30. 5. 2008 | Mladina 22 | Kultura
Triumf metrosluza
V impresivni dvorani v srcu Male Srbije luštkan Eurosong, a odurna zmaga
“Začelo se je prav obetavno,” je prvo letošnje predtekmovanje strnil prijatelj Sergej. “In sicer s Črnogorcem, ki je dejansko imel glasovne sposobnosti - kar v evrovizijskem kontekstu sicer pomeni zgolj, da je pel nekoliko bolje od pijanega murna, ampak vseeno ... No, potem je pa zadeva degenerirala v TOTALEN freakshow.” Dan kasneje mi je neka druga dobra poznavalka poslala mejl: “Se ti ne zdi, da je bil letos največji freakshow doslej?! Žalostno, ampak ko je nastopila naša, se mi je zdela kljub grozni obleki, koreografiji in petju najboljša. Sem bila pa zelo vesela, da ni šel naprej puran.”
Drugo predtekmovanje je potem izzvenelo v strupeni bledosti slabo pogrete štance in generičnega kiča, tako da sem v pomanjkanju vsake glasbene kvalitete pač navijal za Makedonko - in sicer zaradi neodoljive kombinacije lepega obraza in tistih sijajnih fuzbalerskih kračk izpod krila. A tako njej kot naši ubogi Rebeki je bila glede na vse tisto neizrekljivo sranje, ki je šlo naprej (Romunija, Poljska, Gruzija in Azerbajdžan, o Veliki Britaniji in Nemčiji raje sploh ne bi) - storjena velika krivica.
In kolikor je pred finalom vse skupaj delovalo brezupno, je potem v soboto - vsaj zame in za mojo družbo - nekaj kliknilo in smo se po zadnji numeri strinjali, da je bil pravzaprav presenetljivo luštkan Eurosong. Jaz sem recimo glasoval za Bosance, ki so me spomnili na najboljše trenutke Obojenog Programa, in za neponovljivega Francoza, katerega prispevek ni bil toliko popevka kot presunljiva eksistencialistična kritika, ki jo bomo v vsej njeni uničljivosti sposobni doumeti šele čez dvajset let ali kasneje. Zelo všeč sta nama bila tudi Španec in Srbkinja in kljub zaskrbljujočemu obrazu celo Švedinja, na koncu pa smo se itak čisto zlomili in si priznali, da naravnost obožujemo latvijske pirate. A ko so se začeli vključevati prvi evropski studii, smo začeli dreveneti - in se kmalu znašli v grozljivem grozljivem grozljivem klinču tega, da smo bili prisiljeni navijati za ničvredno grško nimfico samo zato, da ja ne bi zmagal tisti cvileči metroseksualni ruski turbosluz. Ko nam ni bila naklonjena niti ta minimalna milost, smo se do zadnje gnusne note drli: “Drsaj! Drsaj kot še nikoli v življenju!” - namreč v upanju, da bo piruetarski blondinec z drsalko Dimi zapeljal čez boso nogo. Ni se zgodilo. Ampak dobro, zadnje dvakrat smo zmagali, zdaj pa enkrat pač nismo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.