16. 7. 2008 | Mladina 25
Janša govor prepisal od Blaira
Najodmevnejši in celo nagrajeni del govora predsednika vlade Janeza Janše ob 15. obletnici razglasitve državnosti je ukraden - skopiran je iz govora, ki ga je imel Tony Blair leta 1997
Janez Janša prejema nagrado Bob leta iz rok urednika Večera Tomaža Ranca, 30. januar 2007. Nagrajena izjava se glasi: »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.«
© Marko Pigac
Da je bil trenutek edinstven - o tem ni bilo dvoma. Petnajsta obletnica rojstva samostojne države je bila priložnost, ko je bilo treba izmeriti vmesni rezultat. Vprašanje je bilo le, kako. S tisto proslavo ob dnevu državnosti 24. junija 2006 sta se javnost in politična elita precej ukvarjali. Ena izmed najbolj osamosvojiteljskih zamisli, da bi čez dan skozi Ljubljano, mimo parlamenta, zakorakala in zapeljala kolona Slovenske vojske s prenovljenimi tanki, z izraelskimi havbicami, nemškimi raketami zemlja-zrak, kar so nekateri levičarji cinično etiketirali za parado in proti čemur je protestiral še Janez Drnovšek, ni dobila podpornikov. Nazadnje je zmagal preprost koncept, in sicer, da bo 15. obletnica razglasitve državnosti ponovitev tistega prvega, izvirnega slavja iz junija 1991.
Vrhunec osamosvojiteljskega slavja je po več kot 160 proslavah od Lendave do Nove Gorice spet našel prostor na Trgu republike v Ljubljani. Proslava je bila na istem mestu, kot je bila prva, in je potekala po enakem programu kot 25. junija 1991. Hkrati so iz parlamenta stopili nekdanji voditelji, za njimi sedanji, sledile so podobne popevke, topovi so izstrelili enake salve in ognjemet, ki se je zlival s stolpnice Nove Ljubljanske banke na TR, je tekel podobno kot pred petnajstimi leti. Nekatere dodatne prvine so zgolj okrepile praznično razpoloženje. Denimo, ko so se javnosti predstavili 15-letnice in 15-letniki, ki so se rodili 25. junija 1991, ko je torej slovenska javnost videla, v kakšne fejst punce in fante je že zrasla naša država. Ali ko so namesto jugoslovanskih migov in orlov nad Ljubljano švignili »naši« pilatusi.
Proslava, na kateri naj bi zaznamovali 15. obletnico državnosti, je bila veličasten in s pomenom nabit dogodek, kjer ni bilo prostora za laži. Po protokolu bi sicer moral kot slavnostni govornik nastopiti predsednik države Janez Drnovšek, tako kakor je prvič nastopil Milan Kučan, ki je tedaj začel, da »z rojstvom dobi človek pravico do sanj. Z delom dobi pravico, da zbližuje življenje in sanje.« Končal pa je z zdaj že ponarodelim stavkom: »Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.« Ob 15. obletnici razglasitve državnosti, ki naj bi potekala po istem scenariju, pa slavnostni govornik ni bil predsednik države, ampak predsednik vlade Janez Janša. Kot je znano, se je Janša o tem dogovoril z Drnovškom. Želel je biti v središču pozornosti. Po 15 letih je želel nadaljevati, kjer je Kučan končal. »Dopovedovali so nam,« je nadaljeval Janša, »da nismo pomembni, da smo premajhni, da bomo jedli travo, da ne bomo preživeli, da se ne znamo bojevati, da ne smemo sanjati. Motili so se. Znali smo preživeti, znali smo se bojevati, bili smo sposobni stopiti skupaj. Zato je danes nov dan. In pred nami nova pot.«
Vendar si javnost dialoga s Kučanom o sanjah, ki jih je ali ni dovoljeno imeti, ni zapomnila. Zapomnila pa si je dva druga Janševa retorična vrhunca. Eden je govoril o svetilniku, drugi pa o Sloveniji, ki ne more biti največja, lahko pa je najboljša. »Danes,« je dejal na proslavi, »si lahko bolj kot kadarkoli prej zastavimo velike cilje za prihodnost. Ne želimo biti nič manj kot ena najuspešnejših držav na svetu. Eden svetilnikov 21. stoletja. Na poti k temu cilju bomo posegli po najboljšem, kar je v našem narodnem značaju. Tudi, če se je v preteklosti ponekod skrilo še tako globoko. Ustvarjalnost. Delavnost. Podjetnost. Predanost. Pravičnost. Odprtost. Strpnost. Poštenje. Solidarnost. Stare slovenske vrednote. Nova slovenska samozavest.« Tako je dejal predsednik vlade. Omenil je še Jožeta Pučnika in nato izrekel drugi del misli: »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši. Lahko ustvarimo najboljše okolje za izpolnjeno življenje. Najboljše okolje za varno in zdravo odraščanje naših otrok. Najboljše mesto za srečo.«
Slovenija je tisti trenutek ploskala od ganjenosti. Predsednik vlade je zadel bistvo in z enim stavkom rešil staro narodovo frustriranost z velikostjo. Tudi časnik Večer si ni mogel kaj, da ne bi za svojo 11. akcijo Bob leta 2006, v kateri so prej sodelovale predvsem apolitične figure, naredil izjeme in izbral posrečeno Janševo misel: »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.« Janša je s tem geslom gladko pometel s konkurenco in minulo leto so ga bralci izbrali za Bob leta v konkurenci desetih misli, ki so jih izrekle druge znane ali priljubljene osebnosti. Nagrado je Janez Janša sprejel na slovesnosti v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. Ko je iz rok tedanjega odgovornega urednika Večera Tomaža Ranca sprejel skulpturo boba, je rekel, da je vesel priznanja in podpore, »ki le kaže, da se v Sloveniji prebuja samozavest,« saj naj bi izid akcije dokazoval, da v Sloveniji vse bolj »verjamemo vase«, da smo sposobni dosegati dobre rezultate tudi v hujši konkurenci, saj »ni težko biti prvi na vasi, težje je biti prvi na evropskem odru«.
Sedaj vemo, da je bil vrhunec proslave ob obletnici razglasitve državnosti laž. Intelektualna kraja, ki se bo po zaslugi predsednika vlade vpisala v zgodovino, verjetno v sam vrh primerov političnega plagiatorstva. Slavne Janševe besede o Sloveniji, svetilniku 21. stoletja, in Sloveniji, ki nikoli ne bo največja, lahko pa bo najboljša, so namreč plagiat. Oziroma bi bile le plagiat ali intelektualna kraja, če bi jih izrekel intelektualec. Toda izrekel jih je nagrajeni predsednik vlade na osrednji državni slovesnosti ob počastitvi 15. obletnice osamosvojitve kot osrednji govornik, v osrednjem delu govora, kjer je z ukradenimi mislimi opisoval najplemenitejše značilnosti naroda. Nekaj več kot sto besed predsednikovega govora je dobesedno prepisanih iz govora, ki ga je pred približno desetimi leti imel nekdanji premier Velike Britanije Tony Blair, ko je njegova stranka prvič prišla na oblast.
Blair je leta 1997 na letni konferenci laburistične stranke v Brightonu napovedoval novo pot, po kateri naj bi šla Velika Britanija po desetletju vladavine konservativnih torijcev. Blair je dejal: »Danes želim zastaviti ambiciozen cilj za to državo.« Janša je prepisal: »Danes si lahko bolj kot kadarkoli prej zastavimo velike cilje za prihodnost.« Blair je dejal: »Da ne bomo nič manj kot vzorna država 21. stoletja, svetilnik sveta.« Janša je prepisal: »Ne želimo biti nič manj kot ena najuspešnejših držav na svetu. Eden svetilnikov 21. stoletja.« Blair je naredil premor. Janša je naredil premor. Blair je nadaljeval: »To pomeni, poseči globoko v bogastvo britanskega značaja.« Janša je prepisal: »Na poti k temu cilju bomo posegli po najboljšem, kar je v našem narodnem značaju. Tudi, če se je v preteklosti ponekod skrilo še tako globoko.« Blair je naštel: »Ustvarjalen, sočuten, zazrt v prihodnost.« Janša je prepisal:
»Ustvarjalnost. Delavnost. Podjetnost. Predanost. Pravičnost. Odprtost. Strpnost. Poštenje. Solidarnost.« Blair je naredil premor in nadaljeval: »Stare britanske vrednote, a nova britanska samozavest.« Janša je naredil premor in prepisal: »Stare slovenske vrednote. Nova slovenska samozavest.« Blair je nadaljeval: »Nikoli ne bomo največji. Verjetno nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.« In Janša je prepisal: »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.« Blair je dodal: »Najboljše mesto za življenje. Najboljše mesto za odraščanje otrok, najboljše mesto za izpopolnjeno življenje, najboljše mesto za staranje.« Janša je prepisal: »Lahko ustvarimo najboljše okolje za izpolnjeno življenje. Najboljše okolje za varno in zdravo odraščanje naših otrok. Najboljše mesto za srečo.«
Takšnega primera očitne idejne kraje v Sloveniji še ni bilo. V nekaj posamičnih primerih plagiatorstva, kjer so si novinarji, še prej pa komentatorji sposojali poante iz tujih virov, se je javnost odzvala ogorčeno, mediji pa so sodelovanje s pisci prekinili. V politiki so očitki o plagiatorstvu bolj razširjeni. Jasno je namreč, da voditelji svojih govorov, odgovorov ali besedil pogosto ne pišejo sami. Pomagajo jim službe, ki skrbijo za komuniciranje z javnostjo, te pa so ob pomembnejših priložnostih odvisne od iskrivih misli. Eden največjih plagiatorskih spodrsljajev se je zgodil Francetu Arharju leta 2002, v prvem krogu tekme za položaj predsednika države. Na vprašanje novinarke, kako rešiti vprašanje varčevalcev Ljubljanske banke na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini je iz njegove službe za stike z javnostjo prišel dobeseden prepis odgovora, ki ga je bil nekaj dni prej dal protikandidat Janez Drnovšek. Kasneje se je izkazalo, da je Arhar samo pregledal odgovor, ki so mu ga bili pripravili pomočniki. Napako je storil eden od pomočnikov njegove pomočnice za stike z javnostjo, ki je sestavljal odgovore, ne pa Arhar.
Zaradi tega smo v kabinet predsednika vlade poslali vprašanje, kako nastajajo govori Janeza Janše in kdo mu pri tem pomaga. Pojasnili so, da »premier pogosto govori prosto, brez vnaprej napisanega govora. V ostalih primerih pa si govore pretežno piše sam. Njihova priprava je sicer odvisna tudi od tega, za kakšno tematiko oziroma priložnost gre. V nekaterih primerih svetovalci, ki pokrivajo področj(e/a), kamor sodi tematika oziroma dogodek, pripravijo določene elemente, še posebej ko gre za kakšne specifične podatke iz tega ali onega področja. Vsekakor pa tudi v tem primeru tisto končno in osebno noto da predsednik vlade sam.« Janša ali njegov kabinet poleg tega menda za pisanje govorov nima najetih piscev, niti za to ne namenja proračunskih sredstev. Iz tega lahko sklepamo, da si Janša s »specialisti« pomaga le, če govori o kakšnem ozkem strokovnem področju. Če govori o narodovem značaju, specialistov ne potrebuje. To pomeni, da je očitno »avtor« ukradenega besedila.
A ne le v Sloveniji, takšnega primera kraje, kot si ga je privoščil Janez Janša ob najpomembnejšem državnem prazniku, tudi v svetu ni mogoče najti. Če bi ameriški predsednik v govoru ob 200-letnici ameriške ustave v najbolj izpostavljenem delu, kjer bi opisoval najplemenitejše značilnosti ameriškega naroda, nekaj zaporednih odstavkov prepisal od Nicolasa Sarkozyja, nato pa bi za krajo brez slabe vesti odnesel še kristalno nagrado za spretno retorično figuro, bi o tem gotovo slišali. Svetovno znani primeri političnega plagiatorstva, ki so sprožili javne polemike in zaradi katerih so plagiatorji izgubili večji del ugleda, v primerjavi s slovenskim primerom niso tako dramatični. Eden najbolj znanih je primer ameriškega republikanskega senatorja Josepha Bidna, ki se je želel leta 1987 vključiti v tekmo za predsednika ZDA. Še preden se je tekma prav začela, je v javnost prišel video, ki je dokazoval, da si je Biden v zaključku govora na nekem zboru posamezne stavke ali besedne zveze sposodil od nekdanjega angleškega laburističnega voditelja Neala Kinnocka. S tem je Biden v anglosaksonskem svetu postal klasičen primer plagiatorja. Napake Biden ni nikoli priznal, pozneje se je izgovarjal, da ni vedel, od kod je dobil zamisel za zaključek govora.
Edinstveni trenutek proslavitve 15. obletnice rojstva samostojne države se je tako končal z eno najdebelejših laži.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.