Združena desnica

Cerkev ima še vedno močan vpliv na politične preference ene četrtine deklariranih katolikov. “Odloča” torej o glasu skoraj 300 tisoč duš, kar je toliko, kot jih je na zadnjih volitvah zbrala SDS ali SD.

Tisti izmed vodilnih politikov, ki v sedanjih, kriznih razmerah noče predčasnih volitev »zame ni državnik, temveč neodgovoren politikant,« pravi ljubljanski nadškof in metropolit Anton Stres. V zadnjem intervjuju ob 20. obletnici samostojnosti je za katoliški tednik Družina povedal še nekaj drugih, krepkih. Da je aktualna politična kriza posledica komunistične kontinuitete in pa, da bi morali na začetku družbene spremembe zastaviti veliko bolj radikalno, »vendar so bile 'stare sile' spretnejše od resničnih demokratov, ljudje pa so imeli bolj oprane možgane, kot se je sprva mislilo.« Stranke Demosa, je dejal v nadaljevanju, leta 1991 pač niso hotele tvegati, da bi se »bolj ali manj komunistična levica obrnila proti osamosvojitvi. Za to zdaj plačujemo davek, in to visok davek, saj so še naprej zelo močne in vplivne »stare sile,« zaradi katerih smo sedaj v krizi. Vprašajmo se dvoje: Prvič, ali je to, kar pravi nadškof Stres, resnica? Če pa ni, če je zgolj politika, ali je prav, da jo Stres prakticira?

Pahorjevo udinjanje

Da cerkev z aktualno vlado ni prav zadovoljna, je seveda očitno. Slovenska škofovska konferenca je že takoj po sklenitvi koalicijskega sporazuma, v katerem so stranke napovedale »redefinicijo odnosov,« novelo zakona o verski svobodi in tožbo proti ljubljanski nadškofiji zaradi Blejskega otoka, sporočila, da vzbuja nova politika med škofi »veliko zaskrbljenost«: »Razumemo jo kot napoved oživljanja negativnega odnosa do Katoliške Cerkve, za katerega smo upali, da je dokončno za nami in da so napovedi o zmernosti nove politike in konsenzualni politiki resne in iskrene«. A čeprav se je cerkev ustrašila, se njihovi strahovi niso uresničili. Koalicija je po odločbi ustavnega sodišča resda novelirala »Šturmov« zakon o verski svobodi, s katerim bi odpravili privilegirano mesto cerkve, a zakona urad za verske skupnosti na koncu ni vložil v proceduro, sedaj pa ga poskušajo poslanci sami spraviti skozi parlament. Blejski otok ostaja cerkven, vlada pa je tudi odstopila od prvotnega načrta, da bi družinski zakonik veljal za vse vrste družin.

Resnica je morda celo prav nasprotna. Dejansko se je predsednik vlade v zadnjih treh letih že skorajda neprimerno potegoval za cerkvene simpatije. Skupaj s Stresom je recimo lansko leto obiskal Hudo Jamo, kjer je v duhu sprave poudaril, da Slovenci »dozorevamo« kot narod, udeležil se je tudi slovesnosti pod Krenom v Kočevskem rogu. Pahor je s tem veliko tvegal, ni samo prestopil svojih formalnih pristojnosti; kajti spravno funkcijo ima pri tem že »ritualiziranem tekanju od grobišča do grobišča,« kot je akcije označila Spomenka Hribar, predsednik države Danilo Türk. A problem je tudi etično - zgodovinski: Za uravnoteženje sprave sta s Stresom po obisku Hude Jame obiskala še celjski zapor Pisker, kjer je okupator streljal partizane. Torej: Sprva sta obsodila partizane, nato pa še okupatorja. A »drugo stran,« domobrance sta pri tem izpustila. Lahko bi npr. šla vsaj na Cerkev na Urhu, v tisto znano domobransko mučilnico, ki je v kleti cerkve. A je vprašanje, če bi cerkev pristala na takšno koncesijo ...

A takšno udinjanje cerkvi Pahorju ni koristilo. Tako, kot je RKC ekskomunicirala predsednika države Danila Türka, potem ko je Türk kritiziral apostolskega nuncija v Sloveniji nadškofa Santosa Abrila y Castello, ki je po predsednikovem mnenju preveč »ideološko« ocenjeval slovensko zgodovino in povojne poboje, je cerkev sedaj ekskomunicirala tudi Pahorja. Minuli teden ga RKC ni ne povabila k maši za domovino, niti ne na zahvalno srečanje ob 20. obletnici samostojnosti, ki je bilo v Londonu. Je pa cerkev tja povabila Janeza Janšo. Londonske maše se sicer Janša zaradi delovnih obveznosti ni mogel udeležiti, njegovo pismo in zahvalo je svečano prebral škof Anton Jamnik. Ne gre samo za simbolično gesto, kot ocenjuje sociolog Marjan Smrke iz Fakultete za družbene vede, slovenska RKC ima močan vpliv na politične preference ene četrtine deklariranih katolikov. Še vedno torej »odloča« o glasu skoraj 300 tisoč duš, kar je toliko, kot sta jih na zadnjih volitvah zbrala SDS ali SD.

Odkrivanje komunizma

V zadnjem Stresovem intervjuju, kjer ta povsem očitno pove, kdo je zanj »resnični demokrat,« kdo komunist in politikant, pa je očitno tudi, kako malo samokritike je cerkev zmožna po moralnem in finančnem polomu v zadnjih letih. Ne samo Stres, pred mesecem dni so tudi t. i. katoliški izobraženci, skupina pod vodstvom jezuita Janeza Srake, ugotovili, da za sedanjo politično in finančno krizo ni kriva cerkvena želja po vplivu in moči ali pohlep, temveč »komunisti«oziroma »predkapitalistična miselnost tvorcev slovenskega kapitalizma na prehodu v tretje tisočletje.« Pri tem so zagrešili in pomešali celo vrsto dejstev. Še celo certifikatno privatizacijo, ki je rodila prve tajkune in ki jo je evidentno vsilil Lojze Peterle, so po mnenju izobražencev »pripravile in sprejele 'leve' vladne koalicije.«

Stresu, sedaj vrhovnemu poglavarju katoliške cerkve v Sloveniji, gotovo ne bi smeli odrekati sposobnosti presoje slovenske polpretekle politične zgodovine. Kot ustanovitveni član komisije Pravičnost in Mir pri škofovski konferenci je vendarle tudi sam prispeval k demokratičnim spremembam. A spomin sedaj šepa tudi njemu. Njegova teza, da so stranke Demosa v začetku še premalo radikalno obračunale s »komunistično« elito, so denimo v nasprotju celo z izjavami nekaterih katoliških politikov. Ti že od vsega začetka izpostavljajo, da se je cerkev na začetku odločila za preveč radikalno in klerikalno pot. Med njimi lahko najdemo celo Peterleta. Peterle, prvi od politikov, na katerega so v RKC resno računali, je po razpadu Demosa v intervjuju za Mladino opisal, da se je na eni od velikonočnih maš znašel v dilemi, ali naj se vstane in cerkev zapusti. Mašnik je začel govoriti o lažnivo - goljufivi druščini na levici, »pomešal je Kristusa, njegovo vstajenje s politiko, tako, da mi je bilo med pridigo kar nerodno stati v cerkvi,« je dejal.

Kot je Peterle pojasnil v nadaljevanju, je bil sam za sodelovanje med zmerno krščansko opcijo in reformističnimi liberalci. Slovensko bipolarnost, je dejal, bi morali presegati na ta način, »da liberalna in krščanskodemokratska opcija sodelujeta. Da ne izgubljata energij v boju ene proti drugi, da se ne bi znova vrnile stare delitve med liberalci in klerikalci.« A cerkev mu je pri tem odrekla podporo, postavila se je na stran veliko bolj radikalnega Janeza Janše, ki je tedaj ponavljal, da je »ključno vprašanje tega trenutka«, ali bodo likvidacije postale tudi fizične. »Skratka, Janša Slovence znova pelje v Kočevski Rog, pripelje jih tako rekoč pred brezna. To lahko povzroči strah pred ljudmi. Sam pa pri vsem poznavanju partijcev, udbovcev, ljudi iz prejšnjega režima in ne vem koga nimam nobene podlage za to, da bi strašil Slovence pred novim bratomorom,« se je pritoževal Peterle aprila 1994.

Tudi Peter Kovačič Peršin, ki je pred prvimi demokratičnimi volitvami poskušal ustanoviti od cerkve neodvisno, avtonomno krščansko socialno gibanje, se spominja, kako je potekalo srečanje s tedanjim nadškofom Alojzijem Šuštarjem in drugimi cerkvenimi veljaki. Na sestanku, se spominja, je postalo jasno, da se cerkev ne zavzema za avtonomno politiko kristjanov, ampak za obnovo modela predvojne klerikalne politike. »Stališče institucije je vedno bilo, da bodo podprli stranko, ki bo pod ustanoviteljstvom cerkvene hierarhije, ki ima realno moč in ki bi njihove interese podpirala. Janša, s svojim radikalizmom in revanšizmom, je bil na isti valovni dolžini,« je dejal Peršin.

Posebni odnosi

Načeloma slovenska ustava, pa tudi zakonik cerkvenega prava že stoletja duhovnikom rimskokatoliške cerkve prepoveduje politično udejstvovanje. Tako recimo kanon 287 pravi, naj kleriki »ne sodelujejo dejavno v političnih strankah in vodenju sindikalnih združenj, razen če po presoji pristojne cerkvene oblasti to zahteva varovanje cerkvenih pravic in pospeševanje skupne blaginje.« A slovenska cerkev, ne samo, da se je v zadnjih dveh desetletjih pogosto opredeljevala do aktualnih političnih vprašanj, ampak se je ob tem predvsem očitno opredeljevala za točno določeno politično opcijo, stranko oziroma za točno določenega politika. Tudi zadnje Stresovo stališče, da »tisti izmed vodilnih politikov, ki v sedanjih, kriznih razmerah noče predčasnih volitev zame ni državnik, temveč neodgovoren politikant,« ni prav nič drugega kot streženje določeni politični opciji. Kaj pa, če so danes politikanti tisti, ki se zavzemajo za predčasne volitve?

Prav odnos do vprašanja predčasnih volitev razkriva to cerkveno dvoličnost in nekritično podporo ene same stranke. Dr. Anton Stres bi namreč lahko ob današnji krizi reagiral popolnoma drugače. Tako kot je aprila 2000, ob politični krizi, ki je nastopila po izreku nezaupnice vladi Janeza Drnovška. Tedaj je kot predsednik komisije Pravičnost in mir v sporočilu za javnost politične stranke in poslance pozval k odgovornosti. Cerkev, zaskrbljena zaradi nekaterih »notranjepolitičnih« dogodkov, je od politikov zahtevala veliko mero »državotvorne zavesti,« ker bi naj Slovenija prišla v ključno obdobje pri vključevanju v EU, čemur razpust parlamenta in predčasne volitve očitno naj ne bi koristile. A zakaj je Stres danes za predčasne volitve, leta 2000 pa je bil v podobnih razmerah proti? Hja, Janez Janša je namreč v tistem mesecu v parlamentu predčasnim volitvam in spremembi ustave nasprotoval, želel je izvolitev Andreja Bajuka, saj naj bi v tem ključnem »produktivnem času« potrebovali »opravilno spodobno vlado«, ki bo znala »izpolniti kriterije za vstop v Evropsko unijo,« je ponavljal v sozvočju z RKC.

Poseben odnos med cerkvijo in Janezom Janšo je v zadnjih letih ob določenih primerih že prestopil vsa merila dobrega okusa in deklariranih načel, za katera naj bi se cerkev zavzemala. Zadnja politična kriza je seveda izbruhnila zaradi padca pokojninske reforme in zakona o malem delu. Precej kritično se je proti obema reformama postavila to leto tudi komisija Pravičnost in mir. V enem od svojih stališč so zapisali, da so proti »krčenju socialnih in delavskih pravic,« in da obžalujejo, da vladi glede omenjenih zakonov s socialnimi partnerji ni uspelo vzpostaviti »konstruktivnega dialoga in doseči širšega družbenega soglasja.« A leta 2006, ko so sindikati s prvimi velikimi protesti protestirali davčni reformi vlade Janeza Janše, ki bi z uvedbo enotne davčne stopnje enakomerno obremenila najrevnejše kot najbogatejše, RKC sindikatov ni podprla. Tedaj se je komisija Pravičnost in mir zavzela za gospodarske reforme, zato da bi ljudje v Sloveniji prevzeli več »odgovornosti za svoj gmotni položaj in za svojo srečo,« saj naj bi človeško dostojanstvo zahtevalo, da živijo državljani in državljanke v takih družbenih razmerah, »ki sproščajo in spodbujajo ustvarjalnost.«

Prispevek k razklanosti

Toda: ali nima cerkev vseeno kot civilnodružbena ustanova vse pravice, da se v demokraciji svobodno izreka? Aleš Črnič, profesor religije in kulture iz Fakultete za družbene vede, odgovarja, da RKC le ni običajna civilnodružbena organizacija, saj so okviri njenega delovanja določeni v ustavi, ki zapoveduje ločitev države in religije. »Zelo očitno cerkev takšni ustavni zamejitvi delovanja vsa leta samostojne Slovenije nasprotuje, država pa ji s postopnim mehčanjem interpretacij načela ločitve vedno znova popušča, kar je zelo očitno vsaj nekje od leta 2000 dalje,« pravi. Pri konkretnih, zgoraj opisanih političnih dejanjih je sicer težko presojati, ali je RKC prestopila rubikon, »vsekakor pa s konsistentno brezkompromisnim podpiranjem ene politične opcije - tudi z nekonsistentnimi konkretnimi dejanji, v smislu enkrat smo za predčasne volitve, drugič proti, enkrat smo proti sindikatom, drugič zahtevamo usklajevanje z njimi ipd. - ključno prispevajo k razklanosti slovenske družbe, ki se danes zelo očitno ne more trezno pogajati več o ničemer,« pravi.

Povsem očitno je namreč, da cerkveno simpatiziranje z Janšo, ki tudi danes s skupino »resetorjev« zagovarja ekonomske ukrepe, ki so vsaj na prvi pogled v popolnem nasprotju s katoliškim socialnim naukom, temelji na nenačelnem pragmatizmu. Odgovor na vprašanje, kaj si slovenska cerkev z besedo »pozitivna laičnost« dejansko želi, pove že seznam daril, ki jih je cerkev za časa prve Janševe vlade že dobila. Že v prvih mesecih denimo 8,1 milijon evrov odškodnine, potem, ko vlada ni nasprotovala vrnitvi Srednje kmetijske šole in Fakultete za kmetijstvo cerkvi. Kmalu zatem je Janševa koalicija spremenila zakon o policiji in omogočila zaposlitev policijskih kuratov in duhovno versko oskrbo pripadnikov policije. Temu je sledil zakon o verski svobodi, ki ni samo odprl vrat zaposlovanju duhovnikov v zdravstvu, vojski in zaporih, ampak je še na različne druge načine popravil njihov status. Po novem država verskim uslužbencem plačuje vse prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, osnovne šole morajo sestavo urnikov na zahtevo učencev in staršev prilagoditi verskemu pouku, ki ga organizirajo cerkve v šolskem okolišu, urbanisti pa so dolžni pri pripravi prostorskih aktov upoštevati »posebne potrebe, priporočila in interese cerkva«.

Ob spremembi RTV zakona, ki ga je cerkev podprla, je katoliška cerkev v javni zavod namesto enega dobila kar štiri predstavnike RKC oziroma njenih združenj. Na medijskih razpisih za pluralizacijo so cerkveni mediji dobivali največji kos pogače. Radio Ognjišče, založba Družina, na leto do 100 tisoč evrov. Celo podjetje, ki skrbi za internetno stran cerkve, je država subvencionirala. Cerkev je dobila tudi koncesije za gradnjo domov za ostarele, ki mimogrede, niso le karitativna, ampak precej dobičkonosna dejavnost. Špesov Dom na Vojniku je imel lani npr. 210 tisoč evrov dobička. Katoliške organizacije, denimo Frančiškanski družinski inštitut, so postale tudi najpomembnejše prejemnice denarja za promocijo znanosti. S spremembo zakona o kazenskem postopku je Janševa koalicija omogočila formalno rehabilitacijo škofa Rožmana, ki je kolaboriral z okupatorjem, tik pred koncem mandata pa je vlada cerkvi podarila še Blejski otok. Seveda so se ob tem povečali tudi običajni državni darovi. Donacije občin in države so recimo poskočile s 300 na okrog 700 tisoč evrov letno.

“Uboga” cerkev?

Koalicija med cerkvijo in SDS se utegne RKC finančno splačati, a kot opozarja Smrke, vpletanje cerkve v politiko vedno povzroča nezaželen družbeni razcep, polarizacijo in konfrontacijo. »Zakaj npr. v skandinavskih deželah v preteklosti na levici niso imeli komunističnih strank? Tudi zato, ker protestantska cerkev tam ni želela zgrabiti cele družbe«, razlaga. V Evropi se je sicer ta antagonizem ali dialektika med radikalno desnico in levico v zadnjih desetletjih omilil. Po eni strani zaradi sprememb na levici, po drugi zaradi notranjih sprememb v cerkvi po drugem Vatikanskem koncilu. Tudi zato so slovenske razmere že kar malce anahronistične. »Takšna koalicija je poleg tega tvegana tako za cerkev kot za stranko. Ker če bi verniki bolj kritično razmislili, bi hitro ugotovili, da gre za koalicijo s stranko, v kateri je razmeroma veliko starih partijcev, na drugi strani bi se morali tudi v SDS zavedati, da sklepajo pogodbo z institucijo, ki je vse manj prepričljiva še celo za same vernike,« opisuje Smrke to »nenačelno« interesno sprego.

V ozadju nam tako morajo odzvanjati besede Vekoslava Grmiča, ekskomuniciranega škofa, ki se je ob osamosvojitvi zavzemal za drugačno vlogo cerkve v družbi. Leta 1991 je napovedal: »Res, v totalitarni družbi se je tudi Cerkev avtoritarno obnašala, toda tega ji tedaj nihče ni štel v zlo. Danes so stvari popolnoma drugačne. Demokracije ni mogoče zaustaviti in prej ali slej bodo njeni valovi pljuskali tudi v slovensko Cerkev. Laiki bodo hoteli imeti več pravic, Cerkev sama pa bo morala integrirati vase različna verska gibanja. Cerkev ne bo nič več neomadeževana opozicija. Kolikor bolj se bo povezovala z oblastjo, toliko bolj bo med ljudmi veljala za tisto, ki je na oblasti. Cerkev ne bo več uboga. Če bo sprejela po vojni zaplenjena ji posestva, se bo odnos ljudi do nje popolnoma spremenil. In zato pravim, da se nekoč utegne izkazati, da je socializem Cerkvi mnogo bolj 'koristil', kakor pa ji lahko novi red.«

Če bi ga cerkveni vrh tedaj upošteval, morda danes Stresa ne bi lovile ne »stare sile« niti ne bi menil, da so imeli ljudje oprane možgane.