Ni prostora za protest

V času, ko so RTV Slovenija prevzeli nameščenci stranke SDS, ki so se v strukture javnega zavoda zažrli pod tretjo Janševo vlado, je bilo politično nadlegovanje zaposlenih del vsakdanjika. Tudi del vsakdanjika Zemire A. Pečovnik, tedaj urednice oddaj o kulturi na Televiziji Slovenija. Uroš Urbanija, takratni direktor te televizije, je od nje, denimo, večkrat zahteval seznam sodelavcev uredništva, ki so se pridružili stavki proti političnemu zavzetju RTV in izživljanju vodstva nad zaposlenimi. Sodelavcev ni nikoli izdala. Še več, pri stavki je dejavno sodelovala tudi sama.

Potem je bila februarja 2023 tista znamenita državna proslava, ki se je končala s protestom Svetlane Makarovič proti zelo podobnemu izživljanju. Zemira A. Pečovnik se je na položaju urednice odločila, da bo TV Slovenija v živo prenašala tudi ta protest. Dobila je opomin, pritiski pa so se začeli stopnjevati. Urbanija je njenemu uredništvu denimo izjemno omejeval službene poti v tujino, čeprav jih drugim ni.

Tri mesece kasneje je bil v Cannesu veliki filmski festival, s katerega je za TV Slovenija vedno izdatno poročala prav Zemira A. Pečovnik. Vse je bilo skrbno načrtovano, z odgovornim urednikom sta bila dogovorjena za prispevke, ko ji je Urbanija večer pred odhodom odpovedal soglasje k službeni poti. Seveda je šlo za šikaniranje, vrhunec večmesečnega mobinga. Nanj se je Zemira A. Pečovnik odzvala tako, da je na pot vseeno odšla. Plačala jo je sama, pripravila prispevke, RTV jih je objavila. Po vrnitvi ji je Urbanija izročil izredno odpoved delovnega razmerja, ker naj bi bila z nedovoljeno odsotnostjo izpeljala goljufijo.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je julija 2024 presodilo, da je bilo njegovo dejanje čezmerno. Zemira A. Pečovnik je resda ravnala samovoljno, a pri tem ni z ničimer škodovala RTV Slovenija, delovala je izključno v njeno dobro, oškodovana je bila kvečjemu sama, ker je bila deležna izživljanja in mobinga, pa tudi stroške poti v Cannes je plačala. Sodišče je RTV naložilo, da se mora urednica vrniti na delo, javni zavod pa ji mora povrniti plačo in poravnati stroške postopka.

Tu bi se zgodba lahko končala. A se ni, saj se je RTV Slovenija, zdaj že pod novim, depolitiziranim vodstvom, na sodbo pritožila.

Višje sodišče je primer videlo drugače. Menilo je, da okoliščine, ki jih je upoštevalo prvostopenjsko sodišče, niso pomembne. Pomembno je le, da je delavka ravnala v nasprotju z navodilom nadrejenega. Zato je oktobra lani prav dalo RTV Slovenija.

Ker je šlo za veliko spremembo, pri tem pa višje sodišče ni razpisalo obravnave, sta Zemira A. Pečovnik in njena odvetnica na vrhovno sodišče vložili predlog za revizijo primera. Tam so predlog prejšnji teden ocenili kot utemeljen, a so ga kljub temu zavrnili. Izredna odpoved je zdaj dokončna.

Razplet je pustil grenak priokus. Na eni strani je natančno branje predpisov, izogibanje prihodnjim tožbam odpuščenih delavcev. Na drugi kontekst, ki je bil srhljiv. Na tretji vprašanje, zakaj se je RTV Slovenija na sodbo sploh pritožila. K temu, naj se pritožbi odpove, so predsednico uprave Natalijo Gorščak, ki je bila tudi sama žrtev političnega nadlegovanja, pozvali zaposleni v uredništvu oddaj o kulturi TV Slovenija, ki so svojo urednico večkrat javno podprli. Enako so upravi predlagali novinarski sindikat, svet delavcev in številni drugi zaposleni. A pritožba je bila vseeno vložena.

Seveda nikoli ni šlo le za Cannes. Urbanija se je kot politični eksekutor odločil, da mora Zemira A. Pečovnik, ki ni popuščala pritiskom, oditi. Tudi če v Cannes ne bi bila odpotovala, bi našel pot. Zdaj mu je dokončno uspelo. Uspelo mu je slabi dve leti po tem, ko se je bil s položaja že primoran posloviti, ko je RTV po menjavi oblasti dobila nov način upravljanja in bolj strokovno vodstvo, ko se je stavka zaposlenih končala. Ne, RTV v tem primeru ni moralna zmagovalka. Uredništvo oddaj o kulturi pa je še vedno brez primernega urednika.