»Pornofilm v živo«

V Tarči namesto na mlade stavijo na gledanost

Tarča je z veliko gledanostjo paradna oddaja javne radiotelevizije. Zaradi svojih novinarskih prispevkov je seveda pomembna oddaja. A njena senzacionalistična narava, proizvajanje afer iz tedna v teden, težnja, da se vsak četrtek na nacionalki predvaja tako rekoč »pornofilm v živo« – to ni primerno za obravnavo vsake teme. Takšna obravnava gotovo ni bila primerna za temo prejšnjega tedna – medvrstniško nasilje.

Oddaja, ki je bila na sporedu 3. aprila, večinoma pa so jo kot nemi opazovalci spremljali tudi mladi, je med drugim postregla z mnenji ravnateljice Strokovnega centra Planina Leonide Zalokar, ki zatrjuje, da med nami mrgoli psihopatov, o mladostnikih s težavami pa ves čas govori s takšnim odporom, da bi ji morali mediji že zdavnaj odreči gostoljubje. A se namesto tega zmeraj pogosteje pojavlja na zaslonih in tam ponavlja, da je za vse kriva permisivna vzgoja in da bi morali uvesti strožjo kaznovalno politiko. Z njo je bil v studiu piarovec Dejan Verčič, ki si je privoščil nekaj pikrih pripomb, kot je recimo ta, da imamo težave z medvrstniškim nasiljem, ker je družina danes »neka izmišljena entiteta, kjer imamo ali nimamo očeta, biti moški pa je pravzaprav sramota«.

»Oddaje, kjer se histerizira, linča in ustvarja moralna panika, uspevajo, ker ustrezajo naši potrebi po hitrih sodbah in poenostavljenih rešitvah, ki začasno pomirijo kolektivni gnev. A takšni medijski formati v resnici škodujejo javni razpravi – in s tem tudi mladim in družbi,« je kritična psihologinja Katja Košir z mariborske Filozofske fakultete. Zmotil jo je predvsem vtis, ki ga je ob koncu pustila oddaja – da naj bi bila stroka razklana. »V resnici je strokovna skupnost glede ključnih vprašanj obravnave nasilja med mladimi precej enotna. Nihče v stroki ne zagovarja permisivne vzgoje. Gre za lažno dilemo med represijo in permisivnostjo, ki jo ustvarja glasna manjšina.« Če si želimo varnejših okolij in manj nasilja med mladimi, potrebujemo več strokovne podpore za šole in družine, pravi, ter več razumevanja za razvojne značilnosti mladih – ne pa formatov, ki so namenjeni predvsem povečevanju gledanosti.

»Številni odrasli imajo občutek nemoči ob pojavih nasilja in odklonskega vedenja med mladimi. To nemoč želijo reševati z uvajanjem represivne in kaznovalne politike,« pravi Petra Vladimirov, dolgoletna vzgojiteljica v Strokovnem centru Kranj. »Ta rešitev je všečna, saj pomeni hitro, čeprav navidezno rešitev težave, v resnici pa dolgoročno represija nikoli ni delovala pri obravnavanju odklonskega vedenja.«

»Pri delu z mladimi s čustvenimi in vedenjskimi težavami se kaže, da se za pojavnimi oblikami odklonskega vedenja skrivajo občutki nesprejetosti, izločenosti, manjvrednosti ... Te pa mladi kompenzirajo na neustrezen način.« Zato je pri delu z mladimi nujno spodbujati njihovo udeležbo v ožjem in širšem družbenem kontekstu, jim omogočati pozitivne potrditve in jim dati enakovreden glas. »To pa od odraslih terja opuščanje enostranske pozicije moči, terja več prožnosti, ustvarjalnosti, odprtosti. Je delo na dolgi rok, ki pa hkrati prinaša tudi dolgoročnejše spremembe.«

Tipičen odraz stanja je bila prav Tarča, se boji, v katero so poleg izbranih, medijsko izpostavljenih strokovnjakov povabili dijake, ena od njih pa je poudarila prav to – da storilci nasilnih in kaznivih dejanj v prvi vrsti potrebujejo pomoč in ne kaznovanja. »Pa njenim besedam niso posvetili posebne pozornosti in niso bile deležne nikakršnega komentarja. Glede na nadaljnjo vsebino razprave je bilo videti, kot da so jih povsem preslišali.«

Na nacionalni televiziji so po oddaji prejeli pritožbo z oddelka za pedagogiko in andragogiko ljubljanske Filozofske fakultete, v Društvu psihologov Slovenije pa so zapisali, da so zaskrbljeni, ker se zdi, kot da mediji postajajo »del problema, ne pa del rešitve«.

In RTV? »V oddaji smo obdelali in poudarili številne vidike široke problematike, ki je zakonodajalcem in pristojnim kljub vseprisotnosti težave pri nas in širše ni uspelo ustrezno obravnavati,« je pojasnila Polona Fijavž, odgovorna urednica informativnega programa. »O izvedbi oddaje in strukturi gostov smo se v uredništvu pogovorili in soočili različna, tudi polemična mnenja in poglede.«

Vendar se je bilo po ogledu četrtkove Tarče še zmeraj težko znebiti občutka, da je javni radioteleviziji uspelo z repom podreti, kar je prejšnji mesec postavila z uspešno kampanjo proti medvrstniškemu nasilju Odpikajmo nasilje. Kdaj se zdi, da narediš korak naprej – pa spet stopiš dva nazaj.