5. 6. 2008 | Mladina 23 | Kultura
Beograjski Pen klub dvajset let pozneje
© Boban Plavevski
Potem sem se pa nekega dne skoraj po naključju srečal s svojim nekdanjim kar dobrim prijateljem Bratislavom Milanovićem, Batom, sedaj že zelo uglednim pesnikom. In sva se objela, se po srbskem običaju trikrat patetično poljubila in pokramljala o najinih bivših skupnih znancih in prijateljih. Ej, sem ga zlobno povprašal, kje je pa sedaj tista napihnjena pesniška polomija, tisti krele Radovan Karadžić, nič več ga nikjer ne videvam. Z njim sva kar nekajkrat skupaj nastopala na raznih pesniških shodih, slovel pa je po svojih praznih, a neizmerno patetičnih izpadih. Da ga tudi on nič več ne videva, mi je pojasnil. Ampak pesmi pa še piše, sem dodal, saj je nedavno izdal neko knjigo za otročke. Medtem sem si Bata malo pobliže ogledal. Tudi vanj se je zalezla balkanska maščobnost, čeprav ne tako nasilno kot v še enega skupnega znanca, v Boro Ribljo čorbo. Pa sva se spominjala, kako sta bila takrat, ko je bil Bora zgolj samo pesnik, lepa in vitka, dolgih gladkih črnih las, podobna pa tako, da sta se vedno spraševala, kdo je kdo na tej ali oni skupni fotografiji. Pa še marsikoga drugega sva si dala v zobe. Potem smo se domenili, da se naslednjega dne dobimo na večerji v Pen klubu, saj je od takrat, ko sem bi obče nezaželen v tej ustanovi, minilo skoraj dvajset let. Vzrok pa ni bil v kakšnem pivskem izgredu, temveč v tem, da sem za takratno literarno srenjo nekaj nezaslišanega zabrusil v obraz kar prvi dami jugopoezije, nedotakljivi poetesi Desanki Maksimović. Sicer sem z njo nekaj let prijateljeval, jo celo obiskoval na domu in bil, to pač priznam, na to znanstvo celo ponosen, kajti že v četrtem razredu osnovne šole smo se morali pri predmetu srbohrvaščina učiti na pamet njeno Krvavo bajko. (Tisto o “četi džaka”, ki so bili “pelcovani” in tudi “umrli istog dana” v nemškem pokolu talcev v Kragujevcu, “na brdovitom Balkanu”. To je bila drobna, majhna in živahna ter neizmerno stara gospa, ki se je neprestano dičila z nekimi ogromnimi klobuki, proti katerim so kreacije gospe Mete Rupel povsem neopazne sive prepeličke. Kar nenadoma pa to milo starko, to so bili namreč zoprni časi uporov in demonstracij kosovskih rudarjev, na televiziji zagledam, kako sedi v prvi vrsti v srbskem parlamentu in zavzeto hujska h kar najostrejšim ukrepom proti nepokornežem. Ko smo tako sedeli ob pijači in jedači v tem klubu, se je od nekod priplazila vest, da so tanki s svojimi gosenicami zmleli štiri demonstrante. Tetka Desa, tako smo jo namreč klicali, se je ob tej novici vidno sprostila, češ, pa bo spet zavladal red. Pa sem jo spomnil na neko njeno pesem, na katero je bila še posebej ponosna, na tisto, kako “stari baštovan sedi hoda kroz leje povrtnjaka”, in ta stari vrtnar je bil taka neizmerna dobričina, da ko je tam nekje zapazil neko že povsem zrelo dinjo, ji v svoji dobroti ni mogel prerezati peclja, ki jo je kot popkovina povezoval s celotno rastlino, temveč je le zamomljal, “neka još zri ova dinja žuta”, ter odkrevsal proč. Madona, sem rekel tetki Desi, po vsem tem bi sklepal, da je za vas tam neka dinja več vredna kot glava šiptarskega rudarja. O, moj mali Slovenac, tako me je namreč imenovala, čeprav sem bil proti njej pravi hrust, ti ne razumeš teh stvari, ter se počasi odpravila domov. Naslednji dan pa se je v časopisju pojavila vest, da si je neki obskurni slovenski pisun drznil brutalno napadati prvo damo ne samo srbske, temveč svetovne poezije. Kasneje sem bil v Pen klubu le še enkrat. A tudi ta obisk je bil polomija. Ne vem več, po kakšnih opravkih sem bil v Beogradu, a že prej sem se domenil z Danetom Zajcem, takrat v vsej Jugi zelo cenjenim pesnikom, da se tisti večer dobiva v klubu, kjer je imel literarni nastop. A Slovenci smo takrat izgubili dobršen del naklonjenosti in smo že postajali “bečki konjušari”. Veliko znanih obrazov sem zapazil med gosti, ki so za mizami v vrtu srkali hladno pivo, med njimi tudi Bata. Vsi so nama namigovali, da se vidimo kasneje v dvorani, a kasneje je Dane bral svoje pesmi le za štiri poslušalce, z mano vred. To je bil tudi njegov zadnji nastop v Jugi. Tokrat, po teh pičlih dvajsetih letih, pa je bilo v Pen klubu povsem tako kot nekdaj. Mislim, da so bili celo natakarji isti, hrana izvrstna, pivo hladno in Bato neizmerno ljubezniv. Govorili smo pametne stvari in se previdno izogibali politiki, Bato mi je poklonil dve svoji najnovejši knjigi z dolgima nadvse prijaznima posvetiloma in od sosednjih miz so se k nam plazili prijazni in naklonjeni pogledi. Skratka, kot da vmes sploh ne bi bilo te vseobče balkanske jebe, v kateri so prav književniki odigrali pomembno, a nikakor ne kaj posebej častno vlogo.
p.s. Prvič objavljeno na www.mladina.si 01. junija. Blaž Ogorevc na spletni strani redno objavlja svoje zapiske s poti po ostankih nekdanje skupne domovine.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.