Menedžer desetletja ali tajkun?

Kadrovski začetki

Šrota je v pivovarno pripeljal Tone Turnšek. Spoznala sta se v izvršnem svetu občine Laško, kjer je Šrot do sredine devetdesetih opravljal funkcijo podpredsednika. Tam smo ga slišali, kako na primer pojasnjuje, da »občina v letu 1994 na političnem področju ohranja enotnost in zgledno urejenost sistema tako v skupščini občine kot v izvršnem svetu ...«. Ker politično nastopanje Šrotu očitno ni ustrezalo, je z veseljem sprejel Turnškovo povabilo, da presedla v svet biznisa, kjer naj bi štela dejanja in ne besede. Besede mu še danes ne ležijo. V nasprotju z drugimi pomembnejšimi slovenskimi gospodarstveniki - denimo Matjažem Gantarjem iz KD Group, ki rad komunicira z javnostjo, saj se mu zdi prav, »da ljudje vedo, kdo je tisti, ki so mu zaupali prihranke. Tako lahko sklenejo, ali sem pri zdravi pameti, kako gledam na naložbe in zakaj to delam« - Boško Šrot intervjujev praktično ne daje, zato nad njegovim vzponom lebdi avreola skrivnostnosti.
V začetku, ko v njem še ni bilo sledi tajkunstva, je postal pomočnik vodje kadrovske službe. Sledilo je napredovanje na funkcijo vodje kadrovske službe, nato pa je postal vodja pravnega sektorja. Ves čas je za Šrotom stal Turnšek, ki ga je kmalu tudi izbral za svojega namestnika in končno še za naslednika. Šrot je krmilo pivovarne prevzel šele pred kratkim, leta 2005, domnevno na praznik vina, ko se je Turnšek upokojil. Odločilni razlog, da se je prebil na vrh družbe, pa ni bilo fevdalno načelo nasledstva, ampak njegova vloga v pivovarski vojni, v kateri je z zapletenimi kombinacijami v boju proti belgijskemu Interbrewu prevzel slovensko industrijo pijač, od Radenske prek Fructala do Uniona.
Pivovarna Laško je z njegovo pomočjo postala resnično močna sila. Dvignila se je nad množico slovenskih podjetij, ki so se v tistem času ukvarjala z izdelavo vina, šamponov ali orodja. A pri tem prvem preboju zgolj Šrotova pregovorna poslovna nadarjenost ni zadostovala. Odločilni sta bili pomoč politike in zastava medijev. Laško je vojno dobilo, ker je igralo na strune nacionalnega interesa, s katerim je naveza Šrot-Turnšek slovensko javnost prepričevala, da država svojih najpomembnejših draguljev ne sme prodati v tujino. Šrot in Turnšek sta to sicer modro načelo dejansko zlorabila. Poleg politike pa so si tedaj laščani prvič pomagali tudi z mediji. V tistem času je namreč Pivovarna Laško vstopila tudi v Delo. Presodili naj bi, da je delež v družbi Delo lahko močan pogajalski adut, da bodo z njim vlado - na začetku še Drnovškovo, ob sami izvedbi nakupa delnic pa Ropovo, ki sta združitvi Uniona in Laškega nasprotovali - omehčali.
Na terenu se je dilema med zagovorniki trga, to so bili predvsem nekateri vidnejši člani LDS, in zagovorniki nacionalnega interesa, ki so svoj dom imeli v drugi vladni stranki, SLS, odigrala v četrtek, 20. decembra 2001. Tedaj je laški pivovarni za dokončno prevlado v Unionu manjkala le še manjša količina Unionovih delnic. V paradržavni Slovenski odškodninski družbi (SOD) so se nadzorniki z direktorjem tisti dan pogovarjali, kaj storiti, saj so imeli na mizi dve ponudbi. Tujo in slovensko. V skladu z zakonitostjo trga naj bi se odločili, naj Laško ali Interbrew ponudbo še izboljšata, po načelu kdo da več. A naslednje jutro je Anton Končnik, direktor SOD, ki je bil blizu SLS, brez soglasja nadzornega sveta, 4,7 milijarde tolarjev Unionovih delnic prodal Laškemu, kar je pozneje z znano odločbo legaliziral tudi urad za varstvo konkurence. Tako je pod mizo nacionalni interes premagal logiko trga. Pivovarna Laško pa je dobila prvi monopol nad slovensko industrijo pijač.

Boj za imidž

Današnja oznaka, da je Šrot tajkun, izvira predvsem iz ocene premoženja, ki naj bi si ga pridobil v zadnjih letih. V egalitarni Sloveniji je to pomemben podatek. Revija Manager ga je denimo s 146 milijoni evrov postavila na četrto mesto med najbogatejšimi. Njegovo podjetje Kolonel je namreč leta 2006 postalo več kot 70-odstotni lastnik družbe Center naložbe, Center naložbe je največji lastnik Infond Holdinga, Infond Holding pa je največji lastnik Pivovarne Laško, ki je hkrati tudi najpomembnejši lastnik Mercatorja, Dela, Večera in drugih zanimivih, ekonomsko močnih ali kako drugače vplivnih podjetij. Ocene revije naj bi bile neverodostojne, nam je dejal Šrotov odvetnik Stojan Zdolšek, saj naj ne bi upoštevale kreditov, po drugi strani naj bi bila takšna ocena premoženja odvisna od trenutnih razmer na trgu in lahko precej niha. »A to po mojem prepričanju sploh ni bistveno. Bistveno je, da je bilo vse v redu, ko je bila lastnica Kolonela Danijela Rakovič, sedaj, ko se je razkrilo, da za Kolonelom stoji Šrot, pa je to kaznivo dejanje. Ali kaj?« nam je dejal Zdolšek.
Zdolšek ima in nima prav. Drži namreč, da je bila na začetku te verige investicija Šrotovega Kolonela v Center naložbe vredna »le« nekaj milijonov evrov, ki jih Šrot ni imel v kovčku, ampak mu jih je dala neka banka na kredit, Šrot pa je kredit dobil, ker je očitno zastavil premoženje v svojem družinskem podjetju. Če preberemo, da je Šrotu uspelo v zgolj nekaj letih zaradi povezanih družb pod nadzor spraviti imperij, ki je ocenjen na okrog 1,5 milijarde evrov, smo lahko zgroženi. Če pa vemo, da stoji na začetku nekaj milijonov, ki so v lasti banke, zgodba ni več tako dramatična. A tisto, kar Šrota, kot upravitelja laškega imperija, razlikuje od bivše slamnate lastnice Danijele Rakovič, je seveda dejstvo, da je Šrot ves čas tranzicije Laško ustvarjal. Rakovičeva ni bila zraven, Šrot pa je bil. V tej moralni točki se lahko Šrotov imidž iz uspešnega, morda celo najuspešnejšega menedžerja preobrazi v imidž tajkuna.
Šrot se danes bori proti tej oznaki. Njegovi zadnji argumenti so naslednji: Šrot naj bi se skrival kot lastnik Kolonela in posledično celotnega sistema Pivovarne Laško zato, ker naj bi vladajoča politika kreirala sovražno ozračje do domačih koncentracij lastništva. »Nakup družbe Kolonel,« je sporočil v izjavi za javnost, »sem zaupal vrhunskim pravnim, finančnim in davčnim strokovnjakom. Zato sem prepričan, da je izveden popolnoma zakonito in s povsem poštenimi nameni.« Tako imenovana fiduciarna razmerja, ki pridejo v poštev, ko se pravi investitorji z določenim namenom nočejo razkriti, naj bi bila zakonita in uveljavljena praksa. Šrot se je zanjo odločil, »ker je vladajoča politika ustvarjala izrazito sovražno ozračje do domačih koncentracij lastništva, pri katerih so sodelovali aktualni menedžerji. Tudi kritika predsednika vlade Janeza Janše proti meni osebno in celotnemu sistemu Pivovarne Laško je bila za naš poslovni sistem preveliko tveganje«. Šrot je poudaril, da posla ni speljal prek davčnih oaz, kar naj bi se v Sloveniji zadnje čase dogajalo, tako da so davki padli tudi v državni proračun. Tako naj bi se pivovarna pridružila podjetjem, »ki so pobegnila iz primeža politike oziroma pritiskom vsakokratne aktualne oblasti«. In zato, ker Šrot ne želi, da bi se za njegovim hrbtom in prek tako pomembnega in resnega poslovnega sistema, kot je Pivovarna Laško, izvajala cenena protitajkunska politična kampanja za letošnje volitve, se je v začetku maja odločil razkriti, da je on glavni lastnik pivovarne.

Na medijski kredit

Da se je razkril sam, je dejstvo. Lastništvo družbe Kolonel je bilo namreč kar nekaj dni objavljeno na internetu, na strani Agencije za javnopravne evidence in storitve (AJPES), ker se je Šrot odločil Kolonel iz d. o. o. spremeniti v delniško družbo. Ne moremo pa verjeti, da se je kot lastnik dve leti skrival zato, »ker je vladajoča politika ustvarjala izrazito sovražno ozračje do domačih koncentracij lastništva«, zato, ker naj bi »kritika predsednika vlade Janeza Janše proti Šrotu in celotnemu sistemu pivovarne pomenila preveliko tveganje« ali pa zato, da je lahko Laško pobegnilo »iz primeža politike« oziroma se je rešilo pritiskov vsakokratne aktualne oblasti.
Očitno je namreč, da je Šrot prvo podjetje v verigi, ki vodi do pivovarne, prevzel avgusta leta 2006, ko je bil z Janšo v odličnih odnosih. V tistem času, če smo natančni, je Šrot predsedniku vlade celo »posojal« časopis Delo. V nadzornem svetu Dela niso sedeli nadzorniki Pivovarne Laško, ampak nadzorniki s članskimi izkaznicami SDS. Drugič, tedaj ni bilo videti, da bi imel predsednik vlade Janez Janša kaj proti slovenskim koncentracijam lastništva, ki so jih ustvarjali slovenski menedžerji. Ravno nasprotno, vladajoča politika je z razkosanjem in prodajo državnih deležev v Mercatorju slovenske menedžerje krepila prek vseh meja, vlada je v tistem času z davčnimi reformami razbremenjevala podjetja in menedžerske zaslužke. In tretjič, s koncentracijo lastništva pri Šrotu Laško ni pobegnilo »iz primeža politike« oziroma se ni rešilo pritiskov vsakokratne aktualne oblasti, saj se je Laško od države in politike lastniško odcepilo že konec leta 2002.
Leta 2001 je bila največja lastnica družbe še vedno država. Paradržavna sklada KAD in SOD, nato še državni PID Triglav Steber 1 in državni (NKBM) PID Infond Zlat so imeli skupaj 33 odstotkov pivovarne, preostali posamični lastniki pa niso imeli več kot tri odstotke. Tedaj se je vodstvo Pivovarne očitno odločilo za pravo osamosvojitev. Ker država svojih deležev ni hotela prodati, so si pomagali s prijateljskimi družbami v lasti Nove KBM. Na tej podlagi so Laščani dobili vpliv ne samo v slovenski industriji pijač, ampak v več kot 150 slovenskih podjetjih, od Večera do Primorskih novic. To je bila druga širitev podjetja po pivovarski vojni.
Še danes bode v oči, da se najpomembnejše podjetje v lastniški mreži okrog Pivovarne imenuje Infond Holding, drugo podjetje z aktualnim imenom Center Naložbe, pa se je nekoč imenovalo Infond Holding 1 in je nastalo z razcepitvijo Infonda Pida - vse to so bili skladi, ki jih je rodila in redila Nova KBM, oplemenitili pa so jih predvsem štajerski certifikatni vlagatelji. Iz njih je nastal Infond Zlat, ki je bil največji PID v Sloveniji, s katerim je upravljala državna Nova KBM. Dejanski nadzor nad tranzicijskimi milijardami, ki so bile vložene v več kot 150 slovenskih podjetij, je leta 2003 precej po tihem prešel na laščane. To se je zgodilo 24. septembra 2002. Če bi Nova KBM z zaupano lastnino več kot sto tisoč certifikatnih vlagateljev ravnala gospodarno, bi se pred tem prevzemom branila.
Zakaj je potemtakem Šrot »kupil« Laško in se pred javnostjo skrival dve leti? Janša ne more biti razlog. Po vsej verjetnosti je Janša tudi dobro vedel ali celo privolil v takšno privatizacijo Laškega. Zadnja faza privatizacije Laškega se je zgodila konec julija leta 2006, ko je v časopisu Večer dotlej neznano podjetje z imenom Kolonel objavilo ponudbo za odkup delnic Infond Holdinga 1 (pozneje Centra naložbe). Po razmeroma ugodni ceni, za 8,4 milijona evrov, je nato presenetljivo hitro, v nekaj dneh, Kolonel prevzel Center naložbe, v katerem ima sedaj 77,7-odstotni delež. Delnice je tedaj podjetje Kolonel kupovalo po ceni nekaj več kot 2 evra, danes, po dveh letih, pa je delnica vredna okoli 9 evrov. Resnična vrednost delnice, po izračunih revije Manager, ki so upoštevali vrednost naložb, naj bi znašala celo 50 evrov. Šele danes se je zaradi preoblikovanja družbe Kolonel, d. o. o., v delniško družbo razvedelo, da je edini lastnik družbe podjetje Atka Prima, ki je v lasti zakoncev Šrot. Sklep: Šrotu se je 8,6 milijona težka investicija odlično izplačala. Z njo je očitno dobil bogastvo v višini več kot 140 milijonov evrov, s tem pa je postal tudi prvi lastnik v verigi podjetij do Pivovarne Laško.
Toda kdo je bil na drugi strani tako »neumen,« da je bogastvo izpustil iz rok? Največji delež je Šrotu prodala Radenska (19,9 odstotka), ki tako ali tako spada v Skupino Pivovarne Laško, nato pa sledita mariborska Nova KBM (10 odstotkov) in njen sklad za upravljanje KBM Infond (9,1 odstotka). Z drugimi besedami, zadnji menedžerski prevzem Laškega je bil izpeljan z vednostjo partnerjev, denimo predsednika uprave Nove KBM Matjaža Kovačiča, ki mu je vlada Janeza Janše potrdila mandat. Ne samo da bi Janša lahko prebral v medijih domneve, da Šrot prevzema sistem Laškega, to bi mu lahko po telefonu sporočil tudi Kovačič. Kot eden izmed razlogov, zakaj je prav avgusta leta 2006 prišlo do prevzema Laškega, se je tedaj omenjala napovedana strožja prevzemna zakonodaja. Če je to res, potem je dobro informirani Šrot po eni strani ravnal pametno, po drugi pa je politika njegova dejanja dopuščala in nanje ni opozorila.
Pivovarna Laško je bila že leta 2005, ko je na njen vrh stopil Boško Šrot, močan, morda premočen sistem. Ni imela zgolj monopola nad industrijo pijač ali časopisno hišo Delo, ampak tudi deleže v številnih slovenskih podjetjih. Kakšnega posebnega strateškega razloga, da bi Laško še okrepili, verjetno ni bilo. A se je zgodilo prav to. Tedaj je prišla na oblast nova vlada, ki je velikosti, vplivu in moči pivovarne dodala še nov element: družbo Mercator, ki je po številu zaposlenih največje slovensko podjetje. Kot je znano, se je to zgodilo s prodajo državnih deležev Mercatorja Istrabenzu in Laškemu. Danes je precej očitno, zakaj se je, kot pravi tudi Andrijana Starina Kosem, bivša Janševa tesna sodelavka in današnja prva nadzornica v Delu, to zgodilo. Vladajoča politika je v zameno za poceni deleže v Mercatorju dobila vpliv v časopisni hiši Delo, hkrati pa so z enim zamahom iz Mercatorja odstranili politično motečega Zorana Jankovića. Motiv je bil torej ozko strankarsko političen in nikakor ne strateški, pa čeprav je v izjavah za javnost vlada tedaj razlagala, da bodo z oblikovanjem tako močnega ekonomskega jedra povezana podjetja lažje prodrla na trge jugovzhodne Evrope.

Silvestrovanje z delnicami

Boško Šrot je s tem privolil v tajkunstvo, očitno predvsem zaradi poslovne priložnosti. Zanimivo je, da Matjaž Gantar, ki je bil sprva predviden, da prevzame Delo, te igre ni hotel igrati. V zadnjem intervjuju za Mladino je sam priznal, da Dela ni dobil, ker je nasprotoval želji politike, da Delo kupi Mag in da se na vrh Dela postavi Danilo Slivnik. »Nerazumljivo se mi je zdelo, da je postal Slivnik kar nenadoma tako velik in dober menedžer. Zame je bilo to preveč. Pri nas obstajajo fantje in z njimi sem se pogovarjal, ki znajo profitabilno poganjati medije, ki vedo, da je to posel in da je manj pomembno, kaj piše na 3. strani,« je pojasnil Gantar. Šrot je ravnal drugače in profitiral.
Šrot, zagovornik nacionalnega interesa, pa iz pivovarske vojne in tudi iz vojne z Janezom Janšo ni izšel brez osebne nagrade. Pri nakupu delnic podjetja je denimo že precej zgodaj prehitel svojega mentorja Toneta Turnška. Turnšek nam je dejal, da je Laško zapustil z 9500 delnicami, ki bi bile danes vredne okrog 80 tisoč evrov, Boško in njegova žena Anica Šrot Aužner pa sta tedaj imela vsaj 53 tisoč delnic, ki bi bile danes na trgu vredne približno 4,5 milijona evrov, leta 2002 pa so bile vredne približno milijon evrov. Razlog, da je Šrot v nasprotju z drugimi pretendenti hitro postal tista fizična oseba, ki je imela v lasti največ, sicer še vseeno zanemarljivi odstotek delnic Laškega, pa gre pripisati družinskemu podjetništvu. Družina Šrot je namreč v začetku devetdesetih ustanovila menjalnico z imenom Atka Prima, ki se je sredi devetdesetih, kot množica drugih podjetij, začela ukvarjati še s preprodajo vrednostnih papirjev. Vodenje podjetja je prevzela Anica Šrot Aužner, ki je bila prej trgovka v Tušu.
Kako sta zakonca Šrot kupovala delnice? Očitno sta bila pri tem precej delavna in prizadevna, saj sta se s poslom ukvarjala, tudi ko je večina ljudi praznovala ali nazdravljala s šampanjcem. Za njima ostajajo nekatere sledi v delniških knjigah. Denimo iz silvestrskega večera leta 2002. Tistega decembra je iz družbe Infond Pid, ki jo je Laško že nadzorovalo, izginilo 9,5 odstotka lastništva Pivovarne Laško. Delež pida, ki ga je imela pivovarna, se nato očitno prenese na borznoposredniško podjetje Cogito in na podjetje Enigma F. K., čez nekaj dni pa borznoposredniška hiša Cogito proda prvi delež pida nazaj Radenski, drugi del, ki je bil tedaj vreden okrog milijon evrov, pa se je 31. decembra 2002 pojavil v obliki lastništva podjetja Atka Prima. In Atka Prima je, kot vemo danes, tudi lastnica podjetja Kolonel, tistega podjetja, ki je prvo v lastniški verigi.
Je Boško Šrot tajkun? Državne ustanove, policija, tožilstvo, urad za varstvo konkurence in agencija za trg vrednostnih papirjev naj bi sedaj v skupni kampanji proučevali možnost za vložitev kazenske ovadbe zoper Boška Šrota zaradi zlorabe notranjih informacij ob prevzemih družb iz laške verige. V očeh politike je postal Boško Šrot tajkun v trenutku, ko je časopisno hišo Delo vzel nazaj, v svoje roke. A če Boško Šrot ne bi privolil v umazano igro z mediji, bi imel danes v javnosti veliko močnejše argumente v boju za svoj imidž.