Deška jeza / Kaj se danes dogaja z mladimi fanti?

Tole besedilo ni recenzija novega Netflixovega hita številka ena, britanske miniserije Adolesence, zgodbe o nenavadnih, um begajočih motivih za umor trinajstletne deklice Katie, ki ga je zagrešil njen sošolec Jamie – zafrustrirani, izgubljeni in odtujeni mladenič, čigar krhki um je na spletu zastrupila postopna radikalizacija sovraštva do žensk. Članek bi se – tako kot poplava navdušenih kritik, ki so seriji skorajda soglasno namenile pet zvezdic – zlahka osredotočil na prepričljivost igralskega ansambla, prizemljen scenarij ali to, da je serija brez dvoma tehnični presežek, saj je vsak od štirih delov mojstrsko posnet »v enem šusu«, brez rezov, za kar je bilo nujno zares kompleksno usklajevanje snemalne ekipe. A pravzaprav je bistvo drugje. Omenjeni tehnični dosežki so zgolj odlično plovilo za obravnavo žgočih družbenih vprašanj. Stephen Graham, soavtor scenarija in igralec, ki v srce parajočem nastopu upodobi morilčevega očeta, jih je strnil takole: »Kaj se danes dogaja z mladimi fanti in kakšnim pritiskom vrstnikov, spleta in družbenih omrežij so izpostavljeni?«

Ker v tesnobnem uvodu v serijo spremljamo aretacijo trinajstletnega obdolženca, ki obtožbe sprva zanika, se nam zaradi družbe britanskih mož v modrem najprej zazdi, da bomo vsak trenutek slišali melodijo uvodne špice nanizanke Umori na podeželju. Bo vsak čas v kader vstopil dobri stari inšpektor Barnaby in do konca četrtega dela serije razkril, kdo je v resnici umoril mlado Katie Leonard? Ne, to ni takšna pripoved. Kot je zgovorno povedal avtor zgodbe Jack Thorne, trenutno eden najdejavnejših scenaristov na britanskem otočju, to ni »whodunit«, temveč »whydunit« – serija se torej ne sprašuje, kdo, temveč ugotavlja, zakaj. Zgodbo so navdihnili številni podobni zločini, ki so v zadnjem času pretresli mednarodno javnost; brutalno nasilje nad ženskami, ki so ga izvajali (na spletu radikalizirani) najstniki. Adolescence torej ni le napeta kriminalna drama, temveč pronicljiva analiza družbenih pojavov, ki bremenijo vsakdanjik današnje odraščajoče mladeži. Obravnava krhkost mladostniške identitete v svetu, v katerem vrednote odtujenih fantov oblikujejo spletni podpihovalci jeze, ki frustracije zakompleksanih dečkov preobrazijo v sovražnost, in tegobno odraščanje v svetu, kjer se mladi z žaljivkami, ki so bile v preprostejših časih izrečene na šolskem hodniku ali igrišču, obmetavajo predvsem v digitalnem prostoru, kar lahko hitro postane poligon za javno sramotenje.

Rdeče tabletke, dinamit in fižolčki

Maša Gril, ki že dobrih dvajset let deluje kot specialna pedagoginja, v pogovoru za Mladino opaža, da je vrstniško spletno nasilje (angl. cyberbullying, op. p.) danes brez dvoma najbolj razširjena vrsta nasilja med mladimi: »Največ je žaljivih sporočil, ki si jih mladostniki pošiljajo v različne skupine, v katere so vključeni, izključevanja iz teh skupin, obrekovanja, širjenja lažnih informacij o sošolcih, zasmehovanja, zalezovanja, razširjanja neprimernih fotografij.«

Težavo prepoznava tudi v tem, da »čeprav odrasli deloma nadzorujemo spletno dogajanje, v katero so vključeni mladi, pogosto ne razumemo njihovega jezika, kar je v seriji Adolescence zelo dobro prikazano«. Policijski inšpektorji pri iskanju motiva za brutalni umor tavajo v temi, a kmalu ugotovijo, da je bil storilec tarča žaljenja in javnega sramotenja, ki ga ob prvih pregledih dogajanja na njegovih družbenoomrežnih kanalih niso prepoznali, saj ga je sošolka Katie, žrtev umora, zasmehovala v zakodiranem jeziku, ki je razumljiv zgolj mladim – z emodžiji (oziroma »smeškoti«, spletnimi piktogrami za prikazovanje čustev). To, da se denimo simbol jajčevca zaradi falične oblike pogosto znajde v besedilu, ki nima nikakršne povezave s kulinariko, vemo že dolgo, a hitro rastoči besednjak teh sodobnih hieroglifov (in njihovih skritih pomenov) se med mladimi vztrajno razvija, simboli pa nenehno dobivajo nove pomene, ki jih odrasli ne znajo razbrati. V seriji se med drugim naučimo na primer, da imajo različne barve simbolov srčka različne pomene, naučimo se denimo tudi, kaj pomenijo emodžiji rdeče tabletke, dinamita in fižolčka. Katji Koren Ošljak, asistentki na katedri za medijske in komunikacijske študije na FDV in ustanoviteljici zavoda za digitalno vzgojo Vsak, se to zdi povsem običajno: »Odrasli niso nikoli popolnoma razumeli jezika mladih. Čisto normalno je, da želijo mladi imeti svojo kodo, da želijo vzpostaviti svojo kulturo in si zagotoviti distanco do nas, starcev, ki imamo v njihovih očeh zgrešene vrednote in živimo na zgrešen način.«

Danes se mladi z žaljivkami, ki so bile v preprostejših časih izrečene na šolskem hodniku ali igrišču, obmetavajo predvsem v digitalnem prostoru, to pa lahko hitro postane poligon za javno sramotenje.

V seriji je žrtev storilca na spletu zmerjala z emodžijem rdeče tablete, ki je simbol tako imenovanih »incelov«: pomen simbola izhaja iz znanstvenofantastičnega filma Matrica, kjer je rdeča tabletka sredstvo za prebujenje iz iluzije, »inceli« pa so prepričani, da so bili nekoč slepi, a so zdaj spregledali, saj so razkrili pravo resnico o ženski naravi in stanju sveta. Izraz incel je sklop, nastal iz besedne zveze »involuntary celibate«, torej »neprostovoljni celibater«. Načeloma gre za spletno subkulturo jeznih moških, ki menijo, da so obsojeni na življenje brez romantičnih in spolnih odnosov, pri čemer se pogosto zatekajo k sovraštvu do žensk, saj jih krivijo za vse svoje tegobe. Samooklicani ponosni »inceli« se na spletu zadržujejo v digitalnem ekosistemu, imenovanem »manosphere« (slo. moška sfera, op. p.), množici forumov in kanalov, ki promovirajo (toksično) moškost, mizoginijo in nasprotujejo feminističnim idejam.

A izraz ima dvojni pomen: v seriji Adolescence je (v jeziku emodžijev) uporabljen kot žaljivka, ki protagonista pred sošolci ožigosa kot devičnika, ki bo to ostal do konca svojih dni. Čeprav je bil um mladega protagonista delno zastrupljen v »manosferi«, simbol rdeče tablete doživlja kot napad, kot zasmehovanje, saj je žrtvi umora neuspešno dvoril, to pa je še dodatno okrepilo njegove manjvrednostne komplekse. Kakor opaža Maša Gril, v seriji »Jamie psihologinji mrmra, da je grd, saj je njegova lastna vrednost, ki si jo je izoblikoval na podlagi primerjanja s standardi moškosti s spleta, popolnoma načeta«. Specialna pedagoginja tudi pri naših osnovnošolcih opaža, da vsebine, v katere vse dni strmijo na družbenih omrežjih, »pogosto negativno vplivajo na njihovo samopodobo, saj so polne nedosegljivih, idealiziranih podob, zato se počutijo manjvredne«. Takole pojasni: »V adolescenci je telesni videz zelo pomemben. Opažam tudi velik porast motenj hranjenja, predvsem anoreksije, med mladimi deklicami, ki se primerjajo z retuširanimi vzornicami s TikToka.«

Toksična moškost

Frank G. Karioris, predavatelj in akademik, ki raziskuje na polju kritičnih študij moškosti in je tudi glavni urednik znanstvene revije Journal of Bodies, Sexualities, and Masculinities, je leta 2019, ko je gostoval na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, v intervjuju za Mladino, razmišljajoč o fenomenu »toksične moškosti« – gre za pojem, ki ga opredeljujejo mačizem, seksizem in tudi nasilje nad ženskami – ugotavljal, da so mladi jezni moški pogosto razburjeni zaradi težav, ki so resnične, a je njihova logika pri iskanju odgovora na to, kdo je za te težave kriv, popolnoma zgrešena. »Danes so še bolj zmedeni glede tega, kdo je zares odgovoren za njihov položaj,« ugotavlja šest let kasneje. »Pred nekaj leti so bili še nekako sposobni dialoga, tudi če se s kom niso strinjali. Danes je to veliko težje. Če ni prostora za dialog, se družba polarizira v binarni sistem ’da in ne’, kjer v mnenjih ni odtenkov,« pravi. Poudarja, da je mladim ta dinamika še težje razumljiva, saj se njihova identiteta še vedno oblikuje: »Če ne morejo sodelovati v razpravi, jim ostane le izbira sprejeti ali zavrniti celoten sistem prepričanj. Številni se zato raje odločijo za popolno sprejetje, saj ne želijo biti izključeni.«

Serijo Adolescence so navdihnili številni podobni zločini, ki so v zadnjem času pretresli britansko javnost; brutalno nasilje nad ženskami, ki so ga izvajali (na spletu radikalizirani) najstniki.

Odkar je Frank Karioris nazadnje spregovoril za Mladino, so se na njegovem raziskovalnem področju zgodili veliki premiki, seveda v napačno smer: od vzpona Andrewa Tata – razvpitega vplivneža, nekdanjega kikboksarja in »aktivista za pravice moških«, ki je influencersko kariero zgradil s širjenjem seksistične retorike, poniževanjem žensk in bahanjem z luksuznim življenjskim slogom, predlani pa je bil v Romuniji aretiran zaradi suma trgovanja z ljudmi – in njemu podobnih vplivnežev, ki množično širijo ideologijo moške večvrednosti, prek subkultur »incelov« in »sigma moških« – volkov samotarjev, ki naj bi v hierarhiji moškosti zasedali stopničko nad alfa samci – do že omenjene »manosfere« in posledične epidemije »moške jeze«. V Kariorisovih očeh je ta razvoj »izjemno deprimirajoč. Težave, ki so bile prisotne že dolgo, so se popolnoma normalizirale, vstopile so v mainstream,« pravi. Raziskovalec poudari, da »Andrew Tate in njemu podobni niso nov pojav. Gre le za nove, skrajnejše različice zgrešenih idej, ki izhajajo iz globoko zakoreninjenih patriarhalnih vzorcev.« In doda: »Najbolj skrb zbujajoče pa je, da danes posamezniki z ogromno moči, kot je denimo Mark Zuckerberg, v podkastih izražajo podobne ideje, le da jih zavijajo v nekoliko bolj uglajen jezik. Te ideologije so dobile dostop do mest moči.«

Andrew Tate seveda niti približno ni glavni krivec za epidemijo toksične moškosti in deške jeze, ki jo problematizira serija Adolescence, temveč je zgolj najočitnejši učbeniški primer spletnih gurujev, ki z mačističnim, seksističnim in mizoginim žlobudranjem zastrupljajo um najdovzetnejšega in najkrhkejšega segmenta ciljnega občinstva tovrstnih vsebin – otrok. V seriji je Tate omenjen zgolj enkrat, pri čemer je ključno, da ta edina omemba pride iz ust odrasle osebe. Zmedeni preiskovalci pri poskusih, da bi razumeli motive za umor, ki so jim popolnoma tuji, tavajo v temi in iščejo kako oprijemljivo referenco. A kot pravi scenarist Jack Thorne, so protagonista (oziroma antagonista, a po svoje tudi žrtev) serije »indoktrinirali glasovi, ki so veliko nevarnejši od Andrewa Tata«.

Ja, tovrstnih škodljivcev, jeznih glasnikov toksične moškosti, na spletu kar mrgoli, uporabniki družbenih omrežij pa se lahko hitro in včasih popolnoma nehote znajdejo v izolaciji spletnih mehurčkov oziroma mnenjskih komor (angl. echo chamber, op. a.), v katerih jim algoritmi strežejo s čedalje škodljivejšo vsebino, ki sčasoma izkrivi njihove vrednote in pogled na svet. Ko se znajdejo v takšnem vrtincu, se lahko hitro začne proces radikalizacije, saj so v adolescenci sila dovzetni za topoglavo pametovanje starejših, kvaziizkušenih nakladačev, ki jih napajajo z lažnim občutkom pripadnosti in moči. Kot je scenarist Jack Thorne zapisal za časnik The Guardian, je med raziskovanjem, ki je bilo del priprav na pisanje scenarija, hitro dojel privlačnost tako imenovane manosfere: »Če bi bil izoliran otrok, bi v teh skupnostih nemudoma našel odgovore, zakaj se počutim nekoliko izgubljenega.« In nadaljeval: »Eni od osrednjih zamisli te skupnosti, pravilu 80 : 20 – torej zamisli, da 80 odstotkov žensk privlači zgolj 20 odstotkov moških – bi v času odraščanja preprosto prikimal. In se vprašal, kako lahko porušim to razmerje. S kakšnimi škodoželjnimi manipulacijami bi lahko ponastavil svet, v katerem prevladujejo ženske, ki delujejo proti meni?«

Frank Karioris razloži, da je prostor, v katerem jezni moški oblikujejo skupno identiteto in izkrivljene nazore, čedalje ožji. »Vse manj je prostora za logično koherentne razprave. To vodi v skrajne poglede – inceli trdijo, da ženske sploh niso potrebne ali da jih je treba nadzorovati, sočasno pa so prepričani, da jim ženske nekaj dolgujejo,« pravi. »Njihovo utemeljevanje je vse manj koherentno, čeprav je bila koherenca že v osnovi precej odstotna.«

Pametni telefon kot zlikovec

Maša Gril je prepričana, da imajo sodobne tehnologije in družbena omrežja negativne učinke na duševno zdravje mladih: »Zaradi pretirane rabe tehnologij manj spijo, to pa močno vpliva na telesno in duševno zdravje otrok – tudi impulzivnost je tesno povezana s pomanjkanjem spanca.« Kot pravi, »raba sodobnih tehnologij pogosto vodi v odvisnost, kar pomeni, da se mladostniki izolirajo od realnega sveta in so kljub navidezni stalni povezanosti s svetom pred zasloni še bolj osamljeni«. Specialna pedagoginja eno izmed temeljnih razsežnosti težave prepoznava v tem, da nekateri starši danes že šestletnikom kupijo pametni telefon in jih s tem izpostavijo vsebinam, ki jih tako majhni otroci ne razumejo, jih ne znajo predelati in jim zato povzročajo stiske. »Jamie se na spletu radikalizira – tam se kot zmeden trinajstletnik pouči o standardih moškosti in to ga nazadnje spremeni v morilca,« pravi. »Kot pedagoginja si včasih mislim, da ima otrok do dvanajstega leta lahko samo eno – pametni telefon ali pametne starše.«

V poplavi odzivov na serijo Adolescence najdemo ogromno komentarjev, ki trdijo, da pravi zlikovec zgodbe nista ne mladi morilec Jamie ne Andrew Tate, temveč pametni telefon, ki se je v rokah trinajstletnega protagonista znašel veliko prezgodaj. Tudi ustvarjalec Jack Thorne se je te dni aktivistično zavzel za starostno omejitev dostopa do pametnih telefonov v Združenem kraljestvu, kjer ima (po podatkih iz raziskave medijskega regulatorja Ofcom) pametni telefon v lasti 89 odstotkov dvanajstletnikov, tretjina štiriletnikov, polovica otrok pa je na družbenih omrežjih prisotna že pred trinajstim letom.

Hitro rastoči besednjak emodžijev (in njihovih skritih pomenov) se med mladimi vztrajno razvija, simboli pa nenehno dobivajo nove pomene, ki jih odrasli ne znajo razbrati.

Katja Koren Ošljak sicer priznava, »da telefoni in družbena omrežja prinašajo nove izzive, kot so lažne novice in vplivneži, ki širijo sporne, včasih celo toksične vsebine in s tem nagovarjajo mlade,« a meni, da je »napačno videti v telefonu glavnega krivca za to, da se mlad človek odloči za nasilno dejanje. To je pretirano poenostavljanje, prohibicija pa v resnici ni rešitev.« In doda: »Težava je veliko širša.« Prav tako je prepričana, da lahko mehanizmi, kot je preverjanje identitete in starosti uporabnikov, kakršnega bo verjetno uvedla Avstralija, ki je pred nedavnim sprejela zakon o omejitvi rabe družbenih omrežij za mlajše od šestnajst let, »pod krinko varstva otrok pomenijo poseg v zasebnost. V ozadju so interesi, ki povečujejo moč digitalnih platform ali vlad in jim omogočajo večji nadzor.«

Radikalizacija

Frank Karioris poudarja, da so »današnji otroci zaradi nenehne rabe telefona ves čas v stanju odtegnitve, nenehno trpijo zaradi pomanjkanja serotonina in dopamina, njihova pozornost je izjemno kratkotrajna.« Sočasno pa tudi on poudari, da težav, kot je radikalizacija mladih v spornem odnosu do žensk, seveda ne moremo pripisati zgolj algoritmom družbenih omrežij in času, ki ga otroci preživijo pred zasloni – s tem bi zadevo pretirano poenostavljali. »Lahko bi preživel milijone ur pred zaslonom in ne bi postal incel ali brutalno umoril sošolke, kot je to storil deček v seriji Adolescence,« pravi Karioris. Raziskovalec je prepričan, da tehnologija, telefoni in podkasterji niso neposredno krivi za radikalizacijo, sodelujejo pa pri ustvarjanju naracije o tem, kakšne možnosti imajo mladi, saj omejujejo njihovo perspektivo. »Pretirana raba pametnega telefona je nezdrava, a sama po sebi ne vodi v nasilne izbruhe. Toda telefoni so orodje, ki ga nekatere skupine izkoriščajo,« pravi. »Ko lik, kakršen je Andrew Tate, želi razširiti svojo škodljivo ideologijo, lahko to počne prek ogromne množice platform, od Instagrama in TikToka do Twitterja in Snapchata. To pomeni, da se morajo otroci dejavno truditi, da se nekaterim vsebinam izognejo. Ko enkrat začnejo slediti neki poti, pa jih algoritmi vedno bolj potiskajo nanjo.« Poleg običajnih spletišč, ki jih omenja Karioris, so tu še različni anonimni forumi in zaprte skupine na Discordu, kjer nekateri mladi kot spužve vpijajo še skrajnejšo vsebino, a kot poudari raziskovalec, ne začnejo kar takoj v takšnih ekosistemih: »To niso fizični prostori, v katere bi se preprosto sprehodili in kar naenkrat naleteli na skrajne ideje. Do teh prostorov pridejo postopoma, s številnimi manjšimi koraki,« pravi. »Začetek je lahko nekaj povsem nedolžnega – morda šala o ženskah na Instagramu. Sprva to niso spletišča subkulture ’incelov’ in ’manosfere’. Toda algoritmi jih potisnejo v mehurčke, kjer se vsebina postopoma spreminja in postaja vse skrajnejša.«

Karioris je v pogovoru večkrat poudaril moč algoritmov pri radikalizaciji mladih jeznih dečkov: »Poznam primer moškega, ki je začel gledati Joeja Rogana, nato pa ga je YouTubov algoritem popeljal v skrajnodesničarski svet. Postopoma je izgubil sposobnost reči ’ne’ nekaterim idejam, saj se mu je vse zdelo povezano v en sam sistem prepričanj.« Radikalizacija mladih fantov v svet toksične moškosti in sovraštva do žensk se po navadi začne precej nedolžno, nato pa algoritmi uporabnike postopoma in pretanjeno posrkajo v svet čedalje skrajnejših pogledov. »Na začetku so te vsebine zelo prijazne in privlačne,« pravi Karioris. »Jordan Peterson, na primer, deluje prepričljivo – akademsko, znanstveno in dostojanstveno. Nato pride Joe Rogan, ki je bolj neposreden, a še vedno razmeroma uravnotežen. Postopoma pa se vsebine začnejo pomikati proti skrajnejši retoriki.« Svoje misli utemelji s konceptom, ki ga je Bertrand Russell opisoval kot »paradoks strpnosti«: »Da bi ohranili strpno družbo, moramo biti nestrpni do nestrpnosti. Mladi, ki nimajo konteksta ali zgodovinskega znanja, tega ne prepoznajo in se znajdejo v vrtincu idej, ki jih vodijo vedno globlje v radikalizacijo.«

Žan Lep, strokovnjak za socialno psihologijo in razvojnopsihološke študije, ki deluje v Centru za uporabno epistemologijo Pedagoškega inštituta, med drugim raziskuje politično radikalizacijo, v kateri prepoznava nekatere vzporednice z radikalizacijo mladih v sovražnih prepričanjih o ženskah: »Mehanizma sta v obeh primerih enaka – gre za viktimizacijo, torej prepričanje o neke vrste prikrajšanosti, in iskanje krivca.« Opaža, da družbena omrežja ponujajo veliko priložnosti za socialno primerjavo in različne oblike izključenosti (tudi medvrstniškega nasilja), hkrati pa omogočajo, da najdemo somišljenike za vsako še tako specifično mišljenje: »Ko algoritmi zaznajo neko zanimanje, nam ponujajo vse več takšne vsebine, vse težje se je srečati z drugačnimi pogledi, to pa krepi polarizacijo – mnenja ljudi postajajo vedno bolj skrajna, hkrati se krepi prepričanost o svojem prav, kar povečuje pripravljenost za nasilno vedenje, torej radikalizacijo.« Ko nadalje razmišlja o psiholoških dejavnikih, ki ustvarjajo dovzetnost za radikalizacijo, pravi, da gre navadno za posledico socialne izključenosti ter močne identifikacije s skupino, ki ponuja radikalno alternativo in verjame v večvrednost svojega pogleda: »Ker mladi še nimajo povsem izoblikovanih družbenopolitičnih prepričanj in so zanje vrstniške skupine razmeroma pomembnejše, so še posebej dovzetni za radikalizacijo.«