Maščevanje ponižanih

Britanski filmski zvezdnik Hugh Grant je v minulih dneh, ki jih je zaznamovala ena največjih afer v zgodovini britanskih medijev, afera zaradi nezakonitega prisluškovanja, ki so si ga množično privoščili tabloidni časopisi, nepričakovano postal eden glavnih borcev proti ne-etičnemu novinarstvu. Ko je izvedel, da je tudi sam eden od domnevno 4000 žrtev, ki so jim novinarji časopisa News of the World - ta je vse do prejšnje nedelje, ko je izšla zadnja številka, veljal za najbolje prodajani nedeljski časnik v angleško govorečem svetu in je sodil v imperij zloglasnega medijskega mogotca Ruperta Murdocha - nezakonito prisluškovali, in sicer zato, da bi bralcem postregli s čim bolj ekskluzivnimi, vročimi in žgečkljivimi zgodbami, je sklenil, da jim bo vrnil milo za drago. Prisluškovali so mu? OK, bo pa še on njim.

Grant je za to, da so mu prisluškovali, izvedel pred božičem, ko je sredi Kenta po naključju spoznal enega nekdanjih sodelavcev časopisa News of the World. Vprašanje je, ali je bilo srečanje res naključno, a Grantu naj bi bil crknil avto in prvo vozilo, ki mu je ustavilo, je bil kombi s paparacem. Ta ga je začel fotografirati in Grant ga je ozmerjal, možak pa mu je pozneje kljub vsemu ponudil prevoz do nekaj kilometrov oddaljene destinacije. Ker je bilo pozno, je Grant privolil. Izkazalo se je, da je vstopil v avtomobil Paula McMullana, ki je globoko grlo afere zaradi nezakonitega prisluškovanja - eden od dveh nekdanjih sodelavcev časnika News of the World, ki sta sklenila javno spregovoriti o tem, kako obsežen je bil pravzaprav dolgoletni prisluškovalni projekt tega časopisa, ki že vsaj pet let meče negativno luč ne le na tabloidno, temveč na celotno britansko novinarstvo. McMullan je Grantu med vožnjo priznal, da so prisluškovali tudi njemu. Zvezdnik, ki ne slovi le po vlogah v filmih, kot sta Notting Hill in Pravzaprav ljubezen, temveč tudi po tem, da so ga paparaci zalotili v avtu s prostitutko, se jim je pač zdel vroča roba. McMullen je dejal, da naj bi bila to cena za življenje v svobodni družbi. Granta je nazadnje povabil, naj kdaj zavije v pub, katerega lastnik je.

Globoko grlo Paul McMullen trdi, da so prisluškovali že v analognih časih. V snemalnike so lovili tudi besede članov kraljeve družine, denimo princa Charlesa in pokojne Diane.

O srečanju najverjetneje ne bi vedeli ravno veliko, če ne bi britanski politični tednik New Statesman Hugha Granta pozneje prosil, naj kot ena od žrtev prisluškovanja napiše članek o tem. Grant je privolil. Odločil se je, da bo obiskal McMullenov pub in skušal iz prve roke izvedeti še več o tem, kako je vse skupaj potekalo, in predvsem, zakaj so novinarji prisluškovali toliko ljudem. Najprej je nameraval narediti pravi intervju. »Ampak potem sem pomislil, da bi lahko dobil več informacij in da bi bilo lahko zabavneje, če bi ga skrivno snemal, da bi torej prisluškoval prisluškovalcu,« je Grant pozneje zapisal v New Statesmanu. Tako se je, opremljen s snemalnikom, sestal z McMullenom, na njem je uporabil isto sporno metodo, kot jo je ta uporabljal na drugih, in po srečanju objavil prepis njunega pogovora. Čeprav se intervju bere kot kriminalka in čeprav je bil Grantov cilj osebno zadoščenje, pa ostaja vprašanje, ali ni s tem, ko se je spustil na raven novinarjev, ki se požvižgajo na novinarsko etiko, tudi sam prestopil te meje.

Tajno snemanje

Iz prepisa je razvidno, da je McMullen, ki je izkušen prisluškovalec, sredi pogovora zaslutil, da ga Grant najverjetneje snema, a kljub temu se je razgovoril o tako rekoč vsem. O tem, da so slavnim prisluškovali že v analognih časih. O tem, kako preprosto so že takrat lovili v snemalnike besede članov kraljeve družine, denimo princa Charlesa in pokojne Diane. O tem, kako veliko informacij so v 90. letih ujeli v telefonskih prisluhih politikom. O tem, da so to počeli tudi drugi mediji, celo denimo Daily Mail, ki menda zadnjih pet let ne kupuje več zgodb, pridobljenih s prisluškovanjem, prej pa je zanje plačeval tudi po več tisoč funtov. Razgovoril se je o Grantovi medijsko odmevni zgodbi s prostitutko. Igralec je protestiral, da razkritje ni bilo v javnem interesu, saj občinstvo po tem ni nič manj množično gledalo njegovih filmov in je s tem pokazalo, da mu je za zgodbo malo mar. McMullen mu je odgovoril: »Zdaj zaslužiš toliko več denarja. Veš, večina ljudi v Dovru domov odnese 200 funtov in se bori za preživetje.«

McMullenu se prisluškovanje torej še vedno ne zdi sporno, čeprav zakonodaja prepoveduje takšne posege v posameznikovo zasebnost, je pa dejal, da je prisluškovanje slavnim osebnostim laže upravičiti kot prisluškovanje družinam žrtev kriminalnih dejanj in terorističnih napadov ter vojakov, umrlih v Afganistanu, kar je bila, kot kaže, tudi redna praksa. Razgovoril se je še o rednem sodelovanju s policisti, ki zgodb o nezakonitem prisluškovanju medijev menda prav zato niso podrobneje preiskovali, zdaj pa nanje letijo tudi očitki o prejemanju podkupnin. Za prisluškovanje ni vedela le peščica ljudi, kot se danes sprenevedajo odgovorni. McMullen je zatrdil, da naj bi prisluškovanje naročal celo sam Andy Coulson, tedanji urednik časopisa News of the World, ki je pozneje postal svetovalec za stike z javnostjo sedanjega konservativnega premiera Davida Camerona. Coulson je januarja zaradi medijskega pritiska odstopil s tega položaja, prejšnji teden pa je bil aretiran. »Kot sem povedal parlamentarni komisiji, je Coulson vedel vse o prisluškovanju in ga je redno naročal ... Hitro se je povzpel na vrh in ves čas je želel zakriti sledove. Zato ne bi le napisal zgodbe o slavni osebnosti, ki je nekaj storila. Želel je zagotovilo, da ta ne bo nikoli tožila časopisa, zato je želel, da jo slišimo na posnetku reči: 'Zdravo, dragi, včeraj sva imela krasen seks.' Če smo imeli to na posnetku, smo lahko objavili zgodbo,« je McMullen povedal Grantu.

Vse o prisluškovanju naj bi vedela tudi Coulsonova predhodnica Rebekah Wade, poročena Brooks, ki je zdaj izvršna direktorica podjetja News International, britanskega dela Murdochovega svetovnega medijskega imperija News Corporation, čeprav sama trdi nasprotno. Brooksova je sicer tesna prijateljica Murdochovih in naj bi bila po McMullenovih besedah skrbela za njihov stik z britanskim političnim vrhom, tudi s sedanjim premierom: »Cameron je moral vedeti za vse to - to je največji škandal. Skočil je v posteljo z Murdochom, tako kot so to storili vsi od Thatcherjeve v 70. letih ... Ko je bil na vrsti on, da pride do Murdocha prek Rebeke Wade, je redno jezdil z njo. To vem, ker sem tako, kot sem opazoval slavne osebnosti, med skrivanjem v grmovju opazoval tudi svojo nekdanjo šefinjo, kako je prišla mimo s Cameronom na konju ... Saj veste, pred volitvami je Murdoch podprl Camerona.« McMullen naj bi o vsem tem zdaj napisal knjigo.

Izbrisana sporočila

Grantov intervju je nastal že pred časom, a šele zadnji teden, ko je časnik Guardian dodatno osvetlil to že staro afero in ji dal novo, še bistveno bolj skrb zbujajočo dimenzijo, je postalo jasno, da je uspelo igralcu z osebnim obračunom omogočiti neverjetno precizen vpogled v zakulisje britanskega (tabloidnega) novinarstva. To že od nekdaj slovi po svoji rumenosti in mrhovinarstvu. Časopis News of the World, ki je prvič izšel 1. oktobra 1843, je že od prve številke pozornost posvečal zlasti kriminalu, senzacionalizmu in pregreham. Tudi po tem, ko ga je leta 1969 kot prvo naložbo na tujem kupil Murdoch, do takrat zgolj lastnik po očetu podedovanih časopisov v Avstraliji, danes pa lastnik časopisnih hiš (med njimi sta denimo New York Post in Wall Street Journal), satelitskih omrežij, televizijskih kanalov, spletnih strani, založniških hiš in filmskega studia Twentieth Century Fox, je časopis ostal skrajno rumen, zaradi česar je moral v svoji 168-letni zgodovini izplačati kar precej odškodnin.

Prvi obrisi sedanje afere s prisluškovanjem so se začeli kazati pred približno petimi leti, ko se je izkazalo, da sta urednik za kraljeve teme in zasebni detektiv dokazano vdrla v mobilne telefone članov kraljeve družine, zaradi česar sta bila obsojena na zaporno kazen. Takrat so vsi, tudi urednik Andy Coulson in Murdochov sin James, ki velja za njegovega najverjetnejšega naslednika in predseduje podjetju News International, ki v Britaniji poleg News of the World izdaja še časopise Sun, Times in Sunday Times, vztrajali - tudi pred parlamentarno preiskovalno komisijo -, da gre za posamični spodrsljaj, za katerega sta kriva dva sodelavca. A mnogi so že takrat opozarjali, da je bila policijska preiskava pomanjkljiva in da je bilo žrtev prisluškovanja, pa tudi storilcev v resnici bistveno več. Zdaj je Guardian razkril, da naj bi bil časnik News of the World prisluškoval več tisoč ljudem, med drugim tudi londonskemu županu Borisu Johnsonu, podkupoval naj bi bil policiste in vsakršno prepričevanje o nasprotnem naj bi bilo popolno sprenevedanje. Sodu je izbilo dno razkritje, da je News of the World leta 2002 nezakonito prisluškoval družini izginule 13-letne Milly Dowler in tudi njenemu telefonu ter da so novinarji, potem ko se je njen avtomatski odzivnik napolnil s sporočili, ta preprosto izbrisali in tako naredili prostor za morebitna nova. Guardianov vir je potrdil, da je imelo to nezaslišane posledice - ne le zato, ker so uničili dokazno gradivo, temveč tudi zato, ker so starši verjeli, da je to storila deklica in da je torej živa. A takrat ni bila več živa, saj je bila umorjena.

Ključno vprašanje ni, ali se je iz vsega tega kaj naučil Rupert Murdoch, temveč, ali so se iz vsega tega kaj naučili vsi drugi, od zaposlenih v medijih do politikov in javnosti.

Razkritje je sprožilo vsesplošno zgražanje, ostro so se odzvali tisti novinarji časnika News of the World, ki v nezakonito prisluškovanje niso bili vpleteni, in medijski ceh nasploh, pristojne pa so k ukrepanju pozvali vsi vidnejši politiki. Premier Cameron je medtem napovedal temeljito preiskavo, tudi v policiji, ter prevetritev medijske zakonodaje in regulatornih organov, a krivdo je kljub vsemu prevalil na druge politike, češ da bi lahko že zdavnaj ukrepali, pa menda niso zaradi strahospoštovanja do medijskih ustanov. Tega, da je sam zaposlil Coulsona, in to po tem, ko se je ta zaradi afere že moral posloviti z vrha časopisa News of the World, vendarle ni obžaloval. Medtem na dan prihajajo nove informacije o prisluškovanju, na udaru je tudi drugi Murdochov nedeljski časopis Sunday Times, ki naj bi bil prisluškoval nekdanjemu premieru Gordonu Brownu, in to v času, ko je bil še finančni minister v Blairovi vladi. Zadeva je toliko občutljivejša, ker naj bi bili prisluhi prestregli tudi pogovore o njegovem bolnem otroku. V ZDA napovedujejo preiskavo, ali so novinarji, ki sodijo pod ameriški del Murdochovega podjetja News Corporation, morda prisluškovali tudi Američanom, zlasti svojcem žrtev terorističnega napada na dvojčka. Ogorčenje je neizmerno, zato ne preseneča, da se je vrednost delnic družbe News Corporation v tednu dni zmanjšala za 14 odstotkov, vrednost podjetja pa naj bi se s tem znižala za kar pet milijard dolarjev.

Prve posledice

Murdochov imperij je doslej veljal za trdnega in neuničljivega, saj mu ni uspelo prisvojiti si le velike medijske moči, pač pa tudi zavidanja vredno politično moč. Znano je, da Murdochovi mediji brezsramno podpirajo »svoje« politike; v Veliki Britaniji praviloma konservativce, a če je treba, tudi drugo opcijo, v ZDA pa je Fox obveljal za promocijsko TV-mrežo Busha mlajšega. Foxov novičarski kanal Fox News je tudi sicer najočitnejši primer tabloidizacije ameriških medijev, s katero je politika postala spektakel, besedna zveza »pošteno in uravnoteženo« pa vrhunec novinarskega cinizma. Murdochovi takšnega pogroma, kot so mu - sicer upravičeno - priča zdaj, tudi zato še niso doživeli.

In prav zdaj so si ga najmanj želeli. Septembra bi moral britanski minister, pristojen za medije, odločiti o zahtevku za njihov popolni prevzem satelitske mreže BSkyB, ki jo že zdaj obvladujejo skoraj 40-odstotno. S 100-odstotnim lastništvom naj bi si, tudi če bi propadli »zastareli« časopisi, zagotovili svetlo medijsko prihodnost, a ker bi prevzem prinesel preveliko koncentracijo medijskega lastništva v rokah ene same družbe, je odločitev že zdaj visela na nitki. Murdoch je prejšnji teden prav zato, da bi obvaroval morebitni prevzem, in ne toliko zato, ker so se iz časopisa protestno umaknili oglaševalci, žrtvoval izredno donosni in zdaj popolnoma omadeževani časopis News of the World. V nedeljo je izšla njegova zadnja številka, s katero si je pevec skupine Pulp Jarvis Cocker potem na nekem festivalu protestno obrisal rit, a to še ne pomeni, da časopis kdaj pozneje ne bo zaživel pod drugim imenom. Toda niti tako skrajen ukrep ni pomagal. Pritisk za umik prevzemne ponudbe je bil prehud, saj so v sredo k temu pozvali celo predsedniki vseh treh velikih političnih strank, in News Corporation je bil nazadnje primoran sam odstopiti od prevzema mreže BSkyB.

Čeprav gre za udarec, kakršen se je še kak teden prej zdel nepredstavljiv, to še ne pomeni, da je z Murdochom in njegovim razumevanjem medijskega sveta konec. Njegova medijska veriga je močna. Murdoch, ki je o globalnem medijskem trgu razmišljal, še preden je takšno poimenovanje sploh prišlo v rabo, pa je kljub občasnim iracionalnim odločitvam, ki so mu že prinašale večdesetmilijonske minuse, vendarle oportunistični matematik. Ključno vprašanje torej ni, ali se je iz vsega tega kaj naučil Rupert Murdoch, temveč, ali so se iz vsega tega kaj naučili vsi drugi - ne le Hugh Grant, ampak tudi zaposleni v medijih, politiki in javnost.