Država na razprodaji

Slovenija se je precej časa upirala. Kakšnih dvajset let. Medtem ko so preostale vzhodnoevropske države svojo družinsko srebrnino (tudi) po nasvetu anglosaških gurujev hitro razprodale tujim multinacionalkam, so slovenske krke, telekomi, gorenja, telekomi in triglavi ostali pod državnim dežnikom. A sedaj je Slovenija končno na poti tja, kamor očitno sodi. V svet postsocializma. V kakšni Nemčiji ali Franciji je povsem logično, da je npr. tri četrtine bank v domači lasti, v Sloveniji pa domače ali državno lastništvo postaja breme, ki se ga je treba znebiti. Pripravljamo se na veliko razprodajo. Je ta res nujna ali se spet nadaljuje zgodba o nujnosti umika države iz gospodarstva?

Plan B

Vrednost slovenske »družinske srebrnine«, premoženja države, naloženega v več kot 100 podjetjih, znaša po ocenah vlade približno 10,2 milijarde evrov. Verjetno je to tisti zaklad, o katerem je predsednik vlade Borut Pahor na off-the-record srečanju z novinarji govoril kot o skritem premoženju. Gre seveda za ostanek nekdanje družbene lastnine, ki je v nekaj zadnjih privatizacijskih valih Slovenija po vzoru drugih postsocialističnih držav še ni prodala. Da se je to premoženje nakopičilo v Darsu, Telekomu, Novi Ljubljanski banki, Luki Koper, Aerodromu in v mnogih drugih podjetjih, vse do 621 evrov, vloženih v mariborskem Telemachu, so bila potrebna desetletja. Sedaj naj bi v pičlih treh do štirih letih polovico tega premoženja prodali, piše v še vedno internem dokumentu vlade.

Dokument, ki ga bo sicer na koncu moral potrditi parlament, je na vlado poslala prejšnje leto ustanovljena Agencija za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) pod vodstvom Dagmar Komar. Niso ga sestavili popolnoma samovoljno, ampak po tem, ko so od posameznih ministrstev prejeli t. i. sektorske politike. V njih so ministri bolj ali manj vestno zapisali svoje prihodnje načrte in določili t. i. strateške naložbe na področju prometa, telekomunikacij, elektroenergetike ali financ. Kljub temu je znakov samovoljnosti agencije precej. Značilen primer je bogato elektroenergetsko področje, kjer je gospodarsko ministrstvo zahtevalo združitev obeh elektroenergetskih stebrov. Agencija temu nasprotuje in dopušča celo privatizacijo nekaterih odvisnih družb zaradi »konkurence«.

“Odliv dobičkov je sočasno postal najvažnejša determinanta primanjkljaja na tekočem računu vseh novih članic EU.” - Jože Mencinger o razprodaji državnih podjetij v vzhodni Evropi

Resda gre za predlog »Strategije upravljanja kapitalskih naložb« do leta 2015, ki pa na 102 straneh razkriva celotno dimenzijo te največje razprodaje doslej. Večino od 4,7 milijarde evrov kupnine namerava država dobiti od prodaje deležev v sedaj najpomembnejših osmih državnih podjetjih. Tako bi naj recimo 1,8 milijarde do leta 2015 zaslužili s prodajo treh četrtin Darsa, s prodajo deleža Nove Ljubljanske banke naj bi država zaslužila milijardo evrov, s prodajo deleža Zavarovalnice Triglav pol milijarde, s prodajo Nove kreditne banke Maribor skoraj 200 milijonov. Telekom, ki bi ga lahko po osnutku strategije prodali že naslednje leto, naj bi v državno blagajno prinesel več kot 760 milijonov evrov, nato sledi Luka Koper ali pa ves še preostali državni delež v Gorenju, ki je sicer največje slovensko podjetje, a ga v strategiji v nasprotju s Krko niso opredelili kot strateško naložbo.

Gorenje, Hit ... akcija!

Zakaj recimo Gorenje ni slovenska strateška naložba? Jože Stanič, nekdanji dolgoletni direktor Gorenja, pravi, da bi bilo prav, če bi država »eno oko« imela na tej, zanj strateški naložbi, ki je v teh razmerah ne bi bilo prav razprodati. Kljub temu namerava Kapitalska družba njen 22,22-odstotni delež do leta 2015 prodati in zanj iztržiti 36 milijonov evrov. Zaradi izjemnega pomena podjetja »kot enega večjih izvoznikov in delodajalcev v Sloveniji, še posebno pa v regiji, menimo, da bi bilo pri prodaji delnic KAD-a poleg primarnega cilja (višine kupnine), potrebno upoštevati tudi ostale cilje«, piše ob tem v strategiji. To naj bi pomenilo, da si bo država prizadevala za ohranitev »čim večjega števila delovnih mest«, za ohranitev aktivnosti družbe v Sloveniji. Lahko bi se torej zgodilo, kot se je že z nekaterimi investicijami Gorenja (npr. Tiki), da bo proizvodnja ali celo sedež podjetja preseljen iz Šaleške doline. A poleg Gorenja so kot »nestrateške« in s tem za hitro razprodajo v prihodnjih letih določena še druga podjetja. Recimo Cinkarna Celje, Helios Domžale, Sava, Peko, Žito ...

Prodaja družinske srebrnine je v nekaterih primerih resda nujna. Primer: Slovenska odškodninska družba (Sod) mora zaradi izplačanih odškodnin denacionalizacijskim upravičencem do leta 2016 vrniti za več kot 1,5 milijarde evrov posojil. Če bi denimo Sodu prepovedali prodajo deležev v Adrii Airways, Luki Koper ali Novi Ljubljanski banki, bi morala država zagotoviti okrog 500 milijonov evrov kapitala iz drugih virov, ocenjujejo v AUKN. Že čez pol leta, lahko preberemo v še zaupnem dokumentu vlade, oba paradržavna sklada Kad in Sod zaradi pokritja svojih obveznosti načrtujeta prodajo celotnega, 28- odstotnega deleža v Petrolu. A ker namerava vlada Petrol določiti za strateško naložbo, predvsem zaradi solastništva v podjetju Instalacije, kjer Luka Koper pretovarja in hrani naftne derivate, bo zato morala zagotoviti 80 milijonov evrov.

“Precej podjetij bomo morali prodati, ker ni več druge možnosti. A precej je tudi takih, ki jih prodajamo zgolj zaradi prodaje, iz ‘politično-ideoloških razlogov’ oziroma vsesplošne mantre o potrebi po umiku države iz gospodarstva.” -Bogomir Kovač

Še hujša je dilema okrog farmacevtskega podjetja Krka. Zanimivo je, da ministrstvo za gospodarstvo pod Darjo Radić Krke v svoji sektorski strategiji ni označilo za strateško, kljub temu so se o tem bolj ali manj samovoljno odločili na agenciji za upravljanje naložb, češ da ima Krka »velik pomen za konkurenčnost gospodarstva in hitrejšo gospodarsko rast«, poleg tega Krka med vsemi slovenskimi družbami največ vlaga v raziskave in razvoj »in se uvršča med tista tehnološka področja, kjer se raziskovalni potencial lahko poveže z gospodarsko dejavnostjo« ... A problem je seveda v tem, da na prodajo deleža Krke računajo v Kadu in Sodu. Če želi Slovenija obdržati sedanji 24-odstotni delež v Krki, bi morali s prodajo ostalih naložb zaslužiti okrog 528 milijonov evrov, kolikor je ta delež po tržnih cenah vreden sedaj, so izračunali v AUKN.

Dars in Hit: Vaša varna naložba

Mnoga druga podjetja, ki so se znašla na listi za razprodajo, so namenjena saniranju javnih financ. To recimo velja tudi za prodajo najdražje trofeje, Darsa: »Na podlagi sektorske politike za področje cestne infrastrukture in v skladu z Izhodno strategijo je smiselno zagotoviti vstop zasebnega kapitala v družbo, pod pogojem, da bi to privedlo do zmanjšanja potencialnega javnega dolga,« piše v strategiji. V AUKN zaradi tega predlagajo, da država do leta 2015 v Darsu zadrži le še 25-odstotni delež. Ker pa bi morebitna privatizacija Darsa »povišala cestnine, kar bi vplivalo na spremembo blagovnih tokov, kot tudi na mobilnost in varnost prebivalstva«, v AUKN svetujejo »privatizacijo v ta namen ustanovljenih hčerinskih družb, na katere bi se predhodno prenesle (tržno zanimive) sekundarne dejavnosti družbe«.

Problem je znan: Dolg države znaša v tem trenutku okrog 12 milijard evrov ali približno 38 odstotkov BDP-ja. V ta dolg se ne štejejo posojila, ki jih je za gradnjo avtocest najel Dars. Če bi se Darsu pri odplačevanju posojil samo malo zalomilo, in z uvedbo vinjetnega sistema se je zanesljivost prihodkov Darsu zmanjšala, bi morali v skladu z evropskimi računovodskimi standardi ves Darsov garantirani dolg prišteti k državnemu, kar bi zadolžitev države povišalo po zadnjih izračunih za 13,3 odstotne točke. Že danes bi torej državni dolg znašal več kot 51 odstotkov. Da bi tveganje zmanjšali na prometnem ministrstvu, očitno načrtujejo privatizacijo Darsa. Iz njega bi izločali npr. upravljanje sistema cestninjenja in vzdrževanja cest, privatizirali bi parkirišča ob bencinskih servisih ali podelili koncesije za nekatere avtocestne podaljške, recimo med Hrvaško in Avstrijo.

Poleg Darsa bo privatizacija očitno doletela tudi igralniški sektor. Po sedanji zakonodaji in strategiji razvoja igralništva naj bi igralnice ostale v večinski, 51-odstotni lasti države. A v AUKN menijo, da je igralništvo danes v Sloveniji »visoko regulirana dejavnost, ki je podvržena hudi konkurenci znotraj RS kot tudi v tujini in zato ni potrebe po državnem lastništvu«. Za začetek tako načrtujejo privatizacijo družbe Hit: »Obstoječi koncept korporativnega upravljanja ne daje zadovoljivih rezultatov, zato bo poleg stalne racionalizacije poslovanja potrebno ponovno razmisliti o možnosti izgradnje megacentra skupaj s strateškim partnerjem. To je tudi edina dopustna možnost po obstoječi regulativi, da se lahko dopusti znižanje lastniškega deleža države skupaj s povezanimi osebami pod 51 odstotkov rednih delnic,« pišejo.

Četudi gradnja megacentra ne bo možna, v AUKN predlagajo spremembo zakonodaje, ki bi dopuščala večinski delež zasebnih investitorjev, češ da se tako ali tako manjša razkorak med večjimi igralnicami z igrami v živo in igralnimi saloni z avtomati, ki so že sedaj lahko v zasebni lasti. Bivši predsednik nadzornega sveta v družbi Hit Marko Jaklič, profesor z Ekonomske fakultete, se sicer s takšno usmeritvijo strinja in jo podpira. Povedal nam je, da je pred letom dni tudi sam sodeloval pri snovanju strategije igralništva, kjer so predlagali privatizacijo. Le da naj bi tedaj prav družba Hit, ki želi ohraniti državni monopol, »zlobirala« nasprotno rešitev. Danilo Kovačič, prvi direktor, ki je uvedel igralništvo v Hitu in ki ga je vodil do leta 1996, sedaj ravno tako pristaja na »privatizacijo«. A bolj iz obupa.

Že odpiranje množice igralnih zasebnih salonov, opozarja, je bila napaka. »Sedaj pa delajo napako za napako,« dodaja. Glede na to, da je igralništvo že tako ali tako sprivatizirano, saj zasebni igralni saloni ustvarjajo »ekstra profite«, bodo po njegovem sedaj politiki sami zabili nož v hrbet še državnim igralnicam. Za Slovenijo naj bi bilo to slabo. »Igralni saloni so znižali kvaliteto, sedaj se uničuje še privlačnost Slovenije za tuje igralce. Vse skupaj ne bo več privlačen igralniški in turistični produkt. Morda res ni več druge poti od te slabe, s katero bodo škodili tako turizmu kot Sloveniji,« pravi Kovačič, ki dodaja, da se s tem iz vrhunske kakovosti premikamo k evropskemu povprečju.

NLB - akcija!

A najpomembnejša podjetja na seznamu za razprodajo so seveda finančne institucije, od Nove kreditne banke Maribor, Zavarovalnice Triglav do Nove Ljubljanske banke z vsemi povezanimi podjetji. Privatizacija NKBM se »bo predvidoma izvedla z javnim tenderjem najboljšemu kupcu ali v javni prodaji, predvidoma v naslednjih 3-5 letih, ob pogoju stabilizacije mednarodnih kapitalskih trgov«, piše v strategiji. Podobna usoda je predvidena tudi za NLB ali Zavarovalnico Triglav, kjer je cilj države, da »bo skupaj s povezanimi družbami ohranila najmanj 25 odstotkov in eno delnico in v vsakem primeru ohranila položaj največjega lastnika«, so zapisali. Zakaj? Kaj več v strategiji ne izvemo. Vemo pa, in to zbuja skrb, da ta del strategije temelji na sektorski politiki finančnega ministrstva oziroma na študiji o slovenskem bančnem in zavarovalniškem trgu, ki jo je za 23 tisoč evrov napisala razmeroma neznana in mlada Ana Rozman.

Kdo je Ana Rozman? Rozmanova je leta 2001 diplomirala na Fakulteti za družbene vede in se potem ukvarjala predvsem s promocijo blagovnih znamk, med drugim tudi vzmetnic Dormeo. V povzetku dokumenta »Strokovne podlage za strategijo slovenskega finančnega sistema: banke, zavarovalnice in kapitalski trg« razprodajo slovenskega finančnega sektorja opravičuje s statističnimi razlogi, s primerjavo z drugimi tranzicijskimi, vzhodnoevropskimi državami, v katerih je vloga države manjša: »V slovenskem bančnem sektorju je delež lastništva tujih bank manjši kot v vseh vzhodnoevropskih in tranzicijskih državah ...« piše Rozmanova in dodaja, da je Slovenija pri tem v vzhodni Evropi edinstvena in da bi bil delni umik države iz omenjenih podjetij do praga 25 odstotkov plus ena delnica smiseln, saj bi zasebni lastniki izboljšali upravljanje in povečali učinkovitost. V stari Evropi namreč domače banke zapolnjujejo okrog 75 odstotkov trga, v novi le 24.

To je bila Rozmanova. In kaj pravi starosta slovenskega bančnega sistema, profesor Ivan Ribnikar z Ekonomske fakultete? Ribnikar, ki smo mu poslali seznam podjetij na razprodaji, poudarja, da bi bilo za Slovenijo škodljivo, če bi najpomembnejša podjetja postala podružnice tujih podjetij ali multinacionalk. V tem primeru bi namreč zelo verjetno takšna podjetja svoje dobičke izkazovala drugje, gotovo tam, kjer profitov ne bi bilo treba deliti s Slovenijo kot enim izmed delničarjev. Če slovenski strategi v določenih primerih, recimo pri NKBM ali NLB, računajo na uveljavitev potrebnih statutarnih sprememb, v skladu s katerimi lastniške ali upravljavske pravice ne bi bile sorazmerne deležu v kapitalu, pa sam ne ve, kateri tak partner bi sploh pristal, da je njihov delež v lastništvu »zaklenjen«. Poleg tega je zanj še pomembnejše vprašanje, zakaj država sploh prodaja. Kakšni so torej t. i. oportunitetni stroški in kaj Slovenija s tem izgubi ali pridobi? Kako nujna je razprodaja določenih deležev?

Vsaj na prvi pogled je namreč tudi ob vseh zadnjih razpravah videti, pravi, kot da je za državo premoženje, ki ga ima, breme. »Med vrsticami lahko preberemo, da država ni tako bogata, da bi lahko bila lastnica bank, zavarovalnice in tako naprej. Če bo karkoli obdržala, se bo žrtvovala. To je seveda nekaj novega na področju ekonomije,« komentira pikro in opozarja, da se v Sloveniji tudi v vsakodnevnih razpravah o premoženju države govori, kot da povzroča samo nevšečnosti in stroške. Tudi zadnje razprave o »dokapitalizaciji« NLB, opozarja Ribnikar, imajo tak prizvok, saj v resnici ne gre za »dokapitalizacijo«, ampak za »rekapitalizacijo«.

Vzhodni blok

Slovensko gospodarstvo se je znašlo v kritičnem zastoju; izhod onemogočajo velika zadolženost s krediti »zasvojenih« podjetij, zadolženost bank v tujini in nelikvidnost oziroma »plačilna nedisciplina«, pravi ekonomist Jože Mencinger. Problem je znan. Če se je med letom 1991 in letom 2004 bruto zunanji dolg Slovenije zvišal na 15 milijard evrov, se je potem, v pičlih štirih letih, do 2008 povzpel na 40 milijard evrov. Kriva ni bila le konjunktura, ampak tudi politika: »desni« finančni minister Andrej Bajuk ob uvedbi evra ni poslušal priporočil Banke Slovenije pod vodstvom »levega« Mitje Gasparija. Pregreto gospodarstvo, nasičeno s prepoceni krediti, ki jih država ni omejevala, je kreditiranje pognalo v nebo. V krizi so se kreditni aranžmaji sesuli kot hišica iz kart. Breme je iz podjetij sprva padlo na državne banke, od tod na državo.

Slovenija - ki je bila v preteklosti previdna pri prodajah premoženja, je ostala praktično edina nova članica EU, ki je bila po deležu podjetij v tuji lasti mnogo bolj podobna državam »stare« kot državam »nove« Evrope - se je sedaj znašla v situaciji, »ko bo premoženje prodajala oziroma razprodajala, ker ji drugega ne bo preostalo«, poudarja Mencinger. Tudi vlada Boruta Pahorja je ob tem delala napake. Razlog za delno prodajo NLB in morda NKBM je po Mencingerjevem mnenju v tem, da je vlada, prestrašena z javnim mnenjem banki, prepozno in premalo »rekapitalizirala.« A vendarle, četudi se je mnogo podjetij na veliki razprodaji znašlo zaradi na pol »brezizhodnega položaja«, kot pravi ekonomist Bogomir Kovač, pa je na sedanji listi precej podjetij, ki jih prodajamo zgolj zaradi prodaje, iz »politično-ideoloških razlogov« oziroma vsesplošne mantre o potrebi po umiku države iz gospodarstva.

To pa je lahko nova napaka. Jasno je namreč, da se v agenciji za upravljanje kapitalskih naložb odločajo za razprodajo prav v času, ko so cene najnižje. Nekatere banke, ki so jih države nedavno prodajale, so dosegle zgolj polovično knjigovodsko ceno. Med slovenskimi ekonomisti, s katerimi smo govorili, pa krožijo še druge, alternativne ideje, o katerih na agenciji ali v vladi očitno ne razmišljajo. Namesto razprodaje bi lahko država delnice (ali denarni tok) v državnih podjetjih recimo zastavila za garancijo. Kajti če gre Slovenija res po poti vzhodnoevropskega scenarija, utegnejo državo zadeti že videne, negativne posledice. »Odliv dobičkov je sočasno postal najvažnejša determinanta primanjkljaja na tekočem računu vseh novih članic EU,« poudarja Mencinger. Multinacionalke, ki so v bivših vzhodnoevropskih podjetjih pokupile velika državna podjetja, pa tam tudi niso ostale. Kot kobilice so kmalu začele proizvodnjo seliti v države s še cenejšim delom.