Sojenje Janši / Dobim te, vse vas dobim!

Kako je bila videti zadnja obravnava na sojenju Janezu Janši in soobtoženim v zadevi Trenta

V torek so se sodnica Cvetka Posilovič s sodnikoma porotnikoma, obtoženi Janez Janša, Branko Kastelic in Klemen Gantar s svojimi odvetniki ter tožilca Boštjan Valenčič in Luka Moljk v zadevi Trenta še zadnjič srečali na sodišču. Izvedli so se še zadnji dokazi in se podale zaključne besede. Če bi se postavili v vlogo naključnega opazovalca, ki je več kot šesturni razpravi sledil brez predsodkov, bi ugotovili, da sta možnosti zgolj in izključno dve: ali je Janez Janša kriv korupcijskega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pa gre za domnevno ponovno zlorabo pravosodnega sistema v sklopu večdesetletnega političnega obračuna z večnim predsednikom SDS. Srednje poti ni. Sodni senat pa bo moral izbrati eno od dveh »resnic«.

Sojenje v zadevi Trenta, kjer je Janša obtožen zlorabe položaja, se je pred okrožnim sodiščem v Celju začelo 3. septembra lani. Gre za zadevo, kjer naj bi bilo očitano kaznivo dejanje storjeno pred skoraj dvajsetimi leti, izvorni nakup zemljišča v Triglavskem narodnem parku, ki je osrednji predmet sodne obravnave, pa sega v daljno leto 1992. Janša je namreč 15 tisoč kvadratnih metov zemljišča z ostalinami kmečkih poslopij po podatkih tožilstva kupil leta 1992 za, upoštevaje inflacijo, današnjih slabih 5000 evrov.

Debelo desetletje kasneje, decembra 2004, je Janša prvič postal predsednik vlade. Poleti naslednjega leta si je kupil tudi novo, večje, 90 kvadratnih metrov veliko stanovanje v središču glavnega mesta, na ulici Komenskega. Nakup, vreden 236 tisoč evrov, je financiral s prodajo manjšega ljubljanskega stanovanja na Neubergerjevi ulici, za katero je iztržil 91 tisoč evrov, in pa prodajo omenjenega zemljišča v Trenti, za katero je od prodajalca novega stanovanja iztržil 131 tisoč evrov. Prav ta znesek je leta 2012 med preverjanjem premoženjskega stanja predsednikov parlamentarnih strank vznemiril komisijo za preprečevanje korupcije pod vodstvom Gorana Klemenčiča. V začetku naslednjega leta, ko so izdali poročilo, so policiji naznanili sum kaznivega dejanja. Po njihovem mnenju naj bi Janša za svojo parcelo v Trenti prejel precej višji znesek, kot pa naj bi bila v resnici vredna.

Tožilska beseda

Tožilstvo zatrjuje, da je posel potekal takole: 31. marca 2005 je Janša s tedanjim direktorjem tedanjega gradbenega podjetja Imos, d. d., Brankom Kastelicem sklenil pogodbo o nakupu novega ljubljanskega stanovanja v vrednosti dobrih 236 tisoč evrov. Tedaj je poravnal le del kupnine (91 tisoč evrov), in sicer s prenosom lastništva svojega manjšega ljubljanskega stanovanja na družbo Imos. Dober mesec dni kasneje, 3. maja, je Imos podjetju Eurogradnje, d. o. o., nakazal 200 tisoč evrov – formalno za neki gradbeni projekt v Fiesi, v resnici pa za nakup Janševe parcele v Trenti. Janša je tri dni kasneje od Eurogradenj na tekoči račun prejel 131 tisoč evrov.

V podjetju Imos so sami Janševo zemljišče najprej ocenili na 20 tisoč evrov, potem pa kupili za 131 tisoč evrov.

Zakaj bi predsednik vlade sredstva prejel od enega gradbenega podjetja, če pa je v poslovnem razmerju s povsem drugim gradbenim podjetjem? Janša in Eurogradnje sta namreč kupoprodajno pogodbo za zemljišče v Trenti sklenila šele dva meseca in pol kasneje, 20. julija. Verjetno je šlo za nesporazum, na tožilstvu trdijo, da za »šlampasto« izvedbo navideznega posla. Janša je namreč ta denar dva tedna kasneje vrnil Eurogradnjam. A to podjetje je potem od Janše kupljeno zemljišče v Trenti prodalo Imosu – in sicer več kot leto dni kasneje, 15. septembra 2006. Tako pa je podjetje Imos vendarle prišlo do celotne kupnine za novo Janševo stanovanje.

Povedano preprosto, tožilstvo zatrjuje, da je Janša v času vodenja vlade v zameno za državne posle od gradbenega podjetja dobil stanovanje, ki si ga sicer ne bi mogel privoščiti. Da je torej podjetje Imos ob pomoči prijateljskega podjetja Eurogradnje predsedniku vlade dejansko omogočilo nakup 236 tisoč evrov vrednega stanovanja po polovični ceni. Zemljišče v Trenti naj bi bilo namreč preplačano vsaj za 110 tisoč evrov. Po oceni vrednosti geodetske uprave (GURS) iz časa, ko je zadevo preiskovala protikorupcijska komisija, je bilo zemljišče vredno okoli 20 tisoč evrov. Samo podjetje Imos je, preden je šlo v posel, naročilo cenitev zemljišča v Trenti pri v podjetju zaposleni cenilki Nikolaji Gličvert Kogovšek, ki je vrednost tudi ocenila na 20 tisoč evrov. Ko se je desetletje kasneje zemljišče znašlo na dražbi, ker je šlo podjetje Imos v stečaj, je bila izklicna cena zgolj 17.655,10 evra.

Gre za zemljišče, na katerem je od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja le nekaj deset kvadratnih metrov ruševin, dostop do zemljišča pa ni mogoč niti z avtom, ampak le po ozki brvi čez reko Sočo. V Triglavskem narodnem parku sicer veljajo najstrožje omejitve glede posegov v prostor, obnov porušenih objektov, kaj šele nadomestnih gradenj ali novogradenj. Gradbene posege na tej parceli, ki leži v območju z najstrožjim varstvenim režimom, poleg zakona o Triglavskem narodnem parku, onemogočata še zakon o ohranjanju narave in zakon o vodah.

Omenjene dražbe januarja 2016 se je udeležilo 18 dražiteljev, a je večina hitro odnehala. Pri višanju cene so vztrajali le štirje dražitelji, prodana je bila za 127 tisoč evrov. Torej še vedno za manj, kot je Janša zanjo dobil skoraj 11 let pred tem. V tem času so nepremičnine pridobile vrednost zaradi same rasti cen nepremičnin in seveda zaradi inflacije. Stečajna upraviteljica Imosa Branka Remškar je bila januarja 2016 po dražbi zelo zadovoljna: »Glede na okoliščine in stanje nepremičninskega trga sem zadovoljna s to ceno.«

Medtem ko je tožilec Boštjan Valenčič bral obširno zaključno besedo, so z ulice prihajali vedno glasnejši in vedno bolj množični zvoki piščalk, navijaških trobelj ter ponev in loncev, pa vzkliki »lopovi, lopovi«, »Janša, Janša«, zaslišala se je harmonika, pa himna in drugi ponarodeli napevi. Sodnica je navzoče prosila, naj zaprejo okna. Tožilstvo je za nekdanjega direktorja Imosa Branka Kastelica in Janšo predlagalo dve leti zapora, za Klemna Gantarja pa eno leto pogojne kazni s triletno preizkusno dobo. Morda se zaporna kazen dveh let glede na višino oškodovanja (100 tisoč evrov) zdi zelo stroga. A po drugi strani zakonodaja tovrstno oškodovanje ali pridobljeno korist šteje med večjo škodo. Pri Janši gre zdaj poleg tega za politika s kazensko obsodbo (na pogojno zaporno kazen je bil novembra lani obsojen v primeru razžalitve dveh novinark TV Slovenija). In ne nazadnje, gre za politika, ki je bil v času storitve zdaj očitanega mu kaznivega dejanja predsednik vlade in s tem javni funkcionar z največjim vplivom in posledično največjo odgovornostjo.

Zagovor odvetnikov in obtoženih

Sledile so zaključne besede obtoženih in njihovih zagovornikov. Vsi so obširno zatrjevali, da nič iz obtožnice ne drži in da nobenemu od obtoženih ni bilo dokazano kaznivo dejanje. Če pa že, pa da oškodovanje ni bilo večje vrednosti, kot zatrjuje tožilstvo, ampak da gre le za par deset tisoč evrov in s tem oškodovanje manjše vrednosti, ter da je posledično dejanje že zastaralo.

Zemljišče v Trenti naj bi bilo veliko vredno zaradi turističnega potenciala, ki pa ga tudi po več kot treh desetletjih ni nobeden od štirih lastnikov niti začel razvijati.

Vsi so sicer zatrjevali, da zemljišče nikakor ni majhne vrednosti, ker da naj bi pod določenimi pogoji dopuščalo vsaj ponovno postavitev porušenega bivalnega objekta, in govorili o potencialnem razvijanju turistične dejavnosti. Janša je zatrdil, da še nihče ni bil obsojen zato, »ker bi nekaj poceni kupil in drago prodal«. In da poleg tega zemljišča v Trenti ni prodal po previsoki ceni, pač pa celo pod ceno, saj gre za najelitnejšo in najbolj atraktivno lokacijo v Trenti, v Sloveniji in v alpskem svetu kjerkoli širom po zemeljski obli, ter dodal: »Jaz tega posestva ne bi nikoli prodal, če tedaj ne bi rabil stanovanja. Če tega ne bi prodal, pač pa obnavljal, bi bil danes milijonar.«

Zemljišče je sicer kasneje parkrat zamenjalo lastnika, a se tam do danes nihče od njih ni lotil razvijati njenega domnevno velikega potenciala turistične ponudbe za petične goste. Janša, ki je bil lastnik 13 let, je pojasnil, da se je nekaj let trudil z vzdrževanjem, a potem te aktivnosti opustil in je ostanke zidov pogoltnil gozd. Tega niso storili niti v Imosu – nekdanjem gradbenem velikanu, katerega osnovna dejavnost je bila prav razvijanje tovrstnih zemljišč –, ki je imel zemljišče v lasti deset let. Prav tako tudi ne Damjan Podjed, ki je zemljišče kupil na razvpiti dražbi (in ga imel v lasti dve leti), in vsaj za zdaj še vedno tudi ne Rok Rotovnik, ki ima zemljišče v lasti zadnjih sedem let. Ob tem moramo navesti, da sta Podjedu na dražbi ceno pomagala dvigovati nekdanji vidni član SDS Gregor Jeza, ki je v času prve Janševe vlade vodil družbo Hit Šentilj, in Dušan Selinšek, ustanovitelj kasaškega društva Piramida. Selinšek je sicer na lanskih lokalnih volitvah kandidiral za stranko Franca Kanglerja, ki se je pozneje pripojila k SDS. Še preden je Podjed plačal kupnino in se vpisal kot lastnik, je zemljišče v Trenti začel prodajati. Leta 2018 je našel kupca. Preprodal ga je podjetniku Roku Rotovniku, ki je bil poslovno povezan z Jezo. Tožilstvo je zato sumilo, da so se sodelujoči o razpletu dražbe dogovarjali med seboj – in to zato, da bi v postopku pomagali Janši. Pridobili so se podatki o telefonski komunikaciji med udeleženci dražbe in njihovih finančnih transakcijah, ki naj bi dokazovali, da je bila dražba le predstava za sodišče. Toda na zahtevo sodišča so morali zaradi napačnega postopka policije del teh dokazov iz postopka izločiti.

Janša osebno je v razpravni dvorani neposredno tožilcema zagrozil z obračunom, ko se vrne na oblast. »Dobim te, vse vas dobim!« so bile – če parafrazirano Gargamela, ki neumorno lovi Smrkce – zadnje besede obtoženega bivšega predsednika vlade.

Janšev zagovornik Franci Matoz je šel v nadaljevanju zagovora svojega klienta še korak dlje od drugih zagovornikov in dejal, da je »celoten kazenski postopek namenjen diskreditaciji in likvidaciji Janeza Janše kot političnega nasprotnika« in da če bo Janša obsojen, »potem pa bom tudi jaz verjel, da je odločal o tem nekdo, ki ni sedel v razpravni dvorani in ni imel pred seboj dokazov«. Sodnici je torej kar neposredno dejal, da če bo Janša obsojen, bo to zato, ker ni sodila po lastni vesti, pač pa po nareku nekih zarotniških sil iz ozadja. Uporabil je enake, le malo milejše besede, kot so jih med tem spodaj na ulici na shodu izrekali govorniki, med njimi najvidnejši funkcionarji SDS, tudi poslanca Jelka Godec in Zvonko Černač. Slednji je med drugim dejal, da »prihaja čas, ko bodo tožilci in sodniki odgovarjali za nepotrebno trošenje sto tisoče evrov vašega denarja za montirane politične procese«.

Zadnja beseda je sicer pripadla Janezu Janši. Zaključil jo je tako, da se je obrnil k navzočima tožilcema Boštjanu Valenčiču in Luki Moljku in rekel: »Ne glede na sodbo, ukradli ste nam leta življenja in zdravja. Da ne govorim o naših družinah. Sram vas je lahko. Bo pa moral nekoč nek neodvisni tožilec in upam, da bo to kmalu, začeti postopek zoper vse, ki ugrabljajo pravo.« Janša osebno je, tako kot že v preteklosti pred zbranimi podporniki pred sodiščem v Celju, tudi v razpravni dvorani neposredno tožilcema zagrozil z obračunom, ko se vrne na oblast. »Dobim te, vse vas dobim!« so bile – če parafrazirano Gargamela, ki neumorno lovi Smrkce – zadnje besede obtoženega bivšega predsednika vlade.