Fantomski hrup / Za kronični tinitus ni zdravila 

Jeseni 2016 je legendarna newyorška zasedba Swans, ki si je pridobila sloves najglasnejšega eksperimentalnega benda na sceni, ponovno obiskala Ljubljano, kamor redno zahaja že od osemdesetih let. Med občinstvom je bil tudi glasbeni producent in skladatelj Blaž Gracar, ki je maratonskemu, več kot tri ure in pol trajajočemu koncertu pogumno prisluhnil brez zaščitnih čepkov v ušesih. Pri vstopu v Kino Šiška so organizatorji obiskovalcem sicer kot vselej ponujali brezplačne čepke, a Gracar jih je zgolj pospravil v žep, saj je presodil, da mu bo zatiskanje ušes pokvarilo celovito doživetje zvočnega udara, ki je zaščitni znak kultnega benda. To je bila ena od največjih napak v njegovem življenju. Ko je zapustil prizorišče, se mu je zdelo, da je napol gluh, saj je šumenje v ušesih skorajda preglasilo zvoke okolice. Sprva je bil prepričan, da si mora preprosto spočiti ušesa, a šumenje tudi naslednje jutro ni pojenjalo. Niti naslednje. In naslednje … Zdaj, skoraj desetletje kasneje, mu v ušesih še vedno rahlo šumi. Ker je imel sluh že prej načet zaradi dolgoletnega produciranja glasbe, predvsem pa zaradi koncertiranja in številnih turnej, je bila poškodba med obiskom koncerta kaplja čez rob, ki je vodila v kronični tinitus – stalno prisotnost nadležnega zvoka, ki nima zunanjega izvora.

A kronični tinitus pravzaprav še zdaleč ni omejen zgolj na tiste, ki jih je doletela poškodba sluha zaradi izpostavitve preglasno ozvočenemu koncertu ali drugim virom čezmernega hrupa, denimo na delovnem mestu – predvsem v industriji in na gradbiščih –, na strelišču ali pa celo na protestu, če na njem represivne oblasti množico skušajo odgnati z zvočnim topom, kot se je to nedavno zgodilo v Beogradu. Glasbeniki so resda daleč najbolj ogrožena skupina, pri kateri je mogoč razvoj kroničnega tinitusa, a pravzaprav gre za pojav, ki lahko prizadene kogarkoli ne glede na poklic, starost ali življenjski slog.

Kot razloži doc. dr. Nina Božanić Urbančič, dr. med., specialistka otorinolaringologije, je kronični tinitus posledica »težav s prekrvavitvijo, presnovnih bolezni, kot je denimo sladkorna, nevroloških bolezni, poškodb, Menièrove bolezni, raznih tumorjev, otoskleroze – bolezni kosti srednjega ušesa, lahko pa gre tudi za neželeni učinek jemanja zdravil, ki vplivajo na sluh, kot so denimo nekateri antibiotiki in kemoterapije … Skratka, seznam je dolg.« Zdravnica pri tem opozori, da je pomemben dejavnik tudi stres: »Ta deluje prek limbičnega sistema in lahko poslabša doživljanje tinitusa.« Pravzaprav medicina zadevi še ni prišla čisto do dna – vzroki za tinitus za zdaj ostajajo še delno nepojasnjeni: »Vzrok ni nujno le v ušesu, temveč potencialno tudi v živčnih poteh do možganov. Te okvare pa težko natančno določimo, saj so preiskave, kot je denimo magnetna resonanca, za ta namen še vedno premalo natančne.«

Po podatkih WHO ima tinitus vsak deseti Zemljan, nekatere nedavnejše raziskave pa pravijo, da je ta delež veliko večji: s tinitusom se morda spoprijema kar 30 odstotkov svetovnega prebivalstva.

Ko se Blaž Gracar spominja prvih dni neprestanega šumenja v ušesih, pravi, da je »najprej zagnal totalno paniko. Pot do okrevanja se je začela šele, ko sem ugotovil, da gre za kronično stanje, ki me bo spremljalo do konca življenja.« In ugotavlja: »To je vsekakor nekoliko paradoksalno: po eni strani se zaveš, da se te nadloge ne boš nikoli resnično znebil, po drugi strani pa se ravno zato s tem sprijazniš in se s tinitusom nekako naučiš živeti.« Vedno lažje mu je bilo tudi zato, ker je šumenje začelo sčasoma slabeti. »Na začetku je bila to še nekakšna aktivna poškodba, a se je počasi zacelila. Ostala pa je ’brazgotina’ – šum, ki je stalno prisoten, vendar me ne ovira več tako zelo kot prej. Vem, da je tam, ampak ga enostavno ignoriram,« pravi. Tinitus primerja z majajočim se zobom, ki ga ne moremo pustiti pri miru: »Ne moreš se premagati, da ga z jezikom ne bi nenehno tipal. In bolj ko ga tipaš, bolj te moti. Enako je s tinitusom – če se osredotočaš nanj, postaja glasnejši, bolj vsiljiv. Ne gre za fizično bolečino, a si ves čas pozoren nanj. Ko pa ga sprejmeš kot del vsakdanjika, lahko postopoma skoraj izgine v ozadje.«

Gracar je imel pravzaprav srečo v nesreči: nekaterim pacientom tinitus ne prizanese, fantomski hrup jih lahko moti s takšno intenzivnostjo, da preprosto ne morejo normalno funkcionirati, zato med njimi pogosto velja prepričanje, da obstaja življenje pred tinitusom in po njem, saj ta motnja tako radikalno zaznamuje njihov vsakdanjik. »S kognitivno-vedenjsko terapijo lahko številni najdejo strategije, s katerimi se naučijo živeti s tinitusom, pri nekaterih pa je to takšna nadloga, da postanejo depresivni. Za peščico bolnikov je tinitus lahko tako moteč, da z njim ne morejo živeti, zato lahko najhujše oblike vodijo celo v samomor,« razloži Matjaž Juhart, sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, ki organizira skupine za samopomoč, v katerih se srečujejo pacienti s tinitusom. »Zanimanje za ta srečanja je ogromno, a naše zmogljivosti so omejene. Veliko ljudi se želi vključiti, saj ima s tinitusom težave presenetljivo velik delež prebivalstva, vendar, žal, za zdaj nimamo zadostnih zmogljivosti za vse,« doda.

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima tinitus vsak deseti Zemljan, toda Nina Božanić Urbančič razloži, da je po izsledkih nekaterih nedavnejših raziskav ta delež veliko večji in se s tinitusom v takšni ali drugačni obliki verjetno spoprijema kar 30 odstotkov svetovnega prebivalstva. »Večina ljudi lahko tinitus sčasoma odmisli in začne živeti brez večjih težav. Pri manjšem deležu pa lahko povzroča hude duševne stiske, najpogosteje anksioznost in depresijo. Takšnih je k sreči dokaj malo, približno od osem do deset odstotkov pacientov s tinitusom, toda v najhujših primerih lahko te stiske vodijo tudi v samomorilna nagnjenja,« pravi. Težave so pogosto povezane z nespečnostjo; ta je ena od najpogostejših in najnapornejših posledic tinitusa. »A tudi tisti, ki dobro spijo, so lahko močno prizadeti,« doda Nina Božanić Urbančič.

Razloži, da je tinitus zelo pogosto tesno povezan s tesnobo in depresijo, pa ne zgolj kot povzročitelj teh duševnih stisk. »To gre v eno in v drugo smer: anksiozni in depresivni ljudje so bolj dovzetni za negativno doživljanje tinitusa, saj se njihov limbični sistem – predvsem amigdala – močneje odziva na zaznane grožnje,« pravi. »Ta sistem nas uči, kaj je pomembno in kaj ne. Če na primer zavohamo dim, nas opozori na nevarnost. Če zavohamo piškote, se sprožijo prijetne asociacije. Podobno je pri tinitusu – če naš limbični sistem zvok zazna kot nekaj nevarnega ali motečega, se nanj osredotočamo in ga ne moremo odmisliti.«

To, kako posamezni bolnik doživlja tinitus in kako ta vpliva na kakovost njegovega življenja, je pravzaprav najključnejša razsežnost diagnostike in zdravljenja oziroma rešitev za spoprijemanje s fantomskim hrupom. Obstajajo različne oblike in stopnje prizadetosti zaradi tinitusa, »zvoki, ki jih slišijo bolniki, so lahko zelo različni – od nizkofrekvenčnih do visokofrekvenčnih, od piskanja prek šumenja do brnenja in ropota, vključujejo lahko različne tone in šume, nekateri slišijo celo melodije, čemur pravimo melodični tinitus,« pojasni zdravnica. Pri tem je »zanimivo, da stopnja prizadetosti ni nujno povezana z glasnostjo zvoka,« doda. Nekdo lahko sliši zelo glasne šume, pa ga to skoraj ne moti, pri drugem je tinitus komaj zaznaven, a ima zaradi njega hude težave. »Ključno je, kako to posameznik doživlja in kako to vpliva na kakovost življenja,« pravi Nina Božanić Urbančič. Bolj kot tehnične lastnosti zvoka, kakršni sta frekvenca in glasnost, zdravnike torej zanima, kako močno je posameznik prizadet. To pomeni, da so meritve tinitusa povsem subjektivne in zaradi tega »nimajo diagnostične vrednosti, imajo pa lahko terapevtski pomen,« pravi zdravnica. »Ker zdravila za tinitus ne poznamo, zdravimo predvsem težave, ki jih povzroča.«

Otorinolaringologinja ob tem opozarja, da je tinitus postal zelo donosna niša za razne šarlatane. »To je prava zlata jama za tiste, ki želijo služiti na račun obupanih, saj te zlahka prepričajo v nakup raznih kapljic, naprav in tako naprej,« pravi. Pojasni, da po svetu ves čas poteka ogromno raziskav novih metod – od zdravljenja z raznimi žarki, magneti, električnimi impulzi, biofeedbackom in še z marsičim –, a za zdaj še nobena metoda ni imela dovolj prepričljivih učinkov, da bi lahko spremenila smernice zdravljenja tinitusa. »Primarno zdravljenje je še vedno kognitivno-vedenjska terapija.« Tako se bolnik seznani z raznimi tehnikami za privajanje na fantomski hrup, s katerimi nekoliko omili njegov vpliv na vsakdanje življenje: tinitus lahko tako postopoma izgubi svojo moč kot vir stresa, tesnobe ali nespečnosti. A tu se pri nas pojavlja še en hud zaplet, na katerega opozori Nina Božanić Urbančič: »Kognitivno-vedenjskih terapevtov, ki se ukvarjajo s tinitusom, je pri nas zelo malo – lahko jih preštejmo na prste ene roke, torej jih je veliko premalo glede na število ljudi, ki to pomoč zares nujno potrebujejo.«