Poskus druge osamosvojitve

V zadnji parlamentarni razpravi o »tajkunsko-političnih povezavah, ki na kriminalen način bogatijo na račun državljanov,« so parlamentarci, gospodarski minister Andrej Vizjak in predsednik vlade Boška Šrota omenili 29-krat, Igorja Bavčarja pa 14-krat. Če še pred mesecem dni ni bilo jasno, kakšen tajkun je Bavčar, ga lahko tokrat natančno izmerimo: po tajkunstvu ga je za točno polovico Šrota. A z dvema razlikama. Prvič, Bavčar je osamosvojitelj. In drugič, Bavčar še ni dovolj velik tajkun, da bi se lahko resnično osamosvojil.
Bavčar, ki je »gradil to državo«, kot rad sam kdaj reče na poslovnih srečanjih, utegne do avgusta pristati na cesti. To je sedaj zanj najhujši scenarij, nočna mora, v kateri utegne izgubiti vse. Dobro službo, v kateri zasluži do pol milijona evrov na leto, podjetje Istrabenz, ki ga je od leta 2002 naprej pomembno preoblikoval, in kar je najhuje, ugled graditelja države. Po notranjepolitični definiciji je že tajkun, toda njegove glasovalne pravice na skupščini Istrabenza, ki mora biti sklicana v prihodnjih dveh mesecih, imajo v rokah državni funkcionarji ter uradniki in politično imenovani menedžerji v Petrolu. Je tako rekoč tajkun pod političnim nadzorom. Če bodo Bavčar in njegovi prijateljski lastniki zaradi prikrivanja informacij na skupščini izgubili glasovalne pravice, bi Petrol, kot največji Istrabenzov lastnik, hitro presegel 75-odstotni prag, zamenjal nadzornike in upravo. Z »vladnimi« seveda. Ker je Istrabenz najpomembnejši lastnik Petrola, bi s tem zelo verjetno prihodnje vlade izgubile nadzor nad največjim slovenskim podjetjem - Petrolom. Prišlo bi do svojevrstne privatizacije. Zato sedaj na mizi ni samo deal med obema osamosvojiteljema, Bavčarjem in Janezom Janšo, temveč tudi deal z državno lastnino.
Pot med zvezde
Če je to njegovo dno, potem vsa Slovenija ve, kje je bil njegov vrh. Kot je nedavno zapisala Spomenka Hribar, v prelomnih dogodkih množica na površje pogosto naplavi enega, ki postane simbolični vrh kulminacije dogodkov, okrog katerega se zavrtijo spremembe. Ta »špica« gibanja bi lahko vedno bil kdo drug. Če bi denimo leta 1988 policija kot prvega aretirala Francija Zavrla, tedanjega odgovornega urednika Mladine, ki je objavila članek Vlada Miheljaka Noč dolgih nožev, bi ljudstvo po ulicah namesto »Janša! Janša!« vzklikalo »Franci! Franci!«. Nekaj podobnega velja tudi za »Bavčarjev« Odbor za zaščito človekovih pravic, ki se je sprva imenoval Odbor za zaščito pravic Janeza Janše. V zgodovino se je zapisal zato, ker se je vanj vključilo več kot 1000 društev in drugih kolektivnih organizacij ter prek 100.000 posameznikov, in pod njim je režim moral klecniti. Bavčarjev ugled izvira iz tega skupnega projekta. In ker je celotna polpretekla zgodovina v permanentni interpretaciji, množice še vedno upravičeno pričakujejo, da bo tudi on pazljivo uporabljal posojeni socialni in politični kapital.
Zaradi prejetega kapitala iz leta 1988 se ni začela le Bavčarjeva politična kariera, temveč tudi njegova kariera v Istrabenzu. Bivši, dolgoletni direktor Istrabenza Janko Kosmina, ki je Bavčarja pripeljal v podjetje, se je z njim prvič srečal na začetku devetdesetih. Znano je, da se je tedaj Istrabenz kot bivši SOZD ločil od Petrola, izgubil polovico trga in v boju za preživetje začel iskati strateškega partnerja. Sprva je bil v igri italijanski Agip. Istrabenzovo vodstvo je moralo v Ljubljano k Bavčarju po nasvet, saj so za partnerja potrebovali vladno soglasje. Ali naj vztrajajo pri Agipu, ki je tedaj omahoval tudi zaradi osamosvojitvene vojne, ali naj se povežejo s kom drugim? Bavčar je tedaj predlagal avstrijski OMV in nastalo je skupno podjetje Istrabenz - OMV. Tako se je začel počasen, a vztrajen Istrabenzov vzpon z mučnim razvijanjem dejavnosti, od turizma, trgovanja s plinom do skladiščenja nafte.
Medtem ko Istrabenz raste, je Bavčar vse bolj razočaran nad politiko. Po Peterletovem povabilu v Demosovo vlado, v kateri je vodil notranje ministrstvo, ni imel več pomembnejših izvršilnih funkcij. Po volitvah leta 1996 mu Janez Drnovšek nameni položaj ministra brez listnice, odgovornega za lokalno samoupravo, ker pa vlada ne dobi večine in je treba sestaviti novo koalicijo, mu pripade položaj ministra za evropske zadeve brez ministrstva. Bavčar, tedaj podpredsednik LDS, svoj prestop v Istrabenz objavi decembra 2001, skoraj sočasno, ko se Drnovšek odloči za ponovni naskok vrha LDS, funkcijo predsednika uprave pa prevzame junija 2002, ko se Kosmina upokoji. A v Istrabenz Bavčar ne prikoraka zaradi svojih menedžerskih sposobnosti, temveč zaradi ugleda in javne prepoznavnosti. Znano je namreč, da je v tistem času na Primorskem rasel strah, da utegne avstrijski OMV povečati svojo vlogo v Istrabenzu in pomesti s slovenskim menedžmentom. Da kljub 50-odstotnemu lastništvu v skupnem podjetju ne bodo naskočili še vodstva, so se vse bolj ambiciozni Avstrijci obvezali le v džentelmenskem dogovoru med obema družbama. Bavčar, kot zgodovinska in tudi javno vplivna osebnost, pa se je Kosmini zdel dovolj velik garant, da do prevzema ne bo prišlo.
Toda namesto Avstrijcev začne z menedžerskim naskokom Bavčar sam, ki se kljub negodovanju starega Istrabenzovega kadra (vključno s Kosmino) odloči za prodajo bencinskih črpalk in ločitev obeh družb. Pogajanja z OMV se začnejo marca 2004, in že čez pol leta je Istrabenz bogatejši za 95 milijonov evrov in revnejši za pumpe. Ta začetni kapital je nato uporabljen za finančno zavarovanje družbe, s katerim se začne vsak menedžerski prevzem. Ko so iz Istrabenza odšli Avstrijci, njihove deleže kupijo podjetja, ki kasneje sodelujejo tudi pri menedžerskem prevzemu. To so LHB Frankfurt, Holding Maxima, Pivovarna Laško, Activa Invest, Gorenje in družba FB Investicije. Zgodba je znana: podobno kot pri Pivovarni Laško tudi Istrabenz v prvem koraku obvlada bivši PID Maxima holding. V začetku marca 2004 ta holding, v katerega so se stekali lastniški certifikati, verjetno z zaupanjem malih delničarjev v Novo Ljubljansko banko, NLB še obvladuje. Že naslednji mesec ga NLB »izpusti« iz rok k Istrabenzu, nato pa začne »Istrabenzova« Maxima kupovati Istrabenz. Z navzkrižnim lastništvom postane Istrabenzovo vodstvo zavarovano pred nepričakovanim prevzemom. Nato leta 2006 kot lastnik Maxime Holdinga že vznikne podjetje FB Investicije, prvo podjetje v verigi, ki vodi do Istrabenza.

Od Mercatorja do Petrola

Kljub socialnemu ugledu, ki ga je pripeljal na vrh Istrabenza, se Bavčar v času obstoječe koalicije ni oziral na poslovno etiko. Ni se upiral neposrednemu vmešavanju politike v gospodarstvo, z oblastjo si je bil blizu in je nekatere njene sporne projekte tudi podpiral. Če je zaradi tega danes tajkun, je to vlogo sprejel že 12. avgusta 2005, ko je pristal na družbeno škodljiv način sklepanja poslov, ki je za povrh vsega vključeval še kupčijo z medijsko svobodo. Pivovar Boško Šrot in tedanja sekretarka na gospodarskem ministrstvu Andrijana Starina Kosem sta se oba jasno distancirala od sestanka pri predsedniku vlade Janezu Janši, ko je ta pod ceno Laškemu in Istrabenzu prodal državne deleže v Mercatorju v zameno za vpliv stranke SDS na Delo. Tudi Matjaž Gantar, ki sicer trdi, da je na sestanek zamudil, je že priznal, da je vedel za vezano trgovino, trdi celo, da se je tej vezani trgovini uprl, ko bi moral sprva njegov KD Group na vrh Dela nastaviti Danila Slivnika in kupiti Mag. Le Bavčar se doslej še ni upal zoperstaviti Janši in njegovi besedi, po kateri naj bi se na sestanku pogovarjali o prodiranju slovenskih podjetij na trge jugovzhodne Evrope. To dejstvo je zanimiv in pomemben indikator: na novinarska vprašanja o srečanju, pa tudi o dokumentu, ki je pricurljal v javnost, o usklajenem delovanju Bavčarja, Šrota in Gantarja z državo, Igor Bavčar in Istrabenz še vedno ne odgovarjata.
Eden izmed razlogov za Bavčarjevo uslužnost je razumljiv. Bavčar je namreč v nasprotju s Šrotom, Gantarjem ali Kosmovo precej bolj odvisen od politične volje vladajoče garniture. V primerjavi s Pivovarno Laško, ki se je od vpliva države osamosvojila že leta 2002, sta bila Istrabenzov največji, več kot 30-odstotni lastnik, ves čas paradržavna sklada Kad in Sod, za povrh vsega pa je v njegovem nadzornem svetu sedel še sam Božo Predalič, generalni sekretar vlade. Toda Bavčarju ta odvisnost ni škodila, z njo je Istrabenz v zadnjih letih dobro služil. Denimo s preprodajo Mercatorja. Bavčar je delež Mercatorja kupil za 18,7 milijarde tolarjev, ne da bi za to dal en sam bankovec. Z zastavo ciljnih delnic, torej Mercatorja, je namreč dobil posojilo Banke Koper. Ko je v začetku tega leta gospodarski minister Andrej Vizjak v boju proti tajkunstvu dokazoval, da z novim zakonom o prevzemih podjetniki ne bodo mogli dobiti posojila z zastavo delnic ciljnega podjetja, Bavčarja ni omenjal. Bavčar, ki je dve leti trdil, da je Istrabenz »v poslovni sistem Mercator vstopil kot dolgoročni finančni investitor«, nikakor pa ne kot špekulativna holdinška organizacija, ki se bogati s preprodajo deležev, je septembra 2007 del teh delnic prodal Infondu Holdingu in s tem zaslužil skoraj 100 milijonov evrov. Te je nato želel izkoristiti s svojim naskokom na Petrol.
Tukaj se dogodki zgostijo. Indikativen je trenutek, ko se zgodba s Petrolom in Istrabenzom konec leta 2007 in v začetku leta 2008 zaplete. O skrivnostnih načrtih v ozadju lahko sicer samo špekuliramo, a nekaj dejstev je danes očitnih. Naštejmo nekatere: v nekem trenutku Janez Janša prekine sodelovanje z Lukoilom in Petrol se z njim neha dogovarjati o skupnih poslih. Razumljivo: kakšni Nemčiji, celo nemški kanclerki Angeli Merkel, ki je verjetno spremljala povezovanje, takšen vstop Lukoila na evropsko tržišče ni bil všeč in je o tem morda Janši kaj namignila. S tem se je določen načrt pokvaril. Drug odločilni dogodek: v tistem trenutku Bavčar proda Mercator Pivovarni Laško in začne sam kupovati Petrol. To gotovo ni bila poteza, ki bi poglobila prijateljstvo med Bavčarjem in Janšo. Janša je bil tedaj namreč že v »tajkunski« vojni z laščani, po drugi strani pa je Bavčar z izkupičkom začel kupovati deleže Petrola mimo dogovorov.
Javnost tedaj še ugiba, kaj se dogaja: ali Petrol sovražno prevzema Istrabenz? Ali Istrabenz napada Petrol? Se obe družbi prijateljsko povezujeta? Posebnega prijateljstva tedaj ni bilo več. Če je Istrabenz naskakoval Petrol, je bil hkrati tudi sam izredno ranljiv. Dejstvo je, da so državna podjetja in skladi lastniki več kot tretjine Istrabenza. In ko se Lukoil umakne, se Petrolovi apetiti po Istrabenzu povečajo. In Petrol na neki način vrne udarec Istrabenzu. Razlog je ponovno jasen: če bi »petrolovci« dobili Istrabenz, bi s tem pod svoj nadzor dobili tudi delež, ki ga ima Istrabenz v Petrolu. Družbe, ki so prej povečevale deleže v Petrolu, denimo Perspektiva Darija Južne, ki je blizu SDS in gospodarskemu ministru Andreju Vizjaku, so imele rastoč interes, da bi prepričali borznoposredniško hišo Poteza, da jim proda podjetje FB Investicije, ki je ključen zasebni lastnik v verigi do Istrabenza.
Po napadu na Petrol sledi torej napad Petrola na Istrabenz. Petrol jeseni 2007 objavi namero za prevzem in v tem trenutku se Bavčar, očitno precej na hitro, odloči za »nakup« Istrabenza. Kupnino za podjetje FB Investicije, ki prek Maksime Holding obvladuje četrtino Istrabenza, nizozemski izpostavi Poteze nakaže 24. oktobra lani, na podlagi pogodbe iz 4. oktobra. Bavčar za nakup FB Investicij odšteje pet milijonov evrov, podjetje pa dva meseca pozneje dokapitalizira z zneskom v višini 6,5 milijona evrov. A bistveno je, da Bavčar FB Investicije kupi v času trajanja Petrolove prevzemne ponudbe za Istrabenz, s čimer prepreči, da bi Istrabenz prek sovražnega prevzema padel v roke funkcionarjem in vladnim menedžerjem. S tem se dogovarjanje med Petrolom in Istrabenzom, kot se izkaže pozneje, ne konča, temveč še bolj zaplete. Danes vemo, da je politika ves čas snovala svojevrsten menedžerski prevzem Petrola. Potem ko se je Lukoil umaknil, so očitno računali na Bavčarjevo pomoč, saj prevzemniki skupaj niso imeli dovolj denarja. To je prišlo na dan šele pred majsko skupščino, na kateri naj bi partnerji glasovali o prehodu v enotirni sistem upravljanja, s katerim bi si ekipa sedanje vlade za naslednjih šest let in ne glede na izid volitev zagotovila nadzor nad družbo in kupila čas za naslednje poteze.

Bavčarjeva dvojna igra

Jasno je postalo, da v igri prevzemanja Petrola ključnih vlog niso igrali le posamezniki, ki so bili blizu predsedniku vlade ali oblasti, kot denimo predsednik nadzornega sveta Petrola in Janšev osebni prijatelj Viktor Baraga, prvi mož borznoposredniške hiše Perspektive Dari Južna, za katerim se verjetno skriva še kakšen lastnik, pa prvi mož katoliško obarvanega Zvona Dva Holdinga Simon Zdolšek. Pomembna vloga pri prevzemu naj bi pripadla tudi Igorju Bavčarju. Predvideno je bilo namreč, da bo v enajstčlanskem upravnem odboru sedel Bavčarjev svetovalec v Istrabenzu Kristjan Sušinski. Načrtovali so, da bi se družbeniki na podlagi pogodbe med delničarji dogovorili, da dobi vsak svojega predstavnika v nadzornem svetu Petrola, in nastal bi konzorcij, ki bi obvladoval Petrol. Ta zaokrožena neformalna skupina bi nato Petrol poskušala tudi zares prevzeti. Načrt prevzema največjega podjetja v Sloveniji, Petrola, pa se nenadoma »zamrzne«: 13. maja uprava javnost obvesti, da zaradi nezadostne podpore predlog umika. Projekt prevzema Petrola pade v vodo zaradi Bavčarja. Kaj se je zgodilo?
»Petrolovci« so Bavčarja k projektu snubili iz zelo preprostega razloga - ker niso imeli druge možnosti (Rusov). Bavčar pa je želel izkoristiti dejstvo, da se približujejo volitve in december 2008, ko Petrolovi upravi poteče mandat. Bavčar - Istrabenz je drugi največji, 16-odstotni lastnik Petrola - si je gotovo želel več kot samo enega predstavnika v enajstčlanskem upravnem odboru in gotovo je želel imeti večji vpliv v novi, spojeni družbi. Denimo tako, da bi množica Istrabenzovih podjetij in organizacijskih struktur pri spojitvi s Petrolom prevzela pomembnejšo vlogo. Zato je Bavčar pred skupščino Petrola dejal, da bo glasoval proti.
Projekt tako pade v vodo. Sledijo posledice. Že čez nekaj dni Slovenija izve, da je Bavčar »tajkun«. Dan po objavi prvih informacij o njegovem »tajkunstvu« se Bavčar sam razkrije kot glavni lastnik FB Investicij. To je bilo takrat sicer že povsem očitno, saj je borznoposredniška hiša Poteza sama objavila, da je ključni delež Istrabenza prodala določenemu kupcu. Čez dva tedna pa v javnost in k nadzornim inštitucijam na veselje Petrola pricurlja Sporazum o izvajanju finančnega inženiringa med Bavčarjevo Maksimo Holdingom in družbami okrog Staneta Valanta (NFD Holdingom, Finetolom, Maksimo Invest, Daimondom in Fidino), ki je bil podpisan 19. marca. Omenjeni dokument govori o usklajenem delovanju pri prevzemanju Istrabenza, po njem pa naj bi Maksima Holding (v posredni lasti Bavčarja) delnice Istrabenza od omenjenih družb odkupila do konca leta. A težava je v tem, da zakon o prevzemih zahteva, da morajo osebe, ki delujejo usklajeno, na podlagi izrecnega ali tihega, ustno ali pisno sklenjenega sporazuma dati prevzemno ponudbo, zaradi česar je urad za varstvo konkurence nedavno uvedel postopek zoper družbe podpisnice sporazuma. In tako so družbe, podpisnice sporazuma za prevzem Istrabenza, izgubile glasovalne pravice, postopek po prevzemnem zakonu pa je začela tudi agencija za trg vrednostnih papirjev. Petrolu je tako padla sekira v med. Če skliče skupščino Istrabenza, ima namreč na njej večino, in torej lahko zamenja vodstvo in doseže, da se bo Istrabenz uklonil ideji o združitvi s Petrolom.
Maja so zaradi spora med predsednikom vlade Janezom Janšo in še zadnjim akterjem sestanka o razprodaji Mercatorja Igorjem Bavčarjem na dan pricurljala dejstva, ki kažejo, da so se vodilni Petrola in njegovi lastniki v sodelovanju z vrhovi državne politike pripravljali na za državo škodljiv netransparenten prevzem največjega slovenskega podjetja. Verjetno je, da je ta projekt nastal na začetku mandata obstoječe vlade in da se njegovi obrisi kažejo zdaj zgolj zaradi incidentov, ki so nastali zaradi prevelikih apetitov v skupini. Bavčar je pri tem voljno sodeloval in porabljal socialni kapital, ki ga je prejel med osamosvojitvijo, konec koncev pa se je zaradi velikih ambicij odločil tudi za izčrpavanje podjetja, ki ga vodi.
»Nikoli ne gre za vse ali nič. Na tako dilemo, pravi Bertold Brecht, zgodovina največkrat odgovori z - nič!« je zapisal mladi Bavčar v odmevni študiji kapitala in dela v SFRJ, ko se je skupaj s Srečom Kirnom in Bojanom Korsiko zavzemal za zavezništvo delavcev in delovnih ljudi s tehnokracijo v boju proti komunistični birokraciji. Dilema se je tokrat postavila njemu osebno.