Oživljeni silosi

Kristiansand je peto največje norveško mesto, po številu prebivalcev malo večje od Maribora. Znano je po južni obmorski legi, številnih lokalih in kulturnih prireditvah, njegova največja zanimivost pa je ogromen živalski vrt z zabaviščem, ki ga na leto obišče 1,2 milijona obiskovalcev. A pred skoraj natanko letom je mesto dobilo še eno znamenitost, zaradi katere se danes vanj zgrinjajo trume obiskovalcev z vsega sveta. To je Kunstsilo. Ime v norveščini pomeni Umetniški silos in natanko to tudi je: 40 metrov visok in 90 let star silos za žito, predelan v ogromno,monumentalno galerijo moderne in sodobne umetnosti.

Silos iz armiranega betona so ob obali enega od mestnih otokov zgradili leta 1935. V njem so lahko shranjevali do 15 tisoč ton žita. A potem ko so ga leta 2008 nehali uporabljati, je, čeprav zaščitena kulturna dediščina, sameval in propadal. V bližini je zrasla mogočna koncertna dvorana, širša okolica se je spreminjala v kulturno četrt, za silos pa mestne oblasti niso imele prave zamisli, dokler ni Nicolai Tangen, upravitelj hedge skladov in eden najpremožnejših Norvežanov, ki zadnja leta vodi Norveško banko za upravljanje naložb (ta upravlja norveško državno premoženje in je največji javni finančni sklad na svetu), leta 2015 napovedal, da bi bil silos pripravljen prenoviti. V mestu Kristiansand je preživel otroštvo in želel se mu je nekako oddolžiti. Zato je tamkajšnjemu muzeju umetnosti južne Norveške podaril svojo izjemno obsežno umetniško zbirko moderne in sodobne umetnosti iz vse Skandinavije, ki jo je skorajda obsesivno ustvarjal tri desetletja. Hkrati si je zaželel, da bi jo razstavili v silosu, katerega prenovo je nameraval finančno podpreti.

Umetnost 20. stoletja v silosih za žito? Zakaj pa ne. Silosi, ti veliki betonski objekti preprostih geometrijskih oblik, so že sami dosežek modernizma, avantgardnega gibanja iz 20. stoletja, ki je v umetnosti in arhitekturi presekalo z dotedanjo tradicijo. Silosi so bili celo eden prvih sadov te nove dobe, je leta 1923 v arhitekturnem manifestu zapisal sloviti arhitekt Le Corbusier.

Ne, zamisel ni bila slaba. Mestne oblasti so jo sprejele, vendar pod pogojem, da se v prenovo silosa vključijo tudi same in s tem zagotovijo nove prostore za javno umetniško zbirko južne Norveške. Da bi silos še naprej ostal (tudi) javno dobro, so se torej dogovorili, da si bodo veliko finančno breme – stroški prenove so znašali približno 60 milijonov evrov (za primerjavo, prenova SNG Drame Ljubljana, največji slovenski kulturni projekt v zadnjih 30 letih, ki ga financira država, je ocenjen na 58,5 milijona evrov) – razdelili. Kljub številnim dvomom in kritikam je silos maja lani res ponovno oživel. V njem je, kot je bilo dogovorjeno, na ogled največja zbirka skandinavske moderne in sodobne umetnosti na svetu. Samo Tangenova zbirka obsega več kot 5500 umetnin, od slik do prostorskih instalacij, ki jih je ustvarilo prek 560 umetnikov.

Kunstsilo je že v prvih dveh mesecih po odprtju presegel mejnik 200 tisoč obiskovalcev. Znamenitost pa je pravzaprav postal še pred odprtjem. Številni veliki tiskani mediji zahodnega sveta (The Guardian, New York Times, Time ipd.) so ga uvrstili na seznam destinacij, ki jih je nujno treba obiskati, pa tudi na seznam najzanimivejših novih arhitekturnih projektov. Zanimanje je torej zbudil z vsebino in tudi s podobo, za katero so poskrbeli trije studii iz Barcelone – Mestres Wåge Arquitectes, Mendoza Partida in BAX. Slednjega pri nas najbolje poznamo, saj je njegov soustanovitelj slovenski arhitekt Boris Bežan, najbolj znan projekt tega studia v Sloveniji pa je bila prenova nekdanje ljubljanske tovarne koles Rog v Center Rog.

Arhitekti so najizrazitejše spremembe izpeljali v notranjosti silosa, kjer obiskovalec vstopi v velik prostor z 21-metrskimi stropi, ki spominja na katedralo. Pri tem se mu razkrijejo številne okrogle strukture, ostaline nekdanjih silosovih stolpov. V nekaterih so danes zavite stopnice, druge presunejo s svojo veličastno praznino, sledi tretjih ni več. Da so izklesali prostrano dvorano, so morali odstraniti kar 3500 ton armiranega betona. Betona pa med prenovo niso le odstranjevali, temveč so ga, da so objekt utrdili, precej tudi na novo dodali, s čimer se je ustvarilo nasprotje, ki spremlja tovrstne prenove: ohranitev objekta je bila trajnostna, njegova prenova pa precej manj. Objekt je dobil še številne galerijske prostore bolj klasičnega videza, čisto na vrhu pa restavracijo in zastekljene terase, ki ponujajo panoramski razgled na zaliv.

Kunstsilo, ki danes vrvi od življenja, velja za enega najuspešnejših primerov prenove starih silosov iz armiranega betona. Pred sedmimi leti je bila podobnega odziva deležna tudi prenova silosa v Cape Townu, ta je na novo zaživel kot prvi afriški muzej sodobne umetnosti južno od Sahare. Pri obeh projektih se ni mogoče izogniti vzporednicam z galerijo Tate Modern, osrednjo britansko javno kulturno ustanovo, posvečeno sodobni umetnosti. To so leta 2000 na obrežju reke Temze v Londonu vzpostavili v prostorih nekdanje elektrarne, a je pozneje navdihnila kulturne ustanove in projekte po vsem svetu, da so se naselili v najrazličnejših opuščenih objektih, ne nujno zgolj industrijskih. Ljubljanska Galerija Cukrarna od leta 2021 denimo deluje v nekdanji temeljito prenovljeni tovarni sladkorja, ki je bila pozneje stanovanjski objekt, nato pa je desetletja propadala.

Med obema silosoma, ki sta se preobrazila v prostor umetnosti, je še precej drugih vzporednic. Oba sta stara skoraj stoletje, prenova obeh je bila zahtevna, temeljita, obsežna, draga. Pri obeh je pomemben del presežnosti tudi v dih jemajočih vstopnih dvoranah. Za Zeitzev muzej sodobne afriške umetnosti (na kratko imenovan Mocaa) so dvorano izklesali, potem ko jo je britanski arhitekt Thomas Heatherwick, ki so mu zaupali prenovo, prepoznal kot tisto nekaj, kar bo v okolju, nevajenem rednega obiskovanja muzejev, obiskovalca, ki bo pred silosom naredil selfi, premamilo še k obisku notranjosti in naposled k ogledu umetniških del.

Le na vrhu se oba projekta ne bi mogla bolj razlikovati: v Kunstsiloju je zgornja etaža dostopna vsem, zgornja nadstropja muzeja Mocaa zaseda razkošen hotel. Zakaj, ni težko uganiti: dobičkonosna dejavnost bo zajetna sredstva, vložena v prenovo, povrnila hitreje. Pa vendar hotel z visokimi cenami prenočitev (za eno noč je treba odšteti od 1500 do 8000 evrov) zgovorno priča tudi o velikih razrednih razlikah med prebivalci Južnoafriške republike.

Silosi, predelani v namestitvene objekte, niso nujno zgolj dobičkonosni hoteli. V Oslu so leta 2002 v silosu iz leta 1953 denimo uredili študentski dom. Že pred tem so v sosednje objekte, ki so jih zaščitili kot industrijsko dediščino in del narodnega parka, naselili nekatere fakultete. Silos je bil v svojem času pionirska gradnja, prva norveška stavba, zgrajena z rabo armiranega betona z drsnimi opaži, vendar so morali objekt dobro učvrstiti in ga tudi toplotno izolirali. Da bi ustvarili 226 apartmajev s sobo, kuhinjo in kopalnico, ki se razprostirajo v 16 nadstropjih, ter okna, so v objekt vstavili kar 500 okroglih betonskih plošč in ga preluknjali z več kot tisoč odprtinami. Prenovo pod taktirko norveškega arhitekturnega studia HRTB so oblasti podprle, saj so želele s selitvijo študentov iz dotedanjih študentskih domov pridobiti prostor za stanovanja za delavske družine.

Da opuščeni silos lahko ponovno oživi tudi brez drage prenove, priča primer iz Beograda, kjer je nepridobitna organizacija Gaia pokret ob opuščenih 28-metrskih silosih za žito ob reki Donavi vzpostavila center za kulturo, izobraževanje, rekreativni šport in skrb za okolje. Danes tam prirejajo razstave in koncerte, posedajo na vrtovih z medonosnimi rastlinami ali v lokalu, iz katerega je mogoče opazovati sonce, kako zahaja za največjo evropsko reko. Center nase že od daleč opozarja z ogromnimi pisanimi murali, ki so jih na zunanjosti silosa naslikali domači in tuji umetniki. Murali pa so posuti z oprimki, po katerih se vzpenjajo plezalci.

Na zunanjosti silosa so namreč uredili najvišje plezalne stene v mestu.

Prav ta primer najočitneje med vsemi kliče po premisleku, kako bi bili lahko videti Žitovi betonski silosi v Ljubljani, če bi jih namenili drugi dejavnosti. Še toliko bolj, ker je oživljene beograjske silose v času Jugoslavije zgradilo srbsko podjetje Žitomlin, ljubljanske pa podjetje s skoraj enakim imenom, Žito.

Slabih šest desetletij po začetku gradnje Žitovih silosov (prvega so zgradili v letih 1966/67) se je sicer marsikaj spremenilo. Okoli nekdanjega tovarniškega kompleksa se razprostira orjaško nakupovalno središče, zato silosi s svojo prepoznavno rumeno barvo in narisanim klasjem, kolikor jih je zaradi bližine velike parkirne hiše sploh še videti, toliko bolj opominjajo, kako drugačen je bil nekoč vzhodni rob prestolnice.

A o tem ne bodo več dolgo pričali. Žitove silose in okoliške stavbe prav zdaj rušijo. Rušenje lahko spremljamo celo v spletnem prenosu. Čas za vprašanja, ali bi silosi na novo lahko zaživeli kot muzej, galerija, hotel, študentski dom ali »zgolj« plezalna stena z dobro zgodbo, se je iztekel.

Po menjavi Žitovega lastnika in selitvi obratov v Maribor je lastnik zemljišč postal podjetnik Ivo Boscarol. Kot preberemo na spletni strani njegovega projekta, so si sicer prizadevali, da bi silose ohranili in namenili drugi dejavnosti, vendar »smo po dobrem letu preigravanja več scenarijev (od možnosti preureditve v stanovanja, hranilnike energije do športnega centra ipd.) ugotovili, da so objekti v zelo slabem stanju in zelo namensko grajeni, zato bi bile sanacije oziroma preoblikovanje za druge dejavnosti po današnjih gradbenih standardih izredno zahtevne ali praktično nemogoče«. Zato so jih sklenili porušiti. In namesto njih zgraditi stanovanjsko sosesko, ki pa bo za njenega investitorja – v mestu, kjer stanovanj strahotno primanjkuje – nedvomno izjemno donosen projekt. In bodimo iskreni, mar ne gre prav za to? Za veliko poslovno priložnost? Boscarol je sicer kupil tudi sosednji objekt, Kolosej, kjer bodo nekaj kinodvoran ohranili, preostale pa namenili za koncertno in kongresno prizorišče ter druge dejavnosti.

Po Žitovih silosih zdaj šarijo bagri. Iz dneva v dan jih je manj. S tem pa je vse manj objekta, ki je, če si izposodimo razmišljanje ustanovitelja Bauhausa Walterja Gropiusa o silosih, skoraj tako impresiven v svoji monumentalni moči kot zidne strukture starega Egipta. Piramida 20. stoletja v ljubljanskem BTC je padla.