Protipravno vezanje otrok z duševnimi in vedenjskimi motnjami je pogost pojav

Konec prejšnjega meseca je raziskovalna skupina strokovnjakov s Fakultete za socialno delo, Inštituta za socialno varstvo in Inštituta za kriminologijo predstavila izsledke analize varovanih oddelkov v Sloveniji in možnosti preobrazbe teh v decentralizirane, skupnostne oblike oskrbe. Med drugim so pod drobnogled vzeli dve novi specializirani enoti za otroke z vedenjskimi in čustvenimi motnjami, ki sta bili ustanovljeni leta 2021 v Zavodu za usposabljanje, delo in varstvo Dornava, leto kasneje pa še v centru v Dragi. Vsaka izmed enot ima 16 postelj, zasedajo pa jih mladoletni z najhujšimi duševnimi in vedenjskimi motnjami.

Raziskovalci so ugotovili, da se v eni od teh dveh enot pogosto uporabljajo »prisilni varnostni ukrepi« (PVU). Gre za to, da otroku ob izbruhu jeze noge, pas in roke privežejo na posteljo, tako da se ne more premikati. Še pogosteje pa v zavodu uporabljajo »terapevtske varnostne ukrepe« (TVU), kar pomeni, da privežejo le noge in pas; v času raziskave so tako zvezani vsako noč spali trije stanovalci. 

Terapevtski prisilni ukrep je sicer izraz, ki so ga iznašli v tem zavodu, drugje ga ne zasledimo. Velika »prednost« tega izraza je, da v nasprotju s prisilnimi varnostnimi ukrepi teh intervencij ni treba uradno evidentirati in o njih obvestiti otrokovih skrbnikov. To v poročilu ni navedeno, po naših informacijah pa je enota, o kateri je govor, tista v Dornavi. V Dragi sploh ne uporabljajo niti PVU niti TVU.

Direktorica zavoda v Dornavi Ivanka Limonšek trdi, da je strokovna obravnava prilagojena posameznim otrokom, »zato neposredna primerjava med institucijami ni strokovno utemeljena in ne odraža dejanskega razumevanja kompleksnosti delovanja«, ne pojasnjuje pa, kakšne so te ključne razlike med otroki v njihovi enoti in v enoti v Dragi. Poudarila je še, da delavci v enoti svoje delo opravljajo »vestno, predano in pod velikim strokovnim in čustvenim pritiskom«.

Na ministrstvu za solidarno prihodnost so z izsledki raziskave seznanjeni in se zavedajo, kako težko je delo z otroki z resnimi duševnimi in vedenjskimi motnjami. Kljub temu poudarjajo, da si želijo, »da bi prakso uporabe PVU, posebej pri otrocih in mladostnikih, nadomestila uporaba drugih tehnik za umirjanje, kot so npr. uporabniku prilagojena komunikacija, pozitivna vedenjska podpora in druge«. Prepričani so, da so novoustanovljene enote, specializirane za otroke, boljše od prejšnjih razmer, ko so bili otroci na zaprtih psihiatričnih oddelkih, kljub temu pa še vedno niso optimalne.

Avtorji raziskave še opozarjajo, da uporaba prisilnih in terapevtskih varnostnih ukrepov v specializiranih enotah sploh ni legalna, »to je v nasprotju z zakonom o duševnem zdravju, saj se ti ukrepi lahko uporabljajo le na oddelkih pod posebnim nadzorom (v psihiatričnih bolnišnicah) in varovanih oddelkih (v socialnovarstvenih zavodih)«. Ravno zdaj na ministrstvu za zdravje deluje delovna skupina, ki snuje spremembe zakona o duševnem zdravju, neuradno je na mizi tudi legalizacija PVU, a strokovnjaki temu odločno nasprotujejo.