Kako so se finančne elite odpovedale človeštvu

Konec sveta, ki se je zgodil pred 25 leti, so preživeli le Oče (Michael Shannon), Mati (Tilda Swinton) in Sin (George MacKay) in zdaj živijo v razkošnem podzemskem bunkerju. Imajo tudi butlerja, služkinjo in zdravnika pa draga vina in umetnine. Ja, preživeli so zato, ker so tako zelo bogati. Obogateli so s fosilnimi gorivi. Vse je šlo k vragu, a oni še vedno pojejo o popolnem jutru in svetli, pravljični prihodnosti, pa čeravno je dan enak dnevu. Konec (The End), postapokaliptični mjuzikl, ki ga je posnel Joshua Oppenheimer, režiser šokumentarcev Teater ubijanja in Pogled tišine, je briljantna slika zime našega nezadovoljstva, ki jo spletajo kapitalizem katastrofe, neoliberalna patologija, politična sociopatija, socialno pustošenje, nacionalistična nostalgija, konspirološki narcizem, disruptivnost elit, libertarne secesionistične iluzije, civilizacijski miti, harmagedonske fantazije, lažni konci in nove normalnosti. Kubrickov Doktor Strangelove ni bil še nič.

Gotovo ste že slišali frazo: lažje si predstavljamo konec sveta kot konec kapitalizma. Film Konec to frazo pripelje do logičnega zaključka, ali bolje rečeno – stopnjuje jo do skrajnih konsekvenc.

V tem filmu se je konec sveta že zgodil – ne vemo, kaj točno se je zgodilo, a mislimo si, da apokalipse in izumrtja človeštva niso povzročili ne meteorji ne zunajzemeljski zavojevalci. Ljudi ni več, zgodovine ni več, sveta ni več, toda kapitalizem je preživel. Hočem reči: preživela je bogataška družina. Sveta družina – Oče, Mati in Sin. Družina tajkuna. Plenilska, vampirska elita. Najbogatejši odstotek družbe, prvak kapitala, personifikacija kapitalizma. Oče, Mati in Sin bi si lahko v nedogled ponavljali uvodni verz Eliotove Puste dežele: »April je najbolj krut mesec.« V tej podzemski trdnjavi je vsak dan april. Ta družina je popolna metafora finančnih elit, ki živijo v svojem privilegiranem svetu, ločeno od preostalega človeštva, v ograjenih skupnostih, gated communities, palačah, ekskluzivnih stolpnicah in na eksotičnih otočkih – finančnih elit, ki človeštvo pustijo za sabo in pod sabo. Te elite so prepričane, da so ekskluzivno upravičene do preživetja, varnosti, udobja in ljubezni, da jim torej preživetje pripada. V tem je hkrati nekaj evgeničnega in nekaj transhumanističnega – elite so prepričane, da so upravičene do večnega življenja, do nesmrtnosti. Nesmrtnost, do katere se skušajo z novimi tehnologijami dokopati tajkuni (le kako bi lahko takšni geniji umrli?), pa terja proračun – neskončno bogatenje, privatizacijo, deregulacijo, plenjenje davkoplačevalskega denarja, sovražne prevzeme, davčna nebesa.

Odkrito rečeno, najmočnejši ljudje na svetu se pripravljajo na konec sveta, ki ga sami mrzlično pospešujejo, sta nedavno v Guardianu zapisali Naomi Klein in Astra Taylor.

Oče, Mati in Sin, neoliberalni nesmrtneži, optimistično zrejo v svetlo prihodnost – preveliki so, da bi lahko propadli. Kot banke.

Ej, še dobro, da so bili pripravljeni na konec sveta, nam sarkastično, perverzno mežika film, ki se prekleto dobro zaveda, da si lahko pripravljenost na konec sveta finančno in logistično privoščijo le elite. In te elite so v svoji akumulaciji te pripravljenosti – akumulaciji bogastva, privilegijev, davčnih optimizacij, nepremičninsko-varnostne megalomanije ipd. – tako destruktivne, da si lažje predstavljajo konec sveta kot konec kapitalizma.

Zato se lahko kljub vsemu vprašamo: zakaj je sploh prišel konec sveta? Kaj ga je sprožilo? Kaj je pokončalo človeštvo? Nekaj malega namreč vendarle vemo: da je bil Oče energetski magnat – in da je obogatel s fosilnimi gorivi. Tu začutite neko povezavo med fosilnimi gorivi oziroma izpusti toplogrednih plinov in koncem sveta. Film naredi to asociacijo očitno – in samoumevno. Logično. Podnebje je doživelo overdose toplogrednih plinov – in odpovedalo.

Ni naključje, da Oče vmes dahne: »Nikoli ne bomo vedeli, ali je naša industrija prispevala h kolapsu.« Oče, ki je verjetno – tako kot vsi sodobni tajkuni – javno prisegal na ničelno neto stopnjo izpustov toplogrednih plinov, je tipični kapitalist, ki živi v zanikanju: ne more in noče verjeti, da je za podnebni kaos kriv človeški dejavnik – da so bile torej usodne, kritične, apokaliptične podnebne spremembe, ki so pokopale svet, posledica kapitalistične fosilne industrije. Kapitalizem, ki pokoplje svet in odpihne človeštvo, je bil na fosilna goriva. Kar seveda pomeni, da film sporoča: kapitalizem je konec sveta. In prav zato, ker je kapitalizem konec sveta, si konec sveta lažje predstavljamo kot konec kapitalizma.

Večna nedolžnost kapitalizma

Kapitalizem se torej ne konča s preskokom v utopijo, komunizem, ampak s preskokom v distopijo – konec sveta. Apokaliptično občutenje sveta danes ne odmeva le iz finančnih kriz, trgovinskih vojn, bitk za naravne vire, boja za preživetje velesil, paranoje, podnebnih sprememb, survivalizma in svaril, da živimo v »dobi posledic«, ampak tudi iz serij, kot je Silos (tu konec sveta v 50 silosih preživi precej več ljudi), in desničarske panike (Begunci! Velika zamenjava! Genocid nad belci! Kulturni marksizem! Globoka država!

Konec je po eni strani film o ljudeh, ki si konec sveta lažje predstavljajo kot konec kapitalizma, po drugi strani pa je to film o ljudeh, ki jim konec sveta nič ne pomeni.

Ukradene volitve! Pandemija!). Tako kot so nekoč mislili, da na Zahodu ni mogoč fašizem, danes mislijo, da na Zahodu ni mogoč konec sveta. Kot pravi Richard Seymour v knjigi Nacionalizem katastrofe (Disaster Nationalism): »Apokalipsa ni več zgolj fantazija. Navsezadnje, živimo v njej – od smrtonosnih virusov do erozije tal, od gospodarske krize do geopolitičnega kaosa.«

Ko smo zapustili Jugoslavijo in socializem, je tudi pri nas izšla Črna knjiga komunizma, globalni bestseller, ki ni puščal nobenega dvoma: komunizem je pokončal sto milijonov ljudi. Film Konec je Črna knjiga kapitalizma, ki ne pušča nobenega dvoma: kapitalizem je hujši od komunizma, saj pokonča celotno človeštvo. Osem milijard ljudi. Ni kaj, človeštvu, ki izgine, se res zgodi hiperfukuyamovski »konec zgodovine«. Zgodi se mu res množična, rekordna, hipertrumpovska »deportacija«. Apartheid, o katerem sanjarijo finančne elite, se udejanji – o tistih, od katerih se hočejo vsi ti secesionistični tajkuni, ki jih je Trump politično opolnomočil (številni so njegovo inavguracijo spremljali iz prvih vrst), ločiti, ni več ne duha ne sluha. Segregacija je uspela. Exit je uspel. Ni več davkov. Ni več regulacije. Ni več demokracije. Ni več človekovih pravic. Ni več nobenih družbenih obveznosti. Ni več odgovornosti do nikogar in ničesar. V izginotju človeštva lahko vidite tudi karnevalsko verzijo suverenizma, po katerem hlepijo »tehnofevdalni« milijarderji (alergični na nacionalno državo), apokaliptično verzijo startupa, trdnjave v divjini, in groteskno verzijo nadaljevanja dehumanizacije, ki so jo neoliberalci prelevili v metodo optimalnega, presežnega izkoriščanja »človeških virov«.

Oče, Mati in Sin so zelo bogati – in zelo nevarni. Genocidno nevarni.

Konec, ki bi se lahko končal s skladbo The End benda The Doors, s katero se je začela Coppolova Apokalipsa danes, je cinično dopolnilo Oppenheimerjevega dokumentarca Teater ubijanja, v katerem se mali, benigni ljudje, nekdanji člani indonezijskih paravojaških enot, z nostalgijo, a entuziastično in brez občutka krivde spominjajo, kako so sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja brutalno, grizlijevsko, pošastno pobili milijon »komunistov«. In te poboje, ki se celo njim samim zdijo, kot pravi eden izmed njih, »bolj sadistični od tega, kar vidite v filmih o nacistih«, potem teatralično, orgazmično, tudi z glasbenimi točkami poustvarijo, tako da izgledajo kot personifikacija »banalnosti zla«, ki jo Konec prelevi v lirično-satirični mjuzikl, ekstatično obdukcijo večne nedolžnosti kapitalizma. Kapitalizem je kot Adolf Eichmann v Jeruzalemu.

Konec je po eni strani film o ljudeh, ki si konec sveta lažje predstavljajo kot konec kapitalizma, po drugi strani pa je to film o ljudeh, ki jim konec sveta nič ne pomeni. Ali natančneje: to je film o ljudeh, za katere se s koncem sveta nič ne spremeni. Palačo si pač zgradijo pod zemljo – in tam živijo, kot da ni konec sveta. Kot da vse normalno teče dalje. Kot da se ni nič spremenilo. Navsezadnje, na konec sveta so bili dobro pripravljeni. Večni klavstrofobični lockdown je nova normalnost. Sveta je konec, oni – Oče, Mati in Sin – pa so še vedno elita, ki tudi živi kot elita: bogato, razkošno, dekadentno, brezobzirno, superiorno. Draga vina, bazen, umetniška galerija, Renoirjeva Plesalka, Monetova Ženska z dežnikom. Socialne in razredne razlike s koncem sveta ne izginejo: Oče, Mati in Sin so še vedno nadrejeni, vzvišeni, superiorni, višji razred, vsi ostali, služkinja, butler in doktor, ki skrbijo zanje, pa so inferiorni. Nekateri bolj, drugi manj. Toda vsi ostali so nižji razred, ki služi eliti (lahko bi bili tudi roboti, umetna inteligenca, a to, da niso, le še dodatno poudari njihovo sprijaznjenost z razredno usodo). Sveta je konec, toda družbeni odnosi in hierarhije, ki jih generira in reproducira kapitalizem, preživijo. Sveta je konec, a elit to ne moti. Njihova ošabnost, njihova kognitivna disonanca in njihov patološki narcizem so preživeli – sveta je konec, toda Oče in Sin pišeta spomine. In čeravno jih ne bo nihče nikoli bral, lažeta. Kapitalizem je visoka šola sociopatije.

Zadnji veliki rop

Ta družina, zakopana v bunker neskončnih odmevov, kakopak zelo spominja na sodobne tajkune, posebej tiste iz Silicijeve doline in z Wall Streeta, ki na Havajih in Novi Zelandiji gradijo ali načrtujejo podzemske bunkerje, v katerih kopičijo zaloge hrane in orožje, da bi preživeli pandemije, vojne, globalne katastrofe, bes ljudskih množic, apokalipso in konec sveta. Lažje razumete, zakaj hoče Elon Musk na Mars. Ta podzemski bunker je perverzija »svobodnega mesta« (freedom city), o kakršnem sanjarijo libertarci.

Konec je natanko film o kapitalistični religiji – o proizvajanju krivde, nezaslišanem občutku krivde.

National Geographic je na začetku prejšnjega desetletja prikazoval Doomsday Preppers, resničnostno serijo o malih ljudeh, survivalistih, ki se pripravljajo na konec sveta – oborožujejo se in urijo v slogu vaj »Nič nas ne sme presenetiti«, doma gradijo tudi bunkerje in zaklonišča, miniaturne verzije patricijskih bunkerjev in zaklonišč, kakršne tehnološki velikani, kot je recimo Peter Thiel, gradijo na Novi Zelandiji. Thiel, soustanovitelj PayPala, Trumpov donator in fen Gospodarja prstanov, ki v Greti Thunberg vidi novega Antikrista, kot vir svojega preživetvenega refleksa pogosto navaja futurološko knjigo Suvereni posameznik (The Sovereign Individual, 1997), v kateri sta William Rees-Mogg in James Dale Davidson »kognitivnim elitam« svetovala, naj se ob kolapsu civilizacije – po razpadu družbe, države, socialne države in demokracije – najprej skrijejo na varno, recimo v kak novozelandski bunker, potem – ko se prah enkrat poleže – pa naj vstanejo in ustvarijo novi red.

Oče, Mati in Sin so natanko takšni »suvereni posamezniki«, ki se ob kolapsu civilizacije skrijejo na varno, kjer skušajo preživeti in prosperirati, da bi lahko morda potem vstali in ustvarili novi red, da bi lahko torej na novo ustvarili svet. In glede na to, da ta družina deluje precej alegorično, tako rekoč biblično, da je človeštvo doživelo – svetopisemsko rečeno – »hrumečo povodenj«, da je podzemski bunker videti kot Noetova barka in da sta Sin in Dekle, ki se jim pridruži v bunkerju, videti kot nova multikulti Adam in Eva, je povsem jasno, kaj hoče reči film: ne le da bo kapitalizem preživel konec sveta ali da si konec sveta lažje predstavljamo kot konec kapitalizma, ampak da je, kot bi rekel nemški filozof Walter Benjamin, kapitalizem religija.

Benjamin je v slovitem fragmentu Kapitalizem kot religija (Kapitalismus als Religion, 1921) opozoril, da »je kapitalizem esencialno namenjen pomiritvi istih skrbi, muk, nemirov, na katere so nekoč dajale odgovor tako imenovane religije,« in da je mogoče takoj prepoznati tri poteze religiozne strukture kapitalizma. Prvič, kapitalizem je »čista religija kulta, morda najbolj ekstremna, kar jih je kdaj bilo«. Drugič, kapitalizem je permanentno slavljenje kulta. »Tu ni nobenega ’delavnika’, nobenega dne, ki ne bi bil praznik v strašljivem smislu razmaha vsega sakralnega pompa in skrajne napetosti častilcev.« In tretjič, ta kult proizvaja krivdo. »Kapitalizem je verjetno prvi primer kulta, ki ni namenjen pokori, temveč proizvajanju krivde.« In to je nezaslišan občutek krivde, »ki ne zna več priti do odveze«. Niti do pokore, očiščenja ali kesanja.

In Konec je natanko film o kapitalistični religiji – o proizvajanju krivde, nezaslišanem občutku krivde. Tu imate edine ljudi, ki so preživeli konec sveta, obenem pa so tudi ljudje, ki so povzročili konec sveta. Tako kot so prej akumulirali kapital, bogastvo, zdaj akumulirajo krivdo, občutek krivde – in te krivde, krivde bibličnih razsežnosti, ne skrivajo. Mjuzikl je forma te krivde – pesmi, ki jih prepevajo, so simptomi te krivde. Ker pojejo, lažje shajajo s svojo krivdo. Nihče ne poje bolje od njih – vsi ostali so mrtvi.

A tu podvomite o glasbi, saj humanizira tiste, ki si tega sploh ne zaslužijo. Glasba jih navda z občutkom, da so empatični. »Preveč čutimo,« dahne Oče. Pesmi sentimentalizirajo in relativizirajo njihove zločine. Pesmi jih razbremenjujejo krivde. Glasba humanizira sociopate. Nacisti so imeli radi glasbo. Konec bi lahko vrteli na double-billu z Interesnim območjem, v katerem je družina lagerfirerja povsem mirno in brez slabe vesti živela ob nacističnem taborišču smrti.

Vsi so umrli – Oče, Mati in Sin pa pojejo. Kot nekoč Neron – Rim je gorel, on pa je igral na liro. Kdor poje, zlo ne misli? Ne, ravno nasprotno: kdor poje, zlo misli! Propadamo – pojoč! Ko se je Titanik – največja ladja na svetu, greatest hit kapitalizma – potapljal, so igrali in peli. Človeštvo je brezmejno fascinirano nad lastnim uničenjem. Svoj konec si lažje predstavlja kot konec kapitalizma.

»Odkrito rečeno, najmočnejši ljudje na svetu se pripravljajo na konec sveta, ki ga sami mrzlično pospešujejo,« sta nedavno v Guardianu zapisali Naomi Klein in Astra Taylor, ko sta pojasnjevali, kako se je razmahnil »pošastni, rasistični survivalizem«, ki je postal »prevladujoča ideologija skrajne desnice«, krščanskih nacionalistov, fundamentalistov in sionistov, Trumpovih vnetih privržencev, pa tudi onih drugih vnetih Trumpovih privržencev, tehnoloških tajkunov, ki delajo vse, da bi bilo sveta čim prej konec.

Svet ogrožajo podnebni zlom, jedrska vojna, astronomska ekonomska neenakost in neregulirana umetna inteligenca, toda tajkuni vse te grožnje le zaostrujejo in poglabljajo – s fosilnimi gorivi, oboroževanjem, kriptovalutami in umetno inteligenco. Vanje investirajo – finančno in ideološko. Krščanski nacionalisti, fundamentalisti in sionisti, ki tako slavijo izraelsko pustošenje Gaze ( juhej, Sveta dežela se pripravlja na harmagedonsko vrnitev Mesije!), to pospeševanje konca sveta še teološko stopnjujejo z bajanjem o neizbežni kataklizmi in izbrancih, ki jo bodo preživeli. »Današnji desničarski voditelji in njihovi bogati zavezniki katastrofe, doktrine šoka in kapitalizem katastrofe ne samo izkoriščajo, ampak jih hkrati sprožajo in načrtujejo.«

Nič čudnega, da Trump ukinja vse okoljske agencije in zakonodajo, ki bi lahko svet zaščitile pred podnebnim kaosom (in koncem sveta), in da napada vse strukture, ki bi lahko ljudi zaščitile pred boleznimi, poplavami in katastrofami (in koncem sveta). Nič čudnega, da hoče Musk ljudi – »birokracijo« – tako brutalno zamenjati z roboti, chatboti, umetno inteligenco. Nič čudnega, da si hoče Trump prisvojiti vse naravne vire tega sveta – pripravlja se na konec sveta. In nič čudnega, da ti milijarderji, ki so odkrili Jezusa (in zlato mesto v nebesih), nenehno predavajo o tem, kdo si bolj zasluži življenje in kdo manj, kdo je torej bolj upravičen do tega, da postane nesmrtna transhumanistična simulacija, in kdo manj, kdo si zasluži mesto na Noetovi barki in kdo ne. Toda »Musk in njegovi kolegi tehnološki milijarderji, ki so si prilastili božansko moč, niso zadovoljni samo z gradnjo bark, ampak se zdi, da delajo vse, da bi povzročili tudi povodenj.«

Zemlja gori – oni profitirajo. Bolj ko Zemlja gori, bolj profitirajo. Vso energijo tega sveta – vse rude, vse redke zemlje, vsa naravna bogastva – bodo porabili za uničenje tega sveta. To je ničelna stopnja pornografije. To je ideologija, ki se je odpovedala človeštvu. To je ideologija nadljudi, bogov in titanov, ki žrtvujejo človeštvo. Ta ideologija je genocidna. Ta apokaliptični fašizem – end times fascism – je genociden.

Da bi lahko živeli tako, kot hočejo, morajo uničiti svet. Da bi imeli mir, mora biti konec sveta.

»To je zadnji veliki rop in pripravljajo se na premagovanje neviht, ki jih sami kličejo – in očrnili in uničili bodo vsakogar, ki se jim bo znašel na poti.«