Bojan Prašnikar, trener nogometnega kluba Energie Cottbus

Noben slovenski trener ni s slovenskimi nogometnimi klubi osvojil toliko naslovov kot Bojan Prašnikar, ki je slovensko reprezentanco pripeljal do dodatnih kvalifikacij za EP, Maribor pa v ligo prvakov. Rodil se je v Šmartnem ob Paki - zraven nogometnega igrišča, na katerem sta s prijateljem cele dneve igrala nogomet. Sama. Eden na enega. Potem je odskočil v Bundesligo ter postal trener in odrešitelj odpisanega kluba Energie Cottbus. Logično.

Ko ste prišli, je imel Energie Cottbus le dve točki. Ekipa je bila že odpisana. Kako to, da so poklicali Slovenca?

> V Sloveniji se je to večini zdelo kar nekako normalno. Nič posebnega.

Kot da je klube v Bundesligi že prej treniralo vsaj kakih sto Slovencev.

> Ko sem hodil v šolo, so nas učili, da na svetu obstajajo samo tri države: SZ, Amerika in Jugoslavija. In če ne bi bilo Jugoslavije, bi svet razpadel. Zdaj so na svetu spet le tri države: Rusija, Amerika in Slovenija. Putin in Bush sta se prvič srečala v Sloveniji, papež je obiskal Slovenijo, vse poti vodijo v Slovenijo. Na koncu je popolnoma logično, da pokličejo Slovenca, da bi rešil nemškega prvoligaša. Neki slovenski novinar me je celo vprašal, zakaj nisem izbral boljšega kluba.

Je bila odločilna tista sezona v ligi prvakov, ko ste pokazali, da znate igrati z močnimi nemškimi klubi, in to tudi v gosteh?

> Odločil je moj kurikulum. Prijatelj, ki me je priporočil in organiziral sestanek v Salzburgu, ga je dobro poznal.

Kljub temu ste veliko tvegali. Klub je imel le dve točki, bil je na psu, lahko bi izgubili tri, štiri tekme, našli bi novega trenerja - in za vami se ne bi nihče več niti ozrl.

> Možno. To se stalno dogaja. Nogomet je zelo živa zadeva. Vse se zreducira na tekmovanje, na izide in na posel, tako da filozofiranje odpade.

Nogomet je večji posel kot kadarkoli.

> Nase vleče vse - ljudi, kapital, gospodarstvo, politiko, medije. V tem smislu je del globalnega poslovnega kroga. Drugi športi niso, vsaj ne tako zelo. In tudi ne na tako visoki ravni.

Kako to, da pri nas nogomet ne vleče več niti ljudi?

> Presenetljivo je tole: v državah, v katerih nogomet že leta funkcionira in posluje na visoki ravni, v slabih izidih ne vidijo nobene posebne tragedije, ker vedo, da življenje teče dalje in da, če normalno posluješ, prideš enkrat spet na vrsto za dobre rezultate.

Naj ugibam: pri nas je ravno nasprotno?

> Točno: ko pridejo slabi izidi, je vsega konec. Vse je treba takoj porušiti, po možnosti do tal, tako da potem ostane le še filozofiranje. To je napačno pojmovanje nogometa.

Bi vas Cottbus obdržal, če bi prišli slabi rezultati - ali pa če bi iz prve lige izpadli?

> Od prvega dneva smo se zelo dobro zavedali, da je vse skupaj »misija skoraj nemogoče«, zato smo ves čas delali po dveh programih - po programu za prvo ligo in po programu za drugo ligo. Tudi z igralci smo pogodbe sklepali že za drugo ligo. Če bi izpadli, bi takoj štartali na prvo ligo.

Je tako »programiranje« mogoče zato, ker v Nemčiji med prvo in drugo ligo ni tako drastične razlike kot pri nas?

> Nimajo združenja prvoligašev, ampak združenje prvo- in drugoligašev, ki obvladuje obe ligi, in tudi mediji ju obravnavajo tako rekoč enakovredno. Oboji, prvoligaši in drugoligaši, živijo od televizije: okrog 70 odstotkov budžeta dobijo prek televizije, denar se deli na podlagi rezultatov, izračun pa se naredi na podlagi štiriletnih deležev. Eno leto dobiš manj, drugo več. Cottbus bo od televizije dobil 15 milijonov evrov, proračun kluba pa znaša 23 milijonov. Če bi izpadel, bi proračun znašal le 15 milijonov, ker bi od televizije dobil le 8 milijonov. Toda že prihodnje leto bo klub od televizije dobil še več, ker bo v prvi ligi že tretje leto.

Tudi štadion je bil razprodan, kar pomaga pri budžetu.

> Letos je bil razprodan štirikrat - 23.000 gledalcev. To se v eni sezoni še ni zgodilo. Spomladi smo imeli povprečje 17.000. Kar je veliko. Upoštevati morate, da ima Cottbus le 100.000 prebivalcev.

So po vas imenovali kako ulico?

> Ne, so pa bili vsi zelo presenečeni. Prej so me poznali le redki. Ob koncu sezone so me razglasili za drugega trenerja. Takoj za trenerjem Bayerna, ki je osvojil prvenstvo in pokal. Zdaj vsi vedo, da sem Slovenec, toda ko se pogovarjamo o nogometu, se redko pogovarjamo o slovenskem fuzbalu. Kaj šele, če me ni zraven.

Ste postavili igro, ki je Nemci niso razumeli?

> Ne, igrali smo povsem normalno - na rezultat. Vse je bilo podrejeno temu. Če igraš normalno, je logika navadno takale: izmed 17 tekem dve odigraš vrhunsko, dve katastrofalno, preostale pa povprečno. Vprašanje je le, kakšen rezultat potegneš iz vseh teh tekem. Če imaš smolo, potem zelo dobre tekme izgubiš - z višje in z nižje uvrščenimi ekipami. Če pa imaš srečo, dober rezultat potegneš na dobrih in slabih tekmah. Razlika je le v tem, da imajo vrhunske ekipe tu enako razmerje. Ker so bolj izkušene in kakovostne, na slabih tekmah zmagajo z izidom 1 : 0. Nam so se razmerja in rezultati izšli, ker nam je uspelo premagati nekatere precej boljše ekipe, recimo Schalke, Bayern in Hamburger, s katerimi nismo igrali defenzivno, frontalno pa jih tudi nismo napadali. Če bi se partizani med II. svetovno vojno borili frontalno, ne bi zmagali. Sploh pa, tega nihče več ne počne. Na tekmi Manchester United : Chelsea se je pogosto zgodilo, da je v kazenskem prostoru stalo devet igralcev ene ali druge ekipe.

Energie Cottbus je klub tujcev - skoraj 70 odstotkov igralcev je tujcev.

> To je zdaj pravilo: v Bundesligi je 60 odstotkov tujcev. In tega trenda zdaj, v času globalizacije in evropskega odpiranja, ni več mogoče ustaviti. Trg ni več zaprt kot nekoč, ko pravega vpogleda v nogomet niti nisi mogel imeti. Zdaj lahko na TV gledaš 20 tekem hkrati. Igralci niso več skriti. In vsi hočejo najboljše - tiste, ki pritegujejo ljudi, medije, kapital.

To je problem predvsem za reprezentance: igralci se v času korporativnega nogometa lažje identificirajo s klubi kot pa z reprezentanco. Bolj so motivirani v klubu kot pa v reprezentanci.

> Že, toda nihče noče izpasti iz reprezentance. Pri nas je malce drugače. Igralci si skušajo imidž ustvariti prek reprezentance - v tujini si morajo igralci imidž ustvariti že prej. In ker si morajo imidž ustvarjati drugače, so tudi bolj motivirani, naših igralcev pa v tujini hitro zmanjka.

Košarkarske, rokometne in hokejske reprezentance ne igrajo v najboljših postavah - mnogi najboljši nočejo igrati. Nacionalni vidik očitno ne šteje več tako zelo. Je pri nogometu ta nacionalni vidik še vedno tako pomemben zato, ker je nogomet najdlje profesionaliziran?

> Nogomet ima svoj status. Jutri se bo začelo evropsko prvenstvo in vse tekme so razprodane. Od 30.000 do 50.000 ljudi na tekmo! Ne gre več za nacionalni vidik - nogomet je nadnacionalen. Ne gre več za to, da igraš za Nemčijo ali za Nizozemsko, ampak gre za status - pomembno je, da igraš na velikih tekmovanjih. Če igraš, so vate uprte oči vsega sveta.

Nogomet je očitno transcendiral vse običajne percepcije športa.

> Tako je. Ne podcenjujem drugih športov, toda ko je evropsko prvenstvo v košarki, rokometu ali hokeju, igrajo vsak dan. Nogometa ne moreš igrati vsak dan. Igra se na tri, štiri dni, ker je tako zahteven in tako kompleksen. Vse moraš narediti iz glave, toda z nogami. Pa toliko se preteče. Nekoč so šprintali pet metrov, danes šprintajo petdeset metrov. Nekoč je nogometaš med tekmo pretekel tri, štiri kilometre - danes jih preteče dvanajst, tudi petnajst. To pomeni, da je vsak kvadratni meter igrišča petkrat bolj zaseden kot nekoč.

Safet Sušić tu ne bi imel več kaj iskati.

> Ne. Pa še nekaj: v nogometu obstajajo veliki in mali, toda rezultat ni vnaprej določen. Tudi mali lahko zmaga. Preseneti. Ogromno ljudi se zato identificira z malimi. Navijajo za slabšega, ker daje vsemu skupaj draž. V drugih športih tega ni.

Toda stavnice pred letošnjim evropskim prvenstvom ne navijajo za male. Bolj ali manj vse stavnice napovedujejo finale Nemčija: Španija. So Nemci še Nemci? Kvalifikacije so začeli odlično in se prvi uvrstili na EP, potem pa so omagali. Nekaj podobnega se je zgodilo Bayernu: sezono je začel odlično, potem je omagal. Je s tega vidika Nemčija favorit?

> Ne bi rekel. Njihovo razmišljanje temelji na zelo dobrem izidu, ki so ga presenetljivo dosegli na svetovnem prvenstvu. Kvalifikacije so bile samo nadaljevanje te zgodbe, toda niso bili prepričljivi. Tudi v Nemčiji obstaja dvom o moči te reprezentance. Ne o kakovosti, da se razumemo. Nemčija ima zelo široko izbiro prvovrstnih igralcev, toda nihče ne ve, kaj bo.

Tako kot pred svetovnim prvenstvom niso vedeli, kaj bo.

> Tako je. In podobno je pri Špancih. Spet jih uvrščajo med favorite, pa četudi na nobenem prvenstvu niso naredili še nič. Nikoli.

Stalno le prihajajo, a ne pridejo.

> Ja, in zdaj računajo, da jim bo tokrat uspelo, ker jim enkrat pač mora. Morda jim kdaj res bo, toda ni nujno, da jim bo zdaj.

Pa četudi so veliko vložili v to, da bi jim tokrat uspelo.

> Vedno veliko vložijo.

Kaj to pomeni: da jim turnirski sistem, ki je na evropskem oziroma svetovnem prvenstvu, ne ustreza?

> Take težave imajo kot številni drugi. Imajo zelo kakovostno državno prvenstvo, obenem pa tudi cel kup igralcev, ki igrajo drugod, v tujih ligah, ki gojijo povsem drugačen slog igre. Zdaj imamo štiri glavne nogometne sloge. Najprej je tu italijanski: zelo agresiven in hkrati zelo taktičen. Vse je podrejeno temu - taktiki in agresivnosti. Sledi španski: zelo tehničen, nemara najbolj. Veliko nadigravanja, igre po sredini in zadrževanja žog, kar sploh ni več zanimivo. Premalo se dogaja. Ko je Real letos spremenil način igranja, je postal zanimivejši, pa tudi rezultatsko uspešnejši. Sledi angleški: zelo fair, obenem strašno agresiven, veliko duelov. Toda igro diktirajo tujci, tako da se mešajo različni slogi - afriški, francoski, južnoameriški in evropski. Rezultat: Angleži se nazadnje sploh niso uvrstili na evropsko prvenstvo. V polfinalu lige prvakov so imeli tri klube, kar je logično: imajo najzahtevnejše prvenstvo na svetu. Toda v teh treh klubih so igrali le trije Angleži. Da se niso uvrstili na evropsko prvenstvo, je povsem logično. In potem je tu še nemški slog: izdelan v idealnih razmerah, zelo agresiven, toda ne tako fair kot angleški, ne tako tehničen kot španski in ne tako taktičen kot italijanski.

Ergo: Španci, ki igrajo v tujih klubih, niso združljivi s Španci, ki igrajo v španski ligi.

> Niso edini, ki imajo te težave. Španska reprezentanca letos nima kakega posebnega programa za velike rezultate, zdi se dokaj neobremenjena - in prav zato bi lahko Španija zmagala.

Letos imajo 14 tekem brez poraza, toda leta 2006 so imeli pred svetovnim prvenstvom 22 tekem brez poraza, pa kljub temu niso prišli daleč.

> Ko sem pred štirimi leti za TV SLO komentiral uvodno tekmo svetovnega prvenstva, sem rekel, da bodo ti Grki ustvarili precej težav. V časopisih so se potem zgražali: kaj pa si ta misli? Nazadnje so bili Grki prvaki.

Če bi sodili po stavnicah, se bosta za tretje mesto udarili Italija in Portugalska. Italijani pa so specialisti za turnirje.

> Italijanska liga sodi med najzahtevnejše na svetu, to je plus. Plus je tudi to, da večina italijanskih reprezentantov igra v italijanski ligi. Vsi živijo in igrajo v istem sistemu, tudi življenjsko funkcionirajo vsi enako. Ekipa so od prvega dne. Drugi potrebujejo več časa, da postanejo ekipa.

Pomeni, da moramo verjetnega prvaka iskati v reprezentanci, ki prihaja iz države z močno ligo, v kateri igra tudi večina reprezentantov?

> Na primer.

Italijanski reprezentanti se tudi zelo dobro poznajo. Hočem reči: italijanska reprezentanca je vedno izkušena, stara.

> Prvič, vsi imajo za sabo deset let italijanske lige. In drugič, nogometaš pri tridesetih danes ni več star. Nogomet se danes igra do petintridesetega leta in še čez. Nekoč se je igralec šolal tri ali štiri leta, potem je 15 let igral. Danes se mora šolati deset let - in potem deset let igrati, če se prebije. Zrelostna meja se je dvignila.

Portugalska ima podoben problem kot Španija. Vse bo verjetno temeljilo na Ronaldu, Decu in Carvalhu, ti pa igrajo v tujih ligah.

> Portugalci imajo zelo podobno reprezentanco kot pred dvema letoma, ko so bili drugi. Istega selektorja, isti trend.

Zanje je dobro tudi to, da v skupini nimajo Grčije, ki jih je na svetovnem prvenstvu dvakrat porazila.

> Skoraj zanesljivo bodo prišli med prvih osem, vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo potem, ko se začne izločanje. Tekme bodo zelo izenačene. Morda bolj kot kadarkoli. To niso več kvalifikacije.

Kdo ima v turnirskem sistemu prednost: ta, ki prihaja iz skupine smrti in ki bo imel za sabo tri močne tekme, ali ta, ki bo imel za sabo tri lažje tekme?

> Če hočeš priti v finale, moraš odigrati šest tekem, to pa v treh tednih ni ravno enostavno. Potroši se ogromno energije, posebej v julijskem času, nosilni igralci imajo za sabo izredno zahtevno sezono, hude strese, težke lige, v katerih je vsaka tekma zelo pomembna, dogodek zase, spektakel pred 60.000 ali 80.000 gledalci, in evropske pokale, tako da je iz njih težko v pravem trenutku potegniti maksimum. V slovenski ligi je drugače: na leto imaš dve tekmi, ki sta malce resnejši, drugo pa je bolj tako-tako. Ko slovenski igralci padejo v te težke lige, v ta ritem, jih požre. Leto ali dve potrebujejo, da padejo v ta ritem, toda ko v ritem padejo, je navadno že prepozno. Nihče jih ne čaka. Pritiski in konkurenca so strašni. Prehudi.

Na stavnicah sledijo Francija, Nizozemska in Hrvaška.

> Francija 15 ali 20 let konstantno sodeluje v vrhu. Ogromno igralcev, predvsem tistih najboljših, ima v tujini, francoska liga pa ni najmočnejša. In to je problem.

Pri Francozih ne bi smel biti problem, da njihovi igralci igrajo po evropskih talilnih loncih, ker je sama francoska reprezentanca že dolgo talilni lonec - in to ji je dalo moč in konstantnost, o kateri govorite in ki je prej ni imela.

> Na velikih tekmovanjih niso vedno stabilni, v zadnjem času pa so doživeli precej sprememb, tako da niso dajali najboljšega vtisa. Pri njih nikoli ne veš. Ko so bili evropski prvaki, so doma izgubili z Izraelom. Imeli so zelo čudne rezultate, komaj so se kvalificirali naprej, pa so potem kljub temu dosegli vrhunski izid. Imajo kakovostno ekipo, toda vrhunsko lahko odigrajo le nekatere tekme.

To za turnirski del ni ravno dobro.

> Ne, ni.

Bi jih lahko ubilo to, da imajo preveč zvezd?

> Tu ne vidim težav.

Imajo nezvezdniška moštva prednost? Se v odsotnosti zvezdniškega rivalstva lažje posvetijo taktiki in strategiji?

> Ne. Reprezentanca nima veliko časa za ustvarjanje strategije. Treningov je zelo malo, tako da moraš postaviti le temelje in odnose. Ker za treniranje nimaš časa, potrebuješ igralce, ki to hitro dojamejo. Zato Italijani nimajo teh težav. In zato so uspešni. Zelo hitro vzpostavijo zelo kompaktno ekipo. Vse je že postavljeno, vpeljano. Tekmo morajo le še odigrati. Zato Nizozemci ne pridejo nikamor. Tudi v kvalifikacijah niso pokazali nič posebnega.

Pomeni, da jih stavnice precenjujejo.

> Mislim, da. Niso tista prava ekipa, ki bi bila lahko konkurenčna.

Mnogi pravijo, da bi lahko presenetila Hrvaška. Da bi torej lahko bila Hrvaška letošnja Grčija.

> Ima zelo solidno reprezentanco, sestavljeno iz igralcev, ki igrajo v tujini in ki imajo za sabo zelo težke tekme. Emocionalni naboj ni pri nobeni reprezentanci tako močan kot pri hrvaški - in v tem emocionalnem naboju koreninijo vsi njeni uspehi. Po mojem bodo Hrvati prišli v četrtfinale, kaj več pa zelo težko.

Hrvati težko izgubljajo: zanje je vsaka tekma vojna.

> V svoji kvalifikacijski skupini so imeli le enega pravega tekmeca: Rusijo. Imeli so tudi Anglijo, pa je izločila samo sebe. Hrvati bodo morali biti v skupini s Poljaki in z Nemci zelo prepričljivi, da bodo drugi. Imajo nekaj starejših igralcev, ki niso v optimalni formi, zato je vprašanje, ali bodo lahko tri ali štiri tekme odigrali na visoki ravni in v hudem ritmu.

Rusija in Romunija sta na stavnicah presenetljivo nizko. Toda vsi ruski reprezentanti razen enega, ki igra v Nemčiji, igrajo v ruski ligi, poleg tega je pri Rusih zelo močan tudi nacionalni vidik, ki pri Hrvatih dela čudeže.

> Oboji, Rusi in Romuni, lahko presenetijo. Toda pozor: lahko presenetijo eno reprezentanco. Je pa vprašanje, ali lahko pridejo do konca. Ruska liga je vse zahtevnejša in vse boljša, v njej igra ogromno tujcev, ob katerih se domači igralci razvijajo v malo drugačne igralce. Če ste gledali Zenit v finalu UEFA, ste videli, kako zelo se je nogomet v Rusiji spremenil. Ruski nogomet je bil nekoč - tako kot ruski hokej - izredno šablonski. Pa ni več. Zelo se je odprl.

Rusi igrajo tako rekoč v isti skupini kot leta 2004, le da imajo namesto Portugalske v njej Švedsko.

> V štirih letih se je vse spremenilo, tako da se nihče niti ne spomni več, kako je bilo tedaj.

Romuni imajo nekaj plusov: igrajo zelo lepo, so generacija, najboljši igralci so prišli letos k sebi. In še en plus: nihče ne računa nanje.

> Če hočeš priti v finale, moraš odigrati toliko in toliko rezultatsko uspešnih tekem. V tem je težava. Oboji, Rusi in Romuni, so sposobni premagati Italijo in potem izgubiti z bistveno slabšo ekipo. Za velika tekmovanja je nujno potrebna kontinuiteta, ta pa je pri Rusih in Romunih vprašljiva. In če bi jim že ravno uspelo v skupini odigrati tri tekme rezultatsko uspešno, bi porabili ogromno energije. Bojim se, da preveč.

Kakšna je verjetnost, da se ponovi leto 2004, da torej zmaga nekdo, ki velja za outsiderja?

> Malo verjetno. Po verjetnostnem računu skoraj neverjetno.

Ampak če bi špekulirali: kateri outsider bi lahko bil letošnja Grčija?

> Najprej mi padeta na pamet prav Romunija in Rusija.

Pa Poljaki?

> Mislim, da ne. Imeli bodo zelo težko in zanimivo tekmo s Hrvati, toda hude težave bodo imeli že, da bodo prišli med osem ekip.

So lahko Grki letošnji Grki?

> Grki prihajajo z bogato izkušnjo, trener reči obvlada, iz igralcev zna v pravem trenutku potegniti maksimum, imajo nekaj odličnih igralcev, pa še nekaj je: taktično so tako dobri, da je z njimi zelo težko igrati. Preveč so nepredvidljivi.

Na evropskem prvenstvu si lahko predstavljamo, da Grki pridejo do finala. Si jih lahko predstavljate v finalu svetovnega prvenstva?

> Težko. Na evropskem prvenstvu sodeluje le 16 ekip, tako da je konkurenca manjša kot na svetovnem prvenstvu, kjer jih je 32 in kjer je posebej na začetku precej eksotičnih reprezentanc. Trik je v tem, da tem eksotičnim reprezentancam povsem po naključju uspeva na tekmah z dobrimi moštvi. Ker pa je tekem več, se vsa ta eksotika potem sfiltrira. Na svetovnem prvenstvu so prav eksotične reprezentance tiste, ki ustavljajo reprezentance, kakršna je grška.

Čehov nihče ne jemlje resno. Ker po vseh tistih preteklih uspehih še vedno niso prišli k sebi?

> Ne bi jih odpisal. Njihovi igralci igrajo v močnih klubih. Vedno lahko sestavijo solidno reprezentanco. Vedno lahko presenetijo. Vedno lahko pridejo v polfinale.

Turkom nihče ne pripisuje kakih možnosti, toda malce potegnejo na nekdanjo Jugoslavijo: veliko patetike, veliko želja, veliko strasti, toda vse to so le priprave na žalovanje, ki sledi.

> Ja, vedno upajo. Imajo sicer prebliske, toda taktično so premalo skoncentrirani. V Koreji so presenetili, zdaj pa njihova reprezentanca ni nič posebnega.

Švicarji - domačini. Pa še gol jim je težko dati.

> Funkcionirajo po receptu švicarske preciznosti, toda ne mislim, da bi lahko dosegli kaj velikega.

Avstrijci?

> Gledal sem, kako igrajo. Brez kakovosti, le obramba, pa še to tvegana. Dvomim, da bodo videli drugi krog. Nemogoče je, da bi se jim čez noč odprlo.

Pa vendar Avstrijci igrajo doma, zato obstaja verjetnost, da vsaj ene tekme ne bodo izgubili, to pomeni, da bodo vsaj eni reprezentanci - bodisi Nemčiji, Poljski ali Hrvaški - zagrenili življenje.

> Upam. Zato je nogomet zanimiv.

In zato obstajajo skupine smrti. Letošnja gre takole: Nizozemska, Francija, Italija, Romunija. Kakšna je verjetnost, da postane zmagovalec te skupine evropski prvak?

> Tisti, ki bo prišel tu skozi, bo na dobri poti. Če bi skozi to sito prišla Italija, bi bila na najboljši poti. Toda težava je v tem, da Italija vedno komaj zleze skozi in da se bo enkrat zgodilo, da ne bo. Če pa bo zlezla naprej, jo bo težko ustaviti. Tam ni potem več nobenega dirkanja in divjanja, le še taktika in disciplina, to dvoje pa Italijani mojstrsko obvladajo. In to je danes najpomembnejše. Nasprotnika je treba poznati in ga zapreti z vseh strani. Nogomet se danes igra z vseh pozicij. Nogomet je šele zdaj postal res kolektivna igra. Ne igra se več eden na enega, ampak 11 na 11. Vse je zelo taktično. In zelo predvidljivo.

Kot pri šahu?

> Ja.

Ko ekipa krene s sredine, veš, kako se bo odigrala tekma.

> Ne šteje več, kdo je gol dal, ampak kdo ga je rešil.