Islam ni vojaško-politični pakt

Oliver Potežica je srbski poklicni diplomat od leta 1978. Bil je prvi sekretar na jugoslovanskem veleposlaništvu v Iranu od leta 1985 do 1990 in izredni veleposlanik ZRJ za Jordanijo in Palestino v letih od 1996 do 2001. Vodi društva prijateljstva z arabskimi državami in Iranom ali sodeluje v njih, je avtor številnih znanstvenih esejev o religiji v zunanji politiki in islamu, o čemer tudi predava na priznanih univerzah širom po muslimanskem svetu. Njegova zadnja knjiga je izčrpna študija o vahabitih, pripadnikih konservativnega sunitskega gibanja, ki vse več pozornosti zbuja tudi na Balkanu.

Knjigo Vahabiti, med resnico in predsodki posvečate vsem tistim ljudem, ki si vsak dan prizadevajo graditi svet brez predsodkov in ekstremizmov. Kot vemo, ti ljudje danes sestavljajo manjšino, v ospredju je teorija o spopadu religij. Kako gledate na to?

> Knjiga o vahabitih je nastala prav zaradi vseh predsodkov in neznanja, ki ga je zaznati pri nas, ko govorimo o vahabizmu in islamu nasploh. Konkreten razlog za njen nastanek je bilo poročanje nekega novinarja, ki je ob spremljanju dogodkov v Novem Pazarju vahabite povezal s šiiti, češ da prihajajo iz Irana. Gre za katastrofalno potvarjanje dejstev. Če v islamskem svetu obstaja absolutno sovraštvo med kakima skupinama, potem obstaja med šiiti in vahabiti. Na trditve novinarja sem se odzval v strokovnem članku za akademski časopis Politologija religije. Iz tega članka je kasneje nastala ta študija o vahabitih, v kateri sem poskušal tudi pokazati, kako ljudje vnaprej stigmatizirajo nekatere stvari, ne da bi o njih sploh karkoli vedeli.

Od kod izvirajo napetosti med islamom in zahodnim svetom?

> Napetosti med islamom in Zahodom v takšni obliki, kot jih poznamo, trajajo že dvesto let in so se začele z imperialističnimi težnjami zahodnih velesil na Bližnjem vzhodu. Islamski svet je vstopil v 19. stoletje s tremi velikimi imperiji, osmanskim, safavidskim in mogulskim. Do 20. stoletja so bili vsi trije imperiji uničeni ali resno ogroženi. Muslimanski svet se je znašel pod pritiskom kolonializma in ta se je po odkritju nafte še povečal. Gre torej za dokaj stare napetosti, ki v sodobnem času dobivajo nove razsežnosti z razmerami v Iraku, Afganistanu, Libanonu in nerešenim palestinskim vprašanjem.

Kaj menite o težnjah Zahoda po demokratizaciji Bližnjega vzhoda?

> Islam je transnacionalna, trans-kulturna in transzgodovinska religija. Premočan je, da bi ga bilo mogoče pokoriti ali zrušiti kot komunizem. Islam ni vojaško-politični pakt. Nemogoče je vzeti zahodni liberalizem in ga postaviti v središče islama. Muslimanski svet ima svoj liberalizem, ki se je razvijal v stoletjih. Po islamski različici je vsakemu verniku dovoljeno lastno tolmačenje Korana. Zahodni liberalizem je v nekaterih pogledih imel emancipatorno vlogo v islamskem svetu, vendar je hkrati s seboj prinesel in vsiljeval zahodno kulturo, mentaliteto in potrošniško družbo, to pa je ne-izogibno pripeljalo do upora, ki se kaže tudi v zahtevah po vrnitvi k temeljem islama.

Največji zagovorniki vrnitve h koreninam so vahabiti. O kakšnem gibanju pravzaprav govorimo?

> Vahabiti so izključno sunitsko versko gibanje in najbolj tipična zanje je njihova zahteva po vrnitvi k načinu življenja preroka Mohameda ter prvih treh generacij za njim. Za vahabite je to merilo vsega. Pri tem zahtevajo, da se vera očisti vseh novosti, praznoverja, idolatrij, politeizma, torej vseh oblik oddaljevanja od enotnosti Boga. Pri njih tako govorimo o puritanskem, konservativnem gibanju. So fundamentalisti v tem pomenu, da zagovarjajo vrnitev k temeljem islama. Sicer pa je vahabizem prvo predmodernistično versko gibanje, kakor ga je definiral tudi učenjak Fazlur Rahman. Odkar se je v 18. stoletju pojavil, je v središču pozornosti islamskega sveta. Vpliv vahabizma je bil zadnjih dvesto let različen, vendar je ideja sama preživela in veliko pripomogla k zadnjemu islamskemu prerodu.

Katere militantne organizacije so usmerjene k vahabizmu?

> Prvič, vahabizem je uradni nauk v Savdski Arabiji in Katarju in ga ne moremo pripisati samo nekaterim skupinam, ki so, denimo, militantne. Drugič, v islamskem svetu obstaja toliko gibanj, da jih težko naštejemo. Velik del teh gibanj je eklektične narave; ena si sposojajo več pri vahabizmu, druga manj. Sama ideologija Al Kaide je nastala iz sinkretičnih odnosov med učenjem Muslimanske bratovščine v Egiptu in vahabitskimi nauki v Savdski Arabiji. Pakistanska misijonarska skupina Tabligi Džamiat naj bi bila blizu vahabitom. Velja za edino gibanje, ki ga vahabiti še niso kritizirali. A kot rečeno, islamski svet je preveč heterogen, da bi ga bilo mogoče preprosto razporediti po predalih, in tudi sami člani skupine Tabligi Džamiat vam bodo povedali, da niso vahabiti; kar zadeva njih, se zgolj zavzemajo za vrnitev k veri. Tudi v Savdski Arabiji se izogibajo uporabi te besede. Sebe imenujejo muvahidun (tisti, ki so pokorni enemu Bogu) ali pa ihvan (bratje).

V kakšnih okoliščinah je nastal vahabizem?

> Pojavil se je sredi 18. stoletja, torej v času, ko so težave in krize pretresale ves islamski svet. Mogulski imperij se je spoprijemal s prodiranjem Angležev na indijsko podcelino, osmanski imperij pa s hudimi notranjimi težavami itn. V splošnem razpoloženju brezupa so se ljudje začeli obračati v preteklost. V tistem času je živel Mohamed ibn Abdel Vahab, za katerega je nesporno, da je bil zelo velik učenjak in reformator, ki je strogo zagovarjal vrnitev k prvotnemu islamu in prvotne islamske nauke. Skozi njegovo pridiganje se je sprostila ogromna energija takratnega arabskega sveta.

Kaj točno mislite s tem?

> Vahabizem je nastal kot osvobodilno gibanje. To je bilo gibanje za versko in siceršnjo emancipacijo Arabcev od osmanskih Turkov in je pomenilo neposreden upor proti Turkom. Mohamed ibn Abdel Vahab se je povezal z Mohamedom ibn Saudom, lokalnim vladarjem beduinov s sedežem v mestu Al Deria v Nedždu, hribovitem, puščav-skem območju v notranjosti Savdskega polotoka. V Nedždu je bila turška oblast polovična, prebivalstvo pa razdeljeno na dva dela: na puščavsko prebivalstvo in prebivalce manjših mest, ki so ustvarjali svoje lastne vojaške formacije ter vdirali na območja pod turškim nadzorom in ropali. V tem kaotičnem delu sveta je Abdel Vahab iskal zatočišče in ga našel pri emirju Saudu, ki je sprejel njegove nauke. Zavezništvo je bilo potrjeno s poroko Vahabove hčerke z enim izmed Saudovih sinov leta 1743 in od takrat traja nerazdružljiva povezanost med tema dvema družinama. Potomci iz te zakonske zveze so zavladali Savdski Arabiji z mečem in s knjigo in ji še dandanes vladajo. Mohamed ibn Saud je prevzel naslov voditelja (imam), Mohamed ibn Abdel Vahab pa je postal veliki učenjak pri vprašanjih vere (šeikh ul islam). Na splošno je bil znan tudi kot šeik iz Nedžda ...

Dobro, znan je bil tudi kot težava iz Nedžda.

> Ta oznaka prihaja predvsem iz osmanskega imperija. Vendar pazite, morali so ga priznati kot nesporno avtoriteto, tako da Abdela Vahaba niso neposredno nazivali z oznako težava iz Nedžda. Njegovo gibanje so v naslednjih desetletjih, torej ko se je vahabizem širil po Savdskem polotoku in drugod, poimenovali z različnimi izrazi kot razkol iz Nedžda, težava iz Nedžda itn. Ob tem je seveda jasno, da so bili osmanski Turki sovražno razpoloženi do vahabizma, saj je neposredno spodkopaval njihovo avtoriteto in oblast na tistem območju.
Treba je upoštevati tudi takratne politične razmere. Sam Abdel Vahab ni bil za nasilno širjenje svojih idej, po Savdskem polotoku je pošiljal svoje pisarje in misijonarje, ti pa so imeli z ljudmi teološke razprave. Šele njegovi potomci, vnuki in pravnuki, so se obrnili k nasilju zaradi spet novega specifičnega položaja. Ker je Napoleon prodiral v Egipt, so tam Turki zbrali večino svojih sil in to je pripeljalo do velikega vahabitskega upora, iz katerega se je rodila Prva savdska država, ki je trajala do leta 1818.

Sovraštvo med šiiti in vahabiti izhaja iz tega obdobja?

> Da, v času velikega upora in osvajanj so se pojavili prvi spopadi med šiiti in vahabiti. Imam Abdul Aziz ibn Muhamed ibn Saud, eden od potomcev iz omenjene zakonske zveze, je v prodorih proti Nadžafu in Kerbali v Iraku pobil ogromno šiitov in tudi sam umrl v napadu šiitskega atentatorja. Enako politiko očiščenja je izvajal njegov sin Saud ibn Abdul Aziz al Saud, ki je osvojil ogromna ozemlja južnega Iraka, Sirije ter Jordanije in znatno razširil vahabitsko versko oblast. Njegov največji uspeh je bil, da mu je uspelo pod svojo vladavino spraviti Meko in Medino.
Turkom je uspelo zadušiti vstajo, ni jim pa uspelo zlomiti vahabitskih prepričanj in upor se je nadaljeval, to pa je kmalu pripeljalo do ustanovitve Druge savdske države, ki je trajala od leta 1824 do 1891. Zaznamovali so jo številni razdori in spopadi znotraj dinastije, dokler ni v začetku 20. stoletja vodilne vloge prevzel karizmatični borec Abdel Aziz al Saud. Po ponovnem zavzetju Meke in Medine se je januarja 1926 razglasil za kralja in leta 1932 je nastala Kraljevina Savdska Arabija. Njegovi sinovi do danes vladajo tej državi; zadnji, ki je prevzel prestol, je kralj Abdulah, ki vlada od leta 2005.

Savdska kraljevina je v zadnjih petindvajsetih letih namenila okoli sto milijard dolarjev za širitev vahabizma. Kako gledate na to?

> Da, vendar morate biti glede tega previdni. Pri tem nikoli ne gre za odkrito vsiljevanje idej, denar se namenja za gradnjo šol, socialnih centrov, bolnišnic, džamij in temu se reče islamizacija od spodaj. Gre za vzpostavljanje celotne mreže verskih šol, bolnišnic, socialnih domov itn. Nekateri tu na Balkanu govorijo, da našim muslimanom, ki preidejo k vahabitom, ponujajo po 110 evrov plačila, kar je nesmiselna izmišljotina. Verjetno imajo kakšne privilegije, da recimo prek humanitarnih agencij svoje otroke lahko pošljejo na šolanje v Savdsko Arabijo. Pri vsej stvari gre za počasen in potrpežljiv proces od spodaj, ker za vahabite politike ni, v islamu obstajajo le služenje Bogu, d'ava (klic k islamu) in džihad - vsako prizadevanje v imenu vere. Vahabiti ne priznavajo političnih strank ali ureditev, kot sta demokracija in socializem. Česar ni v Koranu, tega ni.

Kako je vahabizem prišel na Balkan?

> K nam je prišel v več valovih. Prvo obdobje je trajalo tja do leta 1992, ko je bil vahabizem pri nas omenjen zgolj sporadično, veliko bošnjaških učenjakov pa je tudi vzdrževalo stike z učenjaki iz savdske kraljevine. Drugo obdobje se je začelo z državljansko vojno, ko je v BiH prišlo veliko svetih bojevnikov, mudžahedinov; kako je to potekalo, je razvidno iz pričanja Alija Hamada pred haaškim sodiščem. Gre za človeka iz Bahrajna, ki ga je rekrutirala Al Kaida in ga infiltrirala v enote mudžahedinov z namenom nadaljnje rekrutacije. Njegovo pričanje in pa raziskovanje sarajevskega novinarja Zvonka Marića potrjujeta, da so vahabiti in vahabizem na Balkan prišli z zahoda, z Dunaja prek Hrvaške. Veleposlaništvo BiH na Dunaju se je, denimo, znašlo pod drobnogledom posebnega odbora OZN za sankcije proti Al Kaidi zaradi izdajanja potnih listov domnevnim teroristom. Na Dunaju je tudi savdsko veleposlaništvo, vendar ni bilo neposredno vpleteno v te stvari, temveč je zgolj sodelovalo prek svojih humanitarnih agencij ali skladov. Prav na Zahodu so namreč že obstajali nekateri centri in infrastruktura za širjenje vahabizma.
Med vojno je veliko mladih Bošnjakov študiralo v Savdski Arabiji in z njihovo vrnitvijo let 1996 ali 1997 se je začelo tretje obdobje. Nastale so prve lokalne organizacije, ki so temeljile na vahabitski opredelitvi, kot je recimo Aktivna islamska mladina. Za to obdobje je tipično tudi delovanje različnih humanitarnih agencij s sumljivim načinom delovanja, recimo z neznanimi viri financiranja itn. Četrto obdobje se je začelo leta 2002, ko je država začela preganjati mudžahedine, zapirati te agencije, zaradi česar so vahabiti nastopili izrazito agresivneje.

Kako je vse to vplivalo na odnose med muslimani v Bosni?

> Številni verski učenjaki štejejo vahabite za smrtno nevarnost za bošnjaški islam, pri čemer grejo nekateri v skrajne kritike. Leta 2006 in 2007 so v islamski skupnosti potekale burne razprave. Po zadnjih ra-ziskavah 3,3 odstotka bošnjaških muslimanov spoštuje vahabitski nauk, 12,9 odstotka jih je pripravljenih sprejeti ta nauk. Če upoštevamo statistične napake, pridemo do ugotovitve, da je skoraj petina muslimanov v BiH provahabitsko usmerjena. Podobno usmeritev opažamo na Kosovu in v nekoliko manjšem obsegu v Makedoniji, Albaniji in južni Srbiji.

Se strinjate, da je eden izmed največjih simbolov prihoda vahabizma k nam džamija kralja Fahda v Sarajevu, zgrajena leta 2000?

> To je izjemno velik vahabitski simbol. Je največja džamija v Evropi, sprejme do 5000 vernikov. Znotraj te džamije se pridigajo vahabitska prepričanja, vzdrževanje financira savdska kraljevina. Veliko se je govorilo o tem, ali bo vodja bošnjaških muslimanov reis ul ulema Mustafa Cerić obiskal to džamijo ali ne, vendar jo je nazadnje le obiskal, da ne bi ustvarjal novih napetosti in povzročal delitev med muslimani v BiH.
Hkrati so vahabiti po zgledu dogajanja na Savdskem polotoku skušali ustvariti svoje vaške kolonije, iz katerih bi se širili navzven. Takšne skupnosti so nastale v Donji Bočinji, Gornji Maoči itn. Vse navedeno je navsezadnje povzročilo tako močne napetosti, da BiH ni mogla izgnati vodje tujih mudžahedinov Abuja Hamza niti mu ni mogla odvzeti državljanstva.

V hribih v Bosni so odkrili skrivališča orožja, podobno tudi v Novem Pazarju, kjer naj bi bila skupina vahabitov pripravljala umor muftija Muamerja Zukorlića iz Sandžaka. Kaj vse to pomeni?

> Zadnja leta se je na Balkanu pojavila resna grožnja terorizma, pomenile so jo različne tuje skupine, ki so bile pozneje razbite ali njihovi člani prijeti. Enega ključnih udarcev je zadal prav odbor OZN za sankcije proti Al Kaidi, ki je vzel pod drobnogled vse humanitarne agencije, ki bi utegnile biti povezane s terorizmom. Niso bile vse vahabitske. Kar zadeva Srbijo, je treba na stvari gledati tudi iz lokalnega zornega kota. V Sandžaku, predvsem v tistih treh občinah, kjer so v večini muslimani, ti niso koherentna skupina in med njimi poteka boj za oblast. Nekateri so menili, da je bila skupina vahabitov zgolj orožje v rokah enega izmed tamkajšnjih glavarjev, drugi muslimani so jih predstavljali kot neuke ljudi itn. Toda med sojenjem se je pokazalo, in to se mi zdi izjemno zanimivo, da so med temi vahabiti zelo izobraženi ljudje, ki so popolnoma vdani veri, prav v tem vahabitskem smislu. Sicer pa bomo še videli, do kakšnih sklepov bodo prišli na sojenju ...

Nato v eni izmed svojih analiz razmer na Kosovu govori o t. i. beli Al Kaidi, ameriški strokovnjaki pa opozarjajo, da bo Kosovo čez pet let postalo glavno središče vahabitov v Evropi. Zanimivo, o tem se ni govorilo v zvezi z vprašanjem priznanja neodvisnosti Kosova.

> To so pač njihova mnenja. Zavedajo se položaja, vendar verjetno hkrati mislijo, da ga bodo lahko nadzirali. Ob tem je treba tudi upoštevati, da je vahabizem na Kosovu novost, pojavil se je v 90. letih, pri čemer je bila verska identiteta nekako odrinjena na drugo mesto, v ospredju je bil albanski nacionalizem in šele leta 2003 je verska identiteta začela preboj v ospredje. Tudi na Kosovu so se pojavile te kvazihumanitarne organizacije, namenjene financiranju vahabitskih dejavnosti. Nekateri menijo, da je danes Prizren največje oporišče vahabitov na Balkanu. Redžep Boja iz islamske verske skupnosti na Kosovu pravi, da je vahabizem zdaj največji sovražnik albanskega nacionalizma, celo večji od velikosrbskih teženj, zato ker negira vse politične koncepte od nacionalizma, liberalizma do države, o čemer smo že govorili. Zanje musliman ne more biti Albanec, lahko je le musliman. Enake napetosti se pojavljajo tudi v Albaniji in Makedoniji, kjer je bilo celo nekaj odkritih spopadov.

Mislite, da bo Nato dejansko lahko nadzoroval razmere na Kosovu?

> Ne morete zadušiti verskega nauka. Osebno podpiram pravico vsakega človeka do njegove veroizpovedi in podpiram pravico vsakega vahabita, da je vahabit. To pravico zagotavljajo univerzalna deklaracija o človekovih pravicah, mednarodni sporazum o ljudskih in državljanskih svoboščinah OZN in cela vrsta drugih deklaracij. Govorimo torej o eni izmed temeljnih civilizacijskih pravic. Vahabiti sami po sebi ne pomenijo nevarnosti za kogar koli.
Drugo pa je vprašanje nasilja in vere, torej v tem primeru, ali so vahabiti nasilni ali ne. Nihče jim ne more dati terorističnega predznaka brez dejstev. Tu imamo, recimo, svojo lokalno, pravoslavno mafijo, ki nenehno terorizira in pobija ljudi, pa temu nihče ne pravi krščanski terorizem. Težko je torej nalepiti neko etiketo, kot je to storil novinar Stephen Schwartz, ki je dejal, da ni vsak vahabit samomorilski napadalec, je pa vsak samomorilski napadalec vahabit. To je nesmisel, stvari je treba konkretno dokazati. Zločinec je zločinec. Vernik je pa vernik. To je bistvo vsega tega vprašanja.