Vrtinci, ki so obnoreli svet

Med slovenskimi vizualnimi umetnicami in umetniki mlajše in srednje generacije jih je kar nekaj, ki zelo uspešno ustvarjajo in delujejo v tujini. Toda če jim ravno ne sledimo na družbenih omrežjih, o njihovih dosežkih in uspehih bolj poredko beremo v domačih medijih. Slikar Evgen Čopi Gorišek je med pandemijo tako rekoč čez noč postal eden najbolj zaželenih slovenskih umetnikov na tujem. Njegove slike na mednarodnem umetniškem trgu dosegajo cene, izražene s petmestnimi števili. Vse bolj zaželena je tudi umetnica Nana Wolke, ki je razpeta med New Yorkom in Londonom, ali pa vizualni umetnik Jure Kastelic, ki je London pred kratkim zamenjal za Benetke. Gre za umetnice in umetnike, za katerih dela vlada tolikšno zanimanje, da se njihove stvaritve na stene galerij ali v naročje kupcev in zbirateljev teleportirajo tako rekoč v trenutku, ko se na njih posuši barva, kar je na skoraj neobstoječem slovenskem umetniškem trgu nekaj nepredstavljivega.

K sreči se od časa do časa najde kurator ali kuratorka, ki si, kljub preizkušnjam, ki jih prinaša tolikšno povpraševanje, in logističnim zapletom, prizadeva te umetnice in umetnike predstaviti tudi domači javnosti. Nekatere izmed njih je pred dvema letoma na sicer mednarodno usmerjeno razstavo Nevidna roka povabil Jure Kirbiš, kustos za sodobno umetnost v Umetnostni galeriji Maribor. Lani jeseni pa je Katarina Hergouth, vodja razstavnega programa Cankarjevega doma, na razstavi Odprti globus združila kar deset slovenskih vizualnih umetnic in umetnikov milenijske generacije, ki so uspešno vpeti v mednarodno umetniško prizorišče in se povečini lahko preživljajo zgolj z umetniškim ustvarjanjem.

Ena izmed njih je Katarina Caserman, ki že nekaj let uspehe žanje v britanski prestolnici. Njena slikarska platna z barvnimi vrtinci v več odtenkih ene same barve so vključena v zasebne in javne umetniške zbirke po vsem svetu. Eno od njenih del je denimo v zbirki znamenitega Inštituta za sodobno umetnost v Miamiju (ICA Miami). Prav v tem floridskem mestu pa se je pred nekaj dnevi končala njena samostojna razstava Off to nearly everywhere, ki je bila od začetka decembra na ogled v galeriji Marquez Art Projects. Novih uspehov se lahko veseli tudi v prihodnjih mesecih, junija se bo predstavila na samostojni razstavi na baselskem sejmu Liste Art Fair, satelitu uglednega umetniškega sejma Art Basel, posvečenem predvsem mlajšim generacijam umetnikov, novim odkritjem in najnovejšim tokovom v sodobni umetnosti.

Ker je njena matična galerija usmerjena na azijski trg, je približno 70 odstotkov del, ki jih je ustvarila v zadnjih treh letih, v Aziji. Še več, za njena umetniška dela obstaja čakalni seznam zbirateljev.

Katarina Caserman kot slikarka raziskuje, kako upodobiti neotipljivo in neoprijemljivo – misli, spomine, čas. Na njenih platnih so videti kot bleščeči hipnotični vzorci barve, teksture in gibanja, kot bežne impresije, izmuzljivi in neoprijemljivi vrtinci sublimnega sveta. Njena dela nastajajo z ritmičnim nanašanjem barve in radikalnim plastenjem, pogosto v 20 do 30 tankih slojih. Vsaka plast ima svojo funkcijo, hkrati pa vstopa v dialog z drugimi. Pri tem nastajajo dinamične kompozicije, ki se prepletajo in prekrivajo v nepredvidljivem ritmu in je od njih težko odtegniti pogled.

Umetnica pravi, da slike nastajajo intuitivno, brez vnaprejšnjih skic, kot eksperiment. Kakor igra med kaosom in redom, v kateri se abstraktni elementi združujejo v novo slikarsko logiko.

Njena zgodba o poti do umetnosti je, kot pove v smehu, precej predvidljiva. Ko je bila še majhna deklica iz Brezovice pri Ljubljani (rodila se je leta 1996), ji je mama v spominsko knjigo narisala preprosto risbico dveh srnic in ta jo je tako očarala, da se je odločila, da bo nekoč tudi sama risala tako dobro. Od takrat je risala in slikala ves čas. V srednji šoli je bilo ustvarjanje zanjo pobeg, odklop možganov, pogosto na račun domače naloge, in vse bolj jasno je bilo, da se želi umetnosti zapisati tudi poklicno. Ko je bila sprejeta na študij slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, je vse dneve preživljala v ateljeju. »Že zgodaj sem se zavedala, da nihče ne bo delal namesto mene,« pravi, »in da talent nič ne šteje, če nimaš samoiniciativnosti in discipline.«

Že takrat je bila odločena, da želi magistrski študij nadaljevati v tujini. Toda kam se vpisati? Preprosto: v iskalnik Google je vtipkala »best art schools in the world« (najboljše umetniške šole na svetu, op. p.) in odkrila Royal College of Art v Londonu, ugledno institucijo, na kateri se je šolala cela vrsta znamenitih umetnic in umetnikov, kot sta denimo Tracey Emin in David Hockney. Do takrat še nikoli ni bila v britanski prestolnici. Toda misel nanjo ji ni dala miru. Vpisala je absolventsko leto in se sama odpravila na izlet v London prav v času, ko je na ustanovi Royal College of Art potekala semestrska razstava. V mesto se je zaljubila. Prav tako sta jo očarali energija in veličina, ki so ju izžarevali historični zidovi znamenite fakultete. Sedela je na klopi ob akademijskem poslopju in strmela v reko ter sanjala, kako se bo prijavila. In se je. Ko je potem lepega dne prejela sprejemno pismo s pritrdilnim odgovorom, ni mogla verjeti.

Toda šolnina na tako ugledni fakulteti je izjemno visoka in sama si je nikakor ni mogla privoščiti. Kaj storiti, ko je želja tako močna? Po absolventskem letu je vzela še dodatno leto, da je v Sloveniji lahko opravljala tri študentske službe hkrati. K sreči je temu lahko dodala še štipendijo ministrstva za kulturo in študentsko posojilo v Angliji. Vse prej kot preprosto, torej. Šolnine na uglednih britanskih fakultetah so namreč vrtoglavo visoke, nekoliko kasneje, z nastopom brexita, so se za evropske študente še potrojile. »Prvi dve leti je bilo veliko praskanja, a imela sem hrano in streho nad glavo, kar je bilo dovolj,« pravi Katarina Caserman.

Upodobiti skuša neotipljivo in neoprijemljivo – misli, spomine, čas. Na njenih platnih so videti kot bleščeči hipnotični vzorci, od katerih je težko odtegniti pogled.

Na kraljevi akademiji se je izkazalo, da je imela kot študentka iz Slovenije precej drugačno predstavo o tem, kako govoriti o slikarstvu, od britanskih študentov. »Na naši akademiji v Ljubljani je bil velik poudarek na filozofiji in konceptih. O sliki smo pogosto govorili kot o ločeni entiteti, zaradi česar se je pri meni vzpostavila distanca med mojim jazom in tem, kar sem ustvarila,« pravi. »V Angliji pa sem, nasprotno, spoznala, da jim več pomeni osebna nota, skoraj otroško lotevanje ustvarjanja. Dela večine študentov so bila tesno povezana z njihovo identiteto in presenetilo me je, kako nabita so bila s surovo človečnostjo in iskrenostjo. Sama sem sprva govorila predvsem o razmeroma neosebnih konceptih in morala sem se reprogramirati, sleči vse plasti teorije in priti do jedra, razlogov za ustvarjanje. V sebi spet najti to otroško iskrenost.«

Študij na ustanovi Royal College of Art je vzela zelo resno. Ne le zaradi vsega žrtvovanja, ki je bilo zanj potrebno, pač pa tudi, ker se je zavedala, da bo udobnega zaledja institucije, ki omogoča mentorstva, uporabo ateljejev in druge ugodnosti, nekoč konec. Morala se bo znajti v resničnem svetu, preživeti na neizprosnem umetniškem trgu. Morda ji je tudi zato uspelo prepričati galerijo Tabula Rasa, danes njeno matično galerijo, katere predstavniki so lepega dne obiskali njen atelje na akademiji. Galeristi v Londonu se dobro zavedajo, da ima Royal College pomembno mesto v svetu umetnosti, da lahko tam kadarkoli najdejo naslednjo zvezdo, naslednjo Cindy Sherman ali Damiena Hirsta, še preden sploh doštudira. »Že vse od začetka drugega letnika sem imela ateljejske obiske vsak mesec,« pravi. »Z osebjem galerije Tabula Rasa sem se povezala na osebni in na idejni ravni in že dva dni po koncu naše semestrske razstave na Royal Collegeu sem bila vključena v skupinsko razstavo v njihovi organizaciji.« To je bila odskočna deska za vse, kar je sledilo, in zdaj sodelujejo že tri leta.

Tabula Rasa je sicer galerija z bazo v Pekingu in je večinoma usmerjena na azijski trg. Nedavno pa je odprla še manjšo galerijo v Londonu. Ko so se odločili, da bodo zastopali Katarino Caserman, so se sprva osredotočili na to, da njena dela pokažejo na umetniških sejmih, ki so pomembni z dveh vidikov: da »stestirajo« vode in preverijo, kako se občinstvo odzove na umetnika, poleg tega pa je tam največja koncentracija galerij in priložnost za izjemno izpostavljenost umetniškemu trgu. »Poleg tega je njihov cilj, da tvoja dela spravijo v dobre zasebne umetniške zbirke in tudi, kar je še težje, v javne zbirke,« pravi. Pred dvema letoma so njeno prvo sliko uvrstili v eno izmed javnih zbirk v Nanjingu na Kitajskem. Od takrat je pravilo, da gre z vsake razstave katero izmed njenih del v kako javno zbirko. Najbolj je ponosna prav na uvrstitev enega svojih platen v javno zbirko znamenitega Inštituta za sodobno umetnost v Miamiju.

Najbolj je ponosna na uvrstitev enega od svojih platen v javno zbirko znamenitega Inštituta za sodobno umetnost v Miamiju.

Pri nas je umetniški trg tako majhen, da povpraševanje ne dohaja ponudbe, le peščica naših ustvarjalk in ustvarjalcev pa se lahko dostojno preživlja izključno z umetnostjo, pri Katarini Caserman je ravno obratno. Vsako delo, ki ga je doslej razstavila, je prodala. Ker je njena matična galerija usmerjena na azijski trg, je približno 70 odstotkov njenih del, ustvarjenih v zadnjih treh letih, v Aziji. Še več, za njena umetniška dela pravzaprav obstaja čakalni seznam zbirateljev.

Toda sama ne želi spati na lovorikah, saj se zaveda, da se umetniški svet ves čas vrti in obrača po svoje. »Tudi če imam že zagotovljene kupce, moram ves čas ohranjati kakovost. Vsak dan v studiu vzamem zelo resno. Nič ni samoumevno in nič ni za vedno, v umetnikovi karieri nikoli ne bo stoodstotne varnosti. Čeprav ta hip lahko udobno živim v Londonu, imam atelje in se preživljam s svojim delom, bo vedno prisoten občutek, da je enkrat vsega tega lahko konec. A o tem nočem razmišljati s strahom, pač pa to jemljem kot zagon in izziv.«

Vendar ti uspehi ne pridejo brez ogromno trdega dela. Redkokdaj si vzame prost dan, navadno je v studiu kar vse dni v tednu, pa čeprav zgolj za nekaj ur. »Žal je tako, da brez trdega dela ne gre, zlasti, ko si še na začetku poti,« pravi. »In še posebej, ko je pred tabo rok za kakšno razstavo ali umetniški sejem. Tudi večina mojih kolegov iz sveta umetnosti trdo dela. Ne poznam enega umetnika, ki bi se v celoti preživljal s svojim delom in ne bi delal ves čas. Zato je res pomembno, da imaš rad, kar delaš.«

Ob vsem tem se je v zadnjem letu naučila, da so pomemben del njenega ustvarjalnega procesa tudi odmori in drobne vsakdanje radosti, kot so kava s prijatelji ali sprehod v naravi. »Še vedno iščem optimalno razmerje med delom in lastnim, zasebnim življenjem, toda moje delo je trenutno moje življenje,« priznava. »V zvezi s tem je kar nekaj notranjih bojev, hkrati pa se zavedam, da živim svoje sanje. Pravzaprav sploh nimam časa, da bi dojela, da sem te sanje že zdavnaj presegla.«

Kaj pa je po njenem mnenju ključ do uspeha na mednarodnem trgu? Gre za kompleksen preplet več dejavnikov. Trdo delo je samoumevno, ogromno je tudi odvisno od sreče. »Od tega, da si ob pravem času na pravem mestu, da si malo strateški in sprejemaš tehtne odločitve, do tega, v katero smer se obrača umetniški svet. En obisk ateljeja lahko spremeni celoten tok tvoje kariere. Galeristi imajo ogromno izbire, saj bo umetnikov vedno več, kot je galerij. Pomembno je tudi, da spoznaš čim več ljudi in se z njimi povezuješ, ne zaradi strategije, temveč zaradi iskrene radovednosti in želje po širjenju obzorij in odkrivanju ter razumevanju drugačnih perspektiv.« Pri tem poudarja, da za njen uspeh ni bila zaslužna le selitev v London. »To ni vstopnica za uspeh. Bilo je veliko preprek in žrtvovanja z vseh strani, poleg tega se večini mojih londonskih sošolcev ne uspe preživljati s svojim delom in nimajo razstav. V letniku nas je bilo približno 80 in le kakšnih pet nas zastopajo galerije. To je prava redkost, saj je veliko lažje denimo razstavljati na skupinski razstavi kot pa dobiti nekoga, ki v tebi prepozna dovolj velik potencial, da se zaveže, da ti bo dejavno pomagal in te podpiral na umetniški poti.«

»Večini mojih londonskih sošolcev se ne uspe preživljati s svojim delom. V letniku nas je bilo približno 80 in le kakšnih pet nas zastopajo galerije. To je prava redkost.«

V Londonu se počuti kot doma. V mestu, kjer živi, potrebuje občutek domačnosti, hkrati pa potencial neskončnosti velikih metropol. »London je tako velik, da nikoli ne moreš videti vsega. Kamorkoli greš, odkriješ kak nov žepek, nov svet. Nikoli ti ne more biti dolgčas.« Kljub temu bi rada ohranila stik s slovenskim umetniškim prizoriščem, kjer imamo po njenem mnenju ogromno dobrih umetnic in umetnikov.

Hkrati si želi nenehno razvijati svoj umetniški jezik in izraz. »Slikarstvo je kontinuirana praksa, in če prideš do točke, kjer si zadovoljen s tem, da se boš ves čas držal iste formule, si po mojem mnenju obtičal,« pravi. »Zdi se mi zelo pomembno, da ima vsak umetnik neko gonilo radovednosti, kaj še lahko naredi, kaj vse je še mogoče. Pri meni je to ves čas prisotno in vsake slike se poskušam lotiti z mentaliteto, da se lahko zgodi kaj novega in nepričakovanega. To ne pomeni, da bom pri neki sliki naredila kaj popolnoma drugega kot pri prejšnji, navsezadnje vseeno ne moreš iz svoje kože. Toda z leti spoznavam, da je miselnih in formalnih prostorov neskončno in da nenehno lahko odpiram nova vrata.«