16. 7. 2008 | Mladina 23
Tu je spal Bush!
Kako smo izumili obsedno stanje, kako smo živeli v njem, ne da bi to opazili, in kako je postalo telesni stražar korporativne države
Predsednik Georg Bush se bo v svojem blindiranem avtomobilu peljal po cesti od Brnika do Brda. Prebivalce in živali bodo odstranili.
© Matej Leskovšek
Bush bo te dni obiskal Slovenijo. In tu celo prespal. Na vrata hotelske sobe, v kateri bo prespal, bodo lahko potem nabili napis: »Bush slept here!« In jo potem oglaševali v turističnih vodnikih in dražje zaračunavali. Tako kot to počnejo ameriški moteli, v katerih je nekoč prespal Elvis Presley, recimo motel Trade Winds v Clintonu (Oklahoma). Lestenec - rahlo orientalski. Ogledalo - dostojnih dimenzij. Ladijski strop. Zofa - kingsize. Dva fotelja, miza, malce memorabilie. Non-smoking room, ki izgleda kot bordel iz kakega starega filma z Marlene Dietrich. Ne ravno Heartbreak Hotel, toda na vratih sobe 215 piše: »Elvis Slept Here.« Soba ni bistveno dražja od drugih, saj veste, da si jo lahko privoščijo Elvisovi impersonatorji, ki so očitno njena ciljna skupina. Logično, ciljna skupina sobe, v kateri bo prespal Bush, bodo Bushevi impersonatorji. Kar pa zna biti problem: le kdo še hoče biti njegov impersonator? Niti sam Bush noče biti več Bush. Še malo, pa res ne bo več. Mandat gre h koncu. Sondaže ga le še komaj zaznajo. Celo ameriški mediji ga le še komaj opazijo.
Bush je preteklost, toda preteklost v svetu, v katerem vam politiki, slovenski še posebej, ne pravijo več: »Dali vam bomo prihodnost,« ampak: »Prihodnosti vam ne moremo več dati - lahko pa vam damo preteklost!« In njegov obisk naj bi bil kljub temu - ali pa ravno zato - velik uspeh Slovenije, pravi Dogodek, da ne rečem Event, orjaški dosežek slovenske diplomacije, največje priznanje, Triglav slovenskega predsedovanja Evropski uniji in kaj vem še kaj. Nekaj, kar smo komaj čakali. Nekaj, o čemer smo sanjali. Nekaj, kar bo povečalo prepoznavnost Slovenije. Nekaj, kar bo dvignilo naš ponos. Čisti užitek. Pa četudi bo tu le prespal. In četudi bo Slovenijo povsem verjetno prespal.
Zdaj pa si predstavljajte, da bi Bush živel v Sloveniji. Predstavljajte si, da bi ga tu imeli 365 dni na leto. Bi hoteli, da bi živel v Sloveniji? Bi ga hoteli imeti 365 dni na leto? Vprašanje, ali bi hoteli živeti z Bushem, pride namreč vedno v paketu z vprašanjem, ali hočete živeti v obsednem stanju. Ali hočete živeti z obsednim stanjem? Z Bushem vedno pride obsedno stanje. In narobe, z obsednim stanjem vedno pride Bush, mojster groze, master of suspense. Sveta ni hotel spremeniti le v grozljivko, ki bi jo bilo mogoče gledati, ampak v grozljivko, v katero bi lahko res vstopili. V grozljivko, v kateri bi lahko živeli. V perverzijo Disneylanda, za katerega je Walt Disney šlogal, da bo kot film, v katerega lahko vstopiš. Ne pozabite, kako je Bush Ameriko strašil s stalnimi lažnimi alarmi, terorističnimi grožnjami, »drugim valom terorja«, policijskimi blokadami, checkpoints, legitimiranji, interniranji, paradiranji Nacionalne garde, preletavanji letal in helikopterjev, zapiranji mostov in tunelov, napihovanji »domače fronte«, ustvarjanjem tesnobe, bombastičnimi iskanji ameriških celic Al Kaide, bomb, biokemije in turbanov, skrivanjem informacij, neomakartizmom, histerizacijo letalskega prometa, militarizacijo družbe in nepreglednimi kopičenji »protiterorističnih zakonov«.
Ameriko je spremenil v deželo obsednega stanja. In ne le Amerike, ampak tudi Irak, Afganistan, Bližnji vzhod, pa Iran, tudi Evropo. Slovenija je ostala zunaj tega obsednega stanja. Ni ji ga bilo treba inhalirati. Toda moral je priti Bush, da je tudi Slovenija izkusila obsedno stanje. Da ga je lahko inhalirala. Da se je spremenila v deželo obsednega stanja. Napovedali so posebne ukrepe, tako rekoč izredne razmere, spremembe v prometnem režimu, omejeno gibanje, poostren nadzor, veliko policije, barikade, trume ameriških agentov, ki da že češejo in bodo česali Slovenijo - hej, k nam prihaja »najbolj varovana oseba na svetu«. Najbolj varovana oseba na svetu? Vraga, Bush je obsedno stanje, ki hodi. To je njegova koža. In Slovenija je dobila priložnost, da zleze v njegovo kožo. Da ga začuti. Busha povabiš na kavo - in dobiš obsedno stanje. Veš, kaj te čaka, če ga povabiš na kavo. Veš, da ne bo prišel sam. In kljub temu se delaš, kot da si ga vesel, kot da si ga komaj čakal in kot da uživaš v obsednem stanju, ki ga vozi s sabo. Po svoje absurdno in groteskno je, da Bushu pustiš, da je Bush tudi v Sloveniji.
Optimisti, tiste trije, ki so še v Sloveniji, so si rekli: Vau, Bush prihaja - dobili bomo brezplačno furo po tematskem parku obsednega stanja! Za dan ali dva bomo lahko tudi mi občutili, kako je, ko v deželo pride Bush! Joj, ali fura vključuje tudi torturo, zasliševanje s tišino, tunkanje v vodi, dolgo klečanje, pokrivanje s kapuco, vojaške pse, davljenje s slanimi presticami in metanje palice Tonyju Blairu? Pesimisti so si rekli: Oh, Bush prihaja - na srečo bo tu le dva dni! Potem bo odšel! Z njim nam ne bo treba preživeti celega življenja! No, pravi, avtentični pesimist bi se moral vprašati: Bo Bush po dveh dneh res odšel? Nam življenja res ne bo treba preživeti z njim? Kdo navsezadnje pravi, da bo Bush odšel, ko bo odšel? In kdo pravi, da življenja ne bomo preživeli z njim? Ne bi ga povabili, če bi hoteli, da odide. Ne bi ga povabili, če ne bi bil že tu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
16. 7. 2008 | Mladina 23
Predsednik Georg Bush se bo v svojem blindiranem avtomobilu peljal po cesti od Brnika do Brda. Prebivalce in živali bodo odstranili.
© Matej Leskovšek
Bush bo te dni obiskal Slovenijo. In tu celo prespal. Na vrata hotelske sobe, v kateri bo prespal, bodo lahko potem nabili napis: »Bush slept here!« In jo potem oglaševali v turističnih vodnikih in dražje zaračunavali. Tako kot to počnejo ameriški moteli, v katerih je nekoč prespal Elvis Presley, recimo motel Trade Winds v Clintonu (Oklahoma). Lestenec - rahlo orientalski. Ogledalo - dostojnih dimenzij. Ladijski strop. Zofa - kingsize. Dva fotelja, miza, malce memorabilie. Non-smoking room, ki izgleda kot bordel iz kakega starega filma z Marlene Dietrich. Ne ravno Heartbreak Hotel, toda na vratih sobe 215 piše: »Elvis Slept Here.« Soba ni bistveno dražja od drugih, saj veste, da si jo lahko privoščijo Elvisovi impersonatorji, ki so očitno njena ciljna skupina. Logično, ciljna skupina sobe, v kateri bo prespal Bush, bodo Bushevi impersonatorji. Kar pa zna biti problem: le kdo še hoče biti njegov impersonator? Niti sam Bush noče biti več Bush. Še malo, pa res ne bo več. Mandat gre h koncu. Sondaže ga le še komaj zaznajo. Celo ameriški mediji ga le še komaj opazijo.
Bush je preteklost, toda preteklost v svetu, v katerem vam politiki, slovenski še posebej, ne pravijo več: »Dali vam bomo prihodnost,« ampak: »Prihodnosti vam ne moremo več dati - lahko pa vam damo preteklost!« In njegov obisk naj bi bil kljub temu - ali pa ravno zato - velik uspeh Slovenije, pravi Dogodek, da ne rečem Event, orjaški dosežek slovenske diplomacije, največje priznanje, Triglav slovenskega predsedovanja Evropski uniji in kaj vem še kaj. Nekaj, kar smo komaj čakali. Nekaj, o čemer smo sanjali. Nekaj, kar bo povečalo prepoznavnost Slovenije. Nekaj, kar bo dvignilo naš ponos. Čisti užitek. Pa četudi bo tu le prespal. In četudi bo Slovenijo povsem verjetno prespal.
Zdaj pa si predstavljajte, da bi Bush živel v Sloveniji. Predstavljajte si, da bi ga tu imeli 365 dni na leto. Bi hoteli, da bi živel v Sloveniji? Bi ga hoteli imeti 365 dni na leto? Vprašanje, ali bi hoteli živeti z Bushem, pride namreč vedno v paketu z vprašanjem, ali hočete živeti v obsednem stanju. Ali hočete živeti z obsednim stanjem? Z Bushem vedno pride obsedno stanje. In narobe, z obsednim stanjem vedno pride Bush, mojster groze, master of suspense. Sveta ni hotel spremeniti le v grozljivko, ki bi jo bilo mogoče gledati, ampak v grozljivko, v katero bi lahko res vstopili. V grozljivko, v kateri bi lahko živeli. V perverzijo Disneylanda, za katerega je Walt Disney šlogal, da bo kot film, v katerega lahko vstopiš. Ne pozabite, kako je Bush Ameriko strašil s stalnimi lažnimi alarmi, terorističnimi grožnjami, »drugim valom terorja«, policijskimi blokadami, checkpoints, legitimiranji, interniranji, paradiranji Nacionalne garde, preletavanji letal in helikopterjev, zapiranji mostov in tunelov, napihovanji »domače fronte«, ustvarjanjem tesnobe, bombastičnimi iskanji ameriških celic Al Kaide, bomb, biokemije in turbanov, skrivanjem informacij, neomakartizmom, histerizacijo letalskega prometa, militarizacijo družbe in nepreglednimi kopičenji »protiterorističnih zakonov«.
Ameriko je spremenil v deželo obsednega stanja. In ne le Amerike, ampak tudi Irak, Afganistan, Bližnji vzhod, pa Iran, tudi Evropo. Slovenija je ostala zunaj tega obsednega stanja. Ni ji ga bilo treba inhalirati. Toda moral je priti Bush, da je tudi Slovenija izkusila obsedno stanje. Da ga je lahko inhalirala. Da se je spremenila v deželo obsednega stanja. Napovedali so posebne ukrepe, tako rekoč izredne razmere, spremembe v prometnem režimu, omejeno gibanje, poostren nadzor, veliko policije, barikade, trume ameriških agentov, ki da že češejo in bodo česali Slovenijo - hej, k nam prihaja »najbolj varovana oseba na svetu«. Najbolj varovana oseba na svetu? Vraga, Bush je obsedno stanje, ki hodi. To je njegova koža. In Slovenija je dobila priložnost, da zleze v njegovo kožo. Da ga začuti. Busha povabiš na kavo - in dobiš obsedno stanje. Veš, kaj te čaka, če ga povabiš na kavo. Veš, da ne bo prišel sam. In kljub temu se delaš, kot da si ga vesel, kot da si ga komaj čakal in kot da uživaš v obsednem stanju, ki ga vozi s sabo. Po svoje absurdno in groteskno je, da Bushu pustiš, da je Bush tudi v Sloveniji.
Optimisti, tiste trije, ki so še v Sloveniji, so si rekli: Vau, Bush prihaja - dobili bomo brezplačno furo po tematskem parku obsednega stanja! Za dan ali dva bomo lahko tudi mi občutili, kako je, ko v deželo pride Bush! Joj, ali fura vključuje tudi torturo, zasliševanje s tišino, tunkanje v vodi, dolgo klečanje, pokrivanje s kapuco, vojaške pse, davljenje s slanimi presticami in metanje palice Tonyju Blairu? Pesimisti so si rekli: Oh, Bush prihaja - na srečo bo tu le dva dni! Potem bo odšel! Z njim nam ne bo treba preživeti celega življenja! No, pravi, avtentični pesimist bi se moral vprašati: Bo Bush po dveh dneh res odšel? Nam življenja res ne bo treba preživeti z njim? Kdo navsezadnje pravi, da bo Bush odšel, ko bo odšel? In kdo pravi, da življenja ne bomo preživeli z njim? Ne bi ga povabili, če bi hoteli, da odide. Ne bi ga povabili, če ne bi bil že tu.
Da našega neja
In ker bo že ravno prišel, se vprašajte: ali Slovenija res hrepeni po obsednem stanju? Si ga res želi? Je to tisto, kar smo čakali? Rekli boste: Ne! Absolutno ne! Totalno ne! Ne-ne! Slovenija nima nobene potrebe po obsednem stanju! Niti je ni imela! Niti je ne kaže! Niti je ni kazala! Počasi. Ne prenaglite se. Morda živite v samozanikanju. Sami dobro veste, da ta ne ni čisti ne ali pa absolutni ne, oh, ali pa totalni ne. Ne, ta ne ni ne-ne, ampak ne-da. V tem neju je malo daja. Čisto malo, malček, ščepec. Naj vas le spomnim, kaj se je zgodilo, ko se je od Washingtona do Ljubljane in od Urala do štaba Al Kaide razvedelo, da je zunanji minister Dimitrij Rupel na začetku leta 2003 - pred invazijo na Irak - požegnal vilensko deklaracijo, s katero je Slovenija podprla Bushevo politiko do Iraka. Slovensko politiko je zgrabila panika: ne, nismo za vojno, vilenska deklaracija ni to, kar mislite, da je, ampak nekaj čisto drugega, za Slovenijo so merodajne le odločitve Varnostnega sveta! Vidite, zraven smo hoteli biti, ne da bi bili zraven. Naš da je bil ne. Toda naš ne je bil po malem tudi da. Ko so bušiji potem mahali z vilensko deklaracijo in oznanjali, da »vilenskih deset«, vključno s Slovenijo, podpira napad na Irak, smo kričali: ne, ni res! To nismo mi! To nima nič z nami! Nihče ni vedel, kaj točno se je zgodilo. In nihče ni hotel vedeti, kaj se je zgodilo, toda Rupla niso odstavili, kar je bila dovolj pomenljiva alegorija tistega malega slovenskega daja v neju. Tistega malega obsednega stanja, ki je skušalo zrasti v nas, pa smo ga sproti stiskali in praskali - kot mozolje.
In ne pozabite, kaj se je zgodilo malce prej, 1. februarja 2003, dva dni po Bushevem kongresnem govoru: osem evropskih voditeljev - britanski, španski, italijanski, poljski, portugalski, danski, madžarski in češki - je podpisalo in objavilo peticijsko, sicer v hudi tajnosti skomponirano odprto pismo »Evropa in Amerika morata stati skupaj« ter evforično podprlo Bushevo politiko do Iraka. Pismo osmerice je Busha poneslo, Evropo pa razneslo. Nekatere evropske države so podpis pisma zavrnile (npr. Nizozemska), nekaterih sploh niso kontaktirali, ker so vnaprej vedeli, da bodo proti (Grčija, Švedska, Belgija, Finska, Avstrija itd.), Francija in Nemčija, ki ju je ameriški zunanji minister Donald Rumsfeld razglasil za »staro Evropo«, pa sta vidno popenili. Toda glavno je šele prišlo. Dan po objavi pisma osmerice so nekateri tuji mediji sporočili, da so vsebino tega pisma podprle tudi Slovaška, Latvija, Romunija in Slovenija. Slovenija? Kdo je v imenu Slovenije podprl to pismo? Ni bilo jasno. Vsi so gledali stran. Američani so diskretno molčali, Slovenec, ki je v imenu Slovenije podprl to pismo, pa se tudi sam ni javil, kar je bila kakopak fina in dovolj pomenljiva alegorija tistega malega slovenskega daja v neju. Naš da je bil ne. In naš ne je bil da. Zraven smo bili, ne da bi bili zraven. In če hočete dojeti grotesknost našega malega daja v neju, se morate spomniti le dneva, 5. februarja 2003, ko je ameriški zunanji minister Colin Powell v varnostnem svetu Združenih narodov predložil ono famozno »goro dokazov«, povsem sfrizirano, sfabricirano, za lase privlečeno argumentacijo za napad na Irak. Med argumenti za napad je navedel tudi »dejstvo«, da je skušal Irak v preteklosti v nekaterih državah kupiti aluminijaste cevi, ki bi lahko služile za izdelavo nuklearnega orožja - omenil je tudi Slovenijo. Jebeš argumentacijo za napad na Irak, v kateri se moraš sklicevati na Slovenijo! Na tisti mali da v njenem neju.
18. marca 2003, nekaj ur pred vojno napovedjo, se je Bush na travniku pred Belo hišo igral s svojima psoma. Metal jima je palico, ki sta mu jo ubogljivo prinašala nazaj. Kamere so to ubogljivo snemale. Mali PR-spektakel s skrajno bebavim sporočilom. Pomislite le, kako so to metanje palice razumeli Britanci, ki so imeli svojega premiera Tonyja Blaira za Bushevega pudlja. Ali pa, kako so to razumele države, ki jih je Bush tedaj zbobnal v »koalicijo voljnih« in ki so mu pomenile manj kot Tony the Lapdog. In da bi bila mera polna, so bušiji že takoj naslednji dan obelodanili, katerim državam Bush meče palico. Specifično: objavili so spisek članic »koalicije voljnih«. Med njimi so bili tudi Afganistan, Albanija, Azerbajdžan, Salvador, Eritreja, Estonija, Etiopija, Latvija, Litva, Makedonija in Uzbekistan. Vau, smo rekli: Afganistan, Albanija, Azerbajdžan, Salvador, Eritreja, Estonija, Etiopija, Latvija, Litva, Makedonija in Uzbekistan bodo napadli Irak! Toda potem so razkrili, da je to le vrh ledene gore in da je »spodaj« še 15 članic, ki pa so hotele ostati »neimenovane« - med njimi tudi Slovenija. Preklicujem, kar sem rekel prej. Popravek: Irak so napadli Afganistan, Albanija, Azerbajdžan, Salvador, Eritreja, Estonija, Etiopija, Latvija, Litva, Makedonija, Uzbekistan in Slovenija. Ergo: bili smo »neimenovani«, ne da bi bi bili imenovani. Kako smo vedeli, da smo »neimenovani«? Ker je TV-mreža Fox News, trobilo Busheve administracije, nenehno rolala evropski zemljevid z državami, ki so v »koaliciji voljnih« - tam je bila tudi Slovenija. Imenovana! Zakaj smo bili imenovani »neimenovani«? Ker smo hoteli v Nato in ker smo potrebovali Bushevo podporo in ratifikacijo republikanskega kongresa. In zakaj je Bush pustil, da smo ostali »neimenovani«? Ker je bil pred nami referendum o Natu in ker je razumel, da se Slovenija tik pred referendumom ne sme znajti na spisku »imenovanih« provojnih držav. To bi lahko referendum, ki je visel na nitki, pokopalo. Razumete: Nato da - vojna ne. Nič, »neimenovanost« je bila mali ne v našem daju. In mali da v našem neju.
Toda obsedno stanje se je tedaj že prelevilo v Bushev poster in novi format globalne psihogeografije. In napad na Irak, ki je sledil, ga je naredil le še bolj kreativnega. Vsak ameriški predsednik skuša za sabo pustiti nekaj velikega, monumentalnega, zgodovinskega - Bush je sklenil, da bo človeštvu zapustil obsedno stanje. In vojno proti terorju, ki je postala motor obsednega stanja. Da se Bush zdaj, ob koncu svoje vladavine, vrača v Slovenijo, ne preseneča. Vrača se le na kraj zločina. Ko je junija 2001, dobrega pol leta po inavguraciji, krenil na svojo prvo evropsko turnejo, je izgledal nebogljeno - že v Ameriki je bil le še tarča posmeha, kaj šele v Evropi, ki je ob njegovi »pučistični« izvolitvi resno podvomila o ameriški demokraciji. V nekaj mesecih se je s svojimi lapsusi in svojo nevednostjo tolikokrat zblamiral, da ga ni več nihče jemal resno. Bush je tedaj zavil tudi v Slovenijo, kjer se je srečal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, človekom, ki se mu je prej zdel »sumljiv«. No, ko je bilo njunega podalpskega kvikija konec, se mu je zdel sprejemljiv, še več: »trustworthy«. Kot je rekel, mu je pogledal v dušo. In tega, kar je videl v njegovi duši, ni mogel prehvaliti. Zvenelo je zelo mistično, zato si ni s tem nihče razbijal glave. Bush je pač »ponovno rojeni« kristjan - in mistično zrenje v dušo pride s teritorijem. To je vse.
V resnici pa v Bushevem zrenju v Putinovo dušo ni bilo nobene mistike. Najprej se vprašajte: zakaj se je zdel Putin prej, pred srečanjem, »sumljiv«? Iz preprostega razloga: ker je v Čečeniji tedaj gnal brutalno vojno proti terorju, ki so jo vsi obsojali. Tudi Amerika. In seveda: tudi Bush. Zdaj pa se vprašajte: zakaj se mu je zdel Putin po tem bližnjem srečanju tretje vrste »trustworthy«? Spet iz preprostega razloga: ker je v njegovi duši videl nekaj povsem racionalnega, presenetljivo koristnega. V Putinovi duši je namreč našel odgovor na vsa posmehovanja, ki jih je bil deležen, na vse očitke, da je le mevžasti sin bivšega predsednika, ki bo Ameriko širom po svetu le osmešil in diskreditiral, in na vse napovedi, da bo plesal le eno poletje. Ko je tako zrl v njegovo dušo, mu je ta duša bivšega oficirja KGB-ja, verjetno izmojstrenega v vseh trikih psihološke vojne in parapsihologije, sugerirala: George, uči se pri meni! Če hočeš kontrolirati situacijo in ostati na oblasti, George, potrebuješ teroriste! Moje teroriste prepusti meni, George, ti pa si najdi svoje - in živel boš srečno do konca svojih dni! Tri mesece pozneje so prišli teroristi, obsedno stanje in vojna proti terorju. Iz Putinove duše v božja ušesa. Bushu se je obisk Slovenije izplačal.
Ne našega daja
Res, ne preseneča, da je Bush pred koncem svoje vladavine obiskal Slovenijo, kakor tudi ne preseneča, da ji je kot darilo prinesel svojo zapuščino - obsedno stanje. Izredne razmere, ki pridejo z njim. In ki potujejo z njim. Bush in obsedno stanje vedno potujeta skupaj. Kot par. Kot ultimativni duet. Nikamor ne gresta ločeno. Kamor gre obsedno stanje, gre tudi Bush. In kamor gre Bush, gre tudi obsedno stanje, ki ga spremlja kot telesni stražar. Kot oklep. Kot protiraketni ščit. Še mislite, da boste preživeli dan z Bushem? Ne, motite se: z njim boste preživeli življenje! Mislite, da bo obsednega stanja konec, ko bo odšel? Da ga bo konec, ko bo konec njegove vladavine? In da bo konec vojne proti terorju? Ne pozabite, da so logiko obsednega stanja kupili vsi. In da so vsi kupili tudi logiko vojne proti terorju. Obe logiki sta potovali kot virus, kot pravi format za nove čase. Mislite, da bodo širom po svetu preklicali protiteroristične zakonodaje in vse nove varnostne ukrepe, ko se bo Bushu iztekel mandat? Ne. In zakaj ne? Ker sta boljši in bolj učinkoviti obliki vladanja kot demokracija. Ker ju ljudem ni težko prodati. Ker sta državljanske pravice, svobodo in zasebnost atomizirali in jih zreducirali na serijo pogojnih refleksov. Ker sta ljudi prepričali, da imajo pravico do strahu, tesnobe in panike. Ker sta strah, tesnobo in paniko legalizirali, hja, uzakonili. In ker sta ljudi privadili na življenje v »razsvetljeni« policijski državi, državi nacionalne varnosti, ki je dejansko le oklep, le telesni stražar korporativne države, ki se je v zadnjih letih tako divje in tako militantno razrasla v nedrju nacionalnih držav. Obsedno stanje, običajno ozaljšano s šoki, alarmi, politično represijo, aretacijami, internacijami, grozljivkami o orožju za množično uničevanje in terorjem vojne proti terorju, pa je ultimativni produkt korporativne države, ki je zrasla v nedrju nacionalnih držav. In korporativna država je lahko v nedrju nacionalnih držav zrasla prav zaradi obsednega stanja. Še več: obsedno stanje je postalo telesni stražar korporativne države, paralelne države, ki obstaja v nacionalnih državah.
In prav to je Busheva zapuščina: sondiral je teren za novi val divjega, globalnega, neoliberalnega, radikalnega, povsem osvobojenega kapitalizma, ki se hrani z obsednim stanjem. In ki ga lahko pred zlomom - ali pa revolucijo - reši le obsedno stanje, »razsvetljena« policijska država, truplo nekdanje nacionalne države, njegov telesni stražar. Spomnite se le, kaj je počel Bush po 11. septembru 2001 ter lansiranju obsednega stanja in vojne proti terorju. Točno: Američane je prepričeval, da naj kupujejo. Da naj trošijo. Da naj pomagajo ekonomiji. In res, Američani so kupovali, trošili. Kot nori. Delali so si velike zaloge. Kupovali so vse, kar je terjalo obsedno stanje. Naredite si zaloge hrane, vode in zdravil! Nabavite si plastične plahte in lepilni trak! In ljudje so planili v štacune - po plastiko in lepilni trak, po »pribor za preživetje«. Stony Point's Shurtape, eni izmed največjih tovarn lepilnega traku na svetu, je biznis poskočil za 5000 %! Obsedno stanje je bilo dobro za biznis. Ljudje so kupovali stvari, ki jih ne potrebujejo. Bush je lahko pod kritjem obsednega stanja vpeljal vse tiste »reforme«, ki si jih pred 11. septembrom in pred obsednim stanjem ni upal: javni sektor je bajno nafilal z denarjem, ki ga je potem privatiziral. Kapitalizem, ki se prej ni mogel povsem osvoboditi, se je lahko zdaj, v razmerah obsednega stanja in vojne proti terorju, totalno osvobodil.
Bush je pač vse funkcije, ki bi jih morala opravljati država, privatiziral: zdravstveno oskrbo vojakov in vzdrževanje vojske, celo zasliševanje ujetnikov in zapornikov, pa zbiranje podatkov, nadzorovanje in varovanje, interveniranje ob katastrofah in protiteroristično tehnologijo, pa tudi samo invazijo na Irak, okupacijo, rekonstrukcijo in torturo. V Iraku so se pojavile privatne, korporativne vojske, javno, družbeno bogastvo pa se je preselilo v privatne roke - Irak je namreč takoj preplavilo na tisoče ameriških korporacij. Vse profite so lahko odnesli iz Iraka, ničesar jim ni bilo treba reinvestirati, nobenih davkov niso plačevali, tuje korporacije so lahko postale 100-odstotne lastnice iraških. In imele so imuniteto. Bush pa je dal napisati ustavo, ki je vse to le potrdila. Irak je bil na avkciji, toda Iračani tega niso niti registrirali, ker so se borili za golo življenje. Ali kot v knjigi Doktrina šoka pravi Naomi Klein: »Arhitekti te invazije so verjeli v doktrino šoka - vedeli so, da bodo lahko državo medtem, ko bodo ljudje zaposleni z dnevnimi težavami, diskretno razprodali.« In stopnja terorja je bila proporcialna profitu. Obsedno stanje, v katero se je po invaziji pogreznil Irak, ni bilo znak nesposobnosti Busheve administracije, ampak pogoj za privatizacijo Iraka. Masivna privatizacija Iraka je potekala sočasno in paralelno z masivno vojno, s permanentnim obsednim stanjem. Rezultat sta dve državi, ki zdaj živita paralelno - nacionalna, ki je vse izgubila, in korporativna, ki je vse dobila. Ljudje, ki živijo v iraški državi, nimajo nič od korporativne države, ki je nastala z razprodajo nacionalne države. Naloga ameriške vojske in drugih privatnih vojsk, baziranih v Iraku, ni, da ščitijo iraško državo in Iračane, ampak da ščitijo korporativno državo. V Iraku je nastalo to, o čemer je neokapitalizem sanjal - povsem osvobojena korporacija, kapitalistični raj, ki nima nobenih vezi z državo, v kateri živi, in ki »funkcionira povsem gladko, pa četudi država, v kateri se nahaja, razpada«, kot pravi Kleinova.
Irak je postal ideal. In model za druge države. Tudi za Slovenijo, v kateri se, kot lahko vidimo, v nedrju nacionalne države razrašča korporativna država. Ni čudno, da se Bush vrača v Slovenijo. A po drugi strani bi težko rekel, da se vrača. Glede na to, v kaj se spreminja Slovenija, in glede na to, da je slovenska nacionalna država vse bolj očitno le še telesni stražar korporativne države, ki se razrašča v njej, bi rekel, da iz Slovenije sploh nikoli ni odšel. Z njim smo živeli. Imeli smo ga 365 dni na leto. Nič, zadnja leta smo očitno živeli v obsednem stanju, ne da bi to sploh opazili. Opazili pa ga nismo zato, ker smo se nanj tako hitro privadili, da šok sploh ni bil potreben. To je bil ultimativni ne našega daja.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.