”Kje se to konča? Pri likvidaciji? Prestopili so vse meje.”

Ta teden ste postali odvetnik. Vam bo aretacija pri nadaljnjem delu škodila?

> Težko rečem. Nikakor ni dobro, če se na bodočega odvetnika zgrnejo sumi, da je v prejšnji službi zlorabljal uradni položaj. Za stranko, ki pričakuje zaupen odnos, je to lahko neprijetno. Ampak stvari, ki se mi je zgodila, bom prišel do dna. Kar pa se tiče ljudi, s katerimi sem se sestajal podobno kot z Ivanom Zidarjem in se pogovarjal o bodočem zastopanju, mi je večina že izkazala zaupanje.

Zaradi aretacije ste se pred kamerami zlomili. Zakaj niste odvzema prostosti bolje prenesli? Konec koncev niste bili edini, ki ga je policija vklenila in strpala v marico.

> Po eni strani sem čustven človek, po drugi pa sem dovolj trden, da me takšne stvari ne prizadenejo. To vam lahko potrdijo policisti, ki so bili tedaj ob meni. Težava je bila bolj v tem, da okoliščine v ničemer niso upravičevale takšnega ponižujočega načina odvzema prostosti. Noben policist, ki mora poznati izvrševanje policijskih pooblastil, ne bi smel tako ravnati.

Je za izvedbo te, kot pravite, ponižujoče akcije odgovoren direktor kriminalistične policije Aleksander Jevšek, ki je bil tudi prisoten, ali celo vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar?

> Ne vem, kdo je akcijo vodil. Prepričan pa sem, da je bil namen akcije ponižati Boštjana Penka. Mu pokazati, kakšne so lahko posledice, če imaš hrbtenico, če ne popuščaš, če vztrajaš pri svojih stališčih in če se konfrontiraš z institucijami v teh povampirjenih razmerah, ki vladajo. Dogodek težko razumem drugače. Ljudi, kriminaliste, ki so nadaljevali postopek, sem spraševal, za kaj gre, želel sem zadevo pojasniti, povedal sem jim, da ni nobenega razloga za uporabo prisilnih sredstev. Dolga leta sem bil tožilec in sodnik in do podrobnosti poznam razloge za uporabo prisilnih sredstev. Če se mi zatezne plastične lisice ne bi zarezale v roko tako močno, da so mi začeli otekati prsti, bi jih moral nositi do prostorov za pridržanje, to mi je bilo jasno povedano. Jasno mi je bilo tudi povedano, da mi morajo lisice pustiti. Samo zaradi mojega opozarjanja so se lotili odstranjevanja.

Kaj ste nato v priporu počeli 15 ur, če vas niso zaslišali?

> Glede fantov, ki sem jih srečal na policijski postaji, nimam pripomb. To so bili korektni in pošteni ljudje, ki jim ni bilo vseeno in so mi to tudi povedali. Očitno je bilo, da gre za zlorabo, saj potem z mano niso želeli opraviti informativnega pogovora, čeprav sem po prihodu glavnega kriminalista Jevška in tožilca večkrat izrazil željo po tem. Ko so zasegli dokumentacijo, ki sem jo imel, so tudi brez dvoma videli, da gre za fotokopije spisa, ki so ga Ivanu Zidarju fotokopirali na sodišču. Te fotokopije mi je dal Zidar, saj je želel ugotoviti, ali ga bom lahko zastopal, ko bom odprl odvetniško pisarno. Zidar me je prosil, naj mu pomagam pri očitkih proti njemu v zvezi s počitniškim domom v Fiesi. Ko sem bil tožilec, sem se z Zidarjem ukvarjal le enkrat. V kontekstu neke druge zadeve sem dobil ovadbo zoper njega. Ta ovadba ni povezana s Fieso. Omenjene ovadbe tudi nisem obravnaval, saj mora biti najprej zaključen postopek v primeru Čista lopata.

Bistveno vprašanje seveda je, ali ste osumljenemu Zidarju kakorkoli pomagali s podatki, na katere ste naleteli pri svojem delu. Glavni kriminalist Jevšek je na tiskovni konferenci dejal, da so v mapi, ki so jo policisti našli pri vas, našli tudi tožilske spise. Vam jih je lahko dal Zidar, je imel dostop do njih?

> To je manipulacija z javnostjo. V dokumentaciji, ki je na sodišču, so kopije iz policijskih, tožilskih in sodnega spisa. Vse to je Ivan Zidar seveda imel.

So bili torej po vašem mnenju pod političnim pritiskom?

> Nikogar ne želim spraviti v zadrego. Pravim pa, da so bili nekateri fantje izjemno prizadeti. Poznajo pravo, poznajo kazensko pravo. Prizadeti so bili zato, ker so morali takšne ukrepe izvajati zoper človeka, ki je bil 20 let na strani države. Ki je za uradniško plačo vložil vse svoje moči, da bi se enkrat začeli resno boriti proti gospodarskemu kriminalu. Nato sem bil iz posebne skupine državnih tožilcev odstranjen proti svoji volji, ker sem se odločil, da nekaterih stvari ne bom preganjal, saj ni bilo razlogov za pregon. Postavljen sem bil na položaj višjega državnega tožilca, kjer ni dela. In sedaj, ko sem se odločil, da grem med odvetnike, se mi je zgodilo še to. Ti policisti so me poznali kot poštenega borca proti gospodarskemu kriminalu, ki gre do konca v smislu pravnih sredstev. Zato jim je bilo težko. Nekateri so bili razdvojeni, za druge pa je bilo očitno izjemno obremenjujoče.

Če vaši postopki niso bili glavni motiv in če tiči v ozadju politika, bi vas prosili, da to pojasnite. Če bi bili politik ali če bi se odločali za politično kariero, bi te politične motive za takšno aretacijo lažje razumeli.

> Prvič, menim, da je generalna državna tožilka Barbara Brezigar neposredno odgovorna za to, kar se mi je zgodilo. Neposredno. Da bo jasno. In storil bom vse, da bom to dokazal.

Ni to jasno? Saj je vendar na čelu tožilstva?

> Ne samo to. Takšni postopki proti državnemu tožilcu se ne morejo izpeljati, ne da bi to posebej odredil generalni državni tožilec. Poznam ustroj tožilstva in vem, kako so stvari funkcionirale, ko so bili v postopku nekateri drugi tožilci. Spomnite se primera Glavar. Tega stvarno in krajevno pristojni okrožni tožilec ne more odrediti. Res je, nikoli se nisem ukvarjal s politiko. Bi se, če bi menil, da obstaja možnost za spremembe. Če bi ugotovil, da nas je dovolj, da spremenimo sedanji kvazikoncept pravne države. Da res kaj naredimo. Potem bi se bil pripravljen aktivirati tudi politično. Po mojem gre bolj za to, da sem konstantno deloval kot moteči dejavnik. Spomnite se prejšnje vlade, ko sem bil predstojnik urada za preprečevanje korupcije. Bil sem prvi, ki je opozoril, da dolgoletna vladavina LDS generira korupcijo in da je menjava elit potrebna. Govoril sem o množici drugih primerov. Takrat, ko sem prišel na državno tožilstvo, sem takoj rekel, da je potrebna reforma dela. Ko so govorili o strateških razsežnostih boja proti gospodarskemu kriminalu, sem v eni od oddaj rekel, da bi bilo dovolj, če bi tožilcem na vrhovnem tožilstvu, ki jih je kup in za katere ne vem, kaj počno, dali vsakemu po tri spise in bi imeli sto rešenih spisov. To je povzročalo strašne zamere. Potem primer novega kazenskega zakonika. Tožilstvo povabi avtorje zakonika na predavanje, jaz postavim nekaj neprijetnih vprašanj, utišajo me in generalna državna tožilka ne govori več z menoj. Tega je še več. Nikoli si nisem predstavljal, da bi se ta nesoglasja lahko tako stopnjevala.

Skratka, utišati so vas želeli kot potencialnega kritika?

> Ne vem, kaj so sploh mislili. A glede na to, na kakšen način sem delal kot tožilec, ne morem doumeti, da je mogoča takšna sankcija. Da se v človeku prebudi takšna zver.

Lahko policija in tožilstvo zakonito in kar po seznamu diskreditirata ljudi, če se jima zahoče?

> Ne želim razkrivati argumentov, zaradi katerih menim, da je šlo v mojem primeru za številna kazniva dejanja odgovornih uradnih oseb, ki so odločale o teh aktivnostih. Vem, da noben tožilec in noben kriminalist z osnovnim znanjem pri takšnih dokazih, ki so bili na razpolago, ne bi smel uporabiti ali odrediti ukrepov te vrste.

S tem mislite na sledenje. Policija vam namreč ni prisluškovala ali vas snemala. Je za to treba imeti posebej tehtne razloge?

> Iz odločbe o pridržanju je razvidno, da sta policija in tožilstvo prve informacije dobila v času mojega dopusta iz nekega neznanega, anonimnega vira.

Je s tem kaj narobe? Vsak lahko telefonira na anonimno policijsko številko.

> Seveda. Ampak isti anonimni človek je klical štirikrat. Verjamete, da mu tega ni nihče naročil? Takšne stvari so se dogajale v drugih časih. Očitno pa se tudi sedaj. Šele v zadnji fazi je bilo proti meni odrejeno tajno opazovanje. Zelo rad bi videl argumente za to. Za to morajo namreč obstajati utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno eno od hujših, točno določenih kaznivih dejanj. V mojem primeru pa sta tožilstvo in policija vedela le, da sem se srečal in se pogovarjal z Zidarjem. Oziroma še tega, da sem se pogovarjal, niso vedeli. Če je s temi dokazi mogoče odrediti prikrit preiskovalni ukrep, če to ni protizakonito in protiustavno, potem ga lahko ta trenutek odredijo tudi proti vam, ker ste se sestali z osumljenim.

Sodnik se nazadnje ni odločil za hišno preiskavo. Zakaj? Ker vsi zbrani dokazi niso kazali na utemeljen sum storitve kaznivega dejanja?

> Po vsej verjetnosti. Tu sploh ne gre za zbrane dokaze. Obstaja le dejstvo, da sem se v svojem prostem času sestajal s človekom, ki je osumljen kaznivih dejanj, s katerimi pa sam poklicno nimam popolnoma nič. Vse fotokopije, ki so mi jih po pridržanju policisti vzeli iz rok, so na zadnjih straneh imele jasno kopirana vabila, s katerimi so Zidarja vabili na sodišče.

Barbara Brezigar je dejala, da ste imeli dostop do vseh zadev v primeru Zidar, saj ste delali timsko.

> To ne drži. Kot tožilec sem imel dostop do svojih zadev, do zadev, ki sem jih obravnaval. Sem že opisal, da sem imel opraviti le z eno ovadbo. Druge zadeve, če so zaupne, so zaklenjene v blagajnah ali so v pisarnah tožilcev. Do njih nisem mogel dostopati. Prava farsa je, da Brezigarjeva sedaj govori o timskem delu, ker sem ravno jaz govoril o potrebi po takšnem delu. Timsko delo pomeni tudi timsko odgovornost. Če smo res delali timsko, zakaj v primeru Oriona ni bil razrešen ves tim?

A če smo pikolovski: takšno sestajanje z osumljenim, glede na zakon o tožilski in sodniški službi, bi vseeno lahko bil razlog za disciplinsko sankcijo. Tožilci morate paziti na svojo nepristranskost.

> Še to je vprašanje. Bil sem na dopustu. Mislim, da lahko v svojem prostem času počnem, kar želim. Če se tožilec sestaja z nekom, ki ga obravnavajo drugi tožilci ali je osumljen - ali že s tem kršim dostojanstvo in etična načela? Ne smemo pa prezreti še tega, da sem se sestajal v času zadnjega dopusta, ko se na tožilstvo nisem več mislil vrniti.

Prej ste dejali, da veste, kako se je delalo na tožilstvu. Kaj ste s tem mislili?

> Na tožilstvu se je dogajalo marsikaj, kar je v marsičem presegalo moje morebitne kršitve v tem primeru, če že govoriva, da je neetično, da se tožilec sestane z Ivanom Zidarjem.

Imate za to dokaze?

> Neposredno vem za kar nekaj zadev. Če generalna državna tožilka tako rada govori o enakosti pred zakonom, naj premisli o primeru, ko sem v eni od zadev, ki sem jih obravnaval, naletel na kazensko ovadbo, ki se je nanašala na ministra sedanje vlade. Predlagal sem, da se mi zadeva dodeli v obravnavo, ker je bila neposredno povezana z glavno stvarjo, ki sem jo preučeval. A mi je bilo to preprečeno. Še več, vem, da ta zadeva še vedno stoji na ljubljanskem sodišču že od konca leta 2004 ali leta 2005. V predalu je že štiri leta.

Imena tega ministra nam ne morete razkriti?

> Samo opozarjam: če mi očitajo takšne stvari, kako si upajo? Kdo lahko prvi vrže kamen? Mislim, da na takšen način generalna državna tožilka izvaja ne le lastno eksekucijo, ampak eksekucijo celotne politične opcije, ki stoji za njo in jo podpira. To je samo en primer. Me prav zanima, kako bodo odgovorili, ko boste vprašali, kaj se dogaja s tem primerom. V tem primeru je bilo povsem očitno, da storilec kaznivega dejanja ni mogel biti nihče drug kot ta minister. Vsi drugi dokazi so vodili k njemu. Predlagal sem, da se mi to dodeli. Vprašajmo se, zakaj se s tem nisem smel ukvarjati. Sedaj pa so moje sestajanje z Zidarjem dodelili posebni skupini za pregon organiziranega kriminala! Je to organizirani kriminal, če se sestanem z bodočim klientom in se pogovarjava? Pa je zato na sam kraj prišel tožilec, kar pomeni, da je morala to odrediti generalna državna tožilka. Ko pa sem zahteval, da obravnavam ministra sedanje vlade, ker je bilo povsem evidentno, da je obstajal sum storitve kaznivega dejanja, mi je bilo to preprečeno.

Je v predalih tožilstva še več takšnih ovadb proti pripadnikom vladajoče opcije?

> Ostal bom pri konkretnih zadevah. Ne želim posploševati. Naj se oglasijo tudi tisti, ki za hrbtom govorijo, kaj se jim dogaja. Pa policisti in tožilci, ki si za zdaj tega ne upajo. Lahko vam dam še drug primer. Pri uporabi prikritih preiskovalnih metod smo naleteli na državnega tožilca, ki se je pogovarjal z osumljencem. Kaj je bilo s tistim državnim tožilcem? Sedaj je odvetnik. V trenutku, ko sem se odzval in to predstavil takratnim predstojnikom, se ni zgodilo nič. Tiho je odšel med odvetnike. Primerjajte to z menoj. Primerjajte ukrepe.

To spominja na sistem dela pri Depali vasi, kjer so se spisi pozabljali v predalih. Je bil sistem dela pred Barbaro Brezigar drugačen?

> Sistem dela je danes hujši v smislu sredstev, ki jih uporabljajo za utišanje. Za pritisk, za karkoli hočete. Kje se to konča? Pri likvidaciji? Prestopili so vse meje.