Kaj storiti?

Stuttgart je dolga leta veljal za eno izmed mest v Nemčiji, kjer je zrak najbolj onesnažen s trdnimi delci. »Več smoga kot v Pekingu« so nemški novinarji naslavljali reportaže iz tega mesta, kjer so se slikali z nameščenimi zaščitnimi maskami ali opremo, namenjeno za zaščito pred radiološko, kemično in biološko nevarnostjo. Mesto namreč leži v slabo prevetreni kotlini reke Neckar, zaradi česar so bile tam v preteklosti pogosto presežene mejne vrednosti prašnih delcev PM10 in PM2,5. Tedaj so v mestu vedno razglasili »alarm zaradi prašnih delcev« (Feinstaubalarm). Tudi slovenska prestolnica ima s svojo kotlinsko lego podobne težave, a Stuttgart leži v še ožji kotlini, ima še več prebivalcev, veliko več tranzita in industrije. To je mesto, kjer imajo sedeže velike nemške multinacionalke, kot so Daimler, Porsche in Bosch.

Nekako po letu 2000, ko se je povečala ozaveščenost o pomenu čistega zraka in ko so kakovost zraka začeli natančneje spremljati in preučevati posledice onesnaženosti, so bile v Stuttgartu recimo tudi do 80-krat v letu presežene mejne vrednosti delcev PM10 – v Ljubljani so bile v tistem času presežene do 60-krat na leto. V obeh mestih se je kakovost zraka v zadnjih 25 letih zaradi različnih ukrepov sicer izboljšala, čeprav še vedno ne dosega standardov, kakršne priporoča Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), a je bil v Stuttgartu napredek občutnejši. Čeprav je imel veliko slabše izhodišče, so danes v njem mejne vrednosti trdnih delcev presežene manj dni v letu kot v Ljubljani, boljše pa so tudi razmere, kar zadeva onesnaženost zraka z delci PM2,5. Z letnega povprečja 20– 25 mikrogramov na kubični meter teh za zdravje najškodljivejših delcev, ki v veliki večini nastajajo pri kurjenju lesa, so v Stuttgartu prišli na 10–14 mikrogramov, Ljubljana pa je ostala na ravni 14–18 mikrogramov na kubični meter ali še več.

Kako je Stuttgartu to uspelo? Seveda so v mestu sprejeli več različnih ukrepov. Danes se tam osredotočajo na promet, prepovedali so vstop vozil s prevelikimi izpusti v mestno središče, omejujejo hitrost in eksperimentirajo z nekakšnimi lovilniki prašnih delcev ob prometnicah. A pred 20 leti, ko so ukrepe šele začeli uvajati, so se osredotočili na najakutnejšo težavo. To so bila zastarela individualna kurišča na les ali premog. Pri tem so se lahko oprli na zvezno zakonodajo. Ker Stuttgart v Nemčiji ni bil edino mesto, ki se je dušilo v smogu, je država leta 2010 prenovila uredbo o izvajanju zveznega zakona o varstvu pred izpusti, v skladu s katero so morale vse zastarele peči ali kamini proč. Peči (ali kamini), izdelane pred letom 1975, so morale nove mejne vrednosti doseči do konca leta 2014, peči iz obdobja 1975–1984 so imele rok do konca leta 2017 in tako naprej. Praktično je to pomenilo zamenjavo ali nadgradnjo kurilnih naprav, recimo z boljšimi gorilniki ali s filtri.

Če bi država vsem še preostalim problematičnim gospodinjstvom filtre podarila, bi očiščenje slovenskega zraka stalo zgolj 60 milijonov evrov.

Stuttgart je danes urbano središče, ki dokazuje, kako je mogoče hitro in učinkovito izboljšati kakovost zraka. A ti ukrepi, med katerimi sta bila tudi razvoj daljinskega ogrevanja in spodbujanje javnega transporta, na ruralnih območjih ne bi imeli smisla. Na tem področju za zgled velja Avstrija. Tam je v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja nastalo na stotine majhnih ali lokalnih sistemov daljinskega ogrevanja na les, to je na sekance in pelete, večinoma organiziranih v energetskih zadrugah kmetov in lastnikov gozdov, kar je država spodbujala s subvencijami in ugodnimi posojili. Številne vasi in manjša mesta so v Avstriji danes skoraj v celoti daljinsko ogrevani na les, za kar uporabljajo sodobne, visoko učinkovite peči z že vgrajenimi filtri. Zaradi vsega tega se je ravno tako izboljšala kakovost zraka. V mestu Mureck na avstrijskem Štajerskem, kjer je 80 odstotkov gospodinjstev prešlo na daljinsko ogrevanje iz lokalnega kurišča, naj bi se bile, sodeč po raziskavah Univerze v Gradcu, koncentracije trdnih delcev zmanjšale za 60 odstotkov.

Tudi v Sloveniji seveda doživljamo napredek na tem področju. Zaradi višjih standardov pri motorjih na notranje zgorevanje, razvoja daljinskega ogrevanja in spodbujanja toplotne izolacije stavb se količina škodljivih izpustov v okolje zmanjšuje, a je očitno, da je ta razvoj precej počasnejši kot v Nemčiji in Avstriji. V Sloveniji imamo recimo 860 tisoč gospodinjstev in po anketnih podatkih statističnega urada iz leta 2023 se jih na drva ogreva približno 30 odstotkov ali 258 tisoč. To so povprečno gledano največji viri onesnaženja zraka. V zadnjem obdobju se sicer število gospodinjstev, katerih glavni vir energije je les, zmanjšuje, a je njihovo skupno število še zmeraj razmeroma visoko. Po podatkih Eurostata je recimo leta 2020 delež lesa v skupni rabi energije v gospodinjstvih v Sloveniji znašal 36 odstotkov, v Avstriji je bil 26-odstoten, v Nemčiji 13-odstoten, na Švedskem 19-odstoten. Na Hrvaškem je bil 55-odstoten in v Bolgariji 47-odstoten.

Gonilo sprememb na tem področju so pri nas za zdaj podporni programi Eko sklada, pri čemer smo šele na pol poti. Eko sklad z namenom izboljšanja kakovosti zraka daje nepovratne spodbude za zamenjavo starih kotlov za centralno ogrevanje s toplotno črpalko ali novim kotlom na biomaso. V okviru tega programa je v zadnjih desetih letih spodbudil zamenjavo približno 76 tisoč kurilnih naprav, a po ocenah Instituta Jožef Stefan, kot so odgovorili iz Eko sklada, bi bilo v Sloveniji na začetku tega prehoda treba zamenjati približno 120 tisoč naprav. Tudi pri skupnostnih projektih zaostajamo. Zemljepisno je Slovenija podobna Avstriji, a je pri nas zaradi razdrobljenosti zasebnih gozdnih površin, slabše organiziranosti lokalnih zadrug in velikega deleža gospodinjstev, ki se v lokalnih skupnostih že grejejo na drva, le nekaj skupnostnih kurišč.

Teorijo sicer v Sloveniji dobro poznamo. Kot pojasnjuje Andrej Ki--tanovski, predstojnik katedre za toplotno in okoljsko tehniko na ljubljanski Fakulteti za strojništvo, je načeloma kakršnokoli kurjenje goriv, tudi biogoriv, za proizvodnjo toplote, ki je namenjena ogrevanju stavb in sanitarne vode, z energetskega vidika nedopustno. »Dopustnost kurjenja ali direktne uporovne pretvorbe elektrike v toploto bi z energetskega vidika morala biti dovoljena samo v primerih porabe konic energije ali ko ni mogoče uvesti druge, učinkovitejše tehnologije,« razlaga. Toda če ostanemo praktični, dodaja, so večje, centralne ali skupnostne kurilne naprave vsekakor boljša možnost kot individualna kurišča. Pri čemer, dodaja Kitanovski, ne bi smeli spodbujati zgolj večjih in učinkovitejših peči, ampak bi razvoj moral iti v smeri manjših, nizkotemperaturnih sistemov daljinskega ogrevanja, recimo manjših peči na les za ogrevanje sanitarne vode, ki bi pri tem stalno proizvajale električno energijo v kombinaciji s toplotnimi črpalkami, ki bi v dobro izoliranih objektih poskrbele za obdobja velike obremenitve …

To je teorija, a v praksi se v Sloveniji še vedno ukvarjamo z zelo osnovnimi težavami. Recimo s tem, da lahko v trgovinah danes kupimo poceni peči na drva iz Madžarske ali Hrvaške, ki ne dosegajo niti veljavnih standardov, a tega nihče ne nadzira, nam je zaupal eden od podjetnikov, s katerimi smo govorili. Spet druga težava je, da ne deluje dimniška služba. To je povedala direktorica Eko sklada Mojca Vendramin: »K slabemu stanju, kar zadeva kurilne naprave in kurjenje, veliko prispeva organiziranost dimnikarske službe, ki ne deluje v smislu nadzora, strokovnosti in neodvisnosti.« Primer iz lanskega leta, kampanja »Drv ne damo«, pa je pokazal, da je v Sloveniji pripadnost kurjenju lesa v obliki individualnega primarnega ali sekundarnega vira toplote (kamin) ne glede na vse ugotovitve zdravniške ali energetske stroke izredno trdoživa in da je zaradi političnega potenciala – torej zlorabljanja te teme v politične namene – na tem področju težko storiti kaj pomembnejšega. Kaj lahko v Sloveniji torej še naredimo, če so takšna kurišča veliki onesnaževalci zraka, hkrati pa jih ljudje ne želijo ali ne morejo zamenjati?

Leta 2016 sta župana Loškega Potoka in Trbovelj zaradi ugotovitev, da je med prebivalci teh krajev razmeroma veliko pljučnih obolenj, dala pobudo za razvoj slovenskega filtra za peči na trdna goriva. Tako sta prišla do Primoža Vavpetiča, sicer raziskovalca z Instituta Jožef Stefan, ki je eden najboljših slovenskih strokovnjakov za transport snovi po ceveh. »Filtri, ki so bili tedaj dosegljivi na trgu, so imeli slab izkoristek, bili so nepraktični za vgradnjo in vzdrževanje in izredno dragi,« je pojasnil razloge, zaradi katerih so se lotili razvoja novega sistema.

To je res. Na slovenskem trgu je ponudbe malo, v njej smo našli elektrostatični filter za peči na drva, ki stane od 2000 do 3000 evrov. Seveda smo v podjetju, ki ga prodaja, preverili, kakšno je povpraševanje po teh filtrih. Doslej v Sloveniji niso prodali niti enega. Iz Vavpetičevega prototipa sicer zaradi drugih razlogov ni nastal izdelek, namenjen splošni rabi, je pa Vavpetiča k sodelovanju povabil Leon Kranjc, direktor podjetja Klin Logatec, kjer izdelujejo dimnike.

Kot je pojasnil Kranjc, so v podjetju ob pomoči razvojno-raziskovalnega programa s sredstvi sklada za okrevanje in odpornost konec lanskega leta razvili in patentirali elektrostatični filter, namenjen vgradnji v peči do moči 50 kW, tudi za kaminske peči, ki v gospodinjstvih niso primarni vir ogrevanja. »Filter smo razvili, ker želimo narediti korak naprej. Prepričani smo, da prepoved ali omejevanje kurjenja biomase ni uresničljivo ali smiselno. Če želimo izpeljati zeleni prehod, nam ostaneta tako rekoč samo dva vira energije, zelena elektrika in biomasa,« je pojasnil Kranjc. V podjetju se zdaj pripravljajo na prodajo filtra, ki je zasnovan v obliki dimniškega vložka, računajo, da bodo z zniževanjem stroškov proizvodnje lahko prišli do drobnoprodajne cene od 500 do 1000 evrov.

A četudi bo ta projekt uspel, brez strožjih državnih predpisov, nadzora dimnikarjev in subvencij Eko sklada ne bo šlo. Danes lastniki kurilnih naprav nimajo razloga, da bi plačali 1000 evrov za takšno napravo, pa četudi so s svojim kuriščem velik lokalni onesnaževalec. V teh primerih gre povrhu še večinoma za revnejša gospodinjstva, ki si novih, subvencioniranih, visoko učinkovitih peči ne morejo privoščiti. Po podatkih Sursa ima petina najrevnejših gospodinjstev enkrat več peči na drva kot petina najbogatejših. A denar bi moral biti pri tem še najmanjša težava. Če bi država vsem še preostalim problematičnim gospodinjstvom, ki jih je očitno okoli 60 tisoč, takšne filtre podarila, bi očiščenje slovenskega zraka stalo zgolj 60 milijonov evrov. To pa je drobiž v primerjavi z zdravstveno škodo, ki nastaja zaradi izpustov teh gospodinjstev.