Temna stran računovodenja

V Slovenijo že dolga leta (in tako je še zdaj) daleč največ tujih delavcev prihaja iz BiH, Srbije, s Kosova, iz Severne Makedonije in Hrvaške. Pri teh delavcih »posli« med delodajalci in delojemalci potekajo na zaupanje, dogovor ni napisan na papirju, sklenjen je s stiskom rok. Podrobnosti dogovora, med katere sodijo tudi kršitve delavskih pravic, pa potem v pisno obliko prevedejo podjetja iz dejavnosti »N69.200 – računovodske, knjigovodske in revizijske dejavnosti«, po domače računovodski servisi. »Če bi, hipotetično, iz te igre lahko izločili računovodske servise, bi bilo precej oteženo, če ne celo onemogočeno nezakonito izkoriščanje tuje delovne sile z Balkana. Če bi država naredila čistko na tem področju, bi odstranila možgane te operacije,« zatrjuje Goran Lukić iz Delavske svetovalnice.

Tujim delavcem se v Sloveniji nikakor ne cedita med in mleko. Niti tradicionalnim delavcem, ki prihajajo iz nekdanjih jugoslovanskih republik ne. Niti ne bosanskim in srbskim delavcem, čeprav naj bi jih varovala sporazuma o zaposlovanju, ki sta ju BiH in Srbija sklenili s Slovenijo. Za začetek morajo delati precej več, kot dopušča zakonodaja, če želijo zaslužiti dovolj, da se jim delo v tujini sploh finančno in sicer izplača. To pa pomeni, da so v tem pogledu kršene delavske pravice kakim 150 tisoč delavcem v Sloveniji, nekako vsakemu šestemu. Ti delavci včasih dobijo izplačan presežek ur, včasih niti to ne. Kadar pa plačilo prejmejo v dogovorjenem znesku, precejšen del ne more biti izplačan kot delovne ure, pač pa se uporabijo različne druge postavke, ki pomenijo obvod delovnopravne zakonodaje, ali pa plačilo dobijo kar neposredno »na roke«, na črno. In tu, pri urejanju te dokumentacije – prirejenih plačnih list, potnih stroškov, regresa, malice – v igro vstopijo računovodski servisi. Seveda ne govorimo kar na splošno o celotni gospodarski panogi, temveč o gnilih jabolkih. A teh je, kot kaže, v »računovodski košari« zelo veliko.

Za odziv na očitke o temni plati panoge računovodskih, knjigovodskih in revizijskih dejavnosti smo se obrnili na različne naslove. S finančne uprave smo prejeli pojasnilo, da »to področje ni v pristojnosti finančne uprave«. S tržnega inšpektorata, da »nimamo pristojnosti za ugotavljanje oziroma presojo zakonitosti zaposlovanja delavcev oziroma zakonitosti načinov ravnanja z delavci«. Na molk smo naleteli tudi med »stanovskimi« združenji. Na Inštitutu za računovodstvo so odgovorili, da »pristojni na to tematiko nimajo komentarja«, na Slovenskem inštitutu za revizijo pa zgolj, naj se obrnemo na Zbornico računovodskih servisov, ki deluje pri Gospodarski zbornici Slovenije.

V Sloveniji je več kot 4000 računovodskih servisov. Gre za gospodarsko panogo, ki zakonsko ni v ničemer urejena.

Direktorica Zbornice računovodskih servisov pri GZS Polonca Podgoršek pojasnjuje, da zbornica združuje le 470 prostovoljnih članov, skupaj pa je v tej dejavnosti registriranih skoraj desetkrat toliko oziroma več kot 4200 računovodskih servisov. Kar 60 odstotkov jih ima od nič do dva zaposlena. »Izvajanje računovodskih storitev je v Sloveniji popolnoma prepuščeno trgu. Računovodske storitve lahko opravlja vsak, tudi brez ustrezne kadrovske, strokovne in informacijske podpore, brez potrebnih znanj in kompetenc,« opozarja direktorica zbornice. Dodaja, da je zbornica poldrugo desetletje namenila aktivnostim za sprejetje zakona o računovodski dejavnosti: »Menili smo, da bi dejavnost moral regulirati zakon o računovodski dejavnosti, ki bi zagotovil ustrezno raven strokovne usposobljenosti ponudnikov računovodskih storitev in vzpostavil varstvo naročnikov. Predpisovati bi moral osnovno izobrazbo, ki je pogoj, da sploh lahko odpreš računovodski servis, število ur letnega izobraževanja, sklenjeno zavarovanje za poklicno odgovornost in opravljen strokovni izpit, ki bi ga predpisal zakonodajalec.« Aktivnosti v zvezi z zakonsko ureditvijo računovodske dejavnosti so bile dokončno ustavljene leta 2010 v času vlade Boruta Pahorja in tedanjega ministra za gospodarstvo Mateja Lahovnika, »ki je dejal, da bo trg vse uredil«.

Pa »trg« seveda ni vsega uredil. Ali bolje rečeno, je uredil, vendar po svoje. Najprej je treba razumeti, da gre pri pridobivanju delovne sile iz nekdanje Jugoslavije za utečen sistem. Delodajalci so večinoma tujci, njihovi delavci pa praviloma prihajajo iz iste države. Bistvenega pomena je, kot rečeno, dogovor. Da je ta lahko zadovoljiv za obe strani – za delodajalca in delojemalca – pa je potrebna posebna »računovodska« iznajdljivost, ki prikrije različno protizakonito delovanje, h kateremu sodijo tudi številne kršitve delavskih pravic. »Gre za manjše delodajalce, ki so sploh na področju gradbeništva številni. Ravnanje teh delodajalcev z delavci se ne izboljšuje, še vedno večidel kršijo pravice zaposlenih,« pojasnjujejo na inšpektoratu za delo in dodajajo, da ti delavci za delo prek polnega delovnega časa prejemajo plačilo »kot povračilo stroškov ali v gotovini. Tudi regres se izplačuje v različnih višinah in se z njim dejansko plačujejo opravljene nadure. Pogosto se dogaja, da morajo zaposleni delavci del denarja, ki so ga prejeli na bančni račun, vrniti delodajalcu v gotovini.« Nadzor, pravijo, onemogoča tudi to, da ti delavci pogosto dela ne opravljajo v Sloveniji, pač pa v drugih državah EU.

Tudi na inšpektoratu za delo priznavajo, da vse to večidel omogoča slovenska računovodska gospodarska panoga: »Takšni delodajalci v Sloveniji nimajo upravljavsko-vodstvene strukture. Vse administrativno poslovanje jim vodi računovodski servis, navadno je na naslovu računovodstva tudi sedež podjetja.« Pogosto nekatera računovodstva vodijo administrativno poslovanje za več takih delodajalcev. Tudi v inšpekcijskih nadzorih potem neredko sodelujejo »ravno ti računovodski servisi, ki poskrbijo, da je poslovanje teh delodajalcev zakonito, da jim uspe pridobiti socialne transferje in pravice, da z dokumentacijo zavajajo nadzorne organe, se pritožujejo nad njihovimi odločitvami in seveda za to prejmejo naročnikovo plačilo.«

Z vprašanji, ali so zaznali omenjene težave, na kakšen način jih mislijo reševati in ali bi za začetek bila potrebna zakonska ureditev računovodske panoge, smo se obrnili na ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport, ki ga vodi Matjaž Han (SD), ter na ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga vodi Luka Mesec (Levica).

Takšni delodajalci v Sloveniji nimajo upravljavskovodstvene strukture. Vse administrativno poslovanje jim vodi računovodski servis.

Na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport so pojasnili, da »vsebinsko spadajo računovodske storitve na ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti«. Ter da zakon o gospodarskih družbah, ki je v pristojnosti ministrstva za gospodarstvo, določa le pogoje za ustanovitev d. o. o. ali s. p. za opravljanje gospodarskih dejavnosti (tudi računovodske), »ne določa pa nadaljnjih pogojev za izvajanje določenih dejavnosti. Te opredeljujejo posebni zakoni.« Tudi na ministrstvu za delo se niso odzvali s konkretnimi pojasnili. Pravijo le, da so »v začetku marca od Sindikata mladi plus prejeli obvestilo, da eno od podjetij pri izvajanju računovodskih storitev izvaja sporne prakse«, in zadevo odstopili inšpektoratu za delo. Odziv so končali s primernimi, a za slabe razmere na področju spoštovanja delavskih pravic neuporabnimi besedami: »Obsojamo sodelovanje računovodskih servisov pri omogočanju in prikrivanju kršitev pravic delavcev.«

Ne gre torej za to, da sporna vloga računovodskih servisov z vidika kršitev pravic tuje delovne sile v Sloveniji državnim organom ne bi bila znana. To kažejo že pojasnila inšpektorata za delo, kjer se na podlagi izkušenj iz inšpekcijskih postopkov tega zelo dobro zavedajo. In vprašanje je, koliko bi zakonska ureditev računovodske gospodarske panoge pomenila rešitev za sedanje stanje široko razširjenih sistematičnih zlorab delavskih pravic in siceršnjih norm na tem področju. A da država niti ne poskusi in da ne stori niti tega, osnovnega koraka, ampak to dejavnost še naprej prepušča »trgu«, se zdi zares neodgovorno.