Zakaj tako dolgo

Ob koncu lanskega leta je gradbeni inšpektor odredil izselitev prebivalcev ene od hiš v mreži Doma na Krasu, kjer živijo invalidi, vključeni v širšo skupnost, zunaj institucij. Razlog je bil drobnjakarski, napačna opredelitev namembnosti stavbe, ki je bila namenjena bivanju, ne pa institucionalnemu varstvu. Po ogorčenju javnosti in posredovanju pristojnega ministrstva se je deložacija prebivalcev skupnosti ustavila, je pa inšpektor v tem času začel še šest drugih podobnih postopkov proti drugim hišam iz te skupnosti.

Inšpektor ima sicer v pravniško črkobralskem smislu prav, glede na našo zakonodajo bi morala biti namembnost teh hiš institucionalno varstvo, ker so v zakonodaji tudi tovrstne skupnosti zunaj institucij še vedno opredeljene kot institucionalno varstvo. Potrebna je torej sprememba zakonodaje.

Minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac je zato konec januarja na tiskovni konferenci napovedal, da bo sestavljena delovna skupina, ki bo pripravila nujne popravke zakona o socialnem varstvu, ti pa naj bi bili potem čim hitreje sprejeti, da se zavarujejo prebivalci Doma na Krasu. Ministrstvo predlaga uvedbo nove storitve podpore v skupnosti, ki »bo omogočila, da se bivanje in podpora jasno ločita – oseba bo podpisala eno pogodbo za bivanje (najemna pogodba ali dogovor o bivanju) in drugo za prejemanje podpore. Podpora v skupnosti bo zajemala obstoječe elemente, kot so pomoč pri vsakdanjih opravilih, osebni skrbi, vključevanju v okolje, in dodala pomembne nove dele – kot sta podpora pri preselitvi iz institucije ter preprečevanje ponovne institucionalizacije.«

Od takrat so minili slabi trije meseci, delovna skupina je delo končala, zakon pa še vedno ni bil poslan v javno obravnavo, kar bi bil prvi korak v zakonodajnem postopku.

Prejšnjo sredo so zato nekatere organizacije, ki so sodelovale v prej omenjeni delovni skupini (Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Dom na Krasu, Inštitut RS za socialno varstvo), sklicale še svojo tiskovno konferenco in na njej od vlade zahtevale, naj vendarle začne zakonodajni postopek, da bo zakon čim hitreje sprejet. »Delovna skupina je zaključila svoje delo, zato želimo spodbuditi celotno vlado, da podpre ministrstvo za solidarno prihodnost in nemudoma začne zakonodajni postopek, ki bo pripeljal do sprememb zakona, s katerimi bomo omogočili uresničevanje človekovih pravic ljudi z oviranostmi. Če zakon ne bo že prihodnji teden v javni razpravi, bo to pomenilo, da ga ne bo mogoče sprejeti v mandatu te vlade in lahko ostanejo ljudje, ki živijo v stanovanjskih skupinah, v negotovem položaju še nadaljnjih pet let,« je bila jasna Andreja Rafaelič z Inštituta za socialno varstvo.

Sanja Jablanović iz Pravnega centra pa je poudarila, da je deinstitucionalizacija temeljna pravica invalidov, ki jo določa že konvencija o pravicah invalidov; to je Slovenija ratificirala leta 2008. »Konvencija izrecno določa, da ima vsakdo pravico bivati doma in v domačem okolju prejemati podporo, ki jo potrebuje. Ta pravica je močno kršena vsem osebam, nameščenim v socialnovarstvenih zavodih.«

V odzivu na dogodek je ministrstvo za solidarno prihodnost izrazilo »začudenje nad vprašanji o vsebini in časovnici zakonodajnih sprememb. Nekateri sodelujoči na njej dobro poznajo predvideni načrt zakonodajnega postopka in vsebino rešitev, saj so doslej aktivno sodelovali v njeni pripravi.« Urejali naj bi še zadnje malenkosti v besedilu zakona in potem ga bodo poslali na zakonodajno pot. »Načrtujemo, da bo nared za javno obravnavo že v začetku prihodnjega tedna.« Torej zdaj zdaj, morda že jutri.

Javna obravnava naj bi potem trajala mesec dni, sledi potrjevanje v vladi, po optimističnih napovedih pa naj bi ga parlament sprejel že pred parlamentarnimi počitnicami. Bomo videli.