18. 4. 2025 | Mladina 16 | Kultura | Portret
Maša Knapič / Vizualna umetnica, ki se o svetu uči skozi umetnost
Da ni zares slikarka v klasičnem pomenu besede, je prvič začutila, ko je morala na akademiji razstaviti svoja umetniška dela
© Matjaž Rušt
Čeprav je magistra slikarstva, se že dolgo nima več (le) za slikarko. Pravzaprav se je že kaj kmalu po začetku študija začela spraševati, ali je slika sploh njen medij. Študijska leta je zato posvetila predvsem raziskovanju, kakšna je še lahko njena vsebina, kaj dandanes sploh je slikarstvo, kaj je njegova družbena funkcija. Podobna vprašanja so si zastavljali že umetniki ob rojstvu modernizma pred stoletjem, ko so prelamljali z dotlej prevladujočim v umetnosti in namesto ljudi in pokrajin začeli upodabljati denimo abstrakcijo. Ni čudno, da so ji bila kot študentki najbližje prav bela platna ameriškega umetnika Roberta Rymana ali pa znameniti ruski avantgardist Kazimir Malevič, ki je s svojim ikoničnim črnim kvadratom na beli podlagi, simbolom skrajne slikarske redukcije, dokončno opustil upodabljanje materialnega sveta. In tudi njo je vse bolj fasciniral izbris podobe. Ali pa njeno rojstvo tam, kjer jo najmanj pričakuješ.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
18. 4. 2025 | Mladina 16 | Kultura | Portret
© Matjaž Rušt
Čeprav je magistra slikarstva, se že dolgo nima več (le) za slikarko. Pravzaprav se je že kaj kmalu po začetku študija začela spraševati, ali je slika sploh njen medij. Študijska leta je zato posvetila predvsem raziskovanju, kakšna je še lahko njena vsebina, kaj dandanes sploh je slikarstvo, kaj je njegova družbena funkcija. Podobna vprašanja so si zastavljali že umetniki ob rojstvu modernizma pred stoletjem, ko so prelamljali z dotlej prevladujočim v umetnosti in namesto ljudi in pokrajin začeli upodabljati denimo abstrakcijo. Ni čudno, da so ji bila kot študentki najbližje prav bela platna ameriškega umetnika Roberta Rymana ali pa znameniti ruski avantgardist Kazimir Malevič, ki je s svojim ikoničnim črnim kvadratom na beli podlagi, simbolom skrajne slikarske redukcije, dokončno opustil upodabljanje materialnega sveta. In tudi njo je vse bolj fasciniral izbris podobe. Ali pa njeno rojstvo tam, kjer jo najmanj pričakuješ.
Maša Knapič (1996) se je za umetnost navdušila pri urah umetnostne zgodovine na ljubljanski Gimnaziji Jožeta Plečnika. Čeprav je bila že v domačem okolju (prihaja iz Ribnice) vselej obdana z umetnostjo in ročnimi spretnostmi, je šele na predavanjih profesorice Nadje Gnamuš zanjo umetnost začela dobivati oprijemljivo vsebino, težo in edinstveni čar, ki jo je prepričal, da je poskusila srečo na sprejemnih izpitih za študij slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Uspešno.
Da ni zares slikarka v klasičnem pomenu besede, je prvič začutila, ko je morala na akademiji razstaviti svoja umetniška dela. Zavedela se je, da ji ni dovolj, da bi sliko preprosto obesila na belo steno. Da platno, ki ga je ustvarila, ni dovolj zgovoren predstavnik tega, kar kot umetnica razmišlja in ustvarja. Slikarstvo je zanjo postajalo vse bolj neločljivo povezano z drugimi mediji in začela se je usmerjati v prostorske postavitve. Slika je zanjo postala le baza, okoli katere je gradila, razstava pa okvir, ki zamejuje umetniško delo.
Začela je graditi vizualne strukture, ki na prvi pogled spomnijo na scenografske kulise in rekvizite. Slikarska platna je denimo osvetlila z rdečo svetlobo in vpela v konstrukcije iz žice in vrvi ter vzorcev črnega lepilnega traku, ki so se kot ovijalke razraščali prek platen in sten prostora. Ob tem si je zastavljala vprašanja, kako sploh narediti sliko, v kakšen kontekst naj bo vpeta? Kje bo razstavljena in kdo jo bo gledal? Vse to jo je začelo veliko bolj zanimati kot slika sama. Vsak razstavni prostor je namreč zanjo neločljivo povezan z akterji, ki ga vodijo, z lastno zgodovino in vlogo na umetniškem prizorišču.
Rada ima dialog – z materiali, z ljudmi, s prostorom, s svetom. Ključen del njenega ustvarjanja je tako sodelovanje z drugimi umetnicami in umetniki. V dialoge z njimi na primer vstopa s projektom ft.props, ki se ga je lotila leta 2020 in še vedno traja. Nazadnje je bil predstavljen februarja letos v produkcijskem prostoru 2na32 na Trgu prekomorskih brigad v Ljubljani, kjer so bili po tleh v različnih konstelacijah razprostrti majhni objekti pastelnih barv ter pravokotnih ali polkrožnih oblik. Ti enigmatični objekti, ki so tudi modularni in jih je torej mogoče poljubno sestavljati, so del serije interaktivnih elementov, ki se navadno uporabljajo kot raznobarvni podstavki. Na razstavah drugih umetnikov denimo postanejo podporniki ali pa nosilci njihovih slik ali drugih umetniških del. Včasih pa so tudi samostojno umetniško delo. Tako se ves čas prepletajo z vsebinami drugih umetniških del in dobivajo nove pomene in namene.
Pred tremi leti je odložila čopič in se preizkusila tudi v kuriranju razstav drugih avtoric in avtorjev. Zametki tega še vedno živijo skozi dvoje, nomadski razstavni prostor Das Garage, ki ga vodi z umetnico Nežo Perovšek, ter kuratorski kolektiv 2orde, ki ga tvorita s Carmen Santesmases. Čeprav na letošnjih prihajajočih razstavah (čakajo jo štiri) obljublja tudi slikarska platna, se ji zdi, da se bo v nekem trenutku morala nehati definirati kot slikarka. Umetnica pa bo vsekakor še vedno ostala. »Vsak ima svoj način, na katerega se uči o svetu okrog sebe, jaz se učim skozi umetnost. Umetnost je svet, prefiltriran skozi ljudi, njihove izkušnje, poglede in poetike. In ta del se mi zdi izredno lep,« pravi.
* Tudi v letu 2025 rubriko odpiramo za sodelovanje z več fotografinjami in fotografi. Matjaž Rušt (1982) bo z nami do 16. maja.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.