Irena Z. Tomažin / Vokalistka, performerka in plesalka, ki se sprašuje, čemu v današnjem svetu dati glas

Ko sva se na sivo vetrovno dopoldne dobili v kavarni ljubljanskega Kina Šiška, mi je povedala zabavno prigodo, ki se ji je pripetila tisto jutro. Vozila se je v svojem avtu in poslušala Radio Študent, ko je zaslišala mrmranje in glas, na las podoben svojemu. Pa saj to je njen glas! Ampak ne, nemogoče, melodije se ne spomni. Toda način interpretacije, ta je resnično podoben njenemu. Sama sebe je prepričala, kako smo si na neki ravni vsi podobni v glasu, vsi imamo isto korenino, kako je to prav neverjetno. Potem pa je zaslišala svoj glas, ki je zapel – in notranjega monologa je bilo konec, brez dvoma je bila to ona. Le pesmi ni slišala že vrsto let, pravzaprav se niti ne spomni, kdaj, zakaj in za koga jo je posnela.

To ni nič nenavadnega, saj je Irena Z. Tomažin (1979) resnično plodovita umetnica, katere širok ustvarjalni diapazon se razteza od plesa, glasbe in teatra do vokalnega eksperimentiranja ter improviziranja, zvočne poezije in performansa. Odkar smo jo leta 2012 prvič portretirali v tej rubriki, je ostala zavezana raziskovanju glasu, ki ji še vedno pomeni neizčrpen bazen materije. Takrat je svoje glasovne akrobacije in eksperimente začela snemati na diktafon, najzanimivejše je z Aldom Ivančičem zbrala na kritiško hvaljeni plošči Crying Games (v prevodu Igra solz), tokrat pa je tik pred izidom projekta Še ena igra solz, ki bo premierno uprizorjen 5. maja v Gledališču Glej v Ljubljani. Gre za performativni koncert avant-šlagerskih pesmi, kot jih poimenuje sama, napol ljubezenskih pesmi, iger skrajnih emocionalnih stanj in fragmentov vsakdanjega življenja.

Pesem je zanjo ureditev nekega kaosa. Nekaj, česar ne moreš ubesediti, pa morda lahko izpoješ. »Na ravni logosa, znotraj katerega naj bi govorili, je včasih nekaj, kar moramo izpovedati, tako iracionalno, da ne najdemo nobenega drugega načina,« pravi. »Zato so mi tako ljube tudi ljudske pesmi, v njih pogosto čutim tako moč v tej krhkosti in ranljivosti, za katero sama ne najdem besed.«

Zadnje čase veliko razmišlja o tem, kdo ima danes glas. Kdo je ta, ki izreka, poje, kriči, molči, pa ga nihče ne sliši? In če sam imaš  glas, komu ali čemu ga dati? Kako govoriti o trenutnih grozotah, kot je denimo genocid, ob kakršnih človek samo obnemi? O podobnem je razmišljala tudi pri mednarodni skupinski razstavi Osvoboditev glasov, ki se je marca odprla v graškem Kunsthausu in kjer je na povabilo kuratorke Zdenke Badovinac sodelovala s projektom Whispering Walls. Zvočno instalacijo je zasnovala na srbskem epu Zidanje Skadra, brutalni metafori za človeško žrtev v podobi ženske, zazidane za zidove gradu treh bratov. Tudi na razstavi je zid, ki oddaja troje različnih pripovedi – glasove telesa, tragične ljudske pesmi z območja Balkana ter cenzurirane, utišane glasove sodobne Evrope. S projektom, ki raziskuje fizične in mentalne zidove po Evropi, si je zastavila vprašanje, kateri glasovi so slišani in kateri zatirani.

»Ljudje mi za nazaj rečejo, da sem vedno rada pela, toda morda je tisto, kar me je najbolj zaznamovalo in od koder izhaja moja obsesivna ljubezen do glasu, neka gmota molka,« razmišlja. »Molk je izredno lepa beseda, ki je nimajo vsi jeziki. Je tisto, kar bi rado bilo izrečeno, pa ne najde besed, kar je prepovedano reči, cenzurirano. Glas, ki ne najde poti do lastnega izraza. In zame je molk vedno poln nekih besed, pomenov in realnosti telesa.«

Njeno ustvarjanje zaznamujejo tudi kolektivi. Sodelovala je v glasbenih zasedbah Bast in Borghesia, pa mednarodnem elektroakustičnem ansamblu Šalter Ensemble in kvartetu Tomažin/Kutin/Grom/Schellander. »V improvizirani glasbi se resnično najdem,« pravi, »všeč mi je ta svoboda, ki je hkrati zelo strogo omejena.« Skupno ustvarjanje jo pogosto napaja s kreativno energijo in novimi spoznanji, ki pa jih že približno dve desetletji tudi predaja naprej na delavnicah, osredotočenih na glas in gib. Za svoje pedagoško delo je predlani prejela nagrado Ksenije Hribar, žirija pa jo je v utemeljitvi opisala kot izvirno umetnico in neprecenljivo pedagoginjo, ki »ne le na področju uprizoritvenih umetnosti, temveč tudi z inovativnimi in učinkovitimi pedagoškimi pristopi na avtentične načine povezuje različne skupine ljudi ter širi in premika telesne in žanrske meje«.