Relativizacija genocida?

Muslimanski kulturni center v Ljubljani je ob 30. obletnici genocida v Srebrenici pripravil sklop spominskih prireditev, med njimi tudi razstavo 30 let po genocidu v Srebrenici: spomini prič, ki danes živijo med nami. Ta bi morala prejšnji teden zaživeti v Muzeju novejše in sodobne zgodovine, a je bila zaradi nesoglasij med organizatorjema razstave zadnji hip prestavljena v Muslimanski kulturni center. Kje se je zapletlo?

Jabolko spora naj bi bilo, je razložila nosilka spominskega programa Ela Porić, uvodno pojasnilo razstave. Po dolgotrajnem usklajevanju, po katerem so v muzeju po njenih besedah zavrnili zadnjo različico besedila, ne da bi podali utemeljitev, med usklajevanjem pa celo predlagali, da bi razstava potekala brez njega, so se v kulturnem centru odločili, da razstavo prestavijo.

Na tiskovni konferenci ob odprtju je bilo sicer razumeti, da naj bi bili z muzejem različnega mnenja glede tega, kaj je pravzaprav pripeljalo do genocida v Srebrenici. Slovenski mufti Nevzet Porić je poudaril, da je bila preselitev razstave nujna, če so hoteli korektno predstaviti »zgodovinski in politični kontekst Srebrenice«, ne da bi ob tem odpirali vrata »morebitnim potvorbam, izkrivljanju dejstev in relativizaciji odgovornosti za genocid«.

Zgodovinar Oto Luthar je v nagovoru ob odprtju razstave poudaril, da je zgodovina polna primerov prikrivanja, zanikanja in izkrivljanja resnice. Pri Srebrenici tudi v obliki tako imenovane sanitacije genocida, ki temelji na poskusu porazdelitve krivde, »češ, na obeh straneh so bili storilci in žrtve, med slednjimi, žal, največ civilistov. Čeprav je v časih vojne oboje načeloma res, ostaja neizpodbitno dejstvo, kdo je napadel in kdo se je branil in – tako kot v primeru Srebrenice – lahkoverno zaupal mednarodni skupnosti z Združenimi narodi na čelu. In to lahkovernost plačal z življenjem. Ali bil za vedno pregnan. To bi morali vedeti tudi moji kolegi in kolegice v Muzeju novejše in sodobne zgodovine.«

V muzeju so očitke o poskusu relativizacije genocida zanikali. Po pojasnilih direktorice Nataše Robežnik se je vsaka od različic besedila začela z razlago, da »letos mineva 30 let od genocida v Srebrenici, kjer so julija 1995 pripadniki Vojske Republike Srbske ubili več kot 8000 bošnjaških moških in fantov«, kar je tudi uvodni odstavek besedila, ki spremlja razstavo v Muslimanskem kulturnem centru. »Večkrat smo tudi jasno povedali, da se zavedamo, kdo je bil agresor in kdo je bil napaden.«

Hudič naj bi se skrival v podrobnostih. Denimo v tem, kdo se je udeležil referenduma o neodvisnosti Bosne in Hercegovine leta 1992 – v kulturnem centru naj bi bili vztrajali pri zapisu, da se ga je udeležila večina prebivalstva, v muzeju pa so hoteli dopisati, da se ga ni udeležil del bosanskih Srbov. »Predvsem smo hoteli stvari postaviti v širši zgodovinski kontekst in pojasniti nekatere pojme v besedilu na način, da bi jih razumeli tudi obiskovalci, ki s to tematiko morda niso najbolje seznanjeni,« pravi direktorica.

Nazadnje naj bi bili celo prišli do v večini usklajenega besedila, a so od kulturnega centra prejeli sporočilo, da odstopa od projekta. S prestavitvijo razstave in očitki na njihov račun pa so se seznanili v medijih.

Očitno je, da jim v kulturnem centru in muzeju ni uspelo najti skupnega jezika. Posledica tega je bila, tako se zdi, nepotrebna zagata, ki je zasenčila pomembno razstavo in njeno sporočilo. O njem na razstavi pričajo zgodbe 15 preživelih iz Srebrenice, ki so si nov dom ustvarili v Sloveniji.