Album Lady Gaga morda napoveduje novo recesijo

Recenzija plošče: Lady Gaga – MAYHEM (2025, Interscope Records)

+ + + +

Med promocijskim ciklom pred izdajo sedmega albuma je Lady Gaga omenila, da je novi material navdihnila plesna glasba industrial. Če bi človek PR jemal resno, bi na plošči pričakoval subverzivne, politično obarvane, temačno erotične alter dance hite v slogu kakih Cabaret Voltaire, Nitzer Ebb, Front 242 in DAF (še pomnite komad Der Mussolini?). Hja, tudi Dua Lipa je lani izdano ploščo Radical Optimism prodajala kot posvetilo britanski rejv kulturi! V 21. stoletju pač radi razmetavamo z besedami in jih uporabljamo brez vsakršnega konteksta. Nedvomno je bila tudi vključitev ambasadorja francoskega electra, producenta Gesaffelsteina (poleg Andrewa Watta, Cirkuta in Michaela Polanskyja), poskus aktivacije njegovega (sub) kulturnega kapitala med feni tovrstne elektronike. Toda ultimativno je bil njegov prispevek omejen. Preprosteje bi bilo reči, da se eno največjih glasbenih imen 21. stoletja vrača s ploščo, ki uspešno kanalizira tisti brezčasni milenijski pop iz obdobja prelomnega debitantskega albuma The Fame (2008).

Sodeč po raznih forumskih razpravah, so se tega najbolj razveselili dolgoletni feni, ki so jih njene nedavne avanture pustile hladne. Kljub toplemu sprejemu klubsko obarvane plošče Chromatica (2020) so feni pogrešali značilno teatralnost predhodnic. Predvsem pa je razočaral lanski album Harlequin, sopotnik res slabo sprejetega muzikala Joker: Norost v dvoje, v katerem je igrala z Joaquinom Phoenixom. Z MAYHEMOM se Gaga vrača v stare tirnice pop superzvezdnice, večje od življenja, toda obenem tako človeške, krhke kot sleherni smrtnik, a hkrati nepremagljive. Rdeča nit je ideja kaosa, nekakšna žanrska svaštarnica, vendar nam Gaga v resnici streže s precej koherentno povezanimi in dobro tempiranimi pokalicami, kjer so prav toliko kot vokali v ospredju propulzivni (in precej funky!) beati ter prominentne sintovske linije. Zdi se, da je ponovno našla čut za epskost in grandioznost, nasploh za pop izraz, ki ga poganjata neustavljiva samozavest in sla po življenju.

Ultimativno je MAYHEM skoraj arhetipska Gagina plošča, vokalno izstopajoča in karizmatična kot že dolgo ne, pa tudi produkcijsko nič ne zaostaja. Na njej sicer ne boste našli hitičev za partije v zadušljivih kleteh, toda vsekakor gre za tisti segment sodobnega popa, ki zna različne slogovne prvine spretno zapakirati v štikle z močnim karakterjem (Garden of Eden, Killah, Abracadabra).

Eden od spletnih komentatorjev je ustrezno opazil, da je to pravzaprav album, ki morda napoveduje novo recesijo – že omenjeni The Fame je namreč izšel le mesec pred propadom banke Lehman Brothers. Z MAYHEMOM tako dobivamo zadovoljiv odmerek udarnega (pred)recesijskega popa.