20. 6. 2008 | Mladina 25 | Kultura
Skrivnost Kvedrove 9
Zakaj je začela Slovenska kinoteka arhiv filmskih kopij seliti v menda neprimerne prostore na Metelkovi in zakaj ignorira načrte za novogradnjo, ki so nastajali od leta 2000?
Vodja arhivskega oddelka Slovenske kinoteke, kustos Ivan Nedoh, med filmskimi trakovi v dosedanjih prostorih na Kvedrovi 9
© Matej Leskovšek
V torek je pred Kvedrovo 9 v ljubljanskih Novih Jaršah, kjer domuje arhivski oddelek Slovenske kinoteke, ustavil kombi. Janko Žagar, sodelavec direktorja Kinoteke Staša Ravterja, je vozilo napolnil s filmskimi kopijami, in jih odpeljal na drugi konec Ljubljane, na Metelkovo, v kletne prostore Etnografskega muzeja. Potem se je vrnil po nove kopije. S tem se je začela že nekaj časa omenjana, a za mnoge vseeno nepričakovana selitev arhivskega oddelka Slovenske kinoteke.
Kinoteka je po svojem poslanstvu muzejski zavod, pooblaščen za področje kinematografije, zato sodi skrb za filmske kopije med njene ključne naloge. Čeprav Kinoteki do številnih filmskih kopij, ki so ob razpadu Jugoslavije ostale v beograjskih arhivih, vse do zdaj še ni uspelo priti, je v njeni zbirki danes okoli 6500 kopij, med najdragocenejše pa sodijo edina originalna kopija prvega ohranjenega celovečernega Lubitschevega filma Ko sem bil mrtev (1916), kopija s prvim ohranjenim Hoferjevim filmom Prvi sledovi starosti (1913) in edina obstoječa originalna kolorirana kopija kratkega filma Žongler (1909). Ker je Kinoteka še nedavno delovala na kar devetih lokacijah in ker so prostori arhivskega oddelka na Kvedrovi dotrajani, bi bila selitev v nove prostore načeloma lahko dobrodošla. A selitev na Metelkovo, kamor se je nedavno preselila tudi uprava Kinoteke, sproža številne strokovne pomisleke.
Prvi je gotovo ta, da naj ne bi bili novi prostori nič boljši od dosedanjih. Vodja arhivskega oddelka Slovenske kinoteke, kustos Ivan Nedoh, meni, da je problematično že to, da se je odločilo vodstvo Kinoteke njihov oddelek preseliti v kletne prostore. Delo s filmskim trakom namreč večinoma poteka v temi ali ob umetni svetlobi, zato bi morala biti zaposlenim, ki so v neposrednem stiku s filmskim trakom, zagotovljena zadostna osvetljenost z naravno svetlobo. Tudi samo arhiviranje filmov zahteva posebne delovne razmere. Naprava za čiščenje filmov je denimo tako delikatna, da bi morali pred njeno selitvijo izdelati elaborat eksplozijske ogroženosti, ki bi predvidela varnostne ukrepe tehnične in organizacijske narave. Pred selitvijo filmske dediščine bi morali nujno narediti tudi študijo požarne varnosti. Je vodstvo Kinoteke pred selitvijo opravilo analize, ki bi pokazale, ali so novi prostori primerni za hrambo arhiva in za delo zaposlenih v arhivu? Direktor Kinoteke Staš Ravter nam do konca redakcije na vprašanje ni odgovoril. Časniku Delo pa je zatrdil, da naj bi bili novi prostori narejeni po evropskih standardih hranjenja filmske dediščine.
Ravter je za Delo povedal tudi, da naj bi s selitvijo na Metelkovo dolgoročno rešili prostorsko stisko filmskega arhiva. To pa je le še dodatni razlog za zaskrbljenost, saj ni jasno, na podlagi katerih strokovnih podlag naj bi bila sprejeta ta odločitev. Zadnjih osem let je namreč veljalo, da naj bi prostorsko stisko filmskega arhiva uredili tako, da bi dotrajano stavbo na Kvedrovi 9 porušili in na njenem mestu postavili novi avdio-vizualni center, v katerem bi združila moči Filmski sklad in Slovenska kinoteka, v njem pa bi bilo dovolj prostora za arhivski oddelek Slovenske kinoteke. Projekt je bil vključen v nacionalni program za kulturo 2004-2007, zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe v kulturi za obdobje 2004-2008 ga je ovrednotil na 3,338.340 evrov (800 milijonov tolarjev), določil pa je tudi, da se v letu 2004 pripravi ustrezna dokumentacija za čimprejšnji poseg.
Tudi po nastopu sedanje oblasti in imenovanju novega vodstva Kinoteke je ostala obnova stavbe na Kvedrovi ena od prednostnih nalog. Vsaj na papirju. Staš Ravter je denimo v svojem programu ob kandidaturi za direktorja Slovenske kinoteke v letu 2005 zapisal, da se bodo z novimi prostori na Kvedrovi 9 »racionalizirale prostorske rešitve filmskih institucij in rešil problem arhiviranja filmskega in elektronskega gradiva, ki je v lasti Republike Slovenije«. Ravter je projekt napovedoval tudi v poslovnem poročilu za leto 2006, dejansko pa naj glede priprave ustrezne dokumentacije za začetek novogradnje ne bi storil prav veliko. Selitev na Metelkovo naj bi začel nenadoma omenjati v drugi polovici lanskega leta, o spremembi načrta pa se menda ni dogovarjal niti s svojimi strokovnimi sodelavci niti s svetom Slovenske kinoteke.
Ključno vprašanje je seveda, zakaj vodstvo Kinoteke in država nista poskrbela za obnovo objekta na Kvedrovi 9. Ko je poslanka Majda Širca o tem nedavno povprašala ministra za kulturo Vaska Simonitija, je bila deležna javnih očitkov, češ da naj bi jo projekt zanimal le zato, ker naj bi želela priskrbeti posel podjetju, katerega solastnik je njen mož. A če naj bi bila sporna izbira projektanta, je nenavadno, da ministrstvo projektanta ni preprosto zamenjalo, namesto da zavira projekt, ki je začrtan v nacionalnem programu za kulturo. Kaj se bo zdaj zgodilo s tem projektom in ali se bo arhivski oddelek Slovenske kinoteke sčasoma vrnil na Kvedrovo 9, ni povsem jasno. Obstajale naj bi težnje, da naj bi 4000 m2 veliko parcelo bodisi oddali v dolgoročni najem bodisi prodali, denar od morebitne oddaje ali prodaje ter 3,3 milijona evrov, predvidenih za investicijo, pa porabili za druge namene.
In kaj o teh zapletih, povezanih z arhiviranjem filmskih kopij, pravi prvi mož področja kulturne dediščine, direktor direktorata za kulturno dediščino na kulturnem ministrstvu Damjan Prelovšek? V sredo je na seji Nacionalnega sveta za kulturo vendarle priznal, da smernice iz nacionalnega programa za kulturo v primeru Kvedrove 9 niso bile realizirane.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.