Haiku Garden: Gradient

+ + + +

Zadnjih nekaj let v kontekstu kitarskih muzik doživljamo veliki pohod dveh domačih bendov mlade generacije. Tudi velika večina medijskega prostora je rezervirana za ti dve zanimivosti. Čeprav smo si ob prepoznem koncu ere nekaj imen, ki so vztrajala v ospredju, a vrteč se v krogu niso znala ponuditi nič novega že zadnjih dvajset let, globoko oddahnili, hkrati opazujemo nekakšen unikum: ni veliko okolij, ki svoji popularni glasbi v medijih namenjajo tako malo pozornosti kot slovensko. Z nedavno ukinitvijo glasbene oddaje 33/45 na nacionalki je je še toliko manj. To so neugodne, celo turobne okoliščine, v katerih pa je dvema ali trem bendom uspelo nekaj precej posebnega, morda iznajdljivega – delovanje nekje vmes, med mainstreamom in sceno, med prijetnim in prodornim. Tovrstne »dvoživke« lahko grobo kartiramo s povsem preprosto metodo – z odgovorom na vprašanje, »katere domače bende rolajo približno redno na Valu 202 in Radiu Študent«.

Eden od teh redkih pohodnikov po jasno zamejenem, ne ravno pestrem odseku medijske krajine je v ljubljanskem miljeju dodobra učvrščen četverec Haiku Garden. V desetih letih javne prisotnosti se je že na samem začetku takoj utrdil s prvo in potem kasnejšimi založniškimi potezami, ki so konsistentne, premišljene in dodelane. Tudi s tretjim albumom ni nič drugače. Čeprav Gradient ne stavi na neposredni šus in je slogovno precej zamišljeno lebdeča plošča, pa je definiran, sklenjen, jasen in oprijemljiv.

Haikuji so na naši mali sceni medijsko pozicionirani »nekje vmes«, (tokrat) pa tudi slogovno niso povsem žanrski. Vedno znova beremo, da gre za domače »pionirje shoegaza«, a Gradient ni postavljen šolsko, ni popolnoma utopljeno zasanjan v efektih. Balade so obvezne, vendar ne uspavajo ali otopijo, v aranžmajih se stvari dogajajo, gmota se premika in stopnjuje, dinamika je vseprisotna. K privlačno kompaktno razigranemu doživljanju plošče pripomore tudi tehnična komponenta, saj je posneta, zmiksana in splošno sproducirana brezhibno. Še najbolj iz celote štrli posnetek z edino gostujočo vokalistko (Malidah iz skupine Liamere) – 300.000 je poprockovski radijski vložek, ki gre takoj v uho, a že po predvidljivi strukturi nekako ne paše h glavnini.

Z albumom Gradient četverec tako ostaja »profesionalno kreativen« – iz rok ne da polizdelka, niti v vsebinskem niti v obrtniškem smislu, komadi so dokončani, tudi domiselno razčlenjeni. To so sanjavi rifi s težo in popapilom. Glede medijske prisotnosti pa se z novo ploščo ne bo veliko spremenilo – skupino bosta še naprej približno redno predvajala oba, Radio Študent in Val 202.