Nedotakljivi / Zakaj politiki za očitne lumparije niso nikoli obsojeni?

Mar politike in druge ljudi, ki imajo moč, slovenska sodišča obravnavajo drugače od slehernikov? Zakaj so tako redko obsojeni, zakaj dokazi ravno zoper njih tako pogosto padejo? Prejšnji petek je bila na sodišču v Celju za ob dveh popoldne napovedana razglasitev sodbe v zadevi Trenta, v kateri je bil predsednik opozicijske SDS Janez Janša soobtožen zlorabe položaja v času, ko je prvič vodil vlado. Pred sodno stavbo se je zbralo nekaj sto njegovih podpornikov, vzklikali so različna do pravosodja sovražna gesla in skandirali obtoženčevo ime, tu in tam je vzklike preglasil pok. V notranjosti se je pred razpravno dvorano gnetlo vedno več obtožencev, njihovih odvetnikov, novinarjev, snemalcev in fotografov. Tekle so mrzlične razprave, kakšne različice sodbe je mogoče pričakovati in s kakšnimi posledicami, pobirale so se »stave«, ali bo dolgoletni predsednik SDS oproščen ali obsojen. Nekateri poročevalci, ki so morali čim prej opraviti svoje delo in čim prej zagotoviti novico o bistveni dilemi, so imeli pred sabo v grobem že spisani dve različici novice. Verjetno je imel tudi Janša v glavi dva nagovora za najzvestejše podpornike, medtem ko je v spremstvu odvetnika Francija Matoza na drugem koncu hodnika čakal, da še zadnjič v tej zadevi stopi pred sodni senat, ki ga je vodila sodeča sodnica.

Bežni trenutek resnice

Na hodnik je stopila zapisničarka in prisotne povabila v dvorano, v katero se je z ulice slišalo glasno skandiranje »Janša, Janša«. A vrhunec, ki smo ga pričakovali dobro desetletje po prvem razkritju sumov kaznivih dejanj v tej zadevi, se je zgodil v hipu – za marsikoga, če ne celo za vse navzoče, prehitro. Malokdo je komaj sproti dojemal, kaj se dogaja. Trenutek resnice je bil namreč mimo, še preden se je vsem prisotnim uspelo nagnesti v razpravno dvoranico in se je polegel s tem povezan hrup. »Saj je bil oproščen, kajne?« so se slišala šepetaje izgovorjena vprašanja v klopeh, namenjenih javnosti, medtem ko je predsednica senata, sodnica Cvetka Posilovič, že nadaljevala branje izreka sodbe.

Glas okrožne sodnice je bil utrujen, bolj negotov kot na prejšnjih razpravah. Zdelo se je, kot da so za njo res dolge neprespane noči. Ko je prebrala izrek, in še preden se je lotila branja obrazložitve odločitve, da obtožene – nekdanjega direktorja podjetja Imos Branka Kastelica, nekdanjega direktorja podjetja Eurogradnje Klemna Gantarja in nekdanjega premiera Janeza Janšo – oprosti, je slednji segel v roko soobtoženima in zapustil dvorano. Sodnica je takoj za tem obrazložitev začela z besedami: »Preden se spustim v razloge sodbe, naj jasno, jasno povem, da takšna odločitev senata temelji izključno in samo na skrbni in vestni presoji vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi v spisu. Odločitev sodišča temelji samo na tistih dejstvih in dokazih, ki so bili ob upoštevanju načela neposrednosti in kontradiktornosti pretreseni na javnih glavnih obravnavah.«

Predsednici senata lahko le verjamemo na besedo. In ji s tem verjamemo, da shodi pod oknom njene razpravne dvorane niso imeli nič s tem. In da nanjo tudi ni vplivalo, kar so iz tedna v teden ponavljali odvetniki obtoženih, ki so vse to potem obnovili tudi v zaključnih besedah nekaj dni pred razglasitvijo sodbe. Gorazd Fišer, nekdanji tožilec, zdaj zagovornik Branka Kastelica, je vse skupaj recimo prikazoval kot norčevanje iz zdrave pameti. Odvetnica Klemna Gantarja Martina Žaucer Hrovatin je sodnico podučevala, da pravzaprav ne razume specifik kazenskega prava, ne na sistemski ravni, ne v teoriji in tudi ne v tem konkretnem primeru. Janšev zagovornik Franci Matoz pa je bil vztrajen, da gre za politični konstrukt in da bo, če bo sodba obsodilna, to pomenilo, da sodeča sodnica ni sodila v skladu z dejstvi in dokazi v tem konkretnem primeru, pač pa po nareku zarotnikov iz ozadja. Seveda, obstaja tudi možnost, da vse to ni vplivalo na sodnico (in njena porotnika) in je sodba, kot je rekla, izključno plod skrbne presoje dokazov.

Sodnici Cvetki Posilovič lahko le verjamemo na besedo, da shodi pred sodiščem in grožnje enega izmed soobtoženih niso vplivali na njeno presojo.

Pomanjkanje dokazov

Sodišče izreče oprostilno sodbo v treh primerih. Če očitano dejanje sploh ni kaznivo, če so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost (recimo silobran, prisiljenje itd.), ali če »ni dokazov, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen«. V zadevi Trenta je sodišče oprostilno sodbo izreklo na podlagi tretjega razloga – ker torej v spisih in na obravnavah ni opazilo (dovolj in dovolj jasnih) dokazov, da bi Kastelic, Gantar in Janša storili dejanje, ki sicer je kaznivo.

A to, da je senat dveh sodnikov porotnikov ter sodeče sodnice sklenil, da ni dokazov za kaznivo dejanje, pomeni še nekaj drugega. V tej zadevi je tako ali drugače »sodelovalo« na desetine uradnih oseb v širšem represivnem aparatu. Pomeni, da so sume kaznivega dejanja in dokaze zanje tam, kjer naj jih zdaj ne bi bilo, videli nekdanji predsednik protikorupcijske komisije Goran Klemenčič in strokovni sodelavci komisije pa več policistov, kriminalistov in tožilcev, ki so se ukvarjali z zadevo, pa preiskovalnih in drugih sodnikov, ki so odločali o pogojih za uvedbo sodne preiskave, o pogojih za vložitev obtožnice, o ugovorih zoper obtožnico … Vse te različne uradne osebe in funkcionarji iz vrst širšega pravosodja so na podlagi dokazov menili, da obstaja zares velika verjetnost, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Če ne bi bilo tako, sojenja ne bi nikdar bilo.

Tožilstvo sicer v splošnem zavrže veliko večino ovadb. Za začetek ta usoda skoraj brez izjeme čaka ovadbe zoper neznane storilce, ki jih je v grobem nekaj manj kot polovica. Kar se druge polovice – torej ovadb zoper znane storilce – tiče, jih tudi zavrže veliko večino, skoraj dve tretjini. Le zelo zelo majhen delež ovadb torej vodi v kazenski postopek. Prav zato, ker skozi to sito pridejo dejansko le najbolj »vodoodporne« zadeve, velja, da ko je enkrat obtožnica vložena, je resnično malo možnosti, da obsodba ni izrečena. Tožilstvo se namreč lahko pohvali s približno 90-odstotno obsodilnostjo. To pomeni, da le eden od desetih obtoženih s sodišča odide svoboden, brez kazni. Morda je teh srečnežev sicer, če govorimo o kriminalu belih ovratnikov (gospodarski kriminaliteti, zlorabi položaja in korupciji), res več, a še vedno manjšina v množici obtoženih. Treba je ponoviti, da načeloma torej velja, da ne obtožnice ne sojenja za domnevno kaznivo dejanje ni, razen če ne gre za res očitno kaznivo dejanje, podprto s konkretnimi dokazi.

Devet obtoženih od desetih je na sodišču obsojenih. Najvplivnejši politiki pa se po pravilu kazni izognejo.

Protidokazi

V zadevi Trenta je tožilstvo zatrjevalo, da je direktor gradbenega podjetja Imos Branko Kastelic (ob pomoči direktorja podjetja Eurogradnje Klemna Gantarja) leta 2005 tedanjemu predsedniku vlade Janezu Janši omogočil nakup novega stanovanja v Ljubljani po polovični ceni. To je storil tako, da je pri plačilu upošteval njegovo parcelo v Trenti, in to po precej višji ceni od njene realne vrednosti, vsaj 110 tisoč evrov višji. Imos je prek Eurogradenj od Janše odkupil to parcelo za 131 tisoč evrov, čeprav naj bi bila realno vredna precej manj. Velika večina najrazličnejših cenitev jo je ocenila na približno 20 tisoč evrov, le na sojenju jo je eden izmed cenilcev ocenil na okoli sto tisoč in cenilec obrambe na 130 tisoč evrov. To pa zato, ker naj bi kljub najstrožjim omejitvam za posege v naravo znotraj Triglavskega narodnega parka zemljišče imelo velik turistični potencial.

V tem pogledu je precej bolj jasno, kaj se je dogajalo na dražbi januarja 2016, na kateri so stečajni upravitelji Imosa prodajali nekdanjo Janševo parcelo, medtem ko je že tekla sodna preiskava. Izklicna cena zanjo je bila 17 tisoč evrov. Dražbe se je udeležilo 18 dražiteljev, a je večina hitro odnehala. Pri višanju cene je vztrajalo le nekaj dražiteljev, parcela je bila prodana za 127 tisoč evrov. Torej še vedno za manj, kot je Janša zanjo dobil skoraj 11 let pred tem. A hkrati za »dovolj visoko« ceno, da je bila primerljiva s takratno (130 tisoč evrov) in jo je bilo s tem mogoče uporabiti za protidokaz na sojenju, ki se je končalo prejšnji petek.

Parcelo je na dražbi kupil Damjan Podjed, ceno sta mu pomagala zviševati nekdanji ugledni član SDS Gregor Jeza, ki je v času prve Janševe vlade vodil družbo Hit Šentilj, in Dušan Selinšek, ustanovitelj kasaškega društva Piramida. Selinšek je sicer na lanskih lokalnih volitvah kandidiral za stranko Franca Kanglerja, ki se je pozneje priključila SDS. Še preden je Podjed plačal kupnino in se vpisal kot lastnik, je zemljišče v Trenti začel prodajati. Leta 2018 je našel kupca. Preprodal ga je podjetniku Roku Rotovniku, poslovno povezanemu z Jezo. Tožilstvo je zato sumilo, da so se sodelujoči o razpletu dražbe dogovarjali med seboj – in to zato, da bi v postopku pomagali Janši. Pridobili so se podatki o telefonski komunikaciji med udeleženci dražbe in njihovih finančnih transakcijah, ki naj bi dokazovali, da je bila dražba le predstava za sodišče. Toda na zahtevo tega so morali del dokazov iz postopka izločiti, ker policija ni upoštevala ene izmed odločb ustavnega sodišča.

Domnevnega turističnega potenciala zemljišča do zdaj ni izkoristil še nobeden od lastnikov parcele. Janša, ki je bil lastnik 13 let, je pojasnil, da se je nekaj let trudil z vzdrževanjem, a potem te dejavnosti opustil, zato je ostanke zidov pogoltnil gozd. Tega niso storili niti v Imosu – nekdanjem gradbenem velikanu, katerega osnovna dejavnost je bila prav razvijanje tovrstnih zemljišč –, ki je imel zemljišče v lasti deset let. Prav tako tudi ne Damjan Podjed, ki je bil lastnik dve leti, in še vedno tudi ne Rok Rotovnik, v katerega lasti je zemljišče zadnjih sedem let.

Brez pravnomočnih obsodb

Zunaj razpravne dvorane je medtem potekalo veliko veselje. Iz množice, ki je bila poprej tisti dan, pa tudi na vseh prejšnjih zborih pred celjskim sodiščem kritična in sovražna do vseh in vsega, česar Janša ne odobrava, sta vela radost in olajšanje. Prvak opozicije je stopil pred zbrane, izkoristil trenutek in kar sedanji vladi naprtil odgovornost za krivico, ki se mu godi pred sodišči, jo obtožil splošne avtoritarnosti in nedemokratičnosti ter podpornikom dejal: »To se ne bi zgodilo, če ne bi bilo vas!« To bi se sicer dalo razumeti tudi tako, da se Janša zaveda, da je vztrajni pritisk množice pred sodiščem vplival na sodniško odločitev.

Janša pravi, da se mu pred sodišči godi krivica in da je krivica že v tem, da se je znašel v kazenskih postopkih in da so se ti dolgo vlekli. To bi res lahko videli tudi tako. A po drugi strani doslej vendarle pred sodišči dejansko čisto zares tudi še ni bil pravnomočno obsojen. Najbližje temu je bil v zadevi zaradi orožarskega posla z osemkolesniki, znanega pod imenom »afera Patria«. Pravzaprav je celo bil pravnomočno obsojen in je prestajal zaporno kazen, a je potem vse skupaj razveljavilo ustavno sodišče in zadevo vrnilo v ponovno sojenje, za katero pa ni ostalo več dovolj časa, in sodišča so lahko le še ugotovila, da je zadeva zastarala.

Obramba v zadevi Trenta je vložila precej truda (in sredstev) v to, kako sodišče prepričati, da je nekdanja Janševa parcela veliko vredna.

Res je bil maja 2022 pravnomočno obsojen razžalitve dveh novinark RTV Slovenija, ki ju je oklical za prostitutki, toda le zato, ker je sam privolil v to. Njegova obramba je namreč zadevo uspešno pripeljala do zastaranja, višje sodišče ga je neuspešno vabilo na zadnjo obravnavo, ki je bila sklicana na dan pred zastaranjem. A potem je prek odvetnika sodišču v zadnjem hipu sporočil, da je obveščen, da bo potekala obravnava, in mu s tem omogočil odločanje v njegovi nenavzočnosti. Obsojen je bil na pogojno kazen treh mesecev zapora z enoletno preizkusno dobo.

Prvaki sodnih postopkov

Po številu kazenskih postopkov za domnevna kazniva dejanja, ki naj bi jih bil z zlorabo položaja, korupcijo ali kakim drugim oškodovanjem javnih sredstev storil pri svojem delu, je poleg Janše v zadnjih desetletjih v ospredju še ljubljanski župan Zoran Janković. Toda vsi ti postopki z ničimer ne ovirajo njunega političnega uspeha. Ne eden in ne drugi tudi zaradi omenjenih kaznivih dejanj še nikoli ni bil obsojen.

Zoper Jankovića je v zadnjem desetletju in pol potekalo sojenje v kar šestih zadevah, od katerih le ena še ni pravnomočna, ena pa je odprta. Skupaj je zoper njega potekalo osem kazenskih postopkov. Dve zadevi sta bili še iz časa, ko je opravljal delo predsednika uprave Mercatorja, preostalih šest iz časa županovanja glavnemu mestu, poleg tega je bil kot osumljenec zaslišan še v petih zadevah, a potem kazenski postopek ni bil uveden. Gre za različna dejanja, katerih rdeča nit naj bi bila zloraba položaja in z njo pridobitev takšne ali drugačne protipravne koristi zase ali za koga drugega. Razen dveh zadev iz časa vodenja Mercatorja, ki sta kako leto ali dve starejši, je Janković vsa domnevna kazniva dejanja storil v zadnjih 17 letih. V tem času so bile torej tako rekoč vse že tudi pravnomočno zaključene, to pomeni, da je bilo o njih razsojeno na prvi in drugi stopnji in da je vrhovno sodišče zavrnilo izredna pravna sredstva ali pa je bila pravnomočnost sodb potrjena. Seveda ugodno za župana Ljubljane.

Zoper ljubljanskega župana Zorana Jankovića je bilo vloženih šest pravnomočnih obtožnic zaradi korupcijskih kaznivih dejanj, obsojen ni bil niti enkrat.

Čeprav je bilo zoper njega vloženih šest pravnomočnih obtožnic, je bil potem na sojenju (če ne štejemo še odprte zadeve) vedno oproščen. Tožilstvu torej v povprečju uspe doseči obsodilno sodbo v devetih primerih od desetih, pri ljubljanskem županu pa mu doslej ni uspelo niti v enem primeru od petih. Dvoma ni, da imajo bogati in vplivni – ki jih poosebljajo najvplivnejši politiki, kot sta tudi Janša in Janković – precej boljše možnosti, da v kazenskem postopku dosežejo zase ugoden izid, to pa je v prvi vrsti predvsem oprostilna sodba ali ustavitev postopka.

Za vse druge, naj ponovimo, velja, da je devet pravnomočno obtoženih od desetih po izvedenem sojenju spoznanih za krive in obsojenih. Glavni razlog za to ni kaka pretirana represivnost sodnega sistema, pač pa dejstvo, da morajo za pravnomočnost obtožnice zbrani dokazi, ki jih redno preverja sodišče, potrjevati utemeljen sum, da je bilo kaznivo dejanje storjeno. Če hoče torej tožilstvo zoper nekoga vložiti obtožnico, mora od sodišča dobiti odobritev, da je verjetnost kaznivega dejanja res velika.

Takšna verjetnost, ki jo izkazujejo dokazi, je morala biti izpolnjena tudi ob vložitvi obtožnice v zadevi Trenta. A je potem na sojenju očitno zvodenela. Karierni 66-letni politik je tisti petek na Prešernovi ulici v Celju nazadnje podpornike pozval, naj se v miru razidejo. In pri tem dejal, da to ni konec, pač pa šele začetek: »Naš boj se šele začenja!« V povprečju od njega še precej starejša, v veliki večini upokojena množica je navdušeno pritrdila.

Nobenega dvoma ni, da imajo politiki, tudi zato, ker so precej premožnejši od drugih ljudi, za njimi pa s svojim denarjem stojijo politične stranke, dostop do boljših odvetnikov, boljših izvedencev, zmožni so izpeljati postopke, ki lahko vplivajo na izrek sodbe, zmožni pa so izvajati tudi javni pritisk na sodišča. Eden od takih primerov je Trenta: čeprav so bili dokazi o poznejšem kupovanju in s tem zviševanju vrednosti Janševe parcele izločeni zaradi napak policije pri pridobivanju dokazov, je javnosti jasno, kaj se je dogajalo. In res je tudi: ko je neki dokaz izločen, ga sodnik ne more upoštevati, pa čeprav še tako dobro ve, kaj se je dogajalo. A te možnosti, da bi tako vplivali na postopek in s tem tudi na izrek kazni, navadni smrtniki nimajo. To je v domeni bogatih in vplivnih. V tem stavku se skriva tudi odgovor na vprašanje, zakaj so politiki in drugi vplivneži tako redko obsojeni na procesih, na katerih bi slehernik končal v zaporu.