Reciklirane ideje

V središču mora biti državljan. Naš zgled so skandinavske države. Slovenija bo v petih letih postala nadpovprečno razvita članica EU. Trg dela in kapitala bomo osvobodili ovir. Državo umaknili iz gospodarstva. Davke bomo znižali. In povečali investicije. Zgradili jedrsko elektrarno. Pa še TEŠ6 po polovični ceni. Odpravili administrativne ovire. Zmanjšali javno porabo. »Ustvarjalni potenciali naroda in posameznikov« bodo izkoriščeni v celoti. Vsak član družbe bo »prispeval po svoji moči in hotenju«. Delodajalec bo lahko zaposlil, kogar bo hotel. Delavec pa se bo zaposlil, kjer se bo hotel. In Slovenija bo ponovno zasijala v vseh odtenkih dvomilijonske mavrice. Kot kak evropski svetilnik. Tokrat celo v barvah. In pod taktirko »direktorata za kreativno industrijo«.

Napačni in pravilni izračuni

Pustimo za začetek ob strani udarna gesla novega Državnega razvojnega programa SDS, ki sta ga prejšnji teden predstavila Janez Janša in predvsem dr. Žiga Turk, in si oglejmo nekaj konkretnih predlogov. Eden izmed njih je predlog za znižanje stopnje davka na dohodek pravnih oseb s sedanjih 20 odstotkov na raven, kakršno pozna Ciper oziroma davčne oaze, to je na 10 odstotkov. Po izračunih SDS naj bi zaradi tega leta 2013 v državno blagajno priteklo le 55 milijonov evrov manj, hkrati pa bi se zaradi tega povečala konkurenčnost gospodarstva, povečala bi se gospodarska rast, to bi v Slovenijo privabilo nove, tuje investitorje, kar bi vodilo k več pobranim davkom. Zamisel je na videz dobra; konec koncev lahko v davčnih oazah v eni sami stavbi naštejemo 25 tisoč podjetij. Toda prepustimo izračune strokovnjakom.

Na ministrstvu za finance, v sektorju za napovedovanje fiskalnih tokov, so za nas naredili nekaj osnovnih izračunov. Ti pa kažejo, da napovedi SDS ne držijo, in celo, da so se v stranki zmotili že pri osnovah. Če bi davčno stopnjo znižali z 20 odstotkov na 10 odstotkov, odgovarjajo z ministrstva, bi sledil letni izpad prihodkov države kar 232 milijonov evrov in ne le 55 milijonov evrov. Scenarij je tak: znižanje davka bi sprva povzročilo rahlo zmanjšanje BDP, nato pa bi se BDP povečal. A v štirih letih bi dosegel zgolj 0,16 odstotka višjo raven v primerjavi s t. i. bazno rešitvijo. Torej zanemarljivo. Tudi učinek na zaposlenost bi bil zanemarljiv, zgolj 0,06-odstoten. To so pozitivni učinki. Pomembnejši so negativni: povečan proračunski primanjkljaj naj bi vodil v povečevanje zadolževanja države, to pa v zviševanje plačil obresti, zaradi česar bi se v četrtem letu državni dolg povečal za 8,8 odstotka v primerjavi z izhodiščem.

Je novi program SDS dejansko odgovor na resnične težave ali le posledica neusahljivega navdušenja Žige Turka nad Applovimi napravami in začasne prevzetosti Janeza Janše nad Twitterjem?

Gremo k naslednji točki. V stranki SDS predlagajo razširitev t. i. pavšalne obdavčitve podjetij. Po sedanji ureditvi so podjetniki oproščeni vodenja poslovnih knjig in se lahko odločijo za pavšalno obdavčitev, če imajo manj kot 42 tisoč evrov prihodkov in nobenega zaposlenega. V SDS predlagajo razširitev pavšalne obdavčitve na podjetja, ki imajo do 250 tisoč evrov prihodkov, normirane odhodke, za katere se davek ne plačuje, pa bi zvišali s 25 na 70 odstotkov odhodkov. To naj bi prispevalo k »k zmanjšanju administrativnega bremena za najmanjše podjetnike« in za davčno upravo, ta pa bi lahko »svoje resurse preusmerila v bolj učinkovit nadzor na tista področja, kjer je lahko učinek nadzora večji«, pišejo v SDS. Simpatično. Lepo. Toda ali je tudi realno?

Ne, podjetja v Sloveniji morajo v vsakem primeru voditi računovodstvo. Ne zaradi davčne zakonodaje, ampak zaradi računovodskih direktiv EU. Pisati morajo letna poročila, podatki iz računovodskih poročil pa so pomembni tudi za druge, nedavčne potrebe. Recimo za pridobitev posojila in zato, da lahko sploh pregledno spremljajo svoje poslovanje in da tisti, s katerimi sklepajo pogodbe, vedo, s kom jih sklepajo. Tak ukrep torej ne bi prinesel »administrativne razbremenitve«. Bi pa, če bi bila pavšalna obdavčitev obvezna, zaradi tega propadla tista podjetja, ki imajo majhen dobiček ali izgubo. Če pa bi bila pavšalna obdavčitev opcijska, bi to vodilo k še enemu proračunskemu izpadu. Najbolj bi se takšna ureditev splačala podjetjem, ki imajo že sedaj nizke stroške, to so recimo podjetja, ki zagotavljajo poslovne storitve, posredništvo ali svetovanje, opozarjajo na finančnem ministrstvu. Pa si to želimo?

“Program, ki ga je predstavila SDS, je le nadaljevanje že videnega v času prejšnje, pa tudi sedanje vlade. Ne prinaša nič novega, le nekaj modificiranih preživetih ukrepov.” Matjaž Hanžek, nekdanji urednik Poročila o človekovem razvoju

Alternativa svoji alternativi

Oglejmo si še en konkreten predlog SDS, ki je na prvi pogled ravno tako všečen. V stranki napovedujejo »poenostavitev izvajanja prostorske zakonodaje, ki bi zelo olajšala dostop do prostora in ne bistveno poslabšala izgled krajine«. Odprava administrativnih ovir, odprta pot do novih investicij so seveda slogani, ki so v investicijski suši vse pomembnejši. Navadno imajo prav investitorji z večjimi interesi sredstva, da opozarjajo na togo okoljsko zakonodajo in to, da sami ne morejo graditi na najprivlačnejših lokacijah, denimo ob rekah. Dr. Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev Slovenije, se spominja, da je, žal, doslej vsaka vlada želela poenostaviti postopke. »In prav te, ki so sedaj v veljavi v prostorskem planiranju, je sprejela vlada pod vodstvom SDS. A so se potem razmere zelo poslabšale glede na prejšnje stanje,« pravi Globevnikova, ki se spominja katastrofalnih posledic poplav v zadnjem času.

Recimo, leta 2003 je vlada izdala zgolj eno dovoljenje, s katerim je investitor posegel v priobalni pas rek, s čimer se je povečala poplavna ogroženost. Med letoma 2006 in 2007, ko je Slovenija prvič iskala »odgovor naše države na izzive sedanjosti za celovito blaginjo naše družbe v prihodnosti« in ko so v Janševi vladi enkrat že poenostavili izvajanje prostorske zakonodaje, pa je vlada dovolila kar 22 takšnih posegov. Tokratni državni razvojni program SDS je seveda poln simpatičnih gesel. Med drugim želijo njegovi avtorji poleg treh drugih ustavnih sprememb v enega od členov ustave zapisati, da »izobraževanje, financirano iz javnih sredstev, zagotavlja osnovna znanja za trajnostni razvoj države in podjetništva«. A, kot pravi tudi Globevnikova, konkretni ukrepi so pogosto drugačni od načel. T. i. trajnostni razvoj je že sedaj podrejen podjetniški iniciativi, zaradi česar »dolžina postopkov v prostorskem načrtovanju in pri pridobivanju soglasij ne sme postati omejevalni dejavnik«, kot poudarja.

Svoboda (kapitalu)!

Jedro alternativnega vladnega programa SDS z naslovom »Družba blaginje« seveda temelji na t. i. vitki državi. Poleg davčnih odpustkov, znižanja trošarin, uvedbe »davčnih počitnic« bi olajšali odpuščanje delavcev. »Naš trg dela je potrebno osvoboditi ovir, ki preprečujejo konkurenčno nastopanje delojemalcem na trgu,« pišejo. Njihov najpomembnejši ukrep pa je sprememba ustave, s katero bi omejili delež javne porabe v BDP na 45 odstotkov. Vse to naj bi vodilo h gospodarskemu in družbenemu razcvetu. V stranki napovedujejo, da bo potem Slovenija v petih letih postala nadpovprečno razvita članica EU, kar konkretno pomeni okrog 6-odstotno gospodarsko rast. Je to sploh realno? In če je realno, je to sploh zaželeno?

Matjaž Hanžek, nekdanji urednik Poročila o človekovem razvoju, pravi, da je program, ki ga je predstavila SDS, le »nadaljevanje že videnega v času prejšnje, pa tudi sedanje vlade. Ne prinaša nič novega, le nekaj modificiranih preživetih ukrepov.« Čeprav tudi v SDS sedaj omenjajo družbo blaginje, je to po njegovem že nujno, »saj brez poudarjanja blaginje kot temeljnega cilja razvoja družbe ne more nihče več, niti tisti, ki so se še pred kakšnim letom norčevali iz nje«. V resnici pa si v SDS družbeno blaginjo še zmeraj predstavljajo na zastareli podlagi, skozi perspektivo rasti BDP, ki ne vključuje drugih, kolateralnih stroškov, od okolja do socialnih posledic. Povečevanje »odpustkov« kapitalu in zmanjševanje sredstev za socialno državo »pomeni povečevanje konkurenčnosti na napačen način: z varčevanjem javnega sektorja«, kot pravi Hanžek.

“Dva glavna, izzivalna cilja programa SDS, omejitev državnih odhodkov in visoka gospodarska rast, sta večinoma prispevala k slovenski gospodarski krizi v zadnjih letih.” - dr. Maks Tajnikar, avtor gospodarskega programa SD

In tudi pri tej tezi si lahko pomagamo s konkretnimi primerjavami. Čeprav v SDS ponovno poudarjajo skandinavski model, je paradoks, da je prav Skandinavija znana po visoki javni porabi. »Skandinavski socialni model temelji na državnem financiranju socialne države in velikem deležu BDP, s katerim država razpolaga za ta namen,« opozarja Hanžek. V predkriznem letu 2007 je znašal delež državne porabe na Švedskem 51 odstotkov BDP, na Finskem 47,2 odstotka, na Danskem 50,8 odstotka. Omejevanje javne porabe na 45 odstotkov Slovenijo dejansko uvršča med evropske finančne bolnike, tako imenovane države P. I. G. S., ki so bile že tedaj »vitke«. Portugalska je denimo potrošila 43,8 odstotka BDP, Irska 36,8, Grčija 46,8, Španija pa 39,2 odstotka. Če bi se Slovenija, ki je tedaj porabila 42,2 odstotka BDP, sedaj rada priključila francosko-nemškemu vlaku, bi dejansko morala okrepiti državne servise. Francija je tedaj recimo porabila 52,3 odstotka BDP in Nemčija 43,6 odstotka.

Torej bo konkurenčnost treba iskati drugje, ne pa z omejevanjem države. »Morda bi bilo bolje pogledati, kam se je stekal denar, ki ga je država prepuščala kapitalu, da bi moderniziral proizvodnjo, da bi odpiral nova delovna mesta,« pravi Hanžek, ki domneva, da je glavnina šla za lastninjenje, »mi vsi pa moramo sedaj nositi breme dolgov in nerazvoja«. Čeprav Janez Janša danes poudarja, da bi v SDS radi tekmovali z drugimi strankami v programih, češ da se doslej v predvolilni tekmi stranke nikoli niso so-očile s programi - pri čemer misli predvsem na predvolilno tekmo leta 2008 in primer Patria -, pa je prav leta 2008 stranka SD pripravila alternativni vladni program, ki ga je, kot je tedaj dejal dr. Vlado Dimovski, več kot leto pripravljalo 300 strokovnjakov, napisan pa je bil na 90 straneh, kar je neprimerljivo z 10 stranmi razmeroma splošnega besedila, ki so ga v SDS napovedovali vse leto.

SDS: 10 strani, SD: 90 strani

Gospodarski del alternativnega programa SD je tedaj pripravil ekonomist dr. Maks Tajnikar. V zvezi s programom SDS Tajnikar poudarja, da pogreša analizo preteklih let, v kateri bi kritično ocenili ne le delo Pahorjeve, pač pa tudi Janševe vlade. Kajti če bi to naredili, bi po njegovem opazili, da sta dva glavna in tudi najbolj izzivalna cilja programa SDS, omejitev državnih odhodkov na 45 odstotkov BDP in gospodarska rast, ki naj bi bila za 3 odstotne točke nad evropskim povprečjem, veliko prispevala k slovenski gospodarski krizi v zadnjih letih. »Gre za tisti 'slavni' argument SDS, da oni države niso zadolževali, da pa sta za naraščanje bruto zunanjega dolga z na primer 20,4 milijarde evrov leta 2005 na 39 milijard evrov leta 2008 kriva sektorja podjetij in gospodinjstev, saj je ta dolg nastal v teh sektorjih. V resnici bi uspešna gospodarska politika morala preprečiti prav to, kar bi se potem odrazilo tudi v čisto drugačnem stanju zadolževanja državnega proračuna.«

Da pa bi takšno gospodarsko politiko lahko izpeljali, bi morali po Tajnikarjevem mnenju izvajati »radikalno proticiklično politiko«, brez kakršnihkoli omejitev državnih prihodkov in državnih odhodkov. Ustavna omejitev državnih odhodkov je po njegovem za stranko, ki naj bi vodila državo, tudi signal volivcem, da sami ne bodo znali omejevati državne porabe. Če pa menijo, da jih bo rešila visoka gospodarska rast, Tajnikar opozarja, da si slovenska gospodarska politika nikoli ne bi smela dovoliti rasti, ki bi toliko presegala evropsko, saj to vodi v pregrevanje gospodarstva. »Zato je ta cilj tudi v nasprotju z zahtevo iz programa, naj bo gospodarska rast vzdržna,« pravi. Po njegovem program SDS ni zaokrožen, v njem ni ničesar o zdravstvu, izobraževanju, pokojninah ... Napisan pa je površno. »V programu je nekaj fraz, ki jih pisec, če bi dobro premislil, ne bi napisal. Karl Marx bi se smejal stavku, ki se lepo sliši: 'Podjetniki lahko svobodno izbirajo, kdo zanje dela, in delavci svobodno izbirajo, kje se zaposlijo'.«

Prepleskani svetilnik

Sicer pa - že leta 2006 smo v Sloveniji dobili novo družbeno pogodbo z enako zvenečimi obljubami, tako imenovani »odgovor naše države na izzive sedanjosti za celovito blaginjo naše družbe v prihodnosti«. 675 tisoč gospodinjstev je tedaj v nabiralnike prejelo lično izdelano knjižico, ki je napovedovala družbeno preobrazbo po meri človeka. Tudi tedaj je bil za izhodišče t. i. »novega razvojnega modela« postavljen »človek, državljan kot posameznik s svojimi vrednotami in kulturo, ki svobodno razvija svoje sposobnosti ...« In tudi tedaj so nekatere fraze spominjale na gesla iz zakladnice leninizma in stalinizma. Uvod je seveda napisal tedanji predsednik vlade Janez Janša, ki je poudaril, da »ne želimo biti nič manj kot ena najuspešnejših držav na svetu. Eden svetilnikov 21. stoletja.«

“Podjetniki lahko svobodno izbirajo, kdo zanje dela, in delavci svobodno izbirajo, kje se zaposlijo.” - cilj reforme trga dela, ki jo predlaga SDS

Če bodo ljudje reforme sprejeli, je tedaj obljubljalo »ministrstvo za razvoj«, bomo leta 2011 imeli le še 40 tisoč brezposelnih. Izboljšal se bo položaj starejših, študentov, mladih, ki bodo prej dobili višje plače in redno zaposlitev, ter srednjega sloja, ki bo imel več priložnosti, da svoje znanje, sposobnosti in ambicije uveljavi v podjetništvu. Le za »del zaposlenih v javnem sektorju, ki doslej niso bili izpostavljeni enako močnim zahtevam po kakovostnem in pravočasno opravljenem delu kot zaposleni v zasebnem sektorju«, naj bi se položaj poslabšal, so napovedali. Žiga Turk, tedanji razvojni minister, je ob koncu mandata slovesno razglasil, »da smo delno ali v celoti realizirali 75 odstotkov reform«. Dejansko so jo zaradi Virantove plačne reforme najbolje odnesli predvsem zaposleni v javnem sektorju, ne pa mladi ali stari.

Zato se lahko vprašamo, ali je novi program SDS dejansko odgovor na resnične težave ali so predlogi, kot je ustanovitev »kreativnega direktorata« in vpis novega člena ustave, po katerem bi država ustvarjala možnosti »za učinkovito uporabo najnovejših tehnoloških rešitev«, ali dostop do interneta kot državljanska pravica, prej posledica neusahljivega navdušenja Žige Turka nad Applovimi napravami in začasne prevzetosti Janeza Janše nad Twitterjem.