TV komentar / Bi zaupali popravilo svojega avtomobila komurkoli?

Za Slovence je dolgo veljalo, da neradi govorimo o svojih čustvih, naše duševno zdravje, odkar smo se odpravili na neskončno pot iskanja sreče in nam je uspelo patologizirati vsakršno negativno občutje, pa je postalo tržno blago. Kot takšno deluje po klasičnih metodah tržne ekonomije: na eni strani je poraslo povpraševanje po storitvah, ki mu javno zdravstvo s težavo sledi, na drugi pa strmo raste ponudba teh storitev na zasebnem trgu, ki je nereguliran in stremi samo k eni stvari – zaslužku.

Seveda so se prav zato angažirali ponudniki krajših tečajev, po katerih se lahko tisti, ki so v tem zaznali tržno nišo, okličejo za psihoterapevte. In različne zasebne fakultete, ki počnejo podobno. Izobražujejo kadre za poklic, ki formalno v Sloveniji ne obstaja, in trg polnijo s psihoterapevti, ki v nasprotju s kliničnimi psihologi in psihiatri nimajo ustrezne izobrazbe. Novi zakon o psihoterapiji, ki so ga potrdili v vladi, naj bi to področje uredil, a zdravstvena stroka upravičeno opozarja, da je pravzaprav pisan po meri omenjenih zasebnih fakultet, katerih status bi tako rekoč legaliziral, kader, ki ga proizvajajo, pa naredil za zdravstvene delavce. Za psihoterapevte bi se lahko oklicali tudi posamezniki, ki bi pridobili izobrazbo na kateremkoli univerzitetnem študijskem programu druge stopnje, nato pa opravili določeno število ur usposabljanj.

To nas pripelje do torkove oddaje Odmevi in prispevka o omenjenem zakonu, ob katerem je voditeljica Rosvita Pesek uvodoma dejala, da stroka na takšen zakon čaka že desetletja – v resnici pa je zdravstvena stroka prav pred takšnim zakonom dolgo trepetala. In do ključne dileme, ki je že doslej prežemala to razpravo in jo bo tudi v prihodnje: komu pravzaprav zaupati? Na eni strani kliničnim psihologom in psihiatrom ali samooklicanim psihoterapevtom, ki so v šarjenju po glavah ljudi, tudi takšnih, ki imajo resne duševne težave, videli priložnost za zaslužek?

Odgovor se zdi preprost. A človeka morda spet poprime stiska, ko na zaslonu spremlja soočenje med dr. Andrejo Mikuž, klinično psihologinjo in vodjo Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov v ZD Ljubljana, ter psihoterapevtko Katjo Knez Steinbuch, ki se je izobrazila na študijskem programu zakonske in družinske terapije na ljubljanski Teološki fakulteti, v eni od valilnic samooklicanih psihoterapevtov. In ko na eni strani posluša umirjeno strokovnjakinjo, ki poskuša z znanstveno podkrepljenimi argumenti povedati, zakaj je zakon slab, ter brani svoj poklic, in na drugi strani na videz zaskrbljeno in čuječo podjetnico, ki razlaga, kako ljudem želi samo dobro.

Ob takšnih dilemah kdaj velja stopiti korak nazaj in stvari malce poenostaviti. Bi zaupali popravilo svojega avtomobila vsakomur, tudi če ni izobražen avtomehanik, ampak ima zgolj hitri tečaj? Na primer popravilo zavor. Bi se bili nato v ta avtomobil pripravljeni usesti skupaj s svojim otrokom? Verjetno ne. Če ne bi kar komurkoli dovolili šariti po vašem avtomobilu, zakaj bi ljudem z neustrezno izobrazbo dovolili šariti po vaših glavah in glavah vaših otrok?