Gregor Zorc / Igralec, performer in scenarist, ki globok odtis pušča v gledališču, filmu in animaciji

Gregor Zorc je človek številnih talentov, pogledov in zanimanj, ki ga je nemogoče pospraviti v en sam predalček. In ga tudi ni treba. Je gledališki in filmski igralec, ki je osvojil skoraj vse najvidnejše domače stanovske nagrade, od vesne na Festivalu slovenskega filma do Borštnikove nagrade za igro ter nagrade Tedna slovenske drame za najboljšega igralca. Je tudi performer in eden najprepoznavnejših obrazov domače neodvisne scene ter dolgoletni član kolektiva Via Negativa. In je scenarist, ki skupaj s svojo življenjsko sopotnico in neredko tudi sodelavko Špelo Čadež, animatorko svetovnega formata, snuje zgodbe, ki se bodo nekoč prelevile v animirane podobe.

A na te umetniške zvrsti Gregor Zorc (1977) ne gleda kot na povsem ločene entitete. Vse to so zgolj odvodi nekega skupnega imenovalca, ki ga vznemirja že vse življenje. To je pripovedovanje zgodb. Kako napisati in povedati zgodbo, na kakšen način vanjo vpeljati tudi svoje lastne posebnosti in loviti ravnotežje med intimnim in družbenim, kako pritegniti občinstvo in obdržati njegovo pozornost. »Najlepše pri vsem tem je, ko te tema motivira, se dotakne pravih senzorjev in kar ne moreš ustaviti pretoka misli in idej,« razlaga. »Včasih pa je, nasprotno, ena sama frustracija. Toda z leti se naučiš, da je tudi ta nič, ta krik obupa, lahko nekaj zelo zanimivega in navdihujočega.«

Njegova ljubezen do igre in nastopanja je prvič zares vzplamtela na ljubljanski gimnaziji Moste, kjer se je pridružil šolski gledališki skupini. In dobro se spominja tudi šolske predstave, ki so jo dijaki morali postaviti sami, brez pomoči mentorjev, kar je bila zanj ena zgodnjih formativnih izkušenj. »Kar naenkrat nisem bil več samo ta, ki se nauči tekst in ga interpretira, pač pa nekdo, ki ima moč celostno ustvarjati. In tako sem že zelo zgodaj na proces začel gledati popolnoma drugače.«

Kaj kmalu po končanem študiju dramske igre na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je začel sodelovati z režiserji, ki so s svojimi raznolikimi pristopi široko razprli njegovo gledališko pot. In ko je »spoznal, da ni zgolj enega pravega načina in da je na poti do drame veliko križišč, se je v meni povsem na novo prebudila strast do gledališča«, pravi. Tak je bil denimo režiser Sebastijan Horvat, s katerim je sodeloval v Gledališču Glej. Pa Jernej Lorenci in navsezadnje Bojan Jablanovec, s katerim sta prvič združila moči leta 2001 pri uprizoritvi Evropa – deklica, ki je preveč hitela. Temu je leto kasneje sledila ustanovitev Vie Negativa, ki je odločilno zaznamovala njegov ustvarjalni izraz in pogled na teater. Platforma, kjer je lahko raziskoval nekonvencionalne uprizoritvene prakse, ki ne temeljijo na dramski predlogi. Kjer je vsebina lahko on sam, Gregor Zorc, igralec, performer. Pogosto na meji psihofizičnih vzdržljivosti in z dobro mero prefinjenega humorja. In v dobrih dveh desetletjih je postal eden najzvestejših sodelavcev Vie Negativa.

Do danes je nastopal v več deset slovenskih celovečercih, kot so Šelestenje, Panika in Orkester. Nenehna razpetost med institucionalno in neodvisno gledališko sceno pa mu omogoča igralsko svežino in kondicijo. Ko ne igra ali nastopa, najverjetneje piše ali pa gnete, brusi, premleva ideje, ki mu okupirajo misli. To pogosto počne v tandemu. S Špelo Čadež sta skupaj spisala scenarija za njena doma in v tujini nagrajena kratka animirana filma Boles in Nočna ptica, pod zadnjega, Steakhouse, se je podpisal sam. S prodornim gledališkim režiserjem Žigo Divjakom, s katerim sta režijsko-igralsko navezo nadgradila v plodovito partnerstvo, pa sta med drugim soustvarila predstavi Bodočnost (MGL & Beograjsko dramsko gledališče) in Jata (Slovensko mladinsko gledališče). Da njegovih številnih avtorskih projektov, v katerih slovi po svojem izjemnem pripovedovanju zgodb in spretnem lovljenju ravnotežja med tragiko in komiko, sploh ne omenjamo.

Z izjemo obdobja dveh let, ko je bil zaposlen v Gledališču Koper, je že vsa leta svobodni ustvarjalec. Trenutno ga lahko vidimo na odru SLG Celje v arktični tragikomediji Kokkola v režiji Žive Bizovičar. Dragoceno mu je, da vsakič znova lahko izstopi iz procesov in odnosov na prazno polje, nepopisan list, kjer mora ponovno poiskati nov izziv, novo polje zanimanja, zgraditi nove odnose. Prav ta nenehni proces »resetiranja« je tisto, kar ga vedno znova navdaja z ustvarjalnim zanosom. In novih izzivov se res veseli.