Slovenski z(rak)

Leta 2024 je bila Slovenija po onesnaženosti s finimi prašnimi delci, poimenovanimi s kratico PM2,5, med vsemi 41 državami evropske celine sedma najslabša, uvrstila se je med Poljsko in Turčijo, med 27 državami Evropske unije pa je bila slabša le Romunija. To kaže ta mesec objavljeno poročilo švicarske ekipe IQAir, ki za 139 držav zbira podatke o koncentracijah prašnih delcev iz javno dostopnih merilnikov kakovosti zraka. Prašne delce PM2,5 uvršča Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC) v prvo skupino karcinogenosti, skupaj na primer z azbestom, njihov glavni izvor pri nas pa so – in to zavedanje je ključno – peči na drva. Uvrstitev Slovenije na rep evropskih držav je za večino Slovencev presenečenje: živimo namreč v popolnoma nasprotnem prepričanju o svojem okolju. A stvari postanejo še resnejše, ko pogledamo, kje smo na lestvicah po boleznih, kot je pljučni rak, in kaj kaže pravkar končana pilotna raziskava astme pri otrocih.

Ker se pri nas vedno najprej podvomi o metodologiji, ki zazna, da imamo onesnaženo okolje, namesto da bi se takoj spoprijeli s problemom, smo švicarski IQAir prosili za pojasnilo zbranih podatkov. »IQAir je za poročilo za leto 2024 zbral podatke 36 postaj za spremljanje kakovosti zraka po vsej Sloveniji, od katerih jih je 26 iz državne mreže, 10 pa je nizkocenovnih naprav, ki jih upravljata podjetji IQAir in PurpleAir. Naša platforma AirVisual tako zbira podatke pri vseh javno dostopnih merilnikih kakovosti zraka,« nam je pojasnil Armen Araradian iz IQAir. Pristojen je za pojasnjevanje novega, nedavno izdanega poročila o kakovosti zraka za leto 2024, ta zajema podatke kar 40.000 merilnih postaj, ki jih na 8954 lokacijah v 138 državah sveta upravljajo raziskovalne ustanove, vladne agencije, šole, univerze, neprofitne organizacije, zasebna podjetja in drugi.

Primerjavam znotraj Evrope, kjer so se med 41 državami slabše od Slovenije uvrstile le Turčija, Romunija, Črna gora, Srbija, Makedonija in BiH, je tako težko oporekati verodostojnost. Merilne postaje, ki so zajete v Sloveniji, so razpršene po vsej državi: 11 jih je v Ljubljani, po tri v Celju in Mariboru, po dve v Kranju, Hrastniku, Murski Soboti in Novi Gorici ter po ena v Novem mestu, Zagorju ob Savi, Trbovljah, Štalcerjih, Rakičanu, Solkanu, Kopru, Lescah, na Ptuju, Vrhniki in Rakitni.

»Osredotočamo se na delce PM2,5, ker so najpogostejši in najbolj škodljivi za zdravje ljudi in okolja,« pojasnjuje Araradian. Gre za delce s kratico PM (iz angleškega izraza za trdne delce particulate matter), med katere spadajo vsi trdni delci, ne glede na kemijsko sestavo ali izvor, ki imajo premer manjši od 2,5 tisočinke milimetra. To je, za občutek, ena tridesetina širine človeškega lasu. Delcev PM2,5 s prostim očesom ne vidimo, mednje pa spadajo prah saj, dima, drobci pnevmatik, prsti in cela paleta snovi, ki ves čas nastajajo v ozračju v kemičnih reakcijah med množico različnih izpustov, nastalih pri gorenju, v prometu, industriji.

Nova »eko« peč na drva, ki ustreza pravilom EU iz 2022, lahko na vsak gigajoul proizvedene toplote oddaja 750-krat toliko delcev PM2,5 kot primerjalno nov tovornjak.

Izmerjene koncentracije PM2,5 v IQAir razvrščajo po merilih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), po katerih povprečne letne koncentracije delcev PM2,5, da so še sprejemljive za zdravje, ne smejo presegati petih mikrogramov na kubični meter zraka – bolj ko presegajo ta prag, škodljivejše so. »Nobeno mesto v Sloveniji v letu 2024 ni doseglo teh smernic WHO,« opozarja Araradian. Še najbolje sta se odrezali merilni mesti Štalcerji, to je vas na Kočevskem z okrog 150 prebivalci s koncentracijo 7,7 mikrograma na kubični meter zraka, in naselje Rakitna na skoraj 800 metrih nadmorske višine na Rakitenski planoti v Občini Brezovica z rahlo višjo koncentracijo (9,1). Najslabše se je uvrstila Murska Sobota s povprečno letno koncentracijo delcev PM2,5 18,9 mikrograma na kubični meter zraka, kar je skoraj štirikratnik priporočenega standarda WHO, Ljubljana pa je imela vrednost 15,6.

»Upoštevajoč celo državo je bila Slovenija leta 2024 68. najbolj onesnažena država med 138 v raziskavo zajetih držav. V tem letu je bilo onesnaženje največje, odkar spremljamo Slovenijo. Povprečna letna koncentracija delcev PM2,5 v letu 2024 je bila 15,2 mikrograma na kubični meter,« še dodaja Armen Araradian iz IQAir. Za primerjavo: pri Islandiji in Estoniji, ki sta se lani med 41 državami Evrope uvrstili najbolje, sta bili ti koncentraciji 4,0 in 4,6 mikrograma na kubični meter, pri najslabši BiH pa v povprečju leta 25,3 mikrograma na kubični meter zraka.

Da je bilo leta 2024 v Sloveniji onesnaženje z delci večje kot prejšnja leta, je sicer nedavno potrdila tudi domača agencija za okolje. Najhujša preseganja je tudi ta zabeležila v Murski Soboti in v Črnomlju, ki ga v zajemu IQAir ni, kjer sta povprečni letni koncentraciji delcev PM2,5 lani dosegli 21 oziroma 22 mikrogramov na kubični meter zraka. Letne vrednosti, ki jih je za Mursko Soboto zaznala državna agencija, so tako celo nad vrednostmi, o katerih poroča IQAir, v obeh mestih pa tudi nad trenutno dovoljeno letno mejno vrednostjo za PM2,5 v EU, ki je 20 mikrogramov na kubik zraka in ki bo z letom 2030 prepolovljena na 10 mikrogramov, s čimer se bo vendar bolj približala zdravstvenim standardom WHO. Na soboški občini za stanje krivijo zlasti kurjenje lesa, februarja pa so – kako predvidljivo – za STA izjavili, da merilni napravi agencije za okolje nista nameščeni optimalno, ker da sta »na neprepišnih mestih in v bližini številnih kurišč z neustreznimi kurivi«. Zato so zadnje mesece namestili 15 svojih senzorjev, kar sicer ne prispeva k izboljšanju zraka, ampak je prej poskus relativizacije problema. V Črnomlju za stanje krivijo individualna kurišča oziroma »stare kurilne naprave, neočiščene peči in nepravilne načine kurjenja« v kombinaciji s kotlinsko lego mesta, ukrepe pa na občini šele pripravljajo.

Izmed 41 evropskih držav so se slabše od Slovenije odrezale le Turčija, Romunija, Črna gora, Srbija, Makedonija in Bosna in Hercegovina.

Zavedanje, da so prašni delci PM2,5 velik zdravstveni problem in da so njihov glavni generator domača kurišča na drva, torej peči, štedilniki, tudi kamini, se pri nas v javnosti zares krepi šele zadnje leto. Posvet, ki sta ga pred dnevi o tej problematiki organizirali okoljski organizaciji Focus in Cipra Slovenija, se je začel s podatkom, da so v letu 2021 mala kurišča prispevala kar 73 odstotkov izpustov PM2,5, cestni promet pa denimo šest odstotkov. V državni bazi malih kurilnih naprav Evidim je sicer po aktualnih podatkih ministrstva za okolje vpisanih okrog 550.000 naprav, od tega jih je 56 odstotkov na les oziroma lesno biomaso. Ocen, koliko naprav ni vpisanih, ni.

Poseg v kurišča na drva pri nas ne bo enostaven, čeprav je neizogiben: nova direktiva EU o kakovosti zunanjega zraka namreč zahteva do leta 2030 pomembno zmanjšanje koncentracij PM2,5, letna mejna vrednost bo, kot že omenjeno, prepolovljena z 20 na 10 mikrogramov na kubik zraka. Prvi poskus, da bi naše občine v energetskem zakonu dobile vzvod, da na kritično onesnaženih območjih omejijo vgradnjo novih peči na drva, ni bil uspešen. Natančneje, sedanja vlada je predlog po populistični akciji desnice »Drv ne damo« in protestnih sloganih združenja lastnikov gozdov »Slovenski gozdovi so naša zelena surovina in nafta!« januarja lani umaknila kar sama.

Postalo je torej jasno, da so namesto enostavnih prepovedi potrebne premišljene alternative, zlasti intenziven razvoj centraliziranih skupnostnih sistemov ogrevanja – tudi v manjših krajih in (tudi) na lesno biomaso. »Peči na les, ki imajo kakovostne tehnologije za čiščenje izpustov, so tako obupno drage, da si jih ljudje za individualne hiše ne morejo privoščiti.

Te tehnologije, od filtrov za delce do katalitičnih konverterjev za pline, so dostopne za velike sisteme, ki jih je tudi lažje nadzorovati kot množico malih kurišč,« je pred tednom v intervjuju za Mladino opozoril fizik Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere pri Univerzi v Novi Gorici, in pozval: »Zato je treba kurjenje biomase, kjer se da, centralizirati, tudi v manjših krajih je treba spodbujati vzpostavitev skupnostnih sistemov.« Les je namreč v Sloveniji kot tretji najbolj gozdnati državi v EU težko zamenljivo gorivo, po podatkih Eurostata iz leta 2020 gozdovi pri nas pokrivajo okrog 61 odstotkov ozemlja, več le na Finskem (66 odstotkov) in Švedskem (63 odstotkov).

»Individualne peči na drva so smiselne na prevetrenem podeželju, nikakor pa ne v nižinah, kjer so pozimi inverzije,« opozarja tudi Jure Vetršek, vodja Oddelka za učinkovitost in grajeno okolje na Inovacijskorazvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani. »A pogosto je s tem povezan neki sentiment in prafascinacija z ognjem, saj vidimo ljudi, ki si lahko privoščijo toplotne črpalke, a vztrajajo pri kurjenju lesa. Težava so tudi načini kurjenja in neustrezna goriva, mnogi pogosto še vedno naložijo drva in pridušijo peč, kar povzroča tlenje, slabo zgorevanje in visoke emisije.«

»Slovenija je med deželami z visokim bremenom pljučnega raka. K nastanku prispevajo številni dejavniki, kot so genetski dejavniki, pridružene bolezni, najbolj pa okoljski dejavniki.«

Skoraj neverjetna, a pomembna za razumevanje problema peči na drva je tudi primerjava, ki jo je na omenjenem nedavnem posvetu o problemu malih kurišč navedla Alenka Fritzel z ministrstva za okolje: »Nova kurilna naprava na trdna goriva, ki ustreza na novo predpisanim mejnim vrednostim, lahko oddaja kar 60-krat več delcev kot stari tovornjak iz leta 2006 in 750-krat toliko kot novejši tovornjak iz leta 2014 na vsak gigajoul energije.« Podatke je citirala iz septembra 2021 objavljene analize Evropskega okoljskega urada (EEB), to je največje mreže okoljskih državljanskih organizacij v Evropi, ki je pokazala, da so peči na drva primerjalno zelo veliki onesnaževalci z delci PM2,5 in da za te peči v EU veljajo bistveno ohlapnejši standardi kot za vozila. Pri EEB so ugotovili, da bo lahko nova peč, ki bo skladna z novo EU-direktivo o ekodizajnu iz leta 2022, spustila 375 gramov delcev PM2,5 na gigajoul proizvedene toplote; starejši tovornjak iz leta 2014 lahko primerjalno spusti 6,25 grama delcev PM2,5, torej 60-krat manj, novejši tovornjak, proizveden po letu 2014 s filtrom, pa le 0,5 grama, torej 750-krat manj. V istih razmerah so primerjali tudi izpuste iz različnih virov ogrevanja danskih gospodinjstev, kjer so se nove peči na drva uvrstile bistveno bolje kot stare peči, a še zmeraj veliko slabše kot drugi viri ogrevanja. Stara peč na drva, izdelana pred letom 1989, je na en gigajoul proizvedene toplote v laboratorijskih pogojih izpustila 1368 gramov delcev PM2,5, kar je le malo manj kot odprto kurišče, novejša peč iz let 2008–2016 406 gramov, najnovejša testirana eko peč s priznanim nordijskim okoljskim znakom (Nordic Swan Ecolabel) pa le 150 gramov. A hkrati je analiza pokazala, da so izpusti iz drugih virov toplote (toplotne črpalke, daljinsko ogrevanje) veliko nižji celo od najnovejših in najučinkovitejših peči na drva, ki delujejo pod optimalnimi pogoji, kot so suha drva, odličen dimniški vlek in optimalno upravljanje peči. Če je pri novi individualni peči na drva za en gigajoul toplote za ogrevanje gospodinjstva izpust 375 gramov delcev PM2,5, je ta pri upoštevanem manjšem sistemu daljinskega ogrevanja od 0,1 grama, ko je bilo gorivo plin, do največ 13 gramov, ko je gorivo les, pri toplotnih črpalkah pa so izpusti delcev PM2,5 še nižji, do 1,8 grama na gigajoul toplote.

»Ena neprimerna naprava je dovolj, da je v nekem okolišu zelo slaba kakovost zraka,« pa je na že omenjenem posvetu opozoril Simon Dovrtel, vodja Sekcije dimnikarjev pri Obrtno-podjetniški zbornici. Kot veliko sistemsko napako pri nas je poudaril liberalizacijo dimnikarskih storitev z letom 2017 pod vlado Mira Cerarja, ko je bil s spremembo zakona o dimnikarskih storitvah dotedanji koncesijski način nadomeščen s prosto izbiro izvajalca: »Ni več sistemskega nadzora nad kurilnimi napravami, obravnave od začetka do konca.« Kako nedelujoč je sistem, je aprila 2021 pokazalo poročilo inšpektorata za okolje: leta 2020 je bilo opravljenih 270.470 letnih pregledov malih kurilnih naprav, čeprav jih je bilo v bazi Evidim takrat vpisanih kar 750.017. »To pomeni, da ni bilo pregledanih vsaj 60 odstotkov malih kurilnih naprav,« so zapisali na inšpektoratu. A na sistemski ravni se ni premaknilo.

Kakšne pa so posledice vsega tega? »Posledice izpostavljenosti onesnaženemu zraku so zelo dolgoročne, nastajajo zelo počasi in vse življenje,« opozarja zdravnik dr. Matevž Harlander, predstojnik kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergijo UKC Ljubljana. Konec novembra lani je na strokovnem srečanju o kemijski varnosti poudaril povezanost pojavnosti, napredovanja in ponovljivosti pljučnega raka z onesnaženim zrakom, predvsem z delci PM2,5. Ti delci zaradi majhne velikosti prodrejo globoko v dihala, se naložijo v celotnem respiratornem traktu in povzročajo oksidativni stres, vnetje in okvaro genetskega materiala. »Slovenija je med deželami z visokim bremenom pljučnega raka. K nastanku prispevajo številni dejavniki, kot so genetski dejavniki, pridružene bolezni, najbolj pa okoljski dejavniki. Z obvladovanjem slednjih lahko torej omejimo pojavnost pljučnega raka.«

Sedanja vlada je predlog omejitve vgradnje novih peči na drva na kritično onesnaženih območjih po populistični akciji desnice »Drv ne damo« januarja lani umaknila kar sama.

In kam se Slovenija uvršča ob mednarodnih primerjavah po pojavnosti pljučnega raka, za katerim vsako leto pri nas zboli več kot 1500 ljudi? »Svetovno gledano smo kar pri vrhu,« opozarja dr. Harlander in navede aprila lani objavljeno publikacijo Global cancer statistics 2022, ki temelji na posodobljenih ocenah Mednarodne agencije za raziskave raka (IARC) za svetovne regije. Med skupaj 20 regijami sta pri raku pljuč na 100.000 prebivalcev v vrhu Vzhodna Azija in regija Mikronezija-Polinezija, sledijo tri evropske regije – Vzhodna Evropa, Južna Evropa, v kateri je Slovenija, in Zahodna Evropa, sledijo pa Zahodna Azija, Severna Amerika in Severna Evropa. Če bi na to lestvico uvrstili Slovenijo in pojavnost pljučnega raka pri nas prevedli na (ugodnejšo) starostno strukturo svetovnega prebivalstva, bi Slovenija s pojavnostjo 41 primerov med moškimi in skoraj 25 primerov med ženskami na 100.000 prebivalcev pristala na četrtem mestu, z rahlo slabšo statistiko od povprečja »svoje« regije in opazno slabšo od na primer Severne Evrope, kjer so med drugim Švedska, Finska, Islandija, baltske države in Združeno kraljestvo. Na drugi lestvici pojavnosti pljučnega raka, ki jo navede dr. Harlander, to je na lestvici Evropske zveze farmacevtske industrije in združenj (EFPIA), se Slovenija med 31 državami uvršča na 21. mesto. Ta lestvica je leta 2018 zajela 28 držav EU, tudi Združeno kraljestvo ter Švico, Islandijo in Norveško, pojavnost pljučnega raka pa se je gibala od 40,1 primera na 100.000 prebivalcev na Švedskem do 113,6 primera na Madžarskem. Slovenija se je z 71,5 primera uvrstila na 21. mesto, slabšo statistiko so imele Francija, Hrvaška, Nizozemska, Poljska, Združeno kraljestvo, Nemčija, Belgija, Danska, Grčija in Madžarska. V tej primerjavi so upoštevali tako imenovano grobo incidenčno stopnjo, torej dejansko število novih primerov pljučnega raka, brez prilagoditev na starostno strukturo populacije kot pri omenjeni lestvici IARC.

Pomenljiva je tudi analiza NIJZ iz februarja 2021, v kateri so izračunali, da bi bilo ob manjšem onesnaženju z delci PM2,5 manj prezgodaj umrlih v letih 2017–2019. Če bi onesnaženost z delci PM2,5 padla za pet mikrogramov na kubični meter zraka, bi bilo na primer v Ljubljani v letih 2017–2019 67 manj mrtvih, v Mariboru 37, v Celju 13, Velenju sedem, v Murski Soboti šest, v Hrastniku trije, v vseh zajetih 12 občinah pa kar 189.

»Nekateri ukrepi za izboljšanje zraka so v preteklosti bili izvedeni – danes je zrak čistejši kot pred 20 leti. Se pa zdi, da so v zadnjem času ukrepi sicer zastali. Najbrž bi bilo korektno v fokus postaviti trenutno največji problem, to so individualna kurišča na biomaso,« temu dodaja pulmolog dr. Matevž Harlander.

Z letnega povprečja 20–25 µg delcev PM2,5 na kubični meter – ti v veliki večini nastajajo zaradi kurjenja lesa – so v Stuttgartu prišli na 10–14 µg, Ljubljana pa je ostala pri letnem povprečju 14–18 µg na kubični meter.

Od oktobra 2023 v Sloveniji poteka obsežna raziskava, tako imenovan ciljni raziskovalni projekt Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost – Aris, v kateri raziskovalke in raziskovalci Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) ter ljubljanske pediatrične klinike in ljubljanske medicinske fakultete preučujejo povezanost med okoljskimi dejavniki ter astmo pri otrocih in mladostnikih. Rezultati so na območju osrednje slovenske regije pokazali, da so se simptomi astme ali astmi podobni simptomi kadarkoli v življenju pojavili kar pri 36,5 odstotka vključenih otrok oziroma v zadnjih 12 mesecih kar pri 21,4 odstotka sodelujočih otrok, kot so poročali starši. »Avtorji pilotne raziskave so kot pomembne dejavnike tveganja za astmo navedli okoljske dejavnike tveganja, kot sta tobačni dim in onesnaženi zrak, ter genetske dejavnike,« pritrjujeta raziskovalki dr. Andreja Kukec z medicinske fakultete in NIJZ ter specialistka pediatrije Aleksandra Zver s pediatrične klinike. Gre za rezultate pilotnega projekta in ne še za končne rezultate.