Avtokrati in njihove pošasti

Max Weber je v Protestantski etiki in duhu kapitalizma (1905) zapisal, da je z razvojem zahodne sodobne družbe prišlo do nečesa, čemur je pravil Entzauberung der Welt (’odčaranje sveta’). Z razvojem sodobne znanosti naravnih zakonov ni bilo več treba razlagati z božanskim posredovanjem, s kapitalizmom in birokratizacijo družbe, ki naj bi stavila na meritokracijo, pa se je zmanjšal prostor za tradicionalna verovanja. Če poenostavimo, neurje ni bilo več božja kazen in kralj, vsaj načeloma, ni več vladal po božji volji. To sicer ni pomenilo, da je magično mišljenje prišlo h koncu.

Kot je poudaril Weber – in kasneje tudi drugi misleci, denimo Zygmunt Bauman –, so se nekateri posamezniki zaradi sekularizacije počutili izgubljene, v iskanju smisla pa se obrnili k alternativnim duhovnim praksam (ezoterika, okultizem, poganstvo), mejnim znanostim in konspirativnemu mišljenju, da bi svet, ki je zaradi odčaranja izgubil smisel, tako rekoč znova začarali.

Morda ste ob prebranem pomislili na newageevsko znanko, ki se je vrnila s potovanja po Indiji in zdaj vsak dan prakticira jogo in kontemplacijo. Ali pa na tistega prijatelja, ki zatrjuje, da je ves svet zarota, za katero stojijo vplivni posamezniki, denimo George Soros. Pri čemer ni nenavadno, če se to tudi kdaj prekriva. V jedru obojega naj bi bila namreč splošni skepticizem do uradnih narativov in iskanje globljih »resnic«.

S tem morda še ni nič narobe, vendar ameriški zgodovinar dr. Eric Kurlander, avtor knjige Hitler’s Monsters (Hitlerjeve pošasti), ki je bil v ponedeljek gost serije dogodkov Kritični kabaret v Cankarjevem domu v Ljubljani, svari, da je takšen koktajl prepričanj lahko dovzeten za instrumentalizacijo avtoritarnih politik. Ne zmeraj in ne v vseh primerih. A ravno ta »nadnaravni imaginarij«, kot mu pravi, naj bi igral pomembno vlogo že pri Hitlerjevem vzponu na oblast in v nacistični Nemčiji. Pogovor, ki ga je z zgodovinarjem vodil hrvaški filozof dr. Srećko Horvat, se je zdel zlovešče aktualen.

Nacistom ni šlo na jetra, da so ljudje postavljali kapelice gurujem, zanimalo jih je predvsem, kako jih pripraviti do tega, da bi kapelice postavljali tudi svojemu firerju.

Po prvi svetovni vojni so se številni Nemci, poraženi v vojni, počutili ponižane, prišlo je do ogromne inflacije ter velike družbene, gospodarske in politične krize. V tem času je društvo okultistov in antisemitov z imenom Thule poskušalo ustvariti politično stranko, njihova srečanja, »predavanja o tem, kako Judje manipulirajo z nemško politiko, vodijo leve revolucije in banke«, kot jih je opisal Kurlander, pa so obiskovali tudi zgodnji nacistični voditelji Dietrich Eckart, Hans Frank in Rudolf Hess. Leta 1919 je Rudolf von Sebottendorf, ustanovitelj združenja, neuspešno organiziral državni udar proti levičarski vladi na Bavarskem. Vodje združenja so bili zato aretirani, sedem jih je bilo usmrčenih, del članov pa se je od društva odcepil in ustanovil Nemško delavsko stranko, predhodnico nacistične stranke. Nemška vojska je Adolfa Hitlerja, takrat že v Münchnu, poslala nadzirat srečanje nove stranke. Hitler, navdušen nad debato o tem, kako so za vse težave v povojni Nemčiji krivi Judje in komunisti, se bojda ni mogel zadržati. Skočil je v zrak in začel vneto predavati o Judih, kapitalizmu in socializmu ter o tem, kakšno krivico je Nemcem naredila versajska mirovna pogodba. Dve leti kasneje je bil Hitler že na čelu nove nacistične stranke.

Hitler in njegov glavni propagandist Josef Goebbels sta vedela, da v stranki in med podporniki vztrajajo različne okultne, ezoterične in poganske ideje, zato je Hitler že v Mein Kampfu zapisal, da nacistična stranka ne more biti več »stranka ali gibanje učenjakov, oblečenih v medvedje kože«. S tem se je Hitler poskušal na videz odreči ezoteričnim skupinam, za katere je obveljala podoba, da gre za, kot je dejal Kurlander, »ljudi, ki radi tečejo po gozdovih, odeti v medvedje kože, se ukvarjajo s homeopatijo in razpredajo o nordijski mitologiji«. Čeprav je nacistična stranka po prihodu na oblast res delno omejila takšna gibanja, so se njeni voditelji še zmeraj navduševali nad okultnimi praksami. »Nacisti namreč niso bili sovražni do teh idej,« je povedal Kurlander, »temveč do dejstva, da so vsa ta obrobna gibanja, sektaška društva s svojimi karizmatičnimi voditelji, pomenila tekmece za zvestobo Hitlerju.« Nacistom ni šlo toliko na jetra, da so ljudje postavljali kapelice gurujem in verjeli v bizarne reči, zanimalo jih je predvsem, kako jih pripraviti do tega, da bi kapelice podobno postavljali tudi svojemu firerju.

Ljudje, ki se navdušujejo nad okultnim in ezoteriko ter se utapljajo v teorijah zarote, so tudi danes dovzetni za avtoritarne ideje in voditelje, je prepričan Kurlander. »Ne glede na to, ali gre za hipije v Kaliforniji ali ljudi, ki so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja tavali po gozdu v medvedjih kožah, takšno razmišljanje lahko ljudi odstrani iz ’mainstream’ družbe v smislu dojemanja sveta skozi znanost, volitve, liberalne procedure in institucije.« Ko na primer zapadeš globoko v proticepilsko gibanje ali misliš, da lahko vzpostaviš stik z duhovi, »si že opustil kar nekaj premis, ki bi bile potrebne za razumne odločitve na volišču«. To te še ne naredi za fašista, jasno, »a če zavračanje liberalizma in znanstvene epistemologije vzamemo za prvi korak v to smer, nato pa ideje teh skupin postanejo še rasistične in imperialistične, vidimo, kako bi ljudje, zatopljeni vanje, na volitvah lahko izvolili fašista«.

Donald Trump se dobro zaveda, da mora ugajati konspirološkemu delu svojega volilnega telesa. Zato je že pred inavguracijo obljubljal, da bo objavil zaupne dokumente o Območju 51, vadbišču ameriške vojske, ki zaradi svojega visokega varovanja že desetletja buri domišljijo ljudi in navdihuje teorije zarote, da tam ameriška vlada skriva trupla Nezemljanov in njihovo tehnologijo. Med prvimi izvršnimi ukazi, ki jih je podpisal kot predsednik, pa je bila objava vseh dokumentov, ki zadevajo atentat na bivšega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja leta 1963.

»Zakaj bi se visoko izobražen nekdanji newyorški demokrat, ki nikoli ni kazal zanimanja za pošast iz jezera Loch Ness ali Območje 51 in se je družil z liberalnimi komiki in intelektualci vse do 90. let prejšnjega stoletja, odločil, da bo razkril dokumente o atentatu na Kennedyja? Ker ve, da so njegovi podporniki obsedeni s teorijami zarote.« Kurlander je prepričan, da Trumpa zanimajo predvsem »zabave, golf in iskanje manekenk, s katerimi bi se poročil«, zaveda pa se, da lahko s karizmatičnimi osebami in teorijami zarote zamoti del svojih volivcev, »medtem ko lahko počne druge, resnično grozljive stvari«.

Zato je Trump za zdravstvenega ministra tudi postavil Roberta F. Kennedyja mlajšega, nečaka pokojnega Kennedyja, sicer strastnega proticepilca. Ali pa Elona Muska, lastnika Tesle in platforme X, bivšega Twitterja, ki ga je spremenil v gojišče desničarskih teorij zarote, za svojega svetovalca.

Če se danes nam liberalcem na Zahodu ne bo uspelo strinjati o temeljnih načelih, potem bo fašizem zmagal.

Pri slednjem Kurlander vidi vzporednice tudi z nacistično fascinacijo nad tehnologijo. Podobno kot Trumpa in njegove podpornike navdušujejo samovozeči avtomobili in rakete, ki bi človeštvo nekega dne morebiti popeljale na Mars, so tudi naciste vznemirjale rakete, velike, svetleče stvari, ki eksplodirajo, in »čudežna« orožja, sposobna množičnega uničenja, veliko manj pa nevidne, neotipljive stvari, recimo jedrska fizika, ki so jo imeli za »židovsko«. Prav ta kombinacija tehnološkega utopizma, znanstvenofantastičnega šarma, ki ga prinaša Musk, in nacionalističnega populizma se je za Trumpa, podobno kot za naciste, izkazala za zmagovito kombinacijo.

Nevarne premike v smeri fašizacije s podobnimi prijemi sicer spremljamo tudi v Evropi. Giorgia Meloni, vodja postfašistične stranke Bratje Italije, ki je v mladosti slavila Mussolinija, je danes premierka Italije. V neposredni soseščini imamo tudi premiera Viktorja Orbána, ki na Madžarskem gradi svoj neliberalni model države, Avstrijci pa so nedavno trepetali pred tem, da bi mesto kanclerja zasedel Herbert Kickl iz Avstrijske svobodnjaške stranke, ki je zase pravil, da je »ljudski kancler« ali volkskanzler, kar je izraz, ki so ga nacisti uporabljali za Hitlerja. Marine Le Pen in njena stranka

Nacionalni zbor, ki jo je ustanovil njen oče Jean-Marie Le Pen skupaj z bivšimi francoskimi člani Waffen SS, je na zadnjih parlamentarnih volitvah v Franciji v drugem krogu prejela 37 odstotkov glasov, skrajno desna Alternativa za Nemčijo pa 20 odstotkov glasov na volitvah v Nemčiji.

Seveda med državami obstajajo razlike v folklori, vsaka ima svojo zgodovino in nacionalne mite, ki jih populisti z avtokratskimi težnjami s pridom izkoriščajo. Naj bo to Orbán, ki vsake toliko na plano privleče zemljevid »velike Madžarske«, ali pa Janez Janša, sicer tudi avtor veličastne epopeje Noriško kraljestvo, kadar si na suknjič pripne značko »karantanskega panterja«, za katerega vztraja, da je del slovenske zgodovine, čeprav gre za čisto izmišljotino. Večinoma pa se vendarle poenotijo, ko gre za strašenje pred slamnatimi možmi, pred pošastno levico ter migranti in drugimi manjšinami, ki so od Judov (če ne gre ravno za Georgea Sorosa) prevzeli štafeto dežurnih krivcev.

»Ali so težave, s katerimi se srečujemo, enake kot v Nemčiji leta 1930? Ne, v Evropi in Ameriki nimamo 30-odstotne brezposelnosti. Pa ljudje vseeno volijo takšne stranke. Kaj bi bilo, če bi jo imeli? Kaj se zgodi, če Evropska unija vstopi v vojno z Rusijo?« se je proti koncu vprašal Kurlander. »Ostane nam le skupna vera v liberalne vrednote in ideje. Ni nujno, da volite liberalne stranke. A če se danes nam liberalcem na Zahodu ne bo uspelo strinjati o temeljnih načelih, kot so svoboda, ustavne pravice, multilateralizem in mednarodno pravo, potem bo fašizem zmagal.«