Svet je pripravljen na vojno

Donald Trump zelo rad citira italijanskega fašističnega voditelja Benita Mussolinija. Ko govori, da bo »izsušil močvirje«, citira Mussolinija. In ko je leta 2016 retvitnil »Bolje je živeti en dan kot lev kot pa 100 let kot ovca,« je citiral Mussolinija. Ko so ga vprašali, ali ve, da gre za Mussolinijev citat, je odvrnil, da ne ve, kdo je to rekel, in da je povsem vseeno, ker gre za »dober, zanimiv citat«.

Mussolinija je citiral toliko časa, da je postal njegov citat. Trump se ima za finančnega in gospodarskega genija, a kot pravi Richard J. B. Bosworth, Mussolinijev biograf: »Uradno je veljalo, da je duče ’v teoriji in praksi’ gospodarski genij, ’ki do popolnosti združuje misel in dejanje’. Sam zase je bil, kot je bilo rečeno, ’stvarnik ekonomije’, ’Gospodarstvenik’ z veliko začetnico, po svoji usposobljenosti svetla izjema med državniki, ’neprekosljiv pri vodenju državnih financ’.«

Nič posebnega – duče je bil v vsem najboljši. Veljal je celo za »največjega svetovnega pedagoga« in »enako vsestranskega genija kot Leonardo da Vinci«. Tudi Trump je tak leonardovski vsestranski genij. »Nihče ni boljši od mene«, »Nihče ni vojaško boljši in večji od mene«, »Nihče Biblije ne ljubi bolj kot jaz«, »Nihče ne gradi boljših zidov od mene«, »Nihče bolje ne skrbi za invalide od mene«, »Nihče se bolj ne bori za vojne veterane kot jaz«, »Nihče ni naredil toliko za enakost kot jaz«, »Nihče ni bolj proizraelski kot jaz«, »Nihče ni konservativnejši od mene«, »Nihče žensk ne spoštuje bolj kot jaz«, »Nihče ni imel takšnih množic kot jaz«, »Nihče ne razume groze jedrskega orožja bolje od mene«, »Nihče se na trgovanje ne spozna bolje kot jaz«, »Nihče ne pozna igre bolje kot jaz«, »Nihče ne pozna politikov bolje od mene«, »Nihče ne ve več o davkih od mene«,

»Nihče ne pozna sistema bolje od mene« in tako dalje.

Trump je videti kot Mussolini: mesijanski in šovinističen, nadut in nazadnjaški, gangsterski in diktatorski, propagandist svojih interesov, »šef vseh in vsega«, kot je zapisal New York Times. Svojo voljo – in svojo ideologijo – vsiljuje umetnosti, športu, medijem, podjetjem, muzejem in univerzam. Nastopa kot sila zgodovine – in kot sila »nove osi«. Pritiska na resentiment, kult možatosti, čustva in nostalgijo, le da v njegovi retoriki Mussolinijevo žalovanje za izgubo Dalmacije – »Mare Nostrum« – zamenja žalovanje za »veliko« Ameriko. Trump nima načel – kot jih ni imel Mussolini. Samoobčudovanje je pri njem zamenjalo politiko – kot pri Mussoliniju.

Grof Carlo Sforza, italijanski antifašistični diplomat, je rekel, da Mussolini ni prebral nobene knjige – Trump tudi ne. Ivana Trump, njegova prva žena, je povedala, da je bral le Moj novi red (My New Order), ameriško zbirko Hitlerjevih govorov – in kot pravijo, je bila to tudi edina knjiga, ki so jo kdaj videli v njegovi orbiti. Imel jo je pri postelji, vedno pri roki, tako da je bila vedno na voljo za njegovo povezovanje z »zanimivimi« fašističnimi citati. Zato ne preseneča, da je bil Trumpov prvi inavguralni govor le reimaginacija Hitlerjevega prvega inavguralnega govora – okej, Hitlerjevega prvega govora po prevzemu kanclerstva in oblasti. Mark Y. Rosenberg (Quartz) ga je razglasil za »najfašističnejši inavguralni govor v zgodovini Amerike«.

Kako pregnati to strašno tesnobo, ki se zažira v ljudi, kako premagati posttravmatski stres, ki bo sledil tej »krizi«, in kako otroke prepričati, da ne bodo umrli?

Trump je mussolinijevsko prevzel stranko in Ameriko. Tako kot je Mussolini anektiral Albanijo, skuša Trump anektirati Kanado, Panamski prekop in Grenlandijo. Oh, in Gazo. Z vojaškim napadom grozi zdaj tej, zdaj oni državi – tako kot je Mussolini v tridesetih letih grozil zdaj Franciji, zdaj Britaniji, zdaj Jugoslaviji, zdaj Hrvaški, zdaj Albaniji, zdaj Grčiji in zdaj Španiji. Trump je s svojim znamčenjem – brendiranjem, lepljenjem svoje blagovne znamke – že davno presegel sistem kapitalistične proizvodnje. Kot je leta 1933 vzkliknil Mussolini: »Danes lahko rečemo, da smo prekosili sistem kapitalistične proizvodnje.«

Za slavo, Boga in zlato

Mussolini je, kot pravi Bosworth, razglasil »avtarkijo, ekonomsko samozadostnost, ko je Italija obrnila hrbet mednarodnemu trgovanju in se začela pretvarjati, da vodi izključno nacionalno gospodarstvo«. Takšno »avtarkijo« zdaj oznanja Trump – visoke carine, obračanje hrbta mednarodnemu trgovanju, suverenizem, utrjevanje meja, ločitev od svetovne ureditve, obsedenost z nacionalnim gospodarstvom (Američani bodo vozili le še avtomobile, narejene v Ameriki), uničevanje pravil, norm in demokracije, destabilizacija mednarodnih institucij (Združenih narodov, Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne zdravstvene organizacije, Nata ipd.), mednarodnega prava, mednarodne solidarnosti in mednarodnega sodelovanja, ki jih skuša zamenjati s transakcijsko logiko mafijske »zaščite« (oglejte si še enkrat Trumpovo mučenje ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, ki ni pokazal »dovolj hvaležnosti«). Vse to – z zanikanjem podnebnih sprememb vred – pa poteka pod sloganom »Najprej Amerika«, ki ga je Trump pobral pri zgodnjih ameriških fašistih.

Trump uničuje mednarodni svetovni red, zganja cirkus in vnaša kaos – iz strahu, da ostale svetovne velesile Amerike ne bi poslale v drugo ligo. Tega, da bi svetovne velesile Italijo poslale v drugo ligo, se je bal tudi Mussolini in je to tudi nenehno ponavljal.

Toda fašistični spektakel, ki je kar »kipel od bojevitosti«, je klical vojno, imperialistična osvajanja, kolonialno širitev, pehanje za »slavo, Boga in zlato«. 

Fašisti so morali pokazati, da niso – kot je nekemu sošolcu dahnil najstniški Vittorio Mussolini, dučejev sin – »fašisti samo iz strahopetnosti«. In res, Mussolini je leta 1935 napovedal pohod v Etiopijo: podkupoval je francoske in britanske novinarje, da so slavili njegovo kolonialno pustolovščino, le skomignil, ko mu je Liga narodov zagrozila z ekonomskimi sankcijami, ignoriral tiste, ki so govorili, da je znorel, ob koncu leta 1935 pa je italijanska vojska zmlela, zbombardirala in zaplinila Etiopijo, ki ji je duče napovedal izbris z zemljevidov in ki je tedaj premogla le 371 bomb in 11 letal (od teh tri niso mogla vzleteti). Vittorio, zdaj malce starejši, je z letalom osebno bombardiral etiopska naselja, a je bil razočaran, saj je upal, »da bo za sabo puščal eksplozije, kakršnih je bil vajen iz ameriških filmov. Žal so se borne etiopske koče pod njegovimi bombami le sesedale v prah.« Pod fašističnim škornjem je umrlo več kot 400 tisoč Etiopijcev. »Nikoli ne bomo gospodarji, če se ne bomo natanko zavedali večvrednosti, ki nam je usojena. S črnci se ne bratimo. Tega ne smemo. Ne moremo,« je oznanil Mussolini, ki je napadel povsem nemočno deželo – deželo, ki mu ni nič mogla.

Tudi Trump – ameriški duče – je našel nemočno afriško deželo, ki jo lahko po mili volji bombardira in pustoši. Jemen, ki skoraj meji na Etiopijo, mu nič ne more, toda ko je dal nedavno bombardirati in raketirati hutijevce, ki skušajo z napadi na ladje v Rdečem morju preprečiti oboroževanje Izraela in izraelski genocid nad Palestinci (dokler je veljalo premirje, niso napadali ladij, ki oskrbujejo Izrael, ko pa so Izraelci premirje prekršili in nadaljevali genocid, so spet začeli napadati ladje), smo se spraševali, ali ni morda tudi on svojim pajdašem (svetovalcu za nacionalno varnost Miku Waltzu, obrambnemu ministru Petu Hegsethu, podpredsedniku JD Vanceu, direktorju Cie Johnu Ratcliffu, direktorici Nacionalne obveščevalne službe Tulsi Gabbard, zunanjemu ministru Marcu Rubiu ipd.), s katerimi je napad orkestriral z mussolinijevsko aroganco in indolentnostjo (kar telefonsko, prek Signala), rekel: »Nikoli ne bomo gospodarji, če se ne bomo natanko zavedali večvrednosti, ki nam je usojena.« Okej, v resnici mu tega sploh ni bilo treba reči, saj je bil mussolinijevski napad, v katerem je umrla tudi množica civilistov, s številnimi otroki vred, izveden natanko v duhu te »večvrednosti«, ki je Američanom »usojena«.

Tudi trumpovski spektakel kipi od bojevitosti. In tudi trumpovski spektakel kliče vojno, imperialno osvajanje – pehanje za »slavo, Boga in zlato«. Trump je za napad na »nepopustljive« hutijevce – tako kot za vse, kar naredi – pričakoval nepopisno poveličevanje, kakršnega je bil ob napadu na Etiopijo deležen Mussolini, navsezadnje, filozof Giovanni Gentile je poudaril, da se s tem začenja »nova zgodovina Italije« in da je duče ustvaril »novo Italijo«, tako da lahko zdaj Italijani, ki jih krepi dučejevo »mistično zlitje misli in dejanj«, postanejo ljudstvo »novega sloga, novih ljudi«.

Trump uničuje mednarodni svetovni red, zganja cirkus in vnaša kaos – iz strahu, da ostale svetovne velesile Amerike ne bi poslale v drugo ligo.

Ja, Mussolini je naredil Italijo spet veliko. Trump gre po njegovi poti – Ameriko hoče narediti spet veliko. Obljublja novo, prenovljeno Ameriko. Le da so Etiopijce zamenjali hutijevci.

Samo Hitler je anektiral Sudete!

Vzporednice med Trumpom in Mussolinijem so očitne in pomenljive, pa vendar nam nenehno dopovedujejo, da se nimamo česa bati, da torej Trump ni fašist, da to, kar gledamo, ni fašizacija sveta in da nova velika vojna – tretja – ne pride v poštev, češ da je nihče zares noče, poleg tega pa da je mednarodna ureditev zdaj precej bolj robustna in institucionalizirana kot po prvi svetovni vojni, tako da bi preživela tudi ameriško solistično odsotnost. 

Toda tako kot v oči bijejo vzporednice med Trumpom in Mussolinijem (ter Trumpom in Hitlerjem, čigar Mein Kampf Trump recitira, kot da je Biblija), v oči vendarle bijejo tudi vzporednice med obema dobama, med četrtim desetletjem prejšnjega stoletja in tretjim desetletjem tega stoletja.

Mussolini, ki je v eni izmed svojih številnih preoblek – tako kot Trump – igral pacifista, je pred vdorom v Etiopijo oznanil: »Ni poti nazaj. Oborožitev je mogoče uničiti na en sam način, in to je fizično, v vojni.« Ob tem lahko dobite kopico asociacij na naš čas – na nenadno blazno oboroževanje (»ReArm Europe«, alias »Pripravljenost 2030«), na zaobljube evropskih vlad (tudi nemške in italijanske, če smo že ravno pri tem), da bodo za obrambo in oboroževanje namenjale bistveno več kot doslej, na vračanje naborništva, protipehotnih min in kasetnega streliva, na strašenje z Rusijo ter na dejstvo, da se vsi prav dobro zavedamo, da nakopičeno orožje slej ko prej porabijo, jasno, v vojni. To pa se zdaj že dogaja, ne le Ukrajini in Gazi – trenutno divja približno 50 vojn, v katerih orožje pridno in vztrajno trošijo. Pridno in vztrajno jim dobavljajo nove in nove kontingente. Mašinerija je namazana. Dobavna veriga je prevelika, da bi smela propasti. Ponekod – recimo v Franciji in na Švedskem – ljudem že razdeljujejo »priročnike za preživetje«. Svet je pripravljen na veliko vojno. Tako kot je bil na vojno pripravljen v času, ko je Hitler maltuzijansko oznanil, da mora biti nemška ekonomija v štirih letih pripravljena na vojno, da je Nemčija prenaseljena, da lastni naravni viri ne zadoščajo več in da »končno rešitev omogoča razširitev življenjskega prostora glede na razpoložljivost surovin in živil za naše ljudstvo«. Tako kot je bil na vojno pripravljen po tisti siloviti oboroževalni tekmi v tridesetih letih (spomnite se le pregovorno »srhljivega« ponovnega oboroževanja Nemčije, pa si lažje predstavljate, zakaj je tako srhljivo zvenel izraz »ReArm Europe«, s katerim je skušala predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen zaobjeti ponovno oboroževanje Evrope).

Tudi tedaj so govorili, da je vse pod nadzorom in da nova svetovna vojna ne pride v poštev – hej, vsi se še predobro spomnimo groze in grozot prve svetovne vojne! Na pariških busih in metroju so še vedno posebni sedeži, na katerih piše, da so »rezervirani za ranjene v vojni«! Nič hudega, vse je okej – samo Hitler, za katerega so še malo prej govorili, da je le gobezdalo, demagog, makiavelist in pustolovec, da njegov režim ne bo vzdržal več kot pol leta in da se bo ekonomsko zlomil, si je priključil Avstrijo in Sudete, okupiral Češkoslovaško in napadel Poljsko! In ja, Mussolini je okupiral Etiopijo. Trump si hoče priključiti Kanado, okupirati Panamski prekop in napasti Grenlandijo.

A tako, kot je bilo ob koncu tridesetih let zahodnim silam vseeno, kaj Hitler počne z vzhodnoevropskimi deželami (Hitler je dobro vedel, da Francozov in Britancev njihovi voditelji ne bi nikoli prepričali, da bi šli v vojno zaradi Češkoslovaške ali Poljske), jim je zdaj vseeno, kaj Putin počne z Ukrajino (ta je v očeh zahodnjakov videti tako abstraktno in eksotično kot hutijevci). Okej, Ukrajini pošiljajo orožje, s čimer hranijo orožarsko industrijo in krepijo potrebo po povečanem oboroževanju. Glave pa ne nastavljajo. In je ne bi nastavljali, pa čeravno bi Putin napadel še Estonijo, Litvo, Latvijo in Poljsko. Kot pravijo Španci: Putin svoje vojske že ne bo poslal čez Pireneje. Zakaj bi kazali zobe – Putin hoče le polovico Ukrajine, Trump pa le Grenlandijo? Tako kot je Hitler hotel le Sudete. Ironijo, da sta obe, Ukrajina in Grenlandija, evropski, pa vsi raje za vsak primer kar potlačijo, tako kot so potlačili, da je Hitler z Lebensraumom, kamor se mora stegniti Nemčija, mislil na Ukrajino, ne pa na kako abstrakcijo.

Perverzija Evropske unije

Amerika se je v svetovno vojno, ki je ni bilo, vključila šele leta 1941. Kot mi. A ne pozabite, da je bila druga svetovna vojna zadnji stadij razpadanja kapitalizma, ki se je začel z zlomom newyorške borze ter nadaljeval z veliko gospodarsko krizo in depresijo. Zdaj živimo v času, ko so evropske neoliberalne politike pripeljale do ekonomske stagnacije, industrijskega zatona, selitve delovnih mest v Azijo, erozije socialne varnosti, draginje in znižanja življenjske ravni in ko se kapitalizem seli le še iz ene krize v drugo – in ko nobene krize ne reši več. Rešitev krize je nova kriza. Tako je bilo v tridesetih letih – z drugo svetovno vojno so rešili veliko gospodarsko in finančno krizo. Potrebovali so svetovno vojno, da bi rešili kapitalizem. Obe svetovni vojni sta bili nadaljevanje velike kapitalistične krize z drugimi sredstvi. Zato toliko bolj velja to, kar je leta 1939 zapisal nemški filozof Max Horkheimer: »Kdor noče govoriti o kapitalizmu, mora molčati tudi o fašizmu!« Še več: kdor noče govoriti o kapitalizmu, mora molčati tudi o miru in mirovništvu! To kakopak velja tudi danes. Zahodni stebri bi, če bi morali izbirati med zlomom kapitalizma in svetovno vojno, vedno izbrali svetovno vojno. Tako kot je v tridesetih letih francoski veleposlanik v Nemčiji André François-Poncet svaril, da bo Hitler, če bo moral izbirati med ekonomskim zlomom in vojno, izbral vojno.

Trump uvaja visoke carine – to so v tridesetih letih počele tudi velike sile. Vsi so ustanavljali carinske unije ali pa sanjarili o njih (neki nemški industrialec je leta 1932 navijal za carinsko unijo z Avstrijo, Jugoslavijo, Romunijo in Češkoslovaško, Francozi so načrtovali carinsko unijo z Jugoslavijo, Češkoslovaško, Avstrijo in Madžarsko). Britanci so svoj imperij ogradili in utrdili s carinskim zidom, na katerega bi bil Trump več kot ponosen. To je bil čas carinskih, trgovinskih vojn. Vsi so se zavedali, da je v trgovini in bitki za trge nujno nasilje in da lahko močne, velike nacije preživijo in prosperirajo le na rovaš šibkih.

Tako kot si skušata danes Trump in Putin razdeliti svet, so si skušali svet razdeliti Britanci in Hitler – Britanci bodo imeli morje, Nemci pa kopno.

Vsi so hoteli imeti dostop do surovin, naravnih bogastev. Posebej Nemčija je svarila, da jo bo brez kolonij razneslo in da bo do teh kolonij – teh bazenov naravnih bogastev in surovin – prišla z vojno, če ne bo šlo drugače. Poljska je hotela nekdanje nemške kolonije v Afriki. Zahodne sile – cinične, depresivne – so hotele surovine in živila Vzhodne Evrope, ki je postala, kot pravi zgodovinar Paul N. Hehn v knjigi Nizkotno nepošteno desetletje (A Low Dishonest Decade), »neke vrste evropska Indija ali Afrika«. Tudi danes se spet prerivajo za kolonije, le da tem deželam – tem bazenom surovin in naravnih bogastev – ne rečejo več kolonije. Trump hoče Kanado in Grenlandijo – natanko zaradi naravnih bogastev. Od Ukrajine terja dostop do redkih zemelj in rud – v zameno za zaščito (orožje ipd.). Kongo mu v zameno za zaščito pred sosednjo Ruando kar sam ponuja dostop do rud – kobalta, litija in urana. Ko so Nemci okupirali Poljsko, so začeli najprej pleniti naravne vire in surovine. Kot je vzkliknil gauleiter Hans Frank: »Poljsko je treba obravnavati kot kolonijo. Poljaki morajo biti sužnji Velikega nemškega svetovnega imperija.« Jugoslavija je od Hitlerja dobivala orožje, messerschmidte in topništvo – v zameno za svinec, cink, baker, aluminij, antimon in konopljo (no, rudnik svinca v Boru je bil francoski, rudnik svinca v Trepči britanski ipd.). In ja, Mussolini je hotel ob koncu tridesetih let napasti Hrvaško – zaradi naravnih virov. Bil je tako sestradan, da je Hitlerju zagrozil z vojno, če bi mu skušal to nemara preprečiti.

Francoski premier Aristide Briand je leta 1930 – v času francoske hegemonske moči – predlagal celo ustanovitev Panevropske unije (Evropske unije pred Evropsko unijo), ki bi Evropo rešila pred trgovinskim in ekonomskim padcem. Panevropska unija bi zagotovila prost pretok blaga in razširila trge, a zanjo so se zares vnele le vzhodnoevropske dežele z Jugoslavijo vred, tako da z njo ni bilo nič.

Evropo so pred eskalacijo druge svetovne vojne – in pred ameriškim vstopom v vojno – podobno kot danes pretresali protekcionizem, avtarkije (prevzele so jo Amerika, Nemčija, Britanija, Francija, Sovjetska zveza itd.), ekonomski bloki ter zastraševalna in izsiljevalska politika zahodnih dežel. Kako je potem Hitler te zategnjene, ocarinjene, protekcionistične trge sprostil in osvobodil in kako je zagotovil prost pretok blaga, pa vemo – z vojno. S perverzijo Panevropske unije.

Konec zgodovine

Nemčija, katere ekonomijo – Großraumwirtschaft – je poganjala ideologija rasne čistosti, nacionalnega preživetja in Lebensrauma, je imela – tako kot Amerika – »manifestno usodo«: njena mesijanska naloga je bila, da »civilizira« vse »nižje« rase. Tako kot so Američani »civilizirali« staroselce, kar je bil dokaz, da imajo »manifestno usodo«. Trump, obseden z ameriško »manifestno usodo« (»In svoji manifestni usodi bomo sledili med zvezde, izstrelili ameriške astronavte, ki bodo ameriško zastavo zasadili na planet Mars,« je oznanil v inavguralnem govoru), hoče »civilizirati« Palestince in Grenlandce, Panamce in Kanadčane.

Trump izvaja »največjo deportacijo v zgodovini« (deportirati hoče 11 milijonov nezakonitih priseljencev), izgnati hoče vse disidentske tujce, ki so v Ameriki zakonito, Palestince pa bi iz Gaze preselil v Jordanijo in Egipt – tudi v tridesetih letih je marsikdo sanjaril o deportacijah motečega prebivalstva, ne le nacisti (poljska vlada je hotela Jude in »odvečne« Poljake preseliti na tedaj francoski Madagaskar).

Vse je presenetilo, ko so Hrvaška, Albanija in Kosovo nedavno sklenili pakt za krepitev obrambnega sodelovanja in ko sta potem podoben pakt sklenili še Srbija in Madžarska. Tovrstnih paktov (in sporazumov in alians) lahko pričakujemo še več, navsezadnje je tovrstnih paktov v tridesetih letih – v nizkotnem nepoštenem desetletju – kar mrgolelo. Nemško-sovjetski pakt o nenapadanju, sovjetsko-poljski pakt o nenapadanju, pakt štirih sil (Britanija, Francija, Italija in Nemčija), mala antanta (Jugoslavija, Romunija, Češkoslovaška), blejski pakt o nenapadanju (Madžarska in mala antanta), rimski protokoli (Italija, Avstrija, Madžarska), britansko-poljski pakt, britansko-turški pakt, francosko-nemški pakt, britansko-nemški pakt, francosko-sovjetski pakt, francosko-jugoslovanski pakt, italijansko-jugoslovanski pakt itd. Francozi so sanjarili o Donavski federaciji. Britanci tudi. Zakaj so vsi tako divje in tako panično paktirali? Iz preprostega razloga: ustrašili so se svoje tržne podhranjenosti, še bolj pa samega kapitalizma, ki ni mogel več zagotavljati stabilne ekonomije, varnega nacionalnega preživetja in ustrezne življenjske ravni – in ki jih je silil le v čedalje hujše tekmovanje, čedalje pogubnejše rivalstvo. Danes se to ponavlja – kapitalizem ne more več preživeti vseh. In tako kot danes so imeli tudi takrat vsi občutek, ki ga je Karl Marx opisal že v Očrtih kritike politične ekonomije – dve naciji lahko po logiki dobička trgujeta tako, da obe dobita, a še vedno bo ena prevarana.

Trideseta leta so bila čas aneksij, ob katerih ni nihče niti trznil (danes ni nič drugače, če pomislite le na Krimski polotok), čas, ko je bilo to ali ono deželo enostavneje kar okupirati in anektirati, kot pa z njo trgovati (Trump bi anektiral Kanado in Grenlandijo, oh, in Gazo), čas, ko so bili vsi pripravljeni drug drugega takoj prodati (ko se spomnite, kako je Italija Jugoslaviji ponujala grški Solun v zameno za odobritev aneksije Albanije, pomislite, kako je Trump Rusiji že kar vnaprej odobril aneksijo polovice Ukrajine – v zameno za redke zemlje ali kaj takega), čas, ko je bil nacionalizem tako silovit, da so bili vsi v tihi vojni z vsemi, da ni bilo več nikomur mogoče zaupati in da jih je lahko Hitler potolkel in požrl – drugega za drugim. Kot morski pes. Kot serijski morilec.

Povsem logično se je zdelo, da se mora velika dežela ekonomsko nekam stegniti. Kapitalizem je bil premalo. Potrebovali so vojno – oboroženo krilo kapitalizma.

Vse je presenetilo, ko so Hrvaška, Albanija in Kosovo nedavno sklenili pakt za krepitev obrambnega sodelovanja in ko sta potem podoben pakt sklenili še Srbija in Madžarska.

Evropska unija bo zdaj za oboroževanje namenila 800 milijard evrov, da bi zavarovala mednarodni liberalni red, ki naj bi ga z ene strani ogrožal Putin, z druge pa Trump. Tudi ta film smo že videli. Kot namreč pravi Paul N. Hehn, so skušali britanski premier Neville Chamberlain in njegovi prijatelji ob koncu tridesetih let Hitlerja prepričati, da bi jih na eni strani rešil pred ameriško ekonomsko dominacijo in na drugi strani pred sovjetsko grožnjo. No, tako kot si skušata danes Trump in Putin razdeliti svet, so si skušali svet razdeliti Britanci in Hitler – Britanci bodo imeli morje, Nemci pa kopno.

Svet je bil pripravljen na svetovno vojno. Manjkala je le Ursula von der Leyen, da bi rekla: »Evropa se mora pripraviti na najhujše!« To »najhujše« je tudi ob koncu tridesetih let – v času fašizacije in Hitlerjevih osvajanj – zvenelo neverjetno samoumevno in logično. Nič ni samoumevnejšega in logičnejšega od neznosne lahkosti »najhujšega«.

In ko gledate, kako danes iz zahodnih demokracij skačejo skrajni desničarji, populisti in fašisti z diktatorskimi ambicijami (od Viktorja Orbána do Trumpa), ne smete pozabiti, da je bila Evropa med obema vojnama, prvo in drugo, posuta in zasuta z diktaturami in diktatorji, da torej diktirali niso le Hitler, Mussolini, Franco in Stalin, marveč tudi Ahmed Zogu (Albanija), Engelbert Dolfuss (Avstrija), Boris III. (Bolgarija), Konstantin Päts (Estonija), Joanis Metaksas (Grčija), Miklós Horthy (Madžarska), Kārlis Ulmanis (Latvija), Antanas Smetona (Litva), Józef Piłsudski (Poljska), António Salazar (Portugalska), Giuliano Gozi (San Marino), Jozef Tiso (Slovaška) in Aleksandar I. Karađorđević (Jugoslavija). Avtoritarnost je privlačila in vzburjala. Bila je kot seks – odgovor na vsa vprašanja.

V tridesetih letih je Evropa doživljala fukuyamovski konec zgodovine, saj se je zdelo, da bodo zdaj vsi na vekov veke živeli v diktaturi. Srečno – do konca svojih dni. Evropa se spet približuje takšnemu fukuyamovskemu koncu zgodovine, ko ne vemo, kako pregnati to strašno tesnobo, ki se zažira v ljudi, kako premagati posttravmatski stres, ki bo sledil tej »krizi«, in kako otroke prepričati, da ne bodo umrli.