Palestinci kot ljudje

Prva sezona serije Mo produkcijske hiše A24, ki je luč sveta ugledala avgusta 2022 na pretočni platformi Netflix, kljub svoji kakovosti ni zanetila pretirano velikega pompa. Pravzaprav je ob takratni močni konkurenci (Severance, The Bear, The White Lotus, Better Call Saul) kar nekoliko utonila v pozabo. Z drugo, letošnjo sezono je drugače. Svet se je medtem spremenil. V Gazi smo priča genocidu. In zgodba o družini palestinskih beguncev v ameriškem Teksasu je kar naenkrat vzbudila pozornost. Seveda tudi zato, ker je narejena tako mojstrsko. Tako pristno in srčno, ganljivo in duhovito. Na trenutke srce parajoče ali za zjokat smešno. Mo zna brezšivno krmariti med obojim. A če je bila prva sezona morda le še ena univerzalna zgodba o tegobah priseljencev in njihovem soočanju z birokratskim peklom, druga s svojim čustvenim in političnim nabojem zareže naravnost v aktualno dogajanje. V čas, ko Izrael še vedno iz dneva v dan množično pobija palestinske otroke in odrasle.

Mo je pravzaprav delno avtobiografska zgodba palestinsko-ameriškega stand up komika in igralca Mohammeda »Moja« Amerja, ki je serijo ustvaril skupaj z vsestranskim ustvarjalcem egiptovskih korenin Ramyjem Youssefom (gre za njuno drugo sodelovanje, saj sta moči združila že v seriji Ramy, prav tako kritiško hvaljeni zaradi niansirane upodobitve ameriške muslimanske skupnosti). Glavna premisa gre nekako takole: Mo Najjar (Mo Amer, ki je tudi soscenarist in eden od režiserjev serije) je 30-in-nekaj-letni nežni velikan, je glasen, karizmatičen in včasih preveč gostobeseden, ponavadi ravno takrat, ko je najmanj treba. Živel in odraščal je v Kuvajtu, kamor so bili starši prisiljeni prebegniti z Zahodnega brega, dokler družina zaradi zalivske vojne ni morala prebegniti v teksaški Houston. Tam jim vse do danes še ni uspelo pridobiti ameriških dokumentov.

Ta neskončna frustracija poganja kolesja prve sezone, v kateri je Mo zaradi šefovega strahu pred racijo ameriške agencije za priseljevanje in carino (ICE) – kako zelo aktualno, pod Trumpom so se te drastično okrepile! – odpuščen z delovnega mesta v popravljalnici mobilnih telefonov. To sproži verigo pehanja za zaslužkom z vse bolj sumljivimi posli (brez dokumentov mu drugega ne preostane), odvisnosti in sumničavosti njegove partnerke, Mehičanke Marie (z urejenimi papirji), ki na grozo njegove matere ne le, da ni muslimanka, pač pa je tudi ljubiteljica dekoltejev in oprijetih oblačil. Mo se pač nenehno spravlja v težave, kar doseže vrh ob koncu prve sezone, ko se po spletu okoliščin znajde v tovornjaku, ki prečka mejo z Mehiko – brez potnega lista, seveda.

Prva sezona je bila morda le še ena univerzalna zgodba o tegobah priseljencev, druga pa s svojim čustvenim in političnim nabojem zareže naravnost v aktualno dogajanje. V čas genocida v Gazi.

Ta absurdni, a za Moja precej značilni zaplet nas pripelje na začetek nove, druge sezone. Mo že mesece poskuša najti legalno ali nelegalno pot nazaj v ZDA, Maria pa je izgubila vero vanj, za povrh vsega ima novega partnerja, ki pa je, na Mojevo grozo … jud. Njegova mama in brat se medtem pripravljata na odločilno zaslišanje za pridobitev azila, ki ga bo sam bržkone zamudil … Ves ta čas se sprašuje še o svojem očetu, prezgodaj preminulem briljantnem telekomunikacijskem inženirju, s katerim sta si podobna bolj, kot si je predstavljal. »Tvoj oče je imel diplomo, to je res. Toda ko je prišel v Ameriko, njegova diploma ni pomenila nič, saj je moral začeti znova in odpreti trgovino z izdelki za 99 centov,« mu reče mama. »Tvoj oče je kot ti. Videl se je skozi oči sveta. In v očeh sveta je bil preprost človek s trgovinico.«

Serija Mo je prelomna v številnih pogledih. Je prva ameriška serija, v središču katere je palestinska družina. In prva s palestinsko zasedbo v glavnih vlogah. Poleg Moja Amerja, ki blesti v vlogi temperamentnega, neumornega in šarmantnega protagonista z večnim samoponiževalnim humorjem, izstopa palestinska igralka Farah Bsieso, ki sijajno upodablja njegovo skrbno in odrezavo, a čustveno in ognjevito mamo Yusro. Njegovo sestro Nadio je odigrala palestinsko-ameriška filmska ustvarjalka Cherien Dabis, ki je bila pred leti nominirana za nagrado emmy za režijo priljubljene serije Only Murders in the Building. Mojevega starejšega brata Sameerja, ki ima avtizem, pa je upodobil odlični egiptovsko-ameriški igralec Omar Elba, ki je s svojim študioznim pristopom navdušil celo osebe z avtizmom.

V seriji Mo slišimo preplet treh jezikov, angleščine, španščine in arabščine. Slednje najbrž še v nobeni ameriški seriji ni bilo mogoče slišati toliko. Serija Mo je namreč tako zelo posebna tudi zato, ker je ena redkih upodobitev v popularni kulturi, ki ji je Palestince uspelo prikazati kot dejanske ljudi. Ne le kot žrtve ali begunce, pač pa kot kompleksne, polnokrvne, tridimenzionalne like z lastnimi željami, aspiracijami, sanjami in napakami, trdožive, ponosne in dostojanstvene. Razpeti so med dvema kulturama, a vselej trdno zasidrani v bogati in pestri palestinski kulturi, ki nam jo serija košček za koščkom odmerja v obliki hrane, jezika, navad, molitve in spominov. Hkrati pa serija s tem, ko jo tudi v najtežjih trenutkih prežema humanizem, dobro lovi ravnotežje med humorjem in bolečino. Med njima prehaja, še preden se tega sploh zavemo.

Eden takih je denimo prizor ob praznovanju ameriškega zahvalnega dneva, kjer se mama odmakne od drugih, strmi v telefon in bere novice. Izraelci so uničili še eno šolo v Jati. »Mama, ubila se boš, če boš 24 ur na dan gledala novice,« ji zaskrbljeno reče hčerka Nadia. Kaj pa naj bi gledala? Tisto pekovsko oddajo, o kateri ves čas razpreda njena hči? Nadia odvrne, da je tudi njim, Palestincem, dovoljeno gledati stvari, v katerih uživajo. Dovoljeno jim je početi stvari, ki jih veselijo, kajne? »Nadia, dolgujemo jim vsaj to, da gledamo,« reče mama. Hčerka ji odvrne: »In dolžni smo jim tudi, da živimo. Naša naloga je, da to, kar smo, prenesemo na svoje otroke ... Tako nas ne bodo izbrisali. Ne glede na to, kako zelo se trudijo. Mi smo več kot naša bolečina in trpljenje, mama.« Ganljivi prizor se v trenutku, ko mama izve, da se prej omenjeni kuharski šov imenuje The Great British Bake Off (Veliko britansko tekmovanje v peki), in začne z vsem bitjem bentiti čez britansko drhal, kolonizatorje in »temelj vsega zla«, sprevrže v komedijo. Takšno je tudi življenje, mar ne, polno grenko-sladkih nians.

Serija je prav tako polna zanimivih stranskih likov, kot je paznik v centru za pridržanje priseljencev, kjer v nekem trenutku pristane Mo. »Zakaj moraš z ljudmi ravnati kot s smetmi?« ga ob slovesu vpraša Mo. Kje da je njegovo srce pri vsem tem? Paznik se sarkastično nasmehne. Njegovo srce? On je tam vsak klinčev dan. »Ti imaš vsaj možnost izbire,« mu odvrne Mo. »Ne. Imam družino. Imam dva otroka s posebnimi potrebami. V moji jebeni hiši živi tašča. V hiši mi zamaka in nimam denarja za popravilo. Jasno? Odločitev, ki jo imam, je, ali grem zvečer domov in si razstrelim možgane ali pa zjutraj vstanem in se vrnem sem ter se znova in znova ukvarjam s takšnimi posranci, kot si ti. To je izbira, o kateri govoriš,« zarenči paznik.

Brez težav bi ga odpravili le kot hudobca, toda Mo se ne zadovolji s črno-belimi liki. Tako pokaže, da frustracije posameznika izvirajo iz širših sistemskih problemov in umanjkanja podpornih struktur, ki veliki večini ameriškega prebivalstva onemogočajo dostojno življenje. Paznik, navidezno svoboden, je v resnici tretjerazredni državljan, ki namesto obljubljenih ameriških sanj doživlja le brezup in brezizhodnost. Izbira je luksuz, ki si ga lahko privoščijo le privilegirani.

Da ne bi preveč kvarili vsebine, lahko povemo še to, da se ena izmed epizod dogaja v Palestini. Toda ne čisto zares, povečini je bila namreč posneta na Malti, čeprav si je Mo Amer želel, da bi se lahko vrnil v domovino in jo posnel v svoji rodni vasi Burin. A zaradi nevarnosti izraelske vojne mašinerije je bilo to nemogoče. Mu je pa v nekih obdobjih uspelo, da je na Zahodni breg in v Izrael poslal snemalne ekipe, ki so posnele sekvence vožnje ter zunanje prizore, kar omogoča resnično pristno gledalsko izkušnjo.

In če ste se ves čas spraševali, kako Mo prikaže genocid v Gazi, vam lahko povemo, da ga pravzaprav ne. A serija s tem prav nič ne izgubi teže in učinkovitosti. Mo Amer je za britanski The Independent razložil svojo zavestno odločitev, da druge sezone ne postavi v obdobje po 7. oktobru 2023, saj bi to preglasilo celotno serijo. In res, pozornim gledalcem ne bo ušlo, da se na računalniku izraelskega letališča Ben Gurion, kjer se odvije eden zaključnih kadrov serije, sijajno izpeljana metafora za vso krivico in nemoč palestinskega ljudstva, izpiše datum 6. oktober 2023.

V ekipi scenaristov, v kateri so bili pisci muslimanske, judovske in krščanske vere, je bilo o tem veliko težkih in čustvenih pogovorov. »Vsakič, ko smo šli v to zajčjo luknjo, se je pojavil kup vprašanj in težav. Postalo je zelo didaktično,« je dejal Mo Amer. »Poleg tega je še najbolj zbodlo v oči to, da bi se zaradi tega zdelo, kot da se je vse, kar je prizadelo mojo družino, začelo 7. oktobra, to pa ne bi moglo biti dlje od resnice. Čudno, človek misli, da bi to spremenilo tok naše zgodbe, a odkrito povedano, gre vsakič znova za isto zgodbo, le da je tokrat stopnjevana na tisočo potenco.« 

Televizijska serija:
Mo
Avtorja: Mo Amer in Ramy Youssef
Kje: Netflix