30. 5. 2008 | Mladina 22 | Kultura
Beograd dvajset let pozneje
Rebeka v nočnem klubu XXL v Beogradu
© Boban Plavevski
Menim, da samo Bog ve, čemu ima datum 25. maj tako mističen čar. Nekdaj, v tistih svinčenih časih, smo si izmislili, da je to rojstni dan tovariša Tita, nekdanjega »kralja« Juge, ter tiste dni evforično drveli v Beograd in se motovilili po stadionu in okrog njega, saj je bila tam na veličastni prireditvi Predsedniku izročena štafeta (otroci smo ji zlobno rekli kar pašteta).
No, in sedaj, ko sta se Tito in dan mladosti pogreznila v blato neugodja in pozabe, se zdi, da brez 25. maja in Beograda vendarle ne moremo. Pa je, kot naročen, prav na ta dan padel izbor za pesem Evrovizije, in to direktno v Beograd. In spet se je v tem mestu nekaj dni vse motalo okrog nekega spektakla, ki je po mnenju umnih enako jalov in prazen, kot je bil oni prejšnji. A hoteli so bili polni in polna so bila tudi usta. Seveda smo pri tem dogodku histerično sodelovali tudi Slovenci.
Se spomnim, kako sva se nekaj dni pred tem dnevom, nekako dvajset let bo že minilo od tega, s prijateljčkom Petrom Božičem, takrat zgolj pisateljem, sedaj pa celo politikom, odpravila na stadion v Novi Gorici, da bi si ogledala priprave na zaključni nastop v Beogradu. Za one gimnastične sokolske polplese so bila namreč izbrana srednješolska dekleta iz tega mesta. Pa so punce na zeleni travici v športnih oblekicah raztegovale svoje nogice ter migale z joški, ampak nekaj mi ni šlo v račun. Poglej, sem rekel Perotu, kakšno čudo je to, med vso to stotnijo pubertetnih, a že zrelih deklic ni niti ene, ki bi bila meni, samcu, spolno mikavna. Pa se mi je stari prebrisanec poznavalsko nasmejal v obraz, češ, pred Titom smejo nastopati zgolj odličnjakinje, piflarice, med temi pa ne boš našel lepotičk. Kvečjemu nune. Zaradi tega pa takrat tam na vzhodu nismo poželi kakšnega uspeha.
In kar zdi se, kot da bi naju tistikrat kdo slišal, saj smo za letošnji spektakel odposlali v Beograd splošno priznano lepotico Rebeko Dremelj. Ta se je tiste dni, preden je tudi ona pogorela, obnašala tako pomembno kot kakšen sicer skromen bančni uradnik, ki pa je nenadoma po naključju dobil nalogo, da reši svet. Nekakšna neprijetna važička. Poslovno se je spečala celo z gospodom Sašom Mirkovićem, nekdanjim menedžerjem Marije Šerifović (zdaj sta se menda že sprla), avtorjem knjižice »Molitva za patriote« z balkansko patetičnim podnaslovom »Kako sam sa M. Š. osvojio Evropu«.
Pa ta gospod ne vzbuja vtisa poslovneža, vse prej bi se vsaj takole na videz odločil, da imam opravka z visokim in zelo stasitim trgovcem s svinjami. No, sicer pa so v Srbiji iz te branže izšli celo kralji, dinastija Obrenovićev namreč. Pa sta se z Rebeko odločila, da za njeno gala predstavitev v znanem klubu Teatro pripravita »Največjo zabavo vseh časov« z »drink for free«, čeprav nam je tam od nekega nejevoljnega, vse nadzirajočega natakarja uspelo izmamiti le po eno malo pivo. Sem pa imel prvič priliko opazovati Rebeko na nastopu iz povsem neposredne bližine. Pa to morda ni bilo najbolje, kajti razdalja vendarle dopušča nekaj iluzije. Dama se med petjem namreč poti kot mesarski pomočnik med sekanjem kremenateljcev, iz vratu ji je dobesedno špricalo, kaj se ji je dogajalo na drugih delih telesa, pa zaradi obleke nisem videl, a sem si predstavljal. Poleg tega sem opazil, da je neizmerno ponosna na svoje cirkuške manipulacije z mikrofonom, kar pa človeka počasi spravi v živčnost. Poleg tega kaže, da se je odločila za novo spogledovanje s publiko. Zelo rada in pogosto se z ritko obrne proti avditoriju in na hitro valujoče miga z ritnicami, kar izjemno dobro uspeva debelim zamorkam, Rebeki pa za zdaj zaradi konstitucije in premalo vaje še ne. Zelo moteče je bilo tudi, da so k nji pogosto pristopali nekakšni ogromni in na videz izjemno nevarni Mirkovićevi silaki, še najbolj podobni tjulnjem, taki tipi z drobno, za pest veliko glavico, brez vratu in z brezobličnim tolstim telesom, ter ji neprestano dajali neka navodila in ona jih je pokorno izvrševala. V svojo glasbo je seveda v skladu s srbsko tradicijo svojega novega promotorja takoj vključila tudi trobentače.
Potem se je po le nekaj komadih največji žur vseh časov nenadoma končal in odšli smo: Rebeka svoji polomiji, ki smo jo videli na televiziji, naproti, midva s fotografom Bokijem pa na ladjico na Savi, kjer sva, zaradi prenapolnjenosti hotelčkov, prenočevala. Menim, da mi zaradi povedanega Rebeka ne bo prav nič zamerila, saj je tudi ona izjemno ponosna sama nase, ker tako rada pove vse, kar vidi in misli.
p.s. Prvič objavljeno na www.mladina.si 25. maja. Blaž Ogorevc na spletni strani redno objavlja svoje zapiske s poti po ostankih nekdanje skupne domovine.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.