TV komentar / Ne zmoremo več

Medijski prostor se ves čas spreminja, novi obrazi, novi mediji, nove platforme, nove tehnologije, telefoni, tablice, večpredstavnost – bomo raje nehali, da ne zaidemo v ta novorek, ki je tako duhamorno dolgočasen in birokratski. A vprašanje je preprosto: zakaj nam je prijetneje gledati politike in druge pomembneže pri Klemnu Selakoviču, ki ni profesionalni novinar – niti novinar ni –, kot pa pogovore na TV Slovenija in POP TV? Še huje: zakaj pri Klemnu Selakoviču o posameznem politiku ali pomembnežu izvemo več, zakaj so pogovori zanimivejši in predvsem zakaj ob gledanju njegove oddaje nismo v totalnem stresu? Veste, zakaj? Ker ni nasilen. In zato vse raje poslušamo tudi različne dolgometražne video in avdio podkaste.

Ker nam ni ves čas treba gledati včasih tako napornega onaniranja novinarjev, včasih celo nasilnega samodokazovanja, da si upajo in da so strašansko neodvisni. In ne moti nas celo, da Klemen Selakovič ve malo manj, saj je glede lastnega neznanja in nevednosti nekako iskren, ne tekmuje s sogovornikom, ampak mu pusti govoriti. Saj imamo radi dinamičnost, pa vrtanje v sogovornika, ampak to so stvari, ki jih je treba znati izvesti, drugače je pač videti samo – dolgočasno in kot anksioznost povzročajoče nasilje. Pa ne nad sogovornikom, ampak nad nami, gledalci oziroma poslušalci.

A kako se je to lahko zgodilo? Zakaj nas bolj zanima, kaj bo povedal Luka Mesec Selakoviču, kot pa na primer katerakoli Tarča, pa čeprav jo pripravljajo profesionalni novinarji? Ker pri njem izvemo več, ker se politiki in drugi mogočneži bolj sprostijo, ker morda sogovorniku res ne uspe dokazati, da so vsi, ki pridejo v studio, lopovi. Verjetno tudi zato, ker vsi niso lopovi in ker imamo tega, da nam ves čas že skoraj vse poskušajo pokazati kot moralne in finančne iztirjence, malce dovolj. Huje je: čas je povozil te vrste pogovorov, to je bilo v devetdesetih morda res bum in mega, zdaj je pa samo še utrujajoče in prazno. In veliko bolje je gledati Zorana Jankovića pri Gregorju Trebušaku kot pri Urošu Slaku. Več smo izvedeli. Več smo razumeli. Saj nam Janković ni zlezel v srce, a vsaj razumemo, kaj se plete v njegovi glavi.

Ne zmoremo gledati teh ves čas agresivnih novinarskih prispevkov – pa številnih še razumemo ne več. Vse skupaj v očeh gledalca deluje kot eno samodokazovanje voditeljev. Če Janković reče, da nima srbskega državljanstva, je jasno, da ne more kandidirati za nobeno funkcijo v Srbiji, mar ne? Ne pri Slaku. In če reče, da so njegova naslednja postaja Žale in ne Beograd, zakaj ga je treba še osemkrat vprašati, ali bo srbski premier ali predsednik? Komu je to sploh namenjeno?

Bistvo novinarstva je informacija, ne klavnica. Tarča je klavnica, včasih koljejo politike, drugič mladostnike. In zato raje gledamo Selakoviča, čeprav nas je zraven malo sram. Ampak je preprosto bolj televizično, bolj gledljivo. Koliko zvestobe bomo še izkazali RTV Slovenija in POP TV, čeprav vemo, da ne bosta ničesar spremenili?