Čas je / Pokopljimo žrtve povojnih pobojev

Prejšnji teden je bila v Novi Gorici čezmejna konferenca za trajni mir in pokop žrtev, katere pobudnika sta bila novogoriški podžupan Anton Harej (Nova Slovenija) ter duhovnik Bogdan Vidmar. Te se je poleg italijanskih zgodovinarjev udeležil nabor slovenskih udeležencev, večinoma članov vladne komisije za reševanje prikritih grobišč, ki jo že leta vodi dr. Jože Dežman. V kraških breznih na Trnovski in Banjški planoti še zmeraj ležijo posmrtni ostanki najmanj 900 ljudi, večinoma Italijanov, pa tudi Slovencev in Hrvatov, ubitih med drugo svetovno vojno in v prvih mesecih po njej, ocenjujejo člani vladne komisije. A preden bi začeli prekopavati pokojne, pobudniki dogodka vladi in goriškim občinam predlagajo, naj se dogovorijo o trajnem pokopu žrtev v grobnico, ki bi jo uredili pri Sveti Gori. S tem bi se morda izognili večletnim kolobocijam, kakršnim smo bili priča ob pokopu žrtev iz Hude Jame – in kakršnim smo navsezadnje priča ob debatah o pokopu žrtev iz brezna pod Macesnovo gorico.

Dežmanova komisija je že oktobra 2022 na tej lokaciji namreč končala izkop posmrtnih ostankov 3450 žrtev povojnih pobojev, slovenskih domobrancev, hrvaških ustašev, četnikov in drugih. A četudi je obrambno ministrstvo v program varstva vojnih grobišč že za leto 2023, nato pa tudi za leto 2024 zapisalo, da bo del proračunske postavke za odkrivanje in označevanje prikritih vojnih grobišč namenjen pokopu žrtev izpod Macesnove gorice, so njihovi posmrtni ostanki, zaviti v plastične vreče, zadnji dve leti preležali v garaži kočevske komunale. Prejšnji teden jih je pristojno ministrstvo z manjšimi pogrebnimi vozili vendarle dalo prepeljati v državno kostnico na pokopališču Lipica v Škofji Loki, kjer sedaj čakajo na odločitev o trajnem pokopu.

V tem času je Dežman, v času zadnje Janševe vlade direktor Muzeja novejše zgodovine (danes Muzeja novejše in sodobne zgodovine), ki je svoj zgodovinarski portfelj napolnil pretežno z odkrivanjem prikritih grobišč, dobesedno paradiral naokoli s posmrtnimi ostanki žrtev. Sprva je poskušal pridobiti državno financiranje, da bi postavil razstavo o odkritjih pod Macesnovo gorico, a je kulturno ministrstvo presodilo, da je bila ta strokovno preveč pomanjkljiva. Zato je lani razstavo, naslovljeno 3450 umorjenih: Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin, postavil v prostorih Zavoda sv. Stanislava, njeno angleško različico pa pod pokroviteljstvom Romane Tomc, evropske poslanke iz vrst SDS, izvozil tudi v evropski parlament. Na razstavi, ki so jo po Dežmanovih besedah pomagali financirati »dobrotniki«, so bili brez vednosti obrambnega ministrstva razstavljeni celo zasebni predmeti žrtev.

Besede o pieteti do žrtev druge svetovne vojne z desnice so ponavadi samo prazne besede. Sicer bi v SDS polagali cvetje tudi na partizanske grobove.

Besede o spravi in pieteti do žrtev druge svetovne vojne, ki prihajajo z desnice, so ponavadi samo prazne besede – sicer bi v SDS polagali cvetje tudi na partizanske grobove. »Akterjem tega kontinuiranega ’ideološkega boja’ v resnici ni mar za žrtve. In tudi ne za zaprtje nekega zgodovinskega poglavja na spoštljiv način,« pravi antropologinja dr. Tanja Petrović z Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU. »Od samega začetka je narava sprave izrazito protikomunistična, glavni učinek diskurzov o spravi pa je relativizacija vlog, ki so jih različni posamezniki in posameznice imeli v drugi svetovni vojni.« Tudi posmrtni ostanki omenjenih žrtev so za Dežmana in njegov krog, ki mu je bilo nekako prepuščeno vodenje te pomembne komisije, zgolj orodje, s katerim desnici že več let pomagajo netiti ideološki boj.

Podobno so zagrabili priložnost ob premiku posmrtnih ostankov izpod Macesnove gorice. Članoma Dežmanove komisije, Petru Sušniku, ki je sicer bivši predsednik odkrito domobranske organizacije Nova Slovenska zaveza, in zgodovinarju dr. Mitji Ferencu, je uspelo pridobiti fotografije kostnice v Škofji Loki z odprtimi vrati (ta so namreč zmeraj zaprta in zaklenjena), te pa so nato zakrožile po družbenih omrežjih. Prizor ni bil najlepši: posmrtni ostanki žrtev so bili še vedno shranjeni v plastičnih vrečah, zloženih ena čez drugo, kostnica, ki sicer leži sredi lično urejenega pokopališča Lipica, na katerem najdemo tudi spomenik padlim borcem NOB, pa je, fotografirana od blizu, res delovala kot manjša garaža.

Fotografije je seveda takoj pograbil opozicijski prvak Janez Janša, jih poobjavil na družbenem omrežju X, v objavi med drugimi označil uradna računa evropske komisije in parlamenta, ter zapisal, da se »slovenska neokomunistična vlada« s tem, ko ne želi pokopati žrtev, »norčuje iz temeljnih norm človeške civilizacije«. Če so komunisti »genocid prikrivali in skrivali mesta pobojev«, naj bi danes njihovi domnevni privrženci »onemogočali celo dostojen pokop mrtvih na pokopališču v Ljubljani«.

Slovenska vlada ni neokomunistična in tudi zunajsodni povojni poboji, svoji krutosti navkljub, pač niso bili primer genocida. Se je pa slovenska politika res vnovič znašla v krču, kaj narediti s tem delom polpretekle zgodovine. Predsednica države Nataša Pirc Musar je že lani ob dnevu državnosti povedala, da si želi ob letošnji 80. obletnici konca druge svetovne vojne poskrbeti za dostojen pokop tistih, ki doslej niso imeli pravice do groba.

»Čas je, da ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne dostojno pokopljemo vse Slovenke in Slovence in druge ljudi, ki doslej niso imeli pravice do groba. Naredimo konec prilagajanju zgodovine trenutnim političnim interesom. To ne sodi k dostojnemu pokopu,« je povedala predsednica. »Ne dovolimo, da posmrtni ostanki žrtev pobojev ostajajo skladiščeni v kleteh in plastičnih zabojih. Ker to preprosto ni človeško. Ker to nismo mi.«

Na to temo je v minulem letu pripravila tudi dva večja posveta, na katerih se je sestala z obrambnim ministrom Borutom Sajovicem, predstavniki parlamentarnih strank, Dežmanove komisije, Nove Slovenske zaveze, katoliške cerkve in Zveze združenj borcev za vrednote NOB. Vsi naj bi se strinjali, da si žrtve zaslužijo spoštljiv pokop. Da je »pietetni pokop temeljna civilizacijska norma, ki izkazuje spoštovanje do žrtev in njihovih družin«, so ob našem poizvedovanju zapisali tudi v kabinetu predsednika vlade Roberta Goloba. Vprašanje zgolj ostaja, kje točno bi žrtve pokopali.

Doslej je bilo predlogov več: od spominskega parka na Teharjah do mestnega pokopališča v Kočevju, takrat murskosoboški, danes koprski škof Peter Štumpf pa je novembra 2022 ponudil, da bi žrtve pokopali v Prekmurju. Opozicija, skupaj z Dežmanovo komisijo in sorodnimi društvi, je vztrajala, da bi jih morali pokopati na ljubljanskih Žalah. Pri čemer so naleteli na trmo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki se tako ali tako ima za najbolj levega med politiki in je že večkrat ponovil, da v Ljubljani, ki je »mesto heroj«, takšnega pokopa pač ne bo. Četudi je na Žalah že sedaj postavljen spomenik padlim domobrancem, navsezadnje na Žalah stoji tudi nemško vojaško pokopališče. Župan se na vabila predsednice, naj se pridruži razpravi o pokopu žrtev, sprva ni odzval.

Po pojasnilih z ljubljanske mestne občine naj bi se župan vendarle sestal s predsednico in ji ponovil svoja stališča. »Zavedamo se pomena dostojnega pokopa za vse žrtve, vendar je treba upoštevati, da so ljubljanska pokopališča v prvi vrsti namenjena prebivalcem Ljubljane, za katere tudi na Žalah zmanjkuje prostora. Poleg tega je treba poudariti, da bi bilo nalaganje te odgovornosti na Mestno občino Ljubljana nesprejemljivo, saj se s tem posredno zahteva, da moramo iz svojih virov financirati potrebe občanov drugih 211 slovenskih občin,« so zapisali na občini. Namesto tega predlagajo pokop žrtev v spominskem parku na Teharjah. »Komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč vztraja, da to mora biti v Ljubljani, kar je čisto politikantsko preigravanje. Ljubljana je mesto heroj in spoštuje svojo zgodovino. Mrtvi si vsekakor zaslužijo spoštovanje, vendar so prekopi z namenom, da se ti preselijo v mesto heroj, le zloraba v politične namene.«

»Biti ’mesto heroj’ ne pomeni le častiti zgodovino, ampak predvsem znati prepoznavati trenutke, ko lahko kot skupnost storimo nekaj boljšega, bolj človeškega in smo heroji zato, ker znamo 80 let kasneje potegniti črto,« ob tem pravi zgodovinarka dr. Kaja Širok, bivša direktorica tedanjega Muzeja novejše zgodovine (2011–2021) in državna sekretarka za kulturo v kabinetu predsednika vlade. »Dostojanstven pokop vseh žrtev ni vprašanje ideologije, temveč zrelosti – in prav v tem trenutku bi se morali pokazati kot družba, ki zna preseči delitve ter to poglavje zaključiti.«

Čeprav bi bile žrtve res lahko pokopane tudi kje drugje, so na desnici vedeli, da Janković ne bo hotel privoliti v pokop v Ljubljani. Ker pa jim čisto iskreno sploh ni do tega, da bi žrtve pokopali, zdaj pri tem vztrajajo. Pravzaprav so ubili dve muhi na en mah – še naprej lahko »trgujejo« s posmrtnimi ostanki žrtev, na Jankovića, na katerega so njihovi volivci naravnost alergični, pa kažejo s prstom kot na naslednika komunistične preteklosti.

Podobna recipročnost je, čeprav sta obe strani polni besed o pieteti, žal pogosta. »Dejansko je vprašanje povojnih pobojev politično vprašanje,« je prepričan politolog dr. Marinko Banjac z ljubljanske Fakultete za družbene vede. »Poteka boj za interpretacijo, rivalstvo med različnimi razumevanji, kako in zakaj so se nekateri procesi ali dejanja zgodili. Pri tem se bo vsaka interpretacija sklicevala na to, da se sama izreka iz polja resnice, vse ostale pa ne.« Večno vprašanje o možnostih sprave ni večno zato, ker ne bi bilo politične volje za njeno udejanjenje. Večno je zato, »ker je na načelni ravni v ozadju ideje o spravi predpostavka o dokončni pomiritvi s preteklostjo in obrat celotne družbe k prihodnosti«, vsak poskus sprave pa bo v prostoru, kjer se antagonizmi namerno producirajo in pravzaprav pomenijo jedro politične razprave, »vedno znova izpostavljen sumničavosti, nezaupanju in celo sovraštvu do nasprotne politične strani«.

Ne moremo pričakovati, da bodo vsi sredi vojne postali heroji. Tudi ne, da bodo vsi delovali razsodno. In tudi povojni čas ni bil zares čas pretirane razsodnosti.

Prejšnja Janševa vlada je na primer tik pred iztekom mandata, ko naj bi opravljala zgolj tekoče posle, brez predhodne javne razprave 17. maj razglasila za dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, Golobova vlada pa ga je leto kasneje, na njegov predvečer, ukinila. Svojci žrtev so bili užaloščeni, desnica je priložnost izkoristila in pred parlamentom naslednji dan priredila zborovanje, Romana Tomc pa je v evropski parlament s prvopodpisanim Mitjo Ferencem vložila peticijo, naj se dan znova vzpostavi.

Nekaj podobnega v javni razpravi spremljamo sedaj. V ljubljanskem lokalnem odboru SD, ki ga vodi bivši poslanec, danes državni sekretar na kohezijskem ministrstvu Marko Koprivc, so se na poziv k pokopu žrtev v Ljubljani na primer odzvali z zapisom, da je »edino obeležje domobrancem v Ljubljani lahko na Plečnikovem stadionu, kjer se v opomin postavi plošča s kopijo domobranske prisege Hitlerju iz leta 1944«. Na tem mestu so se namreč general Leon Rupnik in domobranci 20. aprila tega leta, na Hitlerjev rojstni dan, zaprisegli »velikemu vodji Nemčije«. To je lepa zgodovinska lekcija. A kam nas to v resnici pripelje, če oboji, na eni strani skrbniki dediščine partizanskega boja in na drugi domobranstva, ostanejo na okopih?

Pri pieteti do žrtev zunajsodnih povojnih pobojev seveda ne sme iti za relativizacijo partizanskega boja ali zgodovinski revizionizem. »To ’trgovanje s kostmi’ bi se res moralo končati, ampak ne na način, da namečemo vse kosti na isti kup,« opozarja tudi Tanja Petrović. »Danes smo recimo že pri tem, da o vseh umrlih v drugi svetovni vojni govorimo kot o žrtvah, jih združujemo v sezname, evidentiramo in seštevamo ne glede na to, na kateri strani so bili. Herojska dejanja partizanov in partizank moramo jemati resno ter vztrajati pri tem, da se sicer nujen dostojen pokop žrtev povojnih pobojev ne sme izključevati z ohranjanjem jasne predstave o pomenu in vrednotah partizanskega boja.«

Vendar pa ta razprava potrebuje tudi nekaj več tankočutnosti. Flamski pisatelj Jeroen Olyslaegers v romanu Wil recimo opisuje zgodbo policista iz Antwerpna leta 1941, ki je bil razpet med pričakovanji svojih prijateljev iz odporniškega gibanja in službo, v kateri je izvajal aretacije Judov in kolaboriral z nemškim nacističnim režimom. Knjiga ni poskus apologije njegovih dejanj ali kolaboracije, pač pa Olyslaegers z njo poskuša prikazati, kako zelo zahtevna in kompleksna je moralna razsodnost ljudi, ki se znajdejo sredi vojne vihre. Ne moremo pričakovati, da bodo vsi sredi vojne postali heroji. Tudi ne, da bodo vsi delovali razsodno, pravično ali moralno neoporečno.

In tudi povojni čas ni bil zares čas pretirane razsodnosti. Prihajalo je do maščevanj, ljudje so kuhali zamere iz vojnega časa in v nekaterih primerih kar na lastno pest pobijali (domnevne) izdajalce. Sojenja zaradi nacističnih zločinov so po Evropi potekala različno, ponekod so bila bolj pravična, drugod manj. V Franciji je bilo zaradi kolaboracije po osvoboditvi ubitih med 10.000 in 15.000 Francozov, na Nizozemskem pa zaprtih 95.000 ljudi. Oblast v Sloveniji je v zunajsodnih pobojih pobila okoli 14.000 slovenskih sodelavcev okupatorjev in drugih – skoraj 12 tisoč je bilo domobrancev, okoli 1500 pa civilistov –, skupno število po vojni ubitih na ozemlju današnje Slovenije pa je nekajkrat večje.

Kaja Širok prihaja z obmejnega območja med Slovenijo in Italijo, ki so ga takisto močno zaznamovali nenehni boji za interpretacijo polpretekle zgodovine. Trenutno je v sklopu čezmejne prestolnice kulture Nove Gorice in Gorice strokovna vodja projekta EPIC (Evropska platforma za interpretacijo 20. stoletja), ki bo z razstavo in več dogodki raziskoval skupno zgodovino ljudi na tem območju. Ključni cilj projekta ni, kot pravi, še bolj razklati že tako ideološko razdeljeno mejno krajino, temveč ponuditi prostor za refleksijo, učenje, spoznavanje bolečine drugega in empatije.

»Pomembno je razumeti, da so čustva ob izgubi družinskih članov univerzalna in globoko osebna – zato z njimi ni dopustno manipulirati in ne teh tragedij odpirati brez ustreznih strokovno-zgodovinskih kontekstov,« pravi. »Če danes kot skupnost nismo sposobni priznati bolečine vseh – ne glede na stran zgodovine, s katere prihajajo –, potem nismo sposobni zagotoviti niti možnosti za boljšo prihodnost.«

Če nismo sposobni priznati bolečine vseh – ne glede na stran zgodovine, s katere prihajajo –, potem nismo sposobni zagotoviti niti možnosti za boljšo prihodnost.

»Nerazumljivo je, da mlade generacije še vedno oplajamo z vrednotami in ideologijami, ki so jih oblikovali politiki, rojeni v času neposredno po vojni, in nismo sposobni stopiti koraka dlje,« nadaljuje. »Morali bi se posvečati žgočim vprašanjem današnjega časa – socialni pravičnosti, okoljski odgovornosti in duševnemu zdravju –, vendar ostajamo ujeti v tok ideoloških nasprotij, ki nas razdvajajo in izčrpavajo. To nas kot družbo hromi in kaže, da politična moč prepogosto ne deluje v službi skupnega dobrega, temveč vzdržuje ’status quo’, ki koristi le nekaterim.«

Zato tudi meni, da bi moralo vprašanje dostojnega pokopa vseh žrtev 80 let po koncu druge svetovne vojne »preseči ideološke okvire in postati predvsem izraz naše civilizacijske zrelosti«. V tem kontekstu pokop ni stvar zgodovinarjev niti partikularnih interesov katerekoli politične opcije – »temveč naše skupne odgovornosti kot družbe, da gradimo prihodnost in prenehamo živeti v preteklosti«.

Levosredinske vlade so v preteklosti z mačehovskim odnosom do tega zahtevnega dela polpretekle zgodovine na drugi strani omogočile zgodovinski revizionizem in oportuno prekladanje posmrtnih ostankov žrtev povojnih pobojev. Čas je, da se ta rana, ki se je vmes zagnojila, očisti in poskuša zaceliti. Četudi bo na njenem mestu kot opomnik morda ostala brazgotina.