Nora invazija na Grenlandijo

Na portalu Roleplaying Wiki, na katerem fantasti in feni preigravajo apokaliptične scenarije, je vojna za Grenlandijo že mimo. Jasno, dobi jo Amerika, toda najprej mora zlomiti grenlandsko osvobodilno fronto. Predsednik James Hunter Dancem leta 2019 ponudi odkup Grenlandije, češ da jo Amerika nujno potrebuje – zaradi varnosti. Danci za kupčijo nočejo slišati, nekaj let kasneje, ko severno Evropo udari huda finančna kriza, pa so Grenlandijo vendarle prisiljeni prodati – za štiri milijarde dolarjev. Predsedniku Hunterju ratingi poletijo v nebo – Ameriko je povečal. Naredil jo je spet veliko – večjo kot kadarkoli.

Toda Grenlandci tega ne kupijo. Grenlandski premier Bo Enoksen v radijskem govoru oznani, da Grenlandija ne prizna ameriške oblasti. Grenlandija je naša! Grenlandija ni le blago, ki ga prodaš najboljšemu ponudniku! Takšno početje pritiče imperialistom 19. stoletja, ne pa deželi, ki se ima za voditeljico svobodnega sveta, poudari Enoksen. Sporočilo je odločno in nedvoumno, brezkompromisno in brezpogojno: Grenlandci nočejo postati ameriški teritorij, še manj pa 51. ameriška zvezna država.

Takoj po premierovem radijskem govoru grenlandska milica na motornih saneh napade letalsko oporišče Thule, edino ameriško vojaško oporišče na Grenlandiji – imajo le eno brzostrelko ter nekaj pušk in molotovk, a to je dovolj, da porazijo nič hudega slutečo ameriško vojsko. Ameriška javnost je zgrožena in ogorčena, zato ameriški kongres napove vojno Grenlandiji. Operacija je tipični ameriški shock & awe spektakel: mornarica razbije obrambno linijo Nuuka, glavnega mesta, uletijo padalci in Nuuk v nekaj dneh pade. Invazija na Grenlandijo je sprehod. Misija je končana!

Ne, še zdaleč ne – ameriška vojska namreč naleti na hujši odpor, kot je pričakovala. In odpor je vse hujši. Pošljejo marince, a odpora ne ustavijo. Grenlandska vlada sicer klone in kapitulira, toda rodi se odporniško gibanje. Grønlandsk modbevægelseshær. Svoboda ali smrt! Bolje rat nego pakt! Živela OF! Smrt fašizmu – svoboda narodu! Prava vojna se šele začne. NOB! Grenlandci vstanejo, napadajo gverilsko, nastavljajo improvizirane eksplozivne naprave ipd., toda okupatorsko vojsko pretežno »ubijajo« tako, da jo prepuščajo ledu, nizki temperaturi in snežnim viharjem. Številni okupatorji preprosto zmrznejo.

Po dveh letih pa je vsega konec: Američani zlomijo odporniško gibanje, pobijejo njegove voditelje in zavladajo Grenlandiji, 51. ameriški zvezni državi. Kot dahne predsednik Hunter: »Ne bom pustil, da gredo štiri milijarde davkoplačevalskega denarja v nič, ker si nekaj Grenlandcev domišlja, da ima polenovko in kepanje raje od jabolčne pite in bejzbola.«

Podnebne spremembe so naredile Grenlandijo zgodovinsko pomembno. Led se tali, morje postaja plovno, odpirajo se nove transportne bližnjice.

Hunter verjetno računa, da ga bodo vklesali v goro Rushmore. Na to pa računa tudi Trump, ki hoče z akvizicijo ali aneksijo Grenlandije Ameriko narediti spet veliko, večjo kot kadarkoli.

Konec konca zgodovine

Francis Fukuyama je leta 1989 v ameriški reviji The National Interest objavil članek Konec zgodovine, v katerem ni puščal nobenega dvoma: »Nismo le priča koncu hladne vojne ali nekemu obdobju povojne zgodovine, temveč koncu same zgodovine, potemtakem končni točki ideološke evolucije človeštva in univerzalizacije zahodne liberalne demokracije kot končne oblike človeške vladavine.« Tri leta kasneje je objavil še knjigo Konec zgodovine in zadnji človek, globalno uspešnico, ki je le potrdila, da so zmagali demokracija, liberalizem in kapitalizem in da je s tem konec zgodovine.

Toda konec zgodovine je trajal le nekaj trenutkov. Konca zgodovine je bilo namreč kmalu konec. Enajstega septembra 2001 se je zgodovina vrnila – brutalno, apokaliptično, maščevalno. In potem se je le še vračala in vračala – vzpon Islamske države in islamističnega terorja je pomenil vrnitev zgodovine, velika finančna kriza je pomenila vrnitev zgodovine, Putinova aneksija Krimskega polotoka je pomenila vrnitev zgodovine, vzpon Kitajske je pomenil vrnitev zgodovine, sirska vojna je pomenila vrnitev zgodovine, prihod sirskih beguncev je pomenil vrnitev zgodovine, brexit je pomenil vrnitev zgodovine. In seveda, Google, Apple, Facebook in Twitter pomenijo vrnitev zgodovine, izbruh populizma, nacionalizma, avtoritarnosti in fašizma pomenijo vrnitev zgodovine, izraelski genocid nad Palestinci pomeni vrnitev zgodovine, ukrajinska vojna pomeni vrnitev zgodovine, pol milijona prodanih vstopnic za koncert Marka Perkovića Thompsona pomeni vrnitev zgodovine – in Trumpove protekcionistične carine pomenijo vrnitev zgodovine. In ja, vrnitev zgodovine – vrnitev geopolitike – pomenijo tudi Trumpove napovedi o akviziciji ali aneksiji Grenlandije.

Toda ironično: prav Grenlandija je dokaz, da je bilo zgodovine vmes – vsaj za nekaj časa – res konec. Grenlandija, že stoletja dansko ozemlje, ni dolgo nikogar zanimala: čez njo niso speljali nobenih cest, kaj šele avtocest, mimo nje ne vozijo tovorne ladje, kaj šele potniške, na njej ni kakega velikega mednarodnega letališča. Več kot 80 odstotkov površine prekriva led. Nekoč, v času hladne vojne, je bilo tam 17 ameriških vojaških oporišč, ki so Zahod varovala pred Sovjetsko zvezo – radarji bi takoj zaznali premike ali izstrelitve raket. Grenlandija je bila varuhinja zahodne svobode, zahodne demokracije, zahodnega načina življenja. Ko je Sovjetska zveza razpadla in ko je bilo konec hladne vojne, je mrknila tudi zgodovina – z njo pa tudi Grenlandija, na kateri je ostalo le še eno samo ameriško oporišče, Thule Air Base, po novem Pituffik Space Base. V njej je le 150 ali 200 vojakov, ki bi jih grenlandski partizani odpihnili z eno brzostrelko ter nekaj puškami in molotovkami. Ničesar prelomnega, tektonskega, transformativnega, disruptivnega niso več pričakovali. Dokaz, da je bilo zgodovine konec. Za Grenlandijo se ni nihče več menil. Nihče je ni vojaško ogrožal. Nihče je ni hotel sovražno prevzeti. Še Danci so nanjo bolj ko ne pozabili.

Kdo bo pregovoril Donalda Trumpa? Kdo ga bo odvrnil? Poti nazaj ni več. Trump je preprosto prevečkrat rekel, da bo dobil Grenlandijo. Prevečkrat.

Potem pa se je kljub vsemu zgodilo nekaj prelomnega, tektonskega, transformativnega, disruptivnega: podnebne spremembe so naredile Grenlandijo zgodovinsko pomembno. Led se tali, morje postaja plovno, odpirajo se nove transportne bližnjice – le kdo ne bi hotel nadzorovati tega »prekopa«, tekmeca Sueškega in Panamskega? Ker se Grenlandija segreva, postaja strateško pomembnejša in vitalnejša kot kadarkoli – prvič, zaradi naravnih bogastev (nafta, železova ruda, svinec, zlato, uran, druge rude, redke zemlje), in drugič, zaradi življenjskega prostora (Hitler bi rekel Lebensrauma), ki bi ga lahko zagotovila tej ali oni velesili, potrebni novih ozemelj, tem bolj, ker bo življenje zaradi podnebnih sprememb marsikje postalo tako neznosno, da bo Grenlandija res delovala kot odrešitev, kot tisto »zaklonišče«, v katerem bodo ljudje varni pred peklenskimi posledicami podnebnega kaosa. V času, ko bodo številni kraji postali naporni in neprimerni za življenje, bo Grenlandija postala orna, plodna, naseljiva in tako rekoč idealna za življenje – in množično naselitev.

Ne moremo ignorirati predsednikovih želja!

Vrnitev zgodovine je naredila Grenlandijo še vitalnejšo, še usodnejšo. Grenlandija je ultimativni dokaz, da se je zgodovina vrnila. Še več, Grenlandija je videti kot zgostitev zgodovine. Zato jo hoče Trump na vsak način anektirati in preleviti v 51. ameriško zvezno državo. Zlepa ali zgrda. »Verjamem, da bomo dobili Grenlandijo, ker gre za svobodo sveta. To nima nobene zveze z Združenimi državami Amerike, razen tega, da smo mi edini, ki lahko zagotovimo svobodo. Drugi tega ne morejo,« pravi Trump, ki bi anektiral tudi Kanado, Panamski prekop in Gazo in ki bi si rad Ukrajino razdelil s Putinom, tako da bi lahko potem vsak izropal »svojo« polovico. Toda z vojaško silo – in vojno – grozi le Grenlandiji, češ da jo bodo dobili »tako ali drugače«: »Grenlandijo moramo dobiti«, »morda bomo morali kaj ukreniti«, »šli bomo tako daleč, kot bo treba«, »dobili bomo Grenlandijo, ja, stoodstotno«, »lastništvo in nadzor nad Grenlandijo sta zaradi nacionalne varnosti in svobode v svetu absolutna nujna«, »nujno jo potrebujemo zaradi mednarodne varnosti«, »zavarovati moramo svet«, »ne, ostaja možnost uporabe vojaške sile«.

Ameriški podpredsednik J. D. Vance, ki je Grenlandce pozival, naj se odcepijo od Danske (mi vas bomo zaščitili!), je vzkliknil: »Predsednik je rekel, da moramo dobiti Grenlandijo.« In takoj zatem dodal: »Ne moremo ignorirati predsednikovih želja.« Trump si zaželi Grenlandijo – in željo mu je treba izpolniti. Zaželi si Kanado – in željo mu je treba izpolniti. Zaželi si Panamski prekop – in željo mu je treba izpolniti. Zaželi si Gazo – in željo mu je treba izpolniti. Ta servilna retorika spominja na diktature, ljube Trumpu. Tako namreč želje izpolnjujejo Putinu – in Kim Džong Unu.

Trump ni zaman oznanil: »Ko Kim Džong Un govori, ljudje sedijo in poslušajo. Hočem, da to počnejo tudi moji ljudje.« In Trumpovi ljudje počnejo natanko to – sedijo in poslušajo. Vsaki njegovi norosti – recimo carinam – takoj prikimajo. Trumpu, samopoveličevalcu št. 1, ki je prvo ponudbo za nakup Grenlandije dal že leta 2019, v času svojega prvega mandata, in ki hoče biti slavnejši od ameriških predsednikov (Georgea Washingtona, Thomasa Jeffersona, Theodorja Roosevelta in Abrahama Lincolna), vklesanih v goro Rushmore, skušajo omogočiti, da bo Združenim državam Amerike dodal še eno državo, ker pa je aneksija Kanade malo verjetna, malone neverjetna, vse stavijo na aneksijo Grenlandije, ki bi lahko zagotovila največjo geografsko ekspanzijo Amerike v zgodovini in implementacijo slogana »Naredimo Ameriko spet veliko«. Louisiana, ki jo je od Francozov kupil predsednik Thomas Jefferson, in Aljaska, ki jo je od Rusov kupil predsednik Andrew Johnson, sta manjši od Grenlandije.

Grenlandija je tako velika, da bi jo lahko Trump, ki je Mehiški zaliv preimenoval v Ameriški zaliv, preimenoval v Trumplandijo.

Da bi »kupil« Inuite, je na Grenlandijo poslal celo Usho Vance, ženo podpredsednika J. D. Vancea, ki je nebelka – v Trumpovih očeh verjetno »Inuitka«. Ker Grenlandci niso kazali nobenega veselja, se je tej ceneni, groteskni, karnevalski, kretenski ekspediciji pridružil še njen mož, podpredsednik Vance – za dobro vago. Menda so se blazno trudili, da bi našli kako grenlandsko družino, ki bi ju hotela gostiti in ki bi privolila v selfie z njima, a je niso našli (tudi noben grenlandski politik ju ni hotel videti), zato sta obiskala le ameriško vojaško oporišče, hitro spokala in pazila, da ne bi srečala kakega Grenlandca – lahko bi bil član odporniškega gibanja.

Ko je Trump oznanil, da je Ukrajina vojno že izgubila, ko Rusije ni hotel označiti za agresorko, je le vnaprej relativiziral in normaliziral svojo aneksijo Grenlandije.

Trump, Vance et consortes o Grenlandcih govorijo zviška, pokroviteljsko – kot da so otroci. Prav tako pa govorijo tudi o Dancih – kot da gre za primitivno, dekadentno, nesposobno nacijo. Hej, Grenlandije niso zaščitili, tako da jo lahko zdaj Rusija in Kitajska zlahka napadeta in osvojita! Povsem jasno je, kaj hočejo s tem doseči Trump, Vance et consortes – Grenlandce in Dance že vnaprej dehumanizirati. In demonizirati. To so Američani počeli pred napadom na Afganistan. In to so počeli pred napadom na Irak. Ogrožena je ameriška nacionalna varnost! Ameriki grozi nevarnost! Amerika mora preventivno napasti Irak! Tako kot je Ameriko ogrožala naveza Afganistan-Irak, jo zdaj ogroža naveza Danska-Grenlandija. Grenlandiji obljubljajo demokracijo, varnost in blaginjo – tako kot so demokracijo, varnost in blaginjo obljubljali Iračanom.

Najkrajša vojna v zgodovini

Ker se zdi povsem nemogoče, da bi Danska, ki je Ameriki leta 1917 resda prodala Deviške otoke (za 25 milijonov dolarjev), prodala Grenlandijo (»Grenlandija ni naprodaj!«) ali pa da bi se ta odcepila od Danske in se potem – kot 51. zvezna država – prostovoljno priključila Ameriki (»Nočemo biti ne Američani ne Danci – smo Kalaalliti,« je zapisal grenlandski premier Múte Bourup Egede, ki je pred mesecem izgubil volitve in premierski položaj), se vsi sprašujejo, ali bo Trump, ki je mislil, da ima Amerika na Grenlandiji »nekaj vojaških oporišč« (»a couple of bases«), res napadel in anektiral Grenlandijo. Zakaj bi se sicer tako trudil z irakizacijo Danske in Grenlandije? Zakaj bi ju razglašal za grožnjo svobodi? Zakaj bi ju razglašal za grožnjo ameriški nacionalni varnosti? In Trump bi zdaj, ko je pogrnil pri carinah in ko lahko zaradi tega pogrne tudi pri ekonomiji (mogoče so inflacija, recesija in stagflacija, da o trgovinskih vojnah, ki bodo gospodarstvo še dodatno stisnile in skrčile, niti ne govorimo), še kako potreboval akvizicijo ali aneksijo Grenlandije. Tako ali drugače. Zlepa ali zgrda. In glede na to, da se je s carinami le osmešil, je malo verjetno, da bi Danski napovedal še kako posebno carinsko in trgovinsko vojno, da bi torej skušal Dansko s carinami tako izžeti in izmučiti, da bi bila prisiljena v prodajo Grenlandije.

Rekli boste: toda Trump ne more in ne sme napasti in zavzeti Grenlandije, ker je ta ozemlje Danske, Natove članice, Natova članica pa ne more napasti Natove članice, poleg tega pa mora Trumpu vojno – napad in zavzetje Grenlandije – odobriti kongres, ta pa tega zagotovo ne bo storil, navsezadnje, kongres ne bi nikoli pustil, da bi Amerika napadla in zavzela ozemlje svoje zaveznice, Natove članice.

In tu je težava: ne vemo, kaj bi se zgodilo, če bi Trump napadel in zavzel Grenlandijo, ozemlje svoje zaveznice, Danske, Natove članice. To, da bi Natova članica napadla drugo Natovo članico, se še ni zgodilo. To bi bilo nekaj novega. Ja, vsekakor, to bi bilo šokantno in grozljivo, Evropa – kraljica dvojne morale – bi brezmejno moralizirala, toda vprašanje je, ali bi zares kaj ukrenila. Sploh pa, kaj naj bi ukrenila? Naj aktivira 5. člen severnoatlantske pogodbe, ki gre takole: »Pogodbenice soglašajo, da se oborožen napad na eno ali več pogodbenic v Evropi ali Severni Ameriki šteje za napad na vse pogodbenice, in zaradi tega soglašajo, da bo v primeru takega oboroženega napada vsaka od njih ob uresničevanju pravice do individualne ali kolektivne samoobrambe, ki jo priznava 51. člen Ustanovne listine Združenih narodov, pomagala tako napadeni pogodbenici ali pogodbenicam s takojšnjim individualnim in z drugimi pogodbenicami dogovorjenim ukrepanjem, ki se ji zdi potrebno, vključno z uporabo oborožene sile, da se ponovno vzpostavi in ohranja varnost severnoatlantskega območja.«

Naj torej Nato napade Ameriko? Naj se spopade z ameriško okupacijsko vojsko na Grenlandiji – ali naj gre v frontalno vojno z Ameriko? Ali pa nasprotno: naj Amerika kot Natova članica napade Ameriko, ki je napadla Natovo članico? Naj Amerika napade samo sebe? Malo verjetno, ali natančneje – neverjetno. Ne, nič od tega se ne bo zgodilo.

Kar pomeni, da bi lahko Trump napadel in zavzel Grenlandijo prav zato, ker ve, da se mu ne bo nič zgodilo in da Evropa ne bo ukrepala, vsaj ne radikalno – še celo gospodarskih sankcij proti Ameriki ne bo uvedla. Tako kot jih ni uvedla proti Izraelu, tako da lahko ta še naprej mirno in nekaznovano izvaja genocid nad Palestinci. Ameriška vojna z Grenlandijo – oziroma ameriška vojna za Grenlandijo – naj bi trajala le tri dni. To bi bila najkrajša vojna v zgodovini, pravi danski politolog Ulrik Pram Gad. In če Evropa ni sankcionirala Izraela, ki izvaja genocid nad Palestinci, zakaj bi potem sankcionirala Ameriko, ki bo vojno – zavzetje ozemlja druge Natove članice – končala v treh dneh?

A pojdimo dalje. Naj Nato Ameriko izključi iz članstva? Ali pa naj Natove članice sam Nato razpustijo in ustanovijo nov Nato – brez Amerike, ki Nato itak čedalje bolj minira in sabotira? Zdaj pa še enkrat pomislite: naj res ustanovijo nov Nato, ki nas ne bo varoval le pred Rusijo, marveč tudi pred Ameriko? Koliko denarja – koliko odstotkov BDP – bi morali šele tedaj nameniti za obrambo? Kolikšnemu delu socialne države bi se morali šele tedaj odpovedati? In koliko držav bi v takem Natu sploh še ostalo? Bi ostala Kanada? Pa Madžarska?

Trumpu, ki je Evropo že prisilil v precej panično oboroževanje, bi verjetno z zavzetjem Grenlandije uspel veliki met – razbil bi Nato, njegove članice bi v slogu morskega psa zvlekel na odprto morje, jih osamil in »tako ali drugače« požrl.

Trump bi lahko napadel in zavzel Grenlandijo prav zato, ker ve, da se mu ne bo nič zgodilo in da Evropa ne bo ukrepala, vsaj ne radikalno.

A kot rečeno: ne vemo, kaj bi se zgodilo, če bi Natova članica napadla drugo Natovo članico. Še vedno pa obstaja upanje, boste rekli: bi kongres Trumpu res prižgal zeleno luč za zavzetje in aneksijo Grenlandije? Bi to res storil, če pa je povsem jasno, da bi s tem legitimiral ruski napad na Ukrajino, z aneksijo polovice Ukrajine vred? Bi to res storil, če pa je povsem jasno, da bi s tem vnaprej legitimiral kitajski napad na Tajvan, z aneksijo vred? Res verjamete, da bo Trump čakal na kongresno odobritev? Nehajte – Grenlandijo bo napadel in zavzel brez kongresne odobritve. Samo pomislite: kaj, če mu kongres zavzetja Grenlandije ne bi odobril? In kaj, če potem Grenlandije res ne bi napadel in zavzel? Točno – pred svojimi privrženci bi se kompromitiral, saj ne bi izgledal kot tough guy ali motherfucker, temveč kot pussy, ki je kapituliral pred kongresom. To bi bilo pogubno za njegov imidž. Zato bo raje napadel na svojo roko – brez kongresne odobritve. Kaj mu pa kongres more? Nič. Bodo proti njemu vložili ustavno obtožbo – impeachment? Ga bodo skušali odpoklicati? Mar res? Naj ga odpokličejo, ker je Ameriki priključil 51. zvezno državo? Ker je Ameriko naredil večjo kot kadarkoli? Grenlandijo bo napadel, ker ve, da nima česa izgubiti. V vseh primerih bi – nemarno in nesramno – dobil. To je win-win.

Nevarni primer Donalda Trumpa

A aneksija Grenlandije, ki sta jo hotela od Danske kupiti že predsednika Andrew Johnson (1867) in Harry Truman (1946), bi bila norost – in to se vidi z Marsa. Zato si rečete: gotovo ga bodo »njegovi« pregovorili in odvrnili od aneksije Grenlandije? Kdo ga bo pregovoril? Kdo ga bo odvrnil? Nehajte – poti nazaj ni več. Trump je preprosto prevečkrat rekel, da bo dobil Grenlandijo. Prevečkrat.

Putin je ob napadu na Ukrajino oznanil, da je Ukrajina zgodovinsko povezana z Rusijo, da jo Rusija potrebuje iz varnostnih razlogov in da jo je kompromitiralo neodgovorno politično vodstvo, Vance pa ga je v tistem grenlandskem letalskem oporišču, kot pravi Jonathan V. Last (Bulwark), le citiral, saj je oznanil, da je Grenlandija zgodovinsko povezana z Ameriko, da jo Amerika potrebuje iz varnostnih razlogov in da jo je kompromitiralo neodgovorno dansko vodstvo, ki je ogrozilo varnost Grenlandije ter jo izpostavilo Rusiji in Kitajski. »Tako govorijo ekspanzionistične sile. Ne rečejo: Mi to hočemo. Ampak govorijo, da imajo zgodovinske pravice; da je želeno ozemlje bistvenega pomena za njihovo varnost; da samo poskušajo ohraniti mir. Da so v to prisiljene.«

Zato je najverjetneje, da se bosta Nato in Evropa ob Trumpovem zavzetju Grenlandije le delala, kot da se ni nič zgodilo. Kajti Trump, ultimativni evroskeptik in geopolitični trol, na Grenlandijo ne bo pozabil. Gotovo si domišlja, da ga bodo Grenlandci sprejeli kot osvoboditelja in odrešitelja (tako kot si je Bush leta 2003 domišljal, da ga bodo Iračani sprejeli kot osvoboditelja in odrešitelja). Malo je namreč verjetno, da bi se zadovoljil s tem, da bi na Grenlandiji postavil serijo ameriških vojaških oporišč (in Grenlandijo preplavil z ameriško vojsko), kot mu je predlagal danski zunanji minister Lars Løkke Rasmussen, sklicujoč se na dansko-ameriški sporazum iz hladnovojnega leta 1951, ki Ameriki dovoljuje gradnjo vojaških oporišč na Grenlandiji. Trump bo mirno anektiral ozemlje druge Natove članice, ki naj bi jo Amerika – skupaj z Natom – varovala pred sovražnim prevzemom.

Ni kaj, zgodovina se je vrnila. In ker so se vrnile aneksije tujih ozemelj, se je vrnila tudi geopolitika. Putin hoče anektirati del Ukrajine, Izrael hoče anektirati Zahodni breg (in Gazo), Ruanda hoče anektirati del Konga, Venezuela hoče anektirati del Gvajane, Kitajska hoče anektirati Tajvan, Trump hoče anektirati Kanado in Grenlandijo.

Ja, spet se vrtijo greatest hits tridesetih let prejšnjega stoletja. In ja, ko je Trump oznanil, da je Ukrajina vojno že izgubila in da naj čim prej kapitulira, in ko Rusije ni hotel označiti za agresorko, je le vnaprej relativiziral in normaliziral svojo aneksijo Grenlandije.

V inavguralnem govoru je rekel: »Svojega uspeha ne bomo merili le po bitkah, ki jih bomo dobili, ampak tudi po vojnah, ki jih bomo končali, predvsem pa po vojnah, v katere se ne bomo nikoli spustili.« Trump se trži kot ta, ki ni začel še nobene vojne, toda Bandy X. Lee, slovita forenzična psihiatrinja z Univerze Yale, urednica zbornika Nevarni primer Donalda Trumpa (The Dangerous Case of Donald Trump, 2017), orjaškega bestsellerja, v katerem so psihiatri ocenili Trumpovo mentalno zdravje, opozarja: »Trump vojni nasprotuje zato, da bi ga ljudje občudovali, toda natanko iz istega razloga bo v prihodnosti vojne željan – da bi ga ljudje občudovali.«

Ko se je J. D. Vance smešil in samoponiževal na Grenlandiji, je danska ladijska družba AP Møller-Maersk tiho kupila železnico, ki povezuje luki na obeh straneh Panamskega prekopa – na Trumpovem dvorišču. Kot je pripomnila Virginia Heffernan (New Republic): »Danska očitno ne bo padla brez boja.«