Soja namesto Mete

Potem ko so ZDA uvedle 25-odstotne carine na jeklo, aluminij in avtomobile in nato še 20-odstotne uvozne carine na skoraj vse preostalo blago, uvoženo iz Evropske unije, se je to sredo s svežnjem proticarin odzvala tudi EU. V več časovnih korakih bo uvedla 25-odstotne carine na kmetijske in industrijske proizvode iz ZDA: od soje, mesa, pomarančnega soka, mandljev do tobaka, oblačil, ličil, železa, jekla in aluminija. Čeprav se zdi seznam navaden, pa naj bi bili izdelki, kot je soja, izbrani premišljeno, je nemudoma opozor bruseljski medij Politico, saj pomenijo udarec v osrčje Trumpove republikanske baze. Je zato nemudoma prišlo do zamrznitve carin?

EU je v svojem prvem paketu pri miru pustila ameriške digitalne velikane, ki veljajo za največjo potencialno tarčo EU in ameriško Ahilovo peto carinske politike. A kaj sledi zdaj? Kitajsko je Trump zaradi proticarin kaznoval s 125-odstotnimi carinami. Ko se je odzvala Evropa, pa je carine zamrznil.

»Velika napaka ga je reducirati na nerazumevajočega bedaka, kar morda sicer je, in njegovi celotni ekipi pripisati, da ne ve, kaj dela,« je te dni, ob robu analiz Trumpovih izračunov in ukrepov posvaril grški ekonomist Janis Varufakis. Opozarja, da Trump ima načrt: »Resnično ruši monetarni sistem, kot smo ga poznali, in svetovni trgovinski sistem, kot smo ga poznali.« Tudi v inštitutu IFO, enem vodilnih nemških raziskovalnih inštitutov na področju ekonomije, priznavajo: »To je frontalni napad na svetovni gospodarski red, ki temelji na pravilih. V praksi spodkopava skoraj 80 let multilateralizma.«

A če se je mogoče z Varufakisom strinjati, da Trumpa ne gre podcenjevati in da dela po nekem jasnem načrtu, je v Evropski uniji odprtih veliko več dilem o tem, kako se odzivati na Trumpove ukrepe.

Možnosti, ki se omenjajo, segajo od striktne obdavčitve tehnoloških podjetij do uvedbe omejitev za ameriška podjetja pri javnih naročilih v EU.

Med izvorno napačnimi odzivi so nedvomno poskusi, da bi Trumpovi administraciji dokazovali, da napačno računa ali da učbenikov neoliberalne ekonomske ureditve ne razume prav v delu, da se konkurenčnost gospodarstva meri s produktivnostjo in ne z zunanjetrgovinsko bilanco. »Trump govori, da se v trgovinski menjavi med ZDA in EU Ameriki godi krivica – izjavil je, da EU ropa Američane in da je treba odpraviti zunanjetrgovinski primanjkljaj, ki ga imajo ZDA v trgovini z EU. A tukaj operira z zelo nenavadnimi formulami, hkrati je njegova logika odprave primanjkljaja približno taka, kot če bi na olimpijskih igrah, kjer zmagujejo ameriški športniki, rekli, da je to krivično in da bi jim bilo treba privezati uteži, da bodo Evropejci bolj konkurenčni,« Trumpov odklon od ekonomske teorije razlaga profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti Črt Kostevc.

Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je v ponedeljek razkrila, da je unija »že pred časom« ponudila ZDA v zameno za odpravo carin brezcarinsko trgovanje na področju industrijskega blaga, torej »nič za nič«, ki je med drugim zajemalo avtomobile, zdravila, kemikalije, plastiko in stroje. Trumpov odgovor je prišel v torek: »Zelo, zelo slabo za nas.« A Črt Kostevc pravi, da zavrnilni odziv za ekonomiste ni bil presenečenje: »Na področju industrije so že zdaj carine izredno nizke, tako da je bila taka ponudba EU res neki minimum minimuma.« Po podatkih bruseljskega Politica naj bi bila povprečna carina EU za industrijsko blago vsega 1,6 odstotka.

A Trump je že v torek sam povedal, kaj želi od EU v zameno za obojestransko izvzetje carin na avtomobile in drugo industrijsko blago: države EU naj se zavežejo, da bodo kupile za 350 milijard dolarjev energije v ZDA. S tem naj bi bil po Trumpu izničen trgovinski primanjkljaj ZDA v blagovni menjavi z EU, ki je po  podatkih ameriškega urada za ekonomsko analizo (BEA) v resnici bistveno nižji in je v letu 2024 znašal 236 milijard dolarjev. Je to realno? »Če teh 350 milijard pomeni dodatne nakupe, ob že obstoječem uvozu, je to neizvedljivo, predvsem z vidika EU-strategije glede zelenega prehoda,« pravi energetik Aleksander Mervar iz Elesa. Trump namreč prednostno ponuja ameriški utekočinjeni zemeljski plin (LNG) za proizvodnjo električne in toplotne energije, omenjenih 350 milijard dolarjev pa po Mervarjevem grobem izračunu pomeni vrednostno skoraj 76 odstotkov celoletnih prihodkov elektrogospodarstva EU iz gospodinjskega in poslovnega odjema, upoštevajoč podatek za leto 2024. »Uvažali bi ogljične energente, ki bi polnili skladišča ali pa pri proizvodnji električne energije izrinili obnovljive vire in jedrsko proizvodnjo.« A tiskovna predstavnica evropske komisije Anna-Kaisa Itkonen je v torek dejala, da se je EU pripravljena z ZDA pogajati tudi o okrepitvi sodelovanja na področju energetike. Trump je sicer ravno v torek podpisal izvršni ukaz za oživitev ameriške premogovne industrije.

EU je dan kasneje, v sredo, odločneje pokazala, da ima poleg korenčkov tudi palice, torej ukrepe, ki ZDA bolijo. Sveženj proticarin naj bi bil premišljen, izbrani naj bi bili izdelki, ki se proizvajajo v »rdečih«, to je republikanskih državah, z večinsko republikanskimi volivci. Ena takih carinskih tarč EU je soja, ki so jo lani ameriški proizvajalci v EU prodali kar v vrednosti 2,6 milijarde evrov. »82,5 odstotka ameriškega izvoza soje v EU prihaja iz Louisiane, domače države predsednika predstavniškega doma (republikanca, op. a.) Mika Johnsona,« so v sredo zapisali v že omenjenem Politicu. »EU se osredotoča tudi na goveje meso iz Kansasa in Nebraske, perutnino iz Louisiane, avtomobilske dele iz Michigana, cigarete s Floride in lesne izdelke iz Severne Karoline, Georgie in Alabame.«

Največjo in najvidnejšo tarčo za protiukrepe EU sicer na hrbtu, kot karikirajo analitiki, nosijo ameriški ponudniki storitev, zlasti ameriški finančni in tehnološki sektor.

V sredo je Trump Kitajski, ki je na ameriško blago že pred časom uvedla proticarine, odgovoril še z dodatnim dvigom carin na 125 odstotkov, kitajsko ministrstvo za trgovino pa je takoj odgovorilo: »Kitajska bo s trdno voljo in številnimi sredstvi odločno sprejela protiukrepe in se borila do konca.« A Kitajska ne stavi na carine, ampak deluje nasprotno kot Trump. Predsednik Xi Jinping je 28. marca gostil več kot 40 voditeljev multinacionalk, v Pekingu so bili na primer vodilni nemške avtomobilske skupine BMW, britansko-švedske farmacevtske skupine AstraZenece in največjega svetovnega naftnega podjetja Saudi Aramco, in jim v nasprotju s protekcionistično retoriko Donalda Trumpa povedal, da globalizacija ne bo izginila.

Največjo in najvidnejšo tarčo za protiukrepe EU sicer na hrbtu, kot karikirajo analitiki, nosijo ameriški ponudniki storitev, zlasti ameriški finančni in tehnološki sektor. Tudi priznani inštitut IFO kot primeren konkretni protiukrep poudarja »digitalni davek, ki bi močno prizadel ZDA«. Čeprav Trump striktno navaja le primanjkljaj ZDA pri blagovni menjavi z EU, je dejstvo, da imajo ZDA v trgovinski menjavi z EU presežek pri storitvah, v letu 2024 je bil ta kar 109 milijard evrov.

A glavna ovira ostaja neenotnost članic EU. Možnosti, ki se omenjajo, segajo od striktne obdavčitve tehnoloških podjetij do uvedbe omejitev za ameriška podjetja pri javnih naročilih v EU. Vse bolj se omenja tudi še neuporabljen, a pripravljen instrument EU ACI (Anti-Coercion Instrument), namenjen zaščiti interesov EU pred gospodarsko prisilo s strani tretjih držav. EU bi ga lahko uporabila ravno v primerih, ko bi neka tretja država za EU uvedla kaznovalne carine zaradi davka na dodano vrednost ali tehnoloških standardov, o katerih imajo države EU pravico suvereno odločati. Zadržki do uporabe tega inštrumenta so v primeru ZDA veliki – nanje vplivajo odvisnost javnih uprav EU od ameriških tehnoloških rešitev ter nepopularni stroški, ki bi jih multinacionalke v primeru ukrepov prenesle na evropske potrošnike. Predvsem pa članice EU glede obdavčitve digitalnih velikanov niso na isti valovni dolžini. Irska je na primer največja nasprotnica evropskega digitalnega davka, saj imajo v tej državi zaradi nizke obdavčitve dobičkov evropske sedeže Google, Meta, Apple, Microsoft, Amazon in X. Tudi Luksemburg bi se zaradi prilivov, ki jih ima s poslovanjem multinacionalk, težko odrekel paktiranju z ameriškimi podjetji, s tem pa tudi ameriško administracijo.

Pri razmisleku o obdavčitvi tehnoloških velikanov je seveda treba tudi upoštevati, da ima Trump tesne vezi s tehnološkimi oligarhi, kot so Jeff Bezos, Mark Zuckerberg in zlasti Elon Musk. Musk namreč ne govori enakega jezika, ko pridemo do vprašanja carin, kot predsednik Trump, saj ima svoje poslovne interese. Tako je pred dnevi predlagal ustanovitev območja proste trgovine med Evropo in Severno Ameriko, torej tudi odpravo 25-odstotnih ameriških carin na avtomobile in avtomobilske dele iz EU. A v administraciji teh njegovih nasvetov ne slišijo.

Irska je največja nasprotnica evropskega digitalnega davka, saj imajo v tej državi zaradi nizke obdavčitve dobičkov evropske sedeže Google, Meta, Apple, Microsoft, Amazon in X.

Že omenjeni Janis Varufakis je sicer kritičen do odzivov EU, opozoril je na francoskega predsednika Macrona, ki je prejšnji teden pozval evropska podjetja, naj prekinejo naložbe v ZDA. Varufakis namesto »obrambnega odziva« predlaga, da se EU osredotoči na reformo svojega notranjega gospodarskega modela in prek njega okrepi svoj položaj. Poudarja zlasti vzpostavitev enotne zakladnice EU, po zgledu ameriške, ki bi omogočila hitrejše in enotnejše odzive bloka na krize, s skupnim nastopom bi EU lahko dosegla tudi boljše možnosti na finančnih trgih in zmanjšala stroške zadolževanja.

A številni pozivajo k zaostritvi ukrepov. Gabriel Felbermayr, direktor Avstrijskega inštituta za ekonomske raziskave na Dunaju, je v zadnjem intervjuju v Spieglu predlagal ukrepe, na katere Američani ne bi pomislili, pa bi bili zanje boleči: »Trump je rekel, da bi morale ZDA vsekakor spet proizvesti več polprevodnikov. Za to pa bodo potrebovali sodobne stroje za čipe, ki jih trenutno v Evropi proizvaja skoraj izključno nizozemsko podjetje ASML. Kaj torej, če bi EU Trumpu zagrozila z izvoznimi davki na te stroje? Tako bi si Bruselj lahko zagotovil dodatne prihodke in Američanom pokazal, kako šibki so argumenti njihovega predsednika.« Uvedba davka bi namreč razkrila, da so ZDA od evropske tehnologije tudi zelo odvisne.

A pomembno ostaja tudi izvorno vprašanje: ali bo Trump s temi ukrepi dosegel, kar si želi? »Ni dvoma, da mu bo do neke mere uspelo doseči cilje,« meni Varufakis, nekatera podjetja bodo okrepila proizvodnjo v ZDA. Vendar pa Varufakis opozarja, da je za Trumpa politično gledano največja težava, »scenarij, zaradi katerega bi moral ponoči bedeti«, v resnici možnost popolnega uspeha. »Če bi mu uspelo odpraviti trgovinski primanjkljaj ZDA s to taktiko – ne trdim, da mu bo –, bo imel zelo jezne prijatelje na newyorški borzi in nepremičninskem trgu v Miamiju, Kaliforniji in na Manhattnu. Zakaj? Ker je trgovinski primanjkljaj ZDA od sredine 70. let prejšnjega stoletja do danes deloval kot ogromen sesalnik svetovnega kapitala, dobičkov tujih kapitalistov, saj so ameriški dolg oziroma obveznice vedno veljali za varno in stabilno naložbo.« Tuja podjetja, ki z izvozom v ZDA zberejo »presežne« dolarje, te pogosto reinvestirajo v ameriške delnice, obveznice ali nepremičnine, da bi ohranile vrednost svojih rezerv in dosegle donose. »Če torej odpravi trgovinski presežek, bodo na njegova vrata začeli trkati zelo pomembni finančniki in nepremičninarji. Prišel bo v dilemo – odlično z mojega vidika, ki sem njegov politični sovražnik: moral bo izbrati, ali bo izdal ameriški delavski razred, ki ga je volil, ali svoje prijatelje. Mislim, da veste, kakšne so moje domneve, koga bo izbral.«

A analitiki zdaj seštevajo zlasti negativne posledice carin. V Erste bank so pred dnevi izračunali, da bodo ameriške carine – upoštevane so sicer zdaj zamrznjene 20-odstotne carine na že uvedene 25-odstotne na jeklo in avtomobilsko industrijo – med sedmimi vzhodno- in južnoevropskimi državami najbolj prizadele Madžarsko in Slovaško, njun BDP naj bi se zmanjšal za 0,8 odstotne točke. Sloveniji ob Češki in Poljski napovedujejo upad za 0,5 ali 0,6 odstotne točke. Vendar so ti izračuni vsaj za Slovenijo verjetno optimistični, saj ne vključujejo pomembnega posrednega učinka, ki ga bodo države čutile prek krčenja v vodilni avtomobilski proizvajalki, v Nemčiji. Revizijo napovedi gospodarskih rasti zaradi carin je v sredo že napovedala tudi Evropska centralna banka. Pod drobnogledom je zlasti Nemčija, münchenski inštitut IFO je že sredi marca napovedano rast nemškega gospodarstva za letos prepolovil z 0,4 na 0,2 odstotka.

Kaj se bo zgodilo v naslednjih 90 dneh zamrznitve carin? Morda se bo Trump umaknil. Morda ne. Morda pa se bo že prej premislil. To je Donald Trump.