Kako malomeščana spraviti s kavča

Ob imenu Mateja Koležnik najprej pomislimo na presežke na področju gledališča. A preden je postala naša mednarodno najbolj iskana gledališka režiserka, je bila kantavtorica in nastopala po vsej Jugoslaviji. V svojem značilnem prostodušnem tonu zase pravi, da je bila »v času, ko se je v Jugoslaviji začel novi val, kot nekakšna netalentirana Joni Mitchell«. Tako pravzaprav ne preseneča, da se je glasbeni karieri sčasoma odpovedala. Sprejetja na študij gledališke režije sicer ni pričakovala, a uspelo ji je in gledališče jo je nato silovito posrkalo.

Njen opus je danes zavidnja vreden, ob tem pa je drugo za drugo osvajala tudi najprestižnejše domače nagrade, od številnih Borštnikovih do nagrade Prešernovega sklada, ki jo je pred dvema desetletjema prejela za predstavi Praznovanje in Noži v kurah v ljubljanski Drami. V zadnjem desetletju, odkar večinoma režira v nemškem in avstrijskem prostoru, po uglednih nagradah sega tudi tam. Med drugim se ponaša z najpomembnejšo avstrijsko gledališko nagrado nestroy. Njena predstava Otroci sonca po besedilu Maksima Gorkega in v produkciji Gledališča Bochum pa je bila uvrščena na berlinski festival Theatertreffen, »nemško Borštnikovo srečanje«, ki velja za enega najelitnejših gledaliških festivalov v Nemčiji in Evropi nasploh.

Mnogo domačih navdušencev nad gledališčem se je zato v preteklih letih upravičeno spraševalo, kdaj bomo njene predstave spet lahko dočakali na naših odrih. In smo jih. Najprej lansko jesen Malomeščansko svatbo Bertolta Brechta, prav tisto predstavo, ki ji je 15 let prej, leta 2009, na istem odru, na odru SNG Maribor, odprla pot v tujino. Zdaj se je z obnovitveno premiero predstave vrnila v štajersko prestolnico.

Kmalu zatem pa smo izvedeli za še en njen velikopotezni projekt. In za še enega Brechta. Tokrat prvič v koprodukciji naših dveh osrednjih nacionalnih kulturnih institucij, ljubljanske Drame ter Opere in baleta. In res, prejšnji četrtek, 20. marca, je bila na odru SNG Opera in balet Ljubljana premierno uprizorjena Opera za tri groše Bertolta Brechta in Kurta Weilla, zmes dramskega in glasbenega gledališča, ki jo je pri nas na oder prvič postavil Bojan Stupica leta 1937. Pravzaprav gre za predelavo angleške baladne opere Beraška opera Johna Gaya iz 18. stoletja, pri čemer je njegovo razsvetljensko tezo o enakosti vseh ljudi nadomestila kritika kapitalizma, politike, korupcije, razrednih razlik in hinavščine višjega sloja.

Uprizoritev v režiji Mateje Koležnik je kompleksna in pogumna. Je aktualna, kar Brecht sicer vedno je, beremo jo lahko kot kritiko sedanjega stanja stvari, tudi vzpona in vladavine populistov v spregi s skrajno desnico in z lastniki tehnoloških velikanov. Številni nastopajoči briljirajo. Zgodovinska koprodukcija, ki že žanje navdušujoče kritiške odzive, pa je pomembna tudi zato, ker so jo pri nas prvič uprizorili, kot je tudi sicer zamišljeno – z dramskimi igralci na eni in opernimi pevci na drugi strani.

Prepričana je, da so slovenski ustvarjalci, od igralcev do pevcev in plesalcev, mnogo boljši, pristnejši in bolj specifični kot kjerkoli v tujini, kjer je imela priložnost delati.

Skratka, gre za velik, pomemben projekt. Pa tudi za projekt, ki je Mateji Koležnik znova dokazal, kar dobro ve že desetletja – da je slovenski performativni korpus, od igralcev do pevcev in plesalcev, mnogo boljši, pristnejši in bolj specifičen kot kjerkoli v tujini, kjer je imela priložnost delati.

Toda hkrati je utrujena. Sprva jo je presenetilo to, da ni bila več prepričana, kako naj tekst postavi na domačih odrih, saj je z intenzivnim delom v tujini nekako izgubila referenčni prostor. Nato pa je ambiciozen projekt režiserki, ki slovi po svoji strukturiranosti, urejenosti in natančnih, zapletenih, vrtečih se scenografijah, odstrl tudi tisto manj prijetno plat stanja slovenskih gledaliških institucij, in sicer nesluteno poslabšanje produkcijskih možnosti v poldrugem desetletju. »Tisto, kar še nekako drži videz, da je pri nas še vse v redu, je to, da vsi ti izjemni ustvarjalci še vedno opravijo svoje delo stoodstotno. Državi pa je v zadnjih desetletjih uspelo prav sistematično uničiti vse sektorje okoli odra,« pravi. Rezi v času zloglasnega Zujfa, ki jih nikoli niso zares povrnili, pandemija, visoka inflacija, negotove razmere na gospodarskem področju, globalna zaostrovanja – vse to se je občutilo in se občuti tudi v kulturi in umetnosti.

Kaj to pomeni v praksi? Da so odri neopremljeni. Da izginjajo gledališke delavnice. Da mojstri odhajajo v pokoj, njihova delovna mesta pa se zapirajo. In da »prideš v delavnico, kjer ti vodja pove, da nima več nikogar, ki bi varil kovino, nima patinerjev, nima dovolj mizarjev, preprosto nima nekega minimalnega korpusa in zato je za njihovo delo potrebno najeti zunanje izvajalce. Absurd tega pa je, da dobiš finančna sredstva le za material, saj budžet predvideva, da ima hiša svojo delavnico in v njej delovno silo.«

Predstave so tako obsojene na to, da postanejo skupek kompromisov. »In takrat, ko poskušaš vsak dan iz kompromisa narediti koncept, je na koncu zelo veliko babic in kilavo dete. Na te stvari preprosto nisem več navajena, v zadnjih letih sem se nekako razvadila, saj se vračam iz prostorov, kjer to še vedno deluje.«

Ne zdi se ji nikakršno naključje, da slovenski gledališki igralci takoj, ko pridejo v tujino, igrajo na velikih in pomembnih odrih, saj je bil naš domači gledališki prostor od nekdaj izredno močan. Doma pa so, zlasti tisti gledališki delavci, ki niso zaposleni v javnih gledališčih, v težki situaciji. »Zato pa premnogo prekarnih gledaliških delavcev na določeni točki obupa in gre počet kaj drugega. To velja predvsem za scenografe, kostumografe, oblikovalce luči, komponiste – za ta celotni spremljevalni korpus, ki je nekako neviden, ampak izjemno bistven, in je tako mizerno plačan, da mora hkrati delati štiri, pet projektov, da sploh zasluži minimalno plačo. Pri čemer ne vedo vnaprej, kdaj, koliko in kaj bodo delali, trepetajo čakajoč na telefonski klic. To je res sužnjelastniški odnos.«

Mateja Koležnik o stanju v slovenskem gledališču vselej spregovori brezkompromisno in brez dlake na jeziku. To pravico si vedno znova izbori, morda tudi zato, ker je, potem ko je uspešno krmarila po domačem gledališkem prizorišču, dodobra izkusila delovne razmere v tujini. In morda tudi zato, ker njeno preživetje ni odvisno od slovenskega gledališkega prostora, saj dela za najpomembnejše hiše nemškogovorečega prostora, od dunajskega Burgtheatra do münchenskega Residenztheatra in Berliner Ensembla. »K sreči grem lahko še vedno ven, kjer so moji sodelavci plačani, kot se spodobi, in jim ni treba krpati po šest projektov hkrati, da lahko vsak mesec plačajo položnice. Imam srečo, da so hiše, s katerimi sodelujem, sposobne izvesti naše originalne ideje, ne pa stotega kompromisa, narejenega zavoljo produkcijskih nezmožnosti. To je že velik luksuz. Seveda pa pogrešam naše igralce in jih bom vedno,« pravi.

Na Dunaju jim je uspelo iz svoje opere, baleta in gledališča ustvariti kulturno industrijo, na katero so izjemno ponosni. »Tam ti taksist pove, kaj se igra in kaj se splača gledati.«

In tudi za slovensko gledališče ji je – še vedno – še kako mar. Veliko razmišlja tudi o vrnitvi domov. Živeti iz kovčkov v mestih, ki jih nikoli ni zares vzljubila, je nekaj, kar ji je z leti vse težje. Toda zaveda se, da bi to znova terjalo veliko prilagajanja. Še zlasti, ker doma ne vidi resnega dolgoročnega načrta, kaj in kako z gledališčem. »Vse stoji na nekaj odstotkih ljudi, ki delujejo prek svojih zmožnosti in so podplačani, skozi javni sektor pa se vleče masa ljudi brez pravega žara in brez kakršnegakoli mehanizma, ki bi jih poklical na odgovornost, kadar kaj ne deluje. Ta razkorak med zaposlenimi in prekarnimi delavci je strahoten. V javnih gledališčih predstave ustvarjajo številni prekarni delavci. In nekdo, ki pride kot prekarni delavec, bo po navadi pazil, da se ne zameri preveč, da ne teži, ne zahteva in kliče na odgovornost. Ker to pomeni, da ga naslednjič ne bodo povabili. Tisti, ki težijo, ne delajo. To se mi zdi največja rak rana slovenskega gledališča v tem trenutku. Da v principu nihče več nima volje, energije in načrta, kako jasno in glasno reči, da tako ne gre več.«

Skrbi jo tudi vse močnejši občutek, morda se bo komu zdel neupravičen, da je gledališče postalo družbeno nepomembno in popolnoma nebistveno. Vseeno je, kaj počnemo in kako to počnemo, pravi, »stvari se zgodijo in izpuhtijo v zrak. Zame je teater javno delo. Zelo se zavedam dejstva, da za svoje delo trošim javni denar. To, kako gredo te stvari neopaženo mimo, kako komaj še obstajata relevantno medijsko pokrivanje in gledališka kritika, je pravzaprav izredno skrb zbujajoče.« Na Dunaju, doda, jim je uspelo iz svoje opere, baleta in gledališča ustvariti kulturno industrijo, na katero so izjemno ponosni. »Tam ti taksist pove, kaj se igra in kaj se splača gledati. In ta hip kot ’gastarbajter’ razumem dušo svojega gospodarja bolj kot dušo sonarodnjaka.«

A tudi v nemškem kulturnem prostoru, kamor je vstopila pri svojih petdesetih (rojena je leta 1962, otroštvo je preživela v Beli krajini) in se Nemcem takoj prikupila s svojo strukturiranostjo, natančnostjo in perfekcionizmom, po njenih opažanjih ni vse rožnato. Tudi tam se seseda javni sektor, saj je državo najprej izčrpala pandemija koronavirusa, nato pa še vojna v Ukrajini.

Predvsem pa zbuja skrb naraščajoči fašizem. Zelo jo skrbi visoka javna podpora skrajni desnici v Nemčiji in Avstriji, najvišja po drugi svetovni vojni. »Stvari so se zaostrile, ta neka uspavana demokracija je mimo. Nenadoma so v nemškem prostoru postale žive, relevantne debate, kateri tekst uprizoriti, zakaj prav tega, kako ga uprizoriti in v katerem gledališču. Kadar se zgodita tak kaos in takšna negotovost, kot vladata v Evropi v tem trenutku, je normalno, da imajo ljudje potrebo po redu in urejenosti. Fašizem to a priori obljublja. Najprej s tem, da bo odstranil vse drugačne ali drugače misleče od vas. In to evropskim malomeščanom pride prav.«

Kljub temu so produkcijske razmere za delo v Nemčiji neprimerljivo boljše. »Tisto, kar pri Nemcih cenim in pogrešam tu, je čut za odgovornost. Tam se ne dogaja, da bi se pripetila kakšna res huda konstrukcijska ali planerska napaka in da človek, ki je bil za to pristojen, za napako ne bi odgovarjal. Tam je ta linija odgovornosti in nalog, ki jih je nekdo dolžan narediti, da se pride do rezultata, čistejša. Pri nas pa vlada pekel med prekarnimi delavci, ki pridemo navdušeni, prepričani in zavzeti v hiše in se zaletimo v javne delavce z iztožljivimi plačami, ki se jim nič ne zgodi, če ne opravijo svojega dela. To je frustrirajoče in navsezadnje tudi škodljivo.«

»Vsi bi morali postati neskončno previdni in prestrašeni v trenutku, ko se začnejo v politiko vtikati ljudje, ki se hočejo s tem izogniti zaporu.«

Mateja Koležnik je tudi pozorna opazovalka družbenih pojavov, ki jih s svojimi predstavami včasih zazna, še preden so zares očitni. V devetdesetih jo je zanimal norveški dramatik Ibsen, dramski teksti, ki so govorili o tem, kar je potlačeno v posamezniku. Ob vse bolj rastočem fašizmu in drugih skrb zbujajočih družbenih pojavih pa je spoznala, da je treba vrniti pogled na širšo sliko. In ne razmišljati le o tem, kar družba počne posamezniku, pač pa o tem, kaj mora posameznik uvideti in sprejeti, storiti za to, da družba lahko deluje. »Odsotnost tega pogleda je preprosto prevelika,« pravi. »Zelo smo osredotočeni na to, kaj bi mi radi, kaj si želimo in potrebujemo, in zelo malo na to, kaj moramo storiti, da sistem deluje. To smo v glavnem kar prepustili norcem in patološkim narcisom. Vsi bi morali postati neskončno previdni in prestrašeni v trenutku, ko se začnejo v politiko vtikati ljudje, ki se hočejo s tem izogniti zaporu.«

Želi si, da bi Evropejci končno dojeli, da imamo možnost spremeniti stvari, dokler še imamo možnost volitev, ki še niso do konca uzurpirane, in dokler vsak prešteti glas šteje. »Mislim, da nam te zavesti že dolgo časa manjka – da smo si sami krivi za družbene razmere, v katerih živimo. Kdaj ste nazadnje resnično premislili, koga boste volili na volitvah v evropski parlament? Morda se za domače volitve še nekako potrudimo, da gremo volit proti nekomu, namesto za nekoga, v Evropski uniji pa nas niti to ne zanima. In tako je vsepovsod v Evropi.«

Najbolj bistveno vprašanje se ji sicer zdi, »kako malomeščana spraviti s kavča, da ne bo več samo kavč revolucionar, pač pa bo dejansko vstal in se premaknil«. Kako, torej, ga premakniti? »Sama na to vprašanje še nimam odgovora,« prizna. In čez čas doda: »Za zdaj se mi zdi, da jih spravi pokonci samo dober kader za objavo na Instagramu.« Morda je to že iztočnica za katero od njenih naslednjih predstav.

Glasbeno-gledališka predstava:
Bertolt Brecht, Kurt Weill: Opera za tri groše
Kje: SNG Opera in balet, Ljubljana
Kdaj: 28. in 29. marca 2025