Dva posiljevalca nista več oseb

Žrtve drugih kaznivih dejanj imajo boljši kazenskopravni položaj kot žrtve spolnih kaznivih dejanj

Avgusta 2017 so trije fantje, udeleženci fantovščine, na stranišču avtokampa Lucija nad dekletom, ki je zvečer prišla na stranišče, izvajali spolno nasilje – dva sta jo drug za drugim zgrabila od zadaj in jo dlje otipavala po intimnih delih telesa, po prsih, zadnjici in mednožju, tretji pa je opazoval in se naslajal. Zadeva je šla na sodišče in spolna napadalca sta bila obsojena na leto zapora, a je potem višje sodišče kazen spremenilo v zgolj pogojno zaporno kazen. In sicer zato, ker naj ne bi bil izpolnjen pogoj za hujšo obliko kaznivega dejanja, saj dve osebi zaporedoma še ne pomenita »več oseb«. To bizarno odločbo je konec lanskega leta potrdilo vrhovno sodišče.

Ko kazenski zakonik sostorilstvo (kaznivo dejanje stori več kot ena oseba hkrati) določa kot hujšo (kvalificirano) obliko kaznivega dejanja, govori o »dveh ali več osebah«. A zdaj je jasno, da je v zakoniku ena izjema, in sicer pri kaznivem dejanju posilstva in spolnega nasilja, kjer je uporabljena le besedna zveza »več oseb«. To, na prvi pogled nepomembno podrobnost sta izkoristila zagovornika obsojenih Gorazd Gabrič in Marko Makuc. Zatrjevala sta, da v tem primeru »dve osebi« ne pomenita »več oseb« in da torej za posilstvo ali spolno nasilje, ki ga storita dve osebi hkrati, ni predvideno strožje kaznovanje, kot je predvideno, če so storilci vsaj trije.

Ni dvoma, da gre za ostalino iz časov kazenskega zakonika iz prejšnje ureditve, ki je za sostorilstvo uporabljal drugačno, enotno terminologijo »več oseb«, ni dvoma, da gre za lapsus zakonodajalca. To v odločbi posredno priznavajo vrhovni sodniki – predsednica senata Marjeta Švab Širok ter člani Primož Gorkič, Maja Baškovič, Andreja Sedej Grčar in Marijan Debelak. A kljub temu se niso odločili za smiselno razlago pojmov, pač pa za dobesedno.

Niso opazili, da gre za očiten lapsus in da bi bilo tudi v tem primeru določbo treba razlagati kot sostorilstvo. Namesto tega so prepoznali »zakonodajalčevo večdesetletno vztrajanje pri samostojni besedni zvezi ’več oseb’« pri dveh spolnih kaznivih dejanjih in »prav tako večdesetletno doslednost pri predpisovanju ostalih sostorilskih oblik kaznivih dejanj« in celo zapisali, da »v tem ni mogoče prepoznati zakonodajalčeve nepazljivosti ali nedoslednosti«.

Vse to, čeprav ni nobene logike v tem, da bi prav pri spolnih kaznivih dejanjih zakonodajalec omogočal blažje kaznovanje sostorilcev, kadar sta le dva. To zagotovo ne izhaja iz prav nobene zakonodajalčeve utemeljitve in tudi ne iz kateregakoli komentarja kazenskega zakonika. Nihče nikoli ni zagovarjal razlogov v prid temu, da se dva sostorilca vedno kaznujeta huje, le kadar gre za posilstvo ali spolno nasilje ne.

Vrhovni sodniki so zapisali, da (tudi v skladu s presojo ustavnega sodišča) »sodišče v polje kaznivosti ne sme vnašati ničesar, česar ni v to polje z opredelitvijo znakov posameznega kaznivega dejanja na splošni ravni vnesel že zakonodajalec«. In se odločili za najlažjo, vsebinsko napačno pot, ki ustreza vsem, razen žrtvam spolnih kaznivih dejanj.