Je vojna? Bo vojna? Zakaj torej zaloge?

Prebivalci razvitih držav prehransko krizo občutijo v obliki vedno višjih cen živil. Tudi vse več pripadnikov srednjega sloja v trgovinah ne more več brez premisleka dajati v nakupovalni voziček različnih priboljškov. Francozi so recimo prisiljeni kupovati manj svojih priljubljenih baget. Učiteljica Anne-Laure Renard in poštar Guy Talpot sta recimo kupila stroj za peko kruha, ko je lokalna pekarna v šestih mesecih tretjič podražila kruh. V ZDA so konec aprila celo morali omejiti prodajo riža, ker so si ljudje zaradi podražitev začeli delati večje zaloge. Tudi nekateri Evropejci so zaradi vztrajnih podražitev začeli prvič po drugi svetovni vojni živila spet kupovati na zalogo.
Poslanci evropskega parlamenta so na aprilskem zasedanju ugotavljali, da cene hrane ne rastejo le zaradi slabih letin, večjega povpraševanja na Kitajskem in v Indiji, zaradi predelave poljščin v biogoriva, ampak jih izdatno potiskajo navzgor tudi špekulanti. S sojo, ki jo kmetje v zahodnih industrijskih državah uporabljajo kot osnovno krmo, rižem, žitom in drugimi poljščinami in kmetijskimi pridelki na borzi v Chicagu trgujejo enako kot v New Yorku z delnicami. Razni skladi, ki so s svojimi špekulacijami skupaj z bankami zakuhali finančno krizo, zdaj na podoben način dvigujejo cene in prekupčujejo s kmetijskimi pridelki, so opozarjali poslanci evropskega parlamenta. Poznavalci jim odgovarjajo, da rasti cen poljščin dejansko ne povzročajo špekulanti, ampak pokojninski skladi, ki skušajo svoje premoženje čim bolj razpršiti, da bi se izognili novim šokom na klasičnih borzah.
Pokojninski skladi so začeli premoženje nalagati v surovine, med katerimi so tudi osnovni kmetijski pridelki, ker potrebujejo dolgoročne in varne naložbe. Prišli so na borzo s kmetijskimi izdelki v Chicagu, ker je finančni in nepremičninski trg v krizi. Calpers, pokojninski sklad javnih uslužbencev iz Kalifornije z 242 milijardami dolarjev premoženja, je februarja denimo sporočil, da bo svoje naložbe v surovine povečal na sedem milijard dolarjev. Učiteljski pokojninski sklad Pennsylvania Public School Employees' Retirement System je v surovine naložil 2,3 milijarde dolarjev. Tudi največja evropska pokojninska sklada ABP in PGGM iz Nizozemske nalagata premoženje v surovine.

Špekulanti so cene surovin napihnili

Ker ti skladi ne morejo neposredno kupiti sojinih zrn, pšenice ali koruze, kupujejo terminske pogodbe. Tik pred iztekom veljavnosti te pogodbe prodajo naprej in kupijo nove z novimi roki veljavnosti. To ne počnejo zaradi špekulacij, ampak zato, da svoj kapital čim bolj razpršijo. Toda z nakupi in prodajami pogodb dejansko delajo kot hrčki, ki si kopičijo zaloge, pokupijo, kar je na voljo, in si to shranijo, je za Die Zeit povedal Jeffrey Korzenik iz bostonskega upravljavca premoženja Vitale Caturano & Co. Povpraševanje po terminskih pogodbah se je zaradi tega povečalo, zato rastejo njihove cene. Ker povpraševanje ne temelji več na dejanskih potrebah po žitih, soji, koruzi, so investicijski in drugi skladi takoj zavohali priložnost za zaslužek. Ti pa se obnašajo kot špekulanti in so začeli na podlagi napihnjenih cen terminskih pogodb dvigovati cene surovin. Korzenik ocenjuje, da so špekulantski hedge in drugi investicijski skladi cene surovin umetno napihnili za 20 odstotkov. Skladi na trgih s surovinami po njegovih besedah nimajo kaj iskati, saj ceno za to plačujejo reveži v državah v razvoju.
Blagovno borzo v Chicagu so ustanovili leta 1848. Dolgo so se tam kupci in prodajalci osebno poznali. V zadnjih letih s poljščinami, svinjskimi polovicami, govedino in drugimi kmetijskimi pridelki trguje vse več skladov in vlagateljev, ki so prej borzo v Chicagu zasmehovali. Uvedba elektronskega sistema trgovanja omogoča, da se lahko vlagatelji vključujejo v trgovanje, ne glede na to, ali sedijo v ZDA, Evropi, Aziji ali kjerkoli drugje na svetu. Dan Basse iz svetovalnega podjetja AgResources je za Die Zeit povedal, da udeleženci trgovanja v Chicagu vsak teden na novo naložijo v surovine do dve milijardi dolarjev, zaradi tega ni čudno, da sistem uhaja izpod nadzora. Tudi Paul Bertels, ekonomist združenja ameriških proizvajalcev koruze National Corn Growers, je prepričan, da rast cen kmetijskih pridelkov v zadnjih mesecih ni zgolj posledica tržnih dejavnikov in predelave v bioetanol.

Evropa uničuje afriške kmete

S prehransko krizo pa vse bolj prihajajo na dan tudi napake skupne evropske kmetijske politike. Evropska komisija za kmetijska plačila državam članicam vsako leto razdeli 50 milijard evrov iz proračuna EU. Veliko tega denarja konča na računih znanih živilskih nadnacionalk, pa tudi energetskih velikanov, ki imajo v lasti kmetijska zemljišča. Hkrati pa EU še z izvoznimi subvencijami dodatno uničuje kmetijstvo v manj razvitih državah zlasti v Afriki. Lani decembra so ministri za kmetijstvo recimo potrdili izvozno subvencijo za svinjino v višini 54 evrov za 100 kilogramov, ki omogoča prodajo tega mesa v Afriko po dampinški ceni 1 evro za kilogram. Noben afriški kmet tej ceni ne more konkurirati, že prej je EU afriške trge zasula s perutninskim mesom po dampinških cenah. Ker Evropejci večinoma jedo le belo meso, preostale dele piščancev po dumpinških cenah prodajajo Afričanom. Lani je EU za subvencije za izvoz živil namenila 1,4 milijarde evrov. S temi subvencijami je EU utišala predvsem francoske kmete. Afriški kmetje, ki so zaradi poplave poceni evropske hrane ostali brez prihodka, ne protestirajo in mečejo pridelkov na ceste, ampak so se tiho preselili v revna predmestja velikih mest, kjer so odvisni od mednarodne pomoči. Zdaj ko se hrana draži, si je še tisti, ki so si osnovno hrano prej lahko kupili, ne morejo več privoščiti.
Glavna hrana v revnih državah je riž. Cena za to živilo se je od začetka leta podvojila. Da bi revežem spet zagotovili vsaj skodelico riža na dan, je največja izvoznica na svetu Tajska po vzoru kartela izvoznic nafte Opec predlagala ustanovitev kartela izvoznic riža Orec. Vietnam, Laos, Kamboža in Burma, ki jih je Tajska uradno povabila v kartel, so že izrazile zanimanje, da bi skupaj določale ceno riža. »Čeprav smo center hrane na svetu, imamo malo vpliva na cene,« je dejal tiskovni predstavnik tajske vlade. Po podatkih Spiegla je januarja lani tona riža stala 383 dolarjev, letos je presegla 1000 dolarjev. Zamisel o riževem kartelu v industrijskih državah ni naletela na odobravanje, pravijo, da dvomijo, da bi sistem naftnega kartela lahko uporabili za riž, ki ga prideluje več milijonov kmetov na njivah, ki niso večje kot hektar, dva ali tri. Nasprotniki kartela se tudi bojijo, da bi lahko nekaj ljudi pridobilo moč nad milijardo ljudi, ki se pretežno prehranjujejo z rižem. Indija in Vietnam sta svoj izvoz riža že omejila, da bi zagotovila hrano za lastne prebivalce. Toda Indija skupaj z Bangladešem letos pričakuje rekordno žetev.

Barnier preprečuje odpravo subvencij

Francoski kmetijski minister Michel Barnier pravi, da oskrbe s hrano ne gre prepustiti zgolj tržnim zakonitostim in špekulantom. Evropa mora po njegovih besedah pridelati več in boljšo hrano, države članice EU morajo stopiti skupaj in revnim državam pomagati obnoviti lastno kmetijstvo - hkrati pa prav Francija oziroma sam Barnier v njenem imenu v okviru sveta EU za kmetijstvo najbolj odločno nasprotuje odpravi izvoznih subvencij, ki omogočajo dampinške cene, te pa uničujejo kmetijstvo v državah v razvoju. Zagotoviti je tudi treba, pravi francoski minister, da revne države ne bodo postale žrtve pogajanj Svetovne trgovinske organizacije v okviru kroga iz Dohe, kjer je na pogajalski mizi dodatna liberalizacija svetovne trgovine. Tudi ta pogajanja so v glavnem zastala zaradi kmetijskih subvencij, ki jih svojim kmetom zagotavljajo EU in ZDA. Za ohranitev teh subvencij se najbolj odločno borijo ZDA, Francozi pa prav tako niso prav navdušeni nad predlogi za njihovo zmanjšanje, ki jih zagovarja evropski komisar za trgovino Britanec Peter Mandelson. Čeprav ima EU formalno skupno kmetijsko politiko, za katero so se ustanovne članice pred 50 leti dogovorile prav zaradi tega, da bi preprečile povojno pomanjkanje, bi v primeru krize gotovo vsaka najprej poskrbela zase. Predvsem zaloge žita še nikoli niso bile tako majhne, kot so zdaj, vendar pa menda iz Avstralije prihajajo novice, da bo letošnja žetev po dveh slabih letinah, v katerih je suša oklestila pridelek, spet normalna.

Vpliv soje

Večji problem je menda zdaj soja, ki je glavno krmilo za evropsko živino. Te utegne zmanjkati, če bodo države članice vztrajale, da v pošiljki ne sme biti nobenih sledi gensko spremenjene soje. Že pest gensko spremenjenih zrn bo lahko razlog, da se bo tanker moral vrniti nazaj čez Atlantik, v Evropi pa bo cena samo rasla. Po eni od študij bi cena za gensko nespremenjeno sojo lahko narasla tudi za 600 odstotkov, piše Spiegel. Evropska komisija ocenjuje, da bi se lahko v ekstremnih razmerah proizvodnja svinjine v EU zmanjšala za 35 odstotkov, proizvodnja perutnine pa za 44 odstotkov. Po mnenju predstavnikov generalnega direktorata za kmetijstvo pri evropski komisiji bi se države članice morale hitro dogovoriti za mejno vrednost gensko spremenjene soje v pošiljki, recimo med 0,1 in 0,4 odstotka.
Slovenija je neto uvoznica hrane, kmetje torej pridelajo manj, kot prebivalci porabimo. Na ministrstvu za kmetijstvo za leto 2007 še nimajo vseh podatkov statističnega urada, zaradi tega še ne morejo izračunati stopnje samooskrbe Slovenije po posameznih kulturah. Imajo pa začasne podatke o zunanji trgovini s kmetijskimi in živilskimi proizvodi v letu 2007. »Vstop Slovenije v EU in s tem povezane spremembe zunanjetrgovinske ureditve so rast obsega zunanje trgovine še pospešile, pri čemer pa se je uvoz povečal bolj kot izvoz. Primanjkljaj agroživilstva je zato po letu 2003 močno porasel, pokritost uvoza z izvozom pa se je zmanjšala za okoli 8 odstotnih točk. V letu 2007 se je trend rasti obsega zunanje trgovine nadaljeval,« pojasnjujejo na ministrstvu.
Po njihovih podatkih se je lani blagovna menjava agroživilskih proizvodov v primerjavi z letom 2006 povečala za 23,5 odstotka in dosegla 2098 milijonov evrov. Povečujeta se izvoz in uvoz. Izvoz se je v letu 2007 povečal za 23,9 odstotka, uvoz pa za 23,4 odstotka. Oba sta dosegla najvišjo vrednost doslej. Glede na to, da je v lanskem letu izvoz rasel celo nekoliko hitreje kot uvoz (za 0,5 odstotne točke), se je pokritost uvoza z izvozom v primerjavi z letom 2006 še nekoliko izboljšala in je znašala dobrih 44 odstotkov. Po podatkih Statističnega urada je Slovenija leta 2006 količinsko uvozila le manj živih prašičev kot leta 1996, podvojila pa je uvoz mesa in drugih užitnih klavničnih proizvodov. Ni pa bil leta 2006 v primerjavi z letom 1996 bistveno večji uvoz žita, večji je bil le uvoz pšenice. Po podatkih statističnega urada Slovenija v letu 2007 ni uvažala soje, je pa uvozila 294 tisoč ton oljnih pogač in tropin iz soje, kar je daleč največji letni uvoz. Še 1996 je Slovenija uvozila le slabih 94 tisoč ton oljnih pogač in tropin iz soje, do leta 2006 se je ta količina povečala na komaj116 tisoč ton.