi lahko pomenil »potencialno škodljive zunanjepolitične posledice za Združene države Amerike«. Za inkriminacijo, aretacijo, odvzem državljanstva ali potnega lista in deportacijo tujca je zadostovala že izjava anonimnega ovaduha, zakon pa je oblastem tudi omogočal, da so preverile politično prepričanje oseb, ki so hotele migrirati v Ameriko, zato so lahko sistematično zavračale Jude, ki so prihajali iz vzhodne Evrope, češ da podpirajo komunizem in Sovjetsko zvezo.

In prav na ta zakon, ki je imel antisemitski podton, se je skliceval Trumpov režim, ko je – zaradi domnevnega antisemitizma – prijel Mahmouda Khalila in mu zagrozil z deportacijo.

Stalinizem po ameriško

Trump je nedavno Univerzi Columbia, na kateri je študiral in protestiral Khalil, odsekal 400 milijonov dolarjev – ker »judovskih študentov« ni zaščitila pred »vztrajnim nadlegovanjem«. Njegova administracija pa je svarilo izdala še 60 kolidžem in univerzam, ki so na kampusih menda dovolili antisemitizem. Toda ironično, vodstvo Univerze Columbia se ni uprlo niti ni protestiralo proti Trumpovi finančni cenzuri (proti Trumpovemu poskusu uničenja univerze!), ampak je preprosto kapituliralo – Trumpu se je uklonilo. Stalilo se je. Discipliniralo je propalestinske študente, mirno je toleriralo doksanje, objavljanje osebnih podatkov »spornih« študentov, suspendiralo ali izključilo je več kot 20 študentov, kongresni komisiji je izročilo dosjeje »spornih« študentov, študentom je prepovedalo nošenje mask (ne le med protestom), otežilo je proteste, najelo je posebno varnostno brigado, ki bo odstranjevala »problematične« študente, oddelek za bližnjevzhodne, južnoazijske in afriške študije pa je prepustilo nadzoru zunanjega predstojnika. Columbia skuša – tako kot ostale univerze (posebej Harvard, Stanford in Michigan), ki se bojijo Trumpovih represalij – ostati čim bolj zunaj dosega radarja, zato je tudi čedalje previdnejša pri izražanju. Pozabite na »enakost, raznolikost in vključevalnost«.

Vodstvo Univerze Columbia klečeplazno izkazuje lojalnost Trumpovemu režimu, ki je sloviti Univerzi Johnsa Hopkinsa – spričo ukinitve zvezne agencije USAid, sponzorke te velike akademske institucije – odsekal 800 milijonov dolarjev, tako da bo prisiljena odpustiti približno 2000 profesorjev, doktorjev, strokovnjakov in drugega osebja, in ki je Pensilvanski univerzi zagrozil, da ji bo odsekal 175 milijonov, ker je transspolni ženski pustila, da je tekmovala na ženskem plavalnem mitingu.

Kar nas spomni na leto 1953, na čas drugega obdobja »rdeče groze«, ko so predsedniki 37 najuglednejših in najelitnejših ameriških univerz – tudi Columbie – spisali izjavo, s katero so se, pravi Ellen Schrecker v knjigi No Ivory Tower: McCarthyism and the Universities (1986), sveto zaobljubili, da bodo univerze sodelovale s kongresnimi in drugimi preiskovalci. Ta, ki ne bo hotel sodelovati, bo odpuščen. Tudi vsi profesorji, ki so člani komunistične partije, bodo odpuščeni – ker niso primerni za učiteljski poklic. Univerze so se torej zavezale, da bodo sodelovale pri inkviziciji in represiji – in da bodo po potrebi tudi same prevzele vlogo inkvizitorja in zatiralca.

Tako kot so v obdobju druge »rdeče grožnje« komuniste, nekdanje komuniste in komunistične simpatizerje prisilili, da so se samoponiževali pred kongresno komisijo za protiameriške dejavnosti in pred javnostjo, zdaj, v rimejku »rdeče grožnje«, univerze silijo, da se samoponižujejo pred kongresom in javnostjo.

In če naj sklenemo ta krog: tako kot zdaj Trump univerze sili, da se samoponižujejo pred kongresom in javnostjo, je Stalin komuniste prisilil, da so se na montiranih »moskovskih procesih« samoponiževali pred sodiščem in javnostjo. Columbia, s katere prihaja 87 nobelovcev, je šla namreč skozi vse faze stalinističnih »moskovskih procesov« – samoobtoževala se je, ovajala in naštevala zarotnike, priznala krivdo, spoznala nesmiselnost zanikanja krivde, izrekla samokritiko in se pokesala.

Leta 2000 se je skušala Univerza Columbia malce razširiti, zato je iskala zemljišče, na katero bi se lahko razširila. Kot poroča New York Times, ji je Trump, nepremičninski tajkun, ponudil svoje zemljišče, a zanj je zahteval 400 milijonov dolarjev. Columbia ga je zavrnila. Kot da je zadnje teslo.

Teslo se ni pozabilo maščevati.