16. 7. 2008 | Mladina 24
Poskus druge osamosvojitve
Bavčarjeva pot od predsednika Odbora za zaščito pravic Janeza Janše do tajkuna, ki mu grozi, da bo ostal brez službe
Janez Janša in Igor Bavčar v Cankarjevem domu 4. oktobra 2007
© Denis Sarkić
V zadnji parlamentarni razpravi o »tajkunsko-političnih povezavah, ki na kriminalen način bogatijo na račun državljanov,« so parlamentarci, gospodarski minister Andrej Vizjak in predsednik vlade Boška Šrota omenili 29-krat, Igorja Bavčarja pa 14-krat. Če še pred mesecem dni ni bilo jasno, kakšen tajkun je Bavčar, ga lahko tokrat natančno izmerimo: po tajkunstvu ga je za točno polovico Šrota. A z dvema razlikama. Prvič, Bavčar je osamosvojitelj. In drugič, Bavčar še ni dovolj velik tajkun, da bi se lahko resnično osamosvojil.
Bavčar, ki je »gradil to državo«, kot rad sam kdaj reče na poslovnih srečanjih, utegne do avgusta pristati na cesti. To je sedaj zanj najhujši scenarij, nočna mora, v kateri utegne izgubiti vse. Dobro službo, v kateri zasluži do pol milijona evrov na leto, podjetje Istrabenz, ki ga je od leta 2002 naprej pomembno preoblikoval, in kar je najhuje, ugled graditelja države. Po notranjepolitični definiciji je že tajkun, toda njegove glasovalne pravice na skupščini Istrabenza, ki mora biti sklicana v prihodnjih dveh mesecih, imajo v rokah državni funkcionarji ter uradniki in politično imenovani menedžerji v Petrolu. Je tako rekoč tajkun pod političnim nadzorom. Če bodo Bavčar in njegovi prijateljski lastniki zaradi prikrivanja informacij na skupščini izgubili glasovalne pravice, bi Petrol, kot največji Istrabenzov lastnik, hitro presegel 75-odstotni prag, zamenjal nadzornike in upravo. Z »vladnimi« seveda. Ker je Istrabenz najpomembnejši lastnik Petrola, bi s tem zelo verjetno prihodnje vlade izgubile nadzor nad največjim slovenskim podjetjem - Petrolom. Prišlo bi do svojevrstne privatizacije. Zato sedaj na mizi ni samo deal med obema osamosvojiteljema, Bavčarjem in Janezom Janšo, temveč tudi deal z državno lastnino.
Pot med zvezde
Če je to njegovo dno, potem vsa Slovenija ve, kje je bil njegov vrh. Kot je nedavno zapisala Spomenka Hribar, v prelomnih dogodkih množica na površje pogosto naplavi enega, ki postane simbolični vrh kulminacije dogodkov, okrog katerega se zavrtijo spremembe. Ta »špica« gibanja bi lahko vedno bil kdo drug. Če bi denimo leta 1988 policija kot prvega aretirala Francija Zavrla, tedanjega odgovornega urednika Mladine, ki je objavila članek Vlada Miheljaka Noč dolgih nožev, bi ljudstvo po ulicah namesto »Janša! Janša!« vzklikalo »Franci! Franci!«. Nekaj podobnega velja tudi za »Bavčarjev« Odbor za zaščito človekovih pravic, ki se je sprva imenoval Odbor za zaščito pravic Janeza Janše. V zgodovino se je zapisal zato, ker se je vanj vključilo več kot 1000 društev in drugih kolektivnih organizacij ter prek 100.000 posameznikov, in pod njim je režim moral klecniti. Bavčarjev ugled izvira iz tega skupnega projekta. In ker je celotna polpretekla zgodovina v permanentni interpretaciji, množice še vedno upravičeno pričakujejo, da bo tudi on pazljivo uporabljal posojeni socialni in politični kapital.
Zaradi prejetega kapitala iz leta 1988 se ni začela le Bavčarjeva politična kariera, temveč tudi njegova kariera v Istrabenzu. Bivši, dolgoletni direktor Istrabenza Janko Kosmina, ki je Bavčarja pripeljal v podjetje, se je z njim prvič srečal na začetku devetdesetih. Znano je, da se je tedaj Istrabenz kot bivši SOZD ločil od Petrola, izgubil polovico trga in v boju za preživetje začel iskati strateškega partnerja. Sprva je bil v igri italijanski Agip. Istrabenzovo vodstvo je moralo v Ljubljano k Bavčarju po nasvet, saj so za partnerja potrebovali vladno soglasje. Ali naj vztrajajo pri Agipu, ki je tedaj omahoval tudi zaradi osamosvojitvene vojne, ali naj se povežejo s kom drugim? Bavčar je tedaj predlagal avstrijski OMV in nastalo je skupno podjetje Istrabenz - OMV. Tako se je začel počasen, a vztrajen Istrabenzov vzpon z mučnim razvijanjem dejavnosti, od turizma, trgovanja s plinom do skladiščenja nafte.
Medtem ko Istrabenz raste, je Bavčar vse bolj razočaran nad politiko. Po Peterletovem povabilu v Demosovo vlado, v kateri je vodil notranje ministrstvo, ni imel več pomembnejših izvršilnih funkcij. Po volitvah leta 1996 mu Janez Drnovšek nameni položaj ministra brez listnice, odgovornega za lokalno samoupravo, ker pa vlada ne dobi večine in je treba sestaviti novo koalicijo, mu pripade položaj ministra za evropske zadeve brez ministrstva. Bavčar, tedaj podpredsednik LDS, svoj prestop v Istrabenz objavi decembra 2001, skoraj sočasno, ko se Drnovšek odloči za ponovni naskok vrha LDS, funkcijo predsednika uprave pa prevzame junija 2002, ko se Kosmina upokoji. A v Istrabenz Bavčar ne prikoraka zaradi svojih menedžerskih sposobnosti, temveč zaradi ugleda in javne prepoznavnosti. Znano je namreč, da je v tistem času na Primorskem rasel strah, da utegne avstrijski OMV povečati svojo vlogo v Istrabenzu in pomesti s slovenskim menedžmentom. Da kljub 50-odstotnemu lastništvu v skupnem podjetju ne bodo naskočili še vodstva, so se vse bolj ambiciozni Avstrijci obvezali le v džentelmenskem dogovoru med obema družbama. Bavčar, kot zgodovinska in tudi javno vplivna osebnost, pa se je Kosmini zdel dovolj velik garant, da do prevzema ne bo prišlo.
Toda namesto Avstrijcev začne z menedžerskim naskokom Bavčar sam, ki se kljub negodovanju starega Istrabenzovega kadra (vključno s Kosmino) odloči za prodajo bencinskih črpalk in ločitev obeh družb. Pogajanja z OMV se začnejo marca 2004, in že čez pol leta je Istrabenz bogatejši za 95 milijonov evrov in revnejši za pumpe. Ta začetni kapital je nato uporabljen za finančno zavarovanje družbe, s katerim se začne vsak menedžerski prevzem. Ko so iz Istrabenza odšli Avstrijci, njihove deleže kupijo podjetja, ki kasneje sodelujejo tudi pri menedžerskem prevzemu. To so LHB Frankfurt, Holding Maxima, Pivovarna Laško, Activa Invest, Gorenje in družba FB Investicije. Zgodba je znana: podobno kot pri Pivovarni Laško tudi Istrabenz v prvem koraku obvlada bivši PID Maxima holding. V začetku marca 2004 ta holding, v katerega so se stekali lastniški certifikati, verjetno z zaupanjem malih delničarjev v Novo Ljubljansko banko, NLB še obvladuje. Že naslednji mesec ga NLB »izpusti« iz rok k Istrabenzu, nato pa začne »Istrabenzova« Maxima kupovati Istrabenz. Z navzkrižnim lastništvom postane Istrabenzovo vodstvo zavarovano pred nepričakovanim prevzemom. Nato leta 2006 kot lastnik Maxime Holdinga že vznikne podjetje FB Investicije, prvo podjetje v verigi, ki vodi do Istrabenza.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.