S stripom proti nasilju

Pri založbi VigeVageKnjige, specializirani za izdajanje stripov in risoromanov, je v prevodu Suzane Koncut izšel risoroman Los prodornega belgijskega avtorja stripov in urednika Maxa de Radiguèsa (1982). Los je avtorjevo prvo v slovenščino prevedeno delo in zdi se, da je izšlo ravno ob pravem trenutku. V času, ko medvrstniško nasilje pri nas že dolgo ni bila tako žgoča tema razprave, kot je v zadnjih tednih, ko smo bili priča več napadom na najstnike s strani vrstnikov. Največ pozornosti je zbudil primer s Ptuja, ko je skupina mladoletnikov, fantov in deklet, še osnovnošolcev, okrutno napadla vrstnika in napad tudi posnela, posnetek nasilja pa je nato pristal na spletu. Kakšen od navzočih otrok je večkrat zaklical, naj nehajo. A niso prenehali. In žal ni šlo za osamljen primer.

Tudi protagonist risoromana Los, Joe, je mladostnik. Na prvi pogled povsem vsakdanji. Tak, ki obožuje Tolkienovo trilogijo Gospodar prstanov in prikupno zardi ob pogledu na sliko golih ženskih prsi.

Zjutraj pri zajtrku se obotavlja in zavlačuje do zadnjega trenutka, ko se že resnično mudi v šolo. Nič posebnega, morda ste to počeli tudi vi. Pač še en najstnik v primežu pubertete, si misli njegova mama. V nerodnem obdobju je. Tudi na šolski avtobus, ki se zjutraj ustavi pred njegovo hišo, se mu niti slučajno ne mudi. Pravzaprav se ustavi pred odprtimi vrati in šoferki Doris pojasni, da bo spet šel peš. In da ne bo zamudil. Toda Joe – kot ponavadi – zamudi v šolo.

Los ni tipična zgodba o medvrstniškem nasilju. Kolikor je nežna in senzibilna, na trenutke nepričakovano udari s svojo temačnostjo, krutostjo in pretresljivostjo.

V šoli ga namreč čaka Jason, na videz tipični, šolski, filmski primer nasilneža, bullyja. Ne le v šoli, Jason nanj preži na vsakem vogalu. Če ga ne dočaka na šolskem avtobusu, ga prestreže na hodniku, pri omaricah, v senčnem gozdu na poti domov. Zdi se, da Jason vsako minuto svojega dne posveti načrtu, kako Joeju zagreniti življenje, ga ponižati in ustrahovati. Pri tem se je izmojstril v pretkanih načinih, kako svoje nasilje prikriti pred učitelji in drugimi avtoritetami. Ob vsem tem pa so njegove metode tudi vse bolj brutalne in okrutne. Joe medtem uporablja vse bolj drastične in zagonetne načine, kako se izogniti srečanju z Jasonom.

Kje pa so pri vsem tem odrasli, se morda vprašate? Ti so večinoma slepi in gluhi za Joejevo stisko. Njegovo vse bolj nenavadno obnašanje pripisujejo bodisi puberteti bodisi Joejevim značajskim lastnostim. Morda kaj sumijo, a si zatiskajo oči. Morda čakajo na konkretne dokaze, na eksplicitno manifestacijo nasilja, ki ne bi pustila nobene sence dvoma o tem, kaj se dogaja. Še najbolj neposredno se težave zaveda sestra v šolski ambulanti, ki vsakič znova oskrbuje Joejeve rane. Zakaj ne prijavi nasilja? Je morda že prevečkrat videla, kako se odvrti ena in ista zgodba, pa se nič ne zgodi, nič ne premakne? Ni dovolj pogumna, dovolj empatična? Zdi se, da tudi Joejev učitelj sumi, da se nekaj dogaja, toda čaka, da bo priznanje zletelo z otrokovega jezika. Toda to se seveda ne bo zgodilo, saj bo potem še huje. Še bolj bo nastradal in nobenega odraslega ne bo, ki bi ga lahko konkretno zaščitil.

Potem pa je tu še ta los. Mogočna žival z zastrašujočimi rogovi, ki se prikaže iz slepeče beline gozda, ki ga Joe, fasciniran nad naravnim svetom, prečka na poti do šole. Se je los resnično pojavil ali je zgolj Joejev privid, manifestacija nebrzdane, uničujoče moči, ki bi lahko ustavila vse njegove težave? In res, ko je videti, da Joeju ni pomoči, da ni izhoda iz tega temačnega vrtinca nasilja, strahu iz brezupa, se zgodi nekaj popolnoma nepričakovanega. Nekaj, kar bi lahko vse skupaj končalo. In Joe se znajde pred hudo moralno dilemo …

Risoroman Los nas s svojim jasnim, neposrednim, skoraj poenostavljenim risarskim slogom, ki spominja na mladostniški, otroški, iskreni in neomadeževani pogled na svet, sprva nekoliko zavede v misel, da bo to še ena zgodba o medvrstniškem nasilju s srečnim in poučnim koncem. Toda Los ni tipična zgodba o medvrstniškem nasilju. Kolikor je nežna in senzibilna v svoji subtilnosti, na trenutke nepričakovano udari s svojo temačnostjo, krutostjo in pretresljivostjo. Še najbolj bi lahko očitali trajanju – ne dolžini, pač pa trajanju določenih prizorov, a ključ najverjetneje leži v načinu, kako je risoroman sprva nastal – Max de Radiguès ga je namreč začel košček za koščkom izdajati v obliki mesečnega fanzina na rezidenci v Montrealski hiši stripa. Sprva si je zamislil le nekaj podob in potrebnih je bilo več številk, da se mu je izkristalizirala tema in predvsem, kako bi se je želel lotiti. Celota je nato, z revizijami in obogatena z novimi prizori, sprva izšla leta 2013 v francoski črno-beli izdaji pod naslovom Original.

Los odpira veliko ključnih vprašanj, na katera ni enostavnih odgovorov. Univerzalnih vprašanj o tem, kako nasilje rodi nasilje. Je mogoče prekiniti ta začarani krog?

Ko je odjeknila novica o primeru medvrstniškega nasilja na območju Ptuja, ki ni prvo nasilno dejanje iste skupine otrok, se je celotna Slovenija začela spraševati o morebitnih vzrokih, rešitvah in mehanizmih, ki bi to lahko preprečili. Bolje rečeno, zajezili, mladim privzgojili empatijo, saj preprečiti se ta ne da. Medvrstniško nasilje je vedno obstajalo in na žalost vedno bo. Pri tem nam prav nič ne pomaga medijski senzacionalizem, ki priliva olja na ogenj, pač pa se lahko kot enemu izmed vedno dostopnih virov zatečemo k premišljenim umetniškim delom, ki, kot je to za sodobno umetnost tudi sicer značilno, ponujajo ključna izhodišča za pogovor. Takšna je denimo sijajna britanska miniserija Adolescenca (Netflix, 2025) o radikalizaciji in nasilju mladih fantov. Takšen je krajši strip Bluebird (2013) ameriškega ilustratorja in striparja Boba Stakkeja, v katerem osamljenega dečka pred nasiljem vrstnikov reši ptičica, njegova edina prijateljica, a sama ob tem izgubi življenje.

In takšen je tudi risoroman pred nami, ki slika neizprosno sliko sveta mladostniških travm. Risoroman, ki se dotika moralnih sivin in nam odpira veliko ključnih kompleksnih vprašanj, na katera ni enostavnih odgovorov. Univerzalnih vprašanj o tem, kako nasilje rodi nasilje. Je mogoče prekiniti ta začarani krog? Prepoznamo lastno vlogo v teh situacijah? Kaj vse bi človek storil, da bi se izkopal iz primeža nasilja in trpljenja? Kako bi pomagal drugemu? Kaj vse bi storili vi?

Knjiga:
Max de Radiguès: Los
Založba: VigeVageKnjige, 2025
Cena: 23 evrov