Kako je Donald Trump zakockal Američane

Britanec David Ricardo je ekonomist, ki je dokazal, da se globalizacija vsem splača. Zaslovel je s konceptom primerjalnih prednosti: če se posamezne države specializirajo v izdelavi različnih stvari, glede na svoje naravne vire in iznajdljivost svojega prebivalstva, je trdil leta 1817, bodo na koncu pridobili vsi. Ena država je lahko dobra v izdelavi sukna, druga v gojenju bombaža, Slovenija lahko postane svetovna velesila pri izdelavi avtomobilskih luči ali elektromotorjev, Nemčija pa pri organizaciji proizvodnje avtomobilov in zgodbi se dopolnita.

Omenjena teorija je bila dolgo časa alfa in omega novega sveta, ki so ga ZDA gradile po drugi svetovni vojni. Kot najmočnejša država so bile prve zagovornice liberalizacije in proste trgovine. Leta 1947 denimo s pobudo za nastanek sporazuma GATT o znižanju trgovinskih ovir, ki je bil prehodnica Svetovne trgovinske organizacije (WTO). A danes, po skoraj 80 letih, ZDA tudi uradno v globalizacijo ne verjamejo več. Ali kot je ameriški podpredsednik James David Vance dejal prejšnji mesec: globalizacija je po mnenju nove ameriške administracije spodletela, ker naj bi bila glavna ideja, da bodo »bogate države napredovale po vrednostni verigi navzgor, revne države pa bodo izdelovale enostavnejše stvari«. Namesto tega ZDA danes revnejši Kitajski prodajajo sojo, v zameno pa od njih kupujejo pametne telefone in čipe.

Kako je lahko prišlo do tega? Razlaga je sicer enostavna: Ameriki in številnim drugim državam se je to zgodilo predvsem po letu 2001, ko je Kitajska pristopila k Svetovni trgovinski organizaciji (WTO). Kitajska je s tem dobila prost dostop do mednarodnih trgov, kar je preoblikovalo svetovno gospodarstvo. Življenjski standard, gospodarska rast, dobički in borzni trgi so v ZDA doživeli razcvet, kitajska delovna sila pa se je preseljevala s podeželskih polj v obalne tovarne, kjer so izdelovali izvozno blago po nižjih cenah za ameriške potrošnike. Eni in drugi so tako bili na boljšem, teorija Davida Ricarda se je tudi tukaj dokazala v praksi: Kitajska je ustvarila milijarde dolarjev prihodkov, velik del teh pa je ponovno investirala v ZDA v obliki ameriških državnih obveznic, kar je pomagalo ohranjati nizke obrestne mere ameriškemu kapitalu – ameriškim korporacijam. In tako so vsi zmagali. Kitajski delavci in ameriške korporacije. V povprečju seveda. Ker dejansko je globalizacija predvsem v ZDA naplavila tudi največje poražence.

Trump je sicer napovedal pavzo, a dogodki iz prejšnjega tedna prej kažejo, da je morda bitko že izgubil.

Ameriški potrošniki so sicer množično obogateli zaradi cenejšega blaga, a na drugi strani so ZDA izgubile proizvodnjo oziroma slabše plačana delovna mesta, ki so se preselila v Azijo. Po različnih izračunih je zgolj v desetih letih »kitajski šok« povzročil izgubo milijona delovnih mest v ameriški proizvodnji in skupno 2,4 milijona delovnih mest v državi. In za povrh vsega so bile te izgube geografsko skoncentrirane v tako imenovanem ameriškem industrijskem pasu (Rust Belt) in na jugu ZDA, na obrobju nekoč industrijskih mest, kot so Detroit, Cleveland, Buffalo ali Youngstown, ki so danes velik bazen Trumpovih volivcev. A ne glede na to najnovejša ameriška teza, da je bila globalizacija s svobodno trgovino »nefer« do ZDA, da so z njo druge države plenile, ni pravilna. Ker namreč ne gre zgolj za industrijsko proizvodnjo.

Prav zaradi globalizacije je namreč zacvetel ameriški storitveni sektor – od Wall Streeta do Silicijeve doline. Ameriške potrošniške blagovne znamke so z izjemno učinkovitimi dobavnimi verigami, ki so segale vse do Kitajske in vzhodne Azije, ustvarjale ogromne dobičke s prodajo svojih prestižnih izdelkov po vsem svetu. Na področju financ pa so ameriška podjetja dobila tako rekoč svetovni monopol: ameriški kapitalisti so postali največji in najmočnejši na svetu. Ta posebni ameriški položaj smo v Sloveniji občutili v času finančne krize, leta 2012 in 2013. Lahko se še spomnimo, kako je tedaj po slovenskih medijih redno in oholo nastopal Egon Zakrajšek iz ameriške centralne banke (FED), ki je trdil, da je Slovenija zaradi slabega voditeljstva bankrotirala. Sloveniji je tedaj res zmanjkalo denarja, mednarodni finančni skladi so državi ponujali izredno neugodne kredite po več kot petodstotni obrestni meri, zaradi česar je morala naša država lastne banke prodati, da je te mednarodne trge »umirila«. In prvi kupci NKBM in NLB so bili prav ameriški finančni skladi.

Kako je bilo to mogoče, ko pa so tisto krizo zakuhali prav v ZDA? Zakaj se je lahko v tisti finančni krizi Amerika tako hitro pobrala? Slovenije tedaj ameriške korporacije niso pokupile, ker bi imele boljše znanje ali boljše spretnosti, morda boljši know how – ker bi bil Egon Zakrajšek toliko pametnejši od slovenskih ekonomistov ter bančnikov –, ampak dobesedno zaradi naravnih danosti. Zaradi posebnega mesta, ki ga ZDA uživajo v svetu. Kapitalska prednost, ki jo Amerika uživa po drugi svetovni vojni, je v njihovem cenenem dostopu do kapitala. V zadnjih mesecih Trump pogosto poudarja, kakšne trgovinske primanjkljaje imajo ZDA pri prodaji dobrin z različnimi državami, češ da gre v tem primeru za izkoriščanje. A dejansko je prav obratno: ZDA si lahko privoščijo na področju izvoza in uvoza dobrin trgovinske primanjkljaje s številnimi državami, saj lahko Kitajski in Japonski v zameno za njihove proizvode prodajajo svoj dolg – svoje obveznice –, prek katerih v ZDA tečejo poceni milijarde dolarjev.

Namesto da bi ZDA doma uvedle socialno državo, sedaj od sveta zahtevajo, da jim jo financira.

Ta pojav je še posebej očiten v kriznem času. V času borznih zlomov se kapital navadno seli v varna zavetja in najpomembnejše na svetu so desetletne ameriške obveznice. Med finančno krizo leta 2008 so na primer borze doživele velike padce, zadolževanje številnih držav – kot je Slovenija – je postalo skorajda nemogoče, ne pa za ZDA, kjer je povpraševanje po ameriških obveznicah, podobno kot po zlatu, skokovito poraslo, kar je znižalo njihovo donosnost. Medtem ko so obresti na slovenske obveznice poletele v nebo, so obresti na ameriške obveznice začele padati proti ničli. Ta ameriški položaj daje njihovim korporacijam ali pa kar kapitalistom izredne prednosti. Lahko dostopajo do izredno poceni kreditov in lahko rastejo do planetarnih razsežnosti. A vse to ima tudi negativno plat. Ker je dolar tako cenjen, ker je kapital v Ameriki tako poceni, je ameriški izvoz zelo drag. In ker je izvoz drag, se Američanom ne splača delati poceni. ZDA so država, kjer je napetost med kapitalom in delom jasno vidna: kar je dobro za korporacije, za kapital, je bilo izredno slabo za delavce, za delo.

ZDA sicer niso osamljene v tem položaju in tudi niso med najbolj zadolženimi državami sveta, a druge kapitalistično razvite države so te probleme rešile veliko bolj elegantno in manj antagonistično. Tudi na Nemčijo je recimo globalizacija vplivala podobno, tudi od tam so se slabo plačana dela preselila na Kitajsko, a so zato v Nemčiji po letu 2002 izvedli serijo socialnih reform, znanih kot Hart. Ne pa v ZDA. Ali kot je prejšnji teden poudaril ekonomski urednik BBC Faisal Islam: globalizacija je Ameriki v povprečju brez dvoma prinesla veliko blaginjo, »težava je bila preprosto v tem, da uspeh ni bil enakomerno porazdeljen med sektorji. ZDA nimajo mehanizmov prerazporejanja in prilagajanja, da bi se to bogastvo razširilo po vsej državi.« In namesto da bi ZDA sedaj doma uvedle socialno državo, tako rekoč od sveta zahtevajo, da jim jo financira. Najnovejšo ameriško ekonomsko politiko lahko razumemo, pravi ekonomist Janis Varufakis, kot poskus, da bi ostal volk sit, koza pa cela. ZDA se ne želijo odreči svojemu kapitalskemu primatu in monopolu, a hkrati želijo doseči, da bi se v ZDA delo splačalo tudi navadnim ljudem. Trump želi bogat in zadovoljen ameriški kapitalistični razred zaščititi pred jezo množic.

Zadnji mesec, ko je Trump napovedal carinsko vojno proti skoraj vsem državam sveta z namenom reindustrializacije, so sicer številni opozorili na absurdnost teh politik. Dan Ives, ugledni ameriški finančni analitik, je za angleški Guardian na primer ocenil, da je nemogoče preseliti izdelavo Iphona v ZDA. Samo 10 odstotkov prenosa dobavnih verig za sestavo Iphona naj bi stalo med 30 in 300 milijardami dolarjev. »Ameriško gospodarstvo ni zasnovano tako, da bi lahko sestavljalo mobilne telefone. Nima ne ustreznih obratov ne prilagodljive delovne sile,« je dejal. »Izuriti 200.000 do 300.000 ljudi, da bi prišli in sestavljali iPhone, preprosto ni izvedljivo.« Številni so se tudi spomnili izjave prvega moža Appla Tima Cooka, ki je leta 2015 dejal, da preselitev proizvodnje Iphona v ZDA ni mogoča: »Kitajska se je izjemno osredotočila na proizvodnjo. Združene države pa so sčasoma začele izgubljati številna poklicna znanja. Mislim, da bi lahko vse orodjarje v ZDA zbrali v eni sami sobi, na Kitajskem pa bi jih morali razporediti po več nogometnih igriščih.«

Še bolj paradoksalni so podatki o najbolj »ameriških« avtomobilih – katerih proizvodnjo naj bi Trump ravno tako želel preseliti v ZDA. Po podatkih indeksa American-Made Index za leto 2024, ki ga pripravlja Cars.com, je glede na sestavne dele »najbolj ameriški« avto Tesla, a na tretjem mestu sta nemški Volkswagen ID.4, ki ga sestavljajo v Tennesseeju, in japonski Honda Pasport – kar vse priča o globoki in nepovratni prepletenosti dobavnih verig v času globalizacije. Ford Mustang ali Ford F-150, ki tradicionalno veljata za ameriškega, sta daleč na zadnjih mestih, saj imata manj kot 30 odstotkov delov, izdelanih v ZDA ali Kanadi.

Najnovejšo ameriško ekonomsko politiko lahko razumemo kot poskus, da bi ostal volk sit, koza pa cela. Trump želi ameriški kapitalistični razred zaščititi pred jezo množic.

Prejšnji teden je sicer Trump začasno, za 90 dni, zaustavil uvedbo napovedanih carin, a je pomembno razumeti razloge, zaradi katerih je to storil. Vsaj na začetku je namreč dajal vtis neomajnega odločevalca, zagotavljal je, da ne bo stopil koraka nazaj. In potem je skorajda čez noč reformo zaustavil. Kaj se je zgodilo? Obstaja samo ena izjava Trumpa o tem, ki pa razkriva dejanske razloge. »No, zdelo se mi je, da so ljudje nekoliko prehitevali dogodke. Postajali so rahlo nervozni, malce prestrašeni,« je dejal. Pri čemer Trump ni mislil toliko na ameriško borzo kot na neki sila nenavaden dogodek na trgu ameriških obveznic. Trump je namreč reformo zaustavil po tem, ko je donos ameriških desetletnih obveznic poskočil z okoli 3 na 4,5 odstotne točke. Za ameriške javne finance je namreč pomembno, da je donos nizek – nizek pa je zato, ker naj bi veljale za varno naložbo tudi v slabih časih. In če je donos nizek, pomeni, da je financiranje zadolževanja Amerike poceni.

Kaj to pomeni? Predvsem v ZDA sta trg borze in trg obveznic na nasprotnih bregovih. V času finančnih kriz, ko začnejo vrednosti delnic padati, se kapital seli v varnejše oblike naložb, torej k obveznicam. To povečano povpraševanje dvigne ceno obveznic, kar posledično znižuje njihovo donosnost. In velja tudi obratno. V času visoke gospodarske rasti se kapital seli proč od varnih obveznic nazaj na borzo. Ameriškim kapitalistom se torej ali splača kupovati vrednostne papirje na borzi ali pa ameriške obveznice. A prejšnji teden se je to pravilo zlomilo. Čeprav je najbolj znani ameriški borzni indeks S&P 500 v zadnjem obdobju zabeležil velike padce – do konca marca 2025 je trimesečna donosnost delnic 500 največjih ameriških podjetij znašala minus 4,59 odstotka – pa se namesto tega povpraševanje po bolj varnih desetletnih ameriških državnih obveznicah ni povečalo. Še huje, potem ko je prejšnji teden Trump stopnjeval trgovinsko vojno s svetom, je donosnost ameriških obveznic dosegla 4,59 odstotka, kar je največji skok od leta 2001. Kar z drugimi besedami pomeni, da je dolar začel izgubljati svoj primat. Analitiki iz Deutsche Bank so zato – tik preden je Trump zaustavil carinsko vojno – sporočili, da je »trg izgubil zaupanje v ameriške papirje«.

Za kako tektonski premik je pri tem šlo, priča primerjava s še enim sorodnim dogodkom, to je z majhnim bankrotom Velike Britanije leta 2022. Septembra leta 2022 je tedanja britanska vlada predstavila načrt, s katerim naj bi ponovno zagnala gospodarsko rast. Napovedala je za 45 milijard funtov davčnih olajšav, a finančni trgi tega niso vzeli kot dobro potezo. Vrednost funta je padla, donosnost državnih obveznic je močno narasla, kar je povečalo stroške zadolževanja države, to je povzročilo krizo v pokojninskih skladih, kar je povzročilo prisilno prodajo obveznic in še dodatno znižanje njihovih cen in na koncu intervencijo angleške centralne banke, ki je začela program nakupa dolgoročnih državnih obveznic. Premierka, ki je to zakuhala, Liz Truss, je odstopila po le 45 dneh na položaju, kar je najkrajši mandat premiera v zgodovini Združenega kraljestva. In vse to se je zgodilo, ko so donosi na angleške desetletne obveznice zrasli s 3,1 na 4,5 odstotka – celo manj kot sedaj v ZDA.

Dolar je začel izgubljati svoj primat. Analitiki iz Deutsche Bank so – tik preden je Trump zaustavil carinsko vojno – sporočili, da je »trg izgubil zaupanje v ameriške papirje«.

Trump je sicer za 90 dni ustavil uvajanje carin, a dogodki iz prejšnjega tedna kažejo, da je morda bitko celo že izgubil. Ob napovedi pavze je sicer ameriška borza ponovno zadihala, toda ob tem se zanimanje za ameriške obveznice ni povečalo. Iz tega lahko potegnemo interpretacijo, da s Trumpom ZDA izgubljajo zaupanje dolgoročno. In to kažejo tudi mednarodni premiki. Ključno za Trumpa je bilo, da prepreči povezovanje držav ali kolektivne akcije proti njegovim ukrepom, kar pa mu ni uspelo. Evropa na primer, kjer smo tradicionalno poudarjali transatlantsko partnerstvo, kjer je doslej tudi evropska komisija omejevala gospodarsko povezovanje s Kitajsko, je sedaj ploščo obrnila. Evropski komisar za trgovino Maroš Šefčovič in kitajski minister za trgovino Wang Wentao sta se ta mesec dogovorila o ponovnem zagonu pogovorov o trgovinskih olajšavah, predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen se je s Kitajsko v poletnih mesecih dogovorila za vrh med EU in Kitajsko, Velika Britanija je prejšnji teden tudi sklenila dogovor o sodelovanju s Kitajsko na področju baterij, Kitajska je zagnala diplomatsko ofenzivo po Aziji, kjer sedaj sklepa na desetine sporazumov o sodelovanju.

Vse to so na splošno izredno slabe novice za Trumpovo administracijo, ki ima velik primanjkljaj in zato potrebuje zadolževanje. ZDA so danes praktično nepripravljene na spopad z morebitno recesijo. Vsi ti trendi so seveda slabi tudi za Američane. Obresti na ameriške desetletne obveznice veljajo tudi za merilo dolgoročnih obrestnih mer v ZDA, kot so hipotekarne obresti. Zaradi visokih stroškov, ki jih morajo ZDA plačevati za vzdrževanje svoje zadolžitve, je povprečna fiksna cena stanovanjskih posojil v ZDA prejšnji teden narasla na kar sedem odstotkov. In seštevek vseh teh slabih novic – padec borz, padec zaupanja v dolar – je tako velik, da so nekateri začeli opozarjati na zlom svetovnih razsežnosti. Ekonomist Ray Dalio, ki je v ZDA zaslovel kot tisti, ki je leta 2008 prvi napovedal finančno krizo, sedaj pravi, da ga skrbi nekaj veliko hujšega od recesije. »Priča smo razpadu glavnih denarnih, političnih in geopolitičnih sistemov, takšni razpadi se zgodijo le približno enkrat v življenju, vendar so se v zgodovini že večkrat zgodili, kadar so bile prisotne podobne nevzdržne razmere,« je ta teden dejal v intervjuju za ameriško televizijo NBC.