Elektroreciklaža

Emil Šehič je direktor družbe Zeos, ki skrbi za ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo. Je edina nacionalna neprofitna družba, ustanovljena s tem namenom. Ima le štiri zaposlene, za izvedbo se zanašajo na podizvajalce. Ustanovitelji Zeosa so nekateri največji proizvajalci in uvozniki elektronske opreme, ki so želeli s tem oblikovati sistem za ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo, kot ga v direktivi zahteva EU. Trenutno imajo 140 pogodbenih partnerjev. Ustanovitvenih podjetij je bilo osem, obratovati so začeli s 55 partnerji, do konca lanskega leta jih je bilo že 100. Aprila je minilo eno leto, odkar so od Agencije za okolje kot prvi dobili uradno licenco za izvajanje celovitega sistema za ravnanje s tovrstnimi odpadki.

Je ravnanje z odpadki lahko dobičko-nosen posel?

> Lahko. Z dobrim načrtovanjem zbiranja, logistike od zbirnih točk do centrov za predelavo in ob dejstvu, da se zbere zadostna količina nepoškodovane odpadne električne in elektronske opreme. Z vidika prihodkov in odhodkov so znotraj te opreme razlike. Nekatere skupine odpadkov so s tega vidika bolj pozitivne, druge pa manj. Pri elektronski opremi so ugodnejši recimo veliki gospodinjski aparati, kot sta pralni in pomivalni stroj, ki vsebujeta manj okolju nevarnih snovi. Manj ugodne pa so predvsem hladilne naprave, plinske sijalke ter televizorji in monitorji, ki so zaradi vsebnosti okolju in ljudem izjemno nevarnih snovi občutljivejši za obdelavo. Kot vsak dober gospodar se seveda tudi v naši shemi trudimo ustvariti čimvečji presežek prihodkov nad odhodki, ves presežek pa namenimo ali za rezervne zmogljivosti ali pa za ozaveščanje javnosti.

Kakšen je postopek ravnanja z odpadno opremo?

> Na prvi stopnji obdelave se odstranijo predpisane komponente, predelava pa je nato odvisna od vrste odpadkov. Tu naprave delimo na pet skupin. V prvo spadajo hladilno-zamrzovalne naprave. Te vsebujejo precej nevarnih snovi, med drugim ozonu škodljive pline, zato jih na dokončno razgradnjo vozimo v tujino, saj pri nas ni ustrezne tehnologije. Tam predelani materiali, ki se vračajo v proizvodne procese novih izdelkov, predstavljajo kar 90 odstotkov odpadnih hladilno-zamrzovalnih aparatov. Druga skupina so televizorji in monitorji. Tudi te zaradi pomanjkanja tehnologije dokončno razgradijo v tujini. Tretja skupina so plinske sijalke, za razgradnjo katerih v Sloveniji prav tako ni ustrezne tehnologije. Četrta in peta skupina pa so mali in veliki gospodinjski aparati, ki večinoma ne vsebujejo okolju nevarnih snovi in jih lahko dokončno razgradimo doma.

Očitno v Sloveniji vlada veliko pomanjkanje tehnologije za razgradnjo odpadkov ...

> Sprva smo menili, da v Sloveniji ni zadostne količine odpadkov za razvijanje takih tehnologij, vendar pa zdaj že ugotavljamo, da se količina odpadkov tako povečuje - odpadna električna in elektronska oprema narašča trikrat hitreje od komunalnih odpadkov -, da bi bilo v kratkem smiselno razmisliti tudi v tej smeri. Po mojem mnenju bo potreba po razvoju tehnologij za razgradnjo odpadkov pri nas dozorela v prihodnjih petih letih.

Je kakšen izdelek, ki je še posebej problematičen?

> Res bi izpostavil, da so eden hujših problemov varčne oziroma plinske sijalke. Te so še posebno težavne, ker jih je tako lahko zavreči med navadne odpadke, hkrati pa med drugim vsebujejo tudi živo srebro, ki lahko z običajnih deponij brez težav pronica v podtalnico. Živo srebro sicer v obliki, v kakršni obstaja v sijalkah, ni neposredno škodljivo človeku, vendar pa, če pride v stik z vodo, nastanejo nevarne spojine. V Sloveniji smo lani zamenjali približno 2 milijona sijalk, le 20 odstotkov odrabljenih pa je končalo v ustreznih centrih za obdelavo. Sijalke pa so več kot 95-odstotno razgradljive. Tako smo namesto potencialnih 15 ton odloženih odpadkov iz 2 milijonov sijalk pridelali kar 300 ton smeti.

Pa druge naprave? Kolikšen delež sestavnih delov je mogoče reciklirati?

> Zahteve EU so, odvisno od posamezne skupine odpadkov, da je treba reciklirati od 50 do 95 odstotkov sestavnih delov. Lani smo v povprečju zagotavljali 78-odstotno stopnjo razgradnje. Večino snovi je mogoče vnovič uporabiti v prvotni namen, so pa tudi takšne, ki jih ni mogoče ponovno uporabiti, zato jih je treba uničiti. Je pa možno iz njih, če jih sežgemo, dobiti energijo. Seveda gre del sestavnih delov tudi na navadne deponije.

Koliko vseh proizvedenih odpadkov je elektronske opreme?

> Točnih podatkov nimam. Če pa vemo, da naj bi v Sloveniji na dan proizvedli med 1,5 in 2 kilograma odpadkov na osebo, torej več kot 500 kilogramov na leto, in če proizvedemo približno 15-20 kilogramov elektronske opreme letno, potem je ta delež približno 4-odstoten.

Koliko elektronskih naprav sploh konča v zbirnih centrih, koliko pa na smetišču?

> Približno 70 odstotkov te opreme naj bi po ocenah še vedno romalo na navadne deponije.

Kaj Slovenci največkrat mečemo stran?

> Tiste stvari, ki jih je mogoče brez težav vreči v koš za smeti. Večjih gospodinjskih aparatov torej ne moremo. Manjše naprave, mobilni telefoni, elektronske igrače in baterije pa zelo pogosto končajo kar v smeteh in jih je potem zelo težko ločiti od ostalih odpadkov. Večji ko je aparat, večja je možnost, da bo pravilno recikliran.

Kako je mogoče pravilno odložiti odrabljeno elektronsko napravo, ne da pri tem po nepotrebnem izgubljamo čas in energijo?

> Končni uporabniki iz gospodinjstev v zadnjem času številne naprave odlagajo med kosovni material za odvoz. Vendar ta način odlaganja ni primeren, ker se pri njem naprave večkrat poškodujejo, iz poškodovanih delov pa lahko v okolje iztečejo škodljive snovi. V osnovi je izdelek najlaže prepustiti trgovcu, pri katerem ste ga kupili, saj je ta dolžan napravo tudi prevzeti. Če gre za večjo opremo, pa jo je še najbolje odpeljati v zbirni center, ki jih je po državi vedno več.

Če sami pripeljemo odpadno opremo v zbirni center, ali lahko pričakujemo kaj denarja za odkup?

> To je zastarela praksa. Kot sem že omenil: nekatere sestavne snovi v aparaturah so ugodne, druge pač ne. In če bi vsi iz naprav pobirali samo pozitivne stvari, da bi zanje dobili denar, potem za nevarne, negativne sestavine ne bi bilo zadostno, če sploh, poskrbljeno.

Je mogoče iz zbirnih centrov odnesti kakšen del, tako kot z avtomobilskih odpadov?

> Direktiva priporoča vzpostavitev sistema, ki bi omogočal vnovično uporabo zavrženih naprav. V prihodnosti bomo poizkušali za del odpadkov poskrbeti tudi tako. Vendar delež odpadne opreme, ki bo šel v vnovično uporabo, ne bo presegel 4 ali 5 odstotkov. Da pa bi posameznik šel v zbirni center in brskal po odpadkih, že zaradi varnosti ni možno. Za to bi potrebovali reciklažne centre, ki bi takoj demontirali še uporabne komponente in jih skladiščili.

Ali se je s prodorom LCD- ter plasma televizorjev in ekranov zelo povečalo odlaganje starih?

> Vsak mesec se nam povečuje predvsem količina odpadnih ekranov. Očitno so LCD-zasloni že toliko dostopni, da so ljudje začeli množično nadomeščati svoje stare ekrane. Še večji problem so podjetja, ki izvajajo množične zamenjave računalniške opreme. Ocenjujemo, da bodo v sedmih letih klasični televizorji in ekrani že skoraj povsem izginili iz uporabe.

Se velika podjetja, sploh tista, ki proizvajajo zabavno elektroniko, obnašajo neodgovorno, ker na trg nenehno lansirajo nove in nove za malenkost boljše izdelke, zaradi česar je treba nenehno menjavati »zastarelo« tehnologijo?

> Ne bi rekel, da ravnajo neodgovorno, ker ti izdelki večinoma prinašajo boljšo učinkovitost (na primer energijsko) in funkcionalnost. Prav tako pa ta podjetja v svoji proizvodnji vse bolj uporabljajo reciklirane materiale.

Slovenija bi morala do konca lanskega leta izpolniti zahteve Evropske unije glede stopnje zbiranja in predelave. Jih je izpolnila in kakšna stopnja je sploh zahtevana?

> Evropska direktiva nalaga državi članici dva cilja. Eden se nanaša na zbiranje, in ta je v vseh državah Unije postavljen pri 4 kilogramih na prebivalca. Pri predelavi pa je, odvisno od kategorije opreme, zahtevana od 50- do 80-odstotna stopnja. Za Slovenijo težko rečemo, ali je izpolnila zahteve, ker še nimamo popolnih podatkov. Država bo morala poročilo o izpolnjevanju pogojev pripraviti in poslati v Bruselj do jeseni. Za našo družbo lahko povem, da smo zbrali 1,7 kilograma opreme na prebivalca. Za ostali dve shemi nimamo podatkov. Je pa na primer dejstvo, da imamo mi edini dovoljenje za odvoz hladilnikov in televizorjev v tujino, kjer jih je za zdaj edino možno ustrezno obdelati.

Glede na to, da je vaše podjetje največje in da vam ni uspelo zbrati niti polovice zahtevane količine, verjetno Slovenija ne bo izpolnila zahtev.

> Res je. Dejstvo pa je, da je naše podjetje akreditacijo, torej uradno dovoljenje za našo shemo ravnanja z odpadno opremo, dobilo šele lani aprila, torej uradno sploh nismo delovali celo leto. Poleg tega je osveščanje končnih uporabnikov o pravilnem ravnanju z odpadno EE-opremo dolgotrajnejši proces, ki v enem letu težko da popolne rezultate.

Ali dobivate kaj pomoči od države?

> Ne. Ravnanje z odpadnimi napravami je izključno breme proizvajalcev, ki te stroške vključujejo v cene svojih izdelkov. Pomoč pričakujemo le pri ozaveščanju končnih uporabnikov, saj je ta del dejansko skupna naloga vseh, proizvajalcev in pridobiteljev, shem in države. Po mojem mnenju so največja težava podjetja, ki se izogibajo odgovornosti in ne plačujejo stroškov za pravilno ravnanje z odpadno opremo. Zato lahko na trgu ponujajo izdelke po nižjih cenah in so ostalim zavezancem nelojalna konkurenca. Tu bi morala država bolj restriktivno in agresivno nastopiti in te proizvajalce poiskati.

Ste odprti za nove člane?

> Skoraj vsak dan podpišemo pogodbo z novim partnerjem, je pa potrebno veliko energije, da jih o tem prepričamo. Največkrat jih za vključitev v shemo spodbudi inšpektor. Ampak inšpektor žal ne more potrkati na vsa vrata. Poleg tega si želimo, da se podjetja ne bi vključevala le zaradi obveze, pač pa tudi zato, ker je to pravi način za ohranjanje zdravega okolja.